Jedro

Tožeči stranki je zatrjevana škoda (izgubljeni dobiček) nastala posredno, zaradi škode direktnega oškodovanca (njenega direktorja in edinega družbenika). Kot takšna pa je tožeča stranka posredna ali indirektna oškodovanka in praviloma nima pravice uveljavljanja odškodninskega zahtevka proti odgovorni osebi in torej tudi ne proti zavarovalnici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: “1. Toženi stranki sta nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki 6.728,21 EUR z zakonskimi zamudni mi obrestmi od 5. 11. 2009 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo, na TRR pooblaščenca tožeče stranke št. ... pri B. C. d.d. C. 2. Toženi stranki sta nerazdelno dolžni povrniti tožeči stranki stroške postopka v 8 dneh po prejemu sodbe, na TRR pooblaščenca ... pri B. C. d.d. Celje (točka I. izreka)”. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženima strankama in sicer prvo toženi stranki 20,00 EUR in drugo toženi stranki 797,40 EUR, v 15-ih dneh.

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje med razlogi zapisalo: “Med pravdnimi strankami je nesporno, da je dne 17. 6. 2009 prišlo do prometne nezgode, v kateri sta bila udeležena delavec drugotožene stranke in delavec (direktor in družbenik) tožnika. Slednji je bil v nesreči poškodovan in je utrpel premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu jo je prvotožena stranka kot zavarovalnica drugotožene stranke, že povrnila. Tudi ni sporno, da je drugotožena stranka v času škodnega dogodka imela svoje vozilo proti odgovornosti za povzročeno škodo tretjim osebam, zavarovano pri prvo toženi stranki. Prav tako ni bilo sporno, da je M. H. lastnik, direktor in v tistem času edini zaposleni pri tožeči stranki. Tožnik je v tožbi zaradi dne 17. 6. 2009 v prometni nezgodi poškodovanega M. H. (zaposlenega pri tožniku) zahteval povračilo izgubljenega dobička, ker je bil njegov edini zaposleni (M. H.), zaradi posledic prometne nezgode v času od 18. 6. do 17. 7. 2009 v bolniškem staležu in ni mogel ustvarjati dohodka, zaradi česar mu je nastala škoda. Pravila odškodninske odgovornosti ureja Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), v konkretnem primeru pa je bilo potrebno uporabiti tudi specialni predpis, to je Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), ki ureja obvezna zavarovanja v prometu. Skladno s 15. členom ZOZP mora lastnik vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in oškodovanja stvari (zavarovanje avtomobilske odgovornosti), razen proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz. Zavarovanje avtomobilske odgovornosti pri uporabi vozil, registriranih v Republiki Sloveniji, mora biti sklenjeno v skladu z določbami zakona. Ob škodnem primeru tako nastane odškodninska obveznost med povzročiteljem (delavec drugotoženke) in oškodovancem (delavec tožnika), ta pa lahko zahteva odškodnino tudi direktno od zavarovalnice, pri kateri je povzročitelj zavarovan (1. odstavek 20. člena ZOZP). Pravica do povrnitve škode je priznana le oškodovancu, to je osebi, ki je bila v prometni nezgodi neposredno poškodovana in je utrpela bodisi premoženjsko, bodisi nepremoženjsko škodo. Tožeča stranka kot pravna oseba bi (je) lahko bila oškodovana npr. zaradi poškodovanega ali uničenega vozila, ki bi (je) bil njena last, glede telesnih poškodb in druge pravno priznane nepremoženjske škode pa tožeča stranka kot pravna oseba ne more biti in ni neposredni oškodovanec. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-l) eksaktno ureja vse posebnosti, po katerih se enoosebna družba razlikuje od drugih gospodarskih družb (določila 523. do 526. člena ZGD-l), ostala določila, ki veljajo za vse gospodarske družbe pa veljajo tudi za enoosebno družbo, tako kot je tožeča stranka. Ta je kljub svoji lastnosti, da je za njeno ustanovitev prispeval sredstva zgolj en družbenik, še vedno gospodarska družba, ki je z vpisom v sodni register pridobila samostojno pravno subjektiviteto (1. odst. 3. člena ZGD-l), kar pomeni, da je ni možno enačiti z družbenikom, pa čeprav je to edini družbenik. Pravno priznana škoda pa je upoštevaje določila ZOZP in tudi OZ, le škoda, ki jo utrpi oškodovanec in ne kdorkoli tretji. Odškodnino tako za premoženjsko kot za nepremoženjsko škodo je upravičen terjati le neposredni, direktni oškodovanec, saj je to oseba (fizična ali pravna), ki jo je škoda neposredno prizadela. Tožnik pa je v konkretnem primeru zgolj posredni (indirektni) oškodovanec, saj v škodnem dogodku samem ni utrpel niti premoženjske, niti nepremoženjske škode, ni bil oškodovan, niti poškodovan. Za neustrezno organizacijo dela pri tožeči stranki, ko ob odsotnosti edinega zaposlenega (direktorja) ni poskrbljeno za ustrezno nadomeščanje, ki bi omogočalo stalno opravljanje dejavnosti tožeče stranke kot pravne osebe, pa seveda ne more biti odgovorna tožena stranka (ne prvo in ne drugotožena stranka), ampak prav direktor tožeče stranke, ki je kot poslovodja dolžan skrbeti za vodenje poslov družbe (10. člen ZGD-l). Posredni oškodovanci so praviloma aktivno legitimirani za odškodninski zahtevek le tedaj, ko jim pravo to pravico posebej priznava, gre torej za izjemo od splošnega pravila, da je oškodovanec (in ne kdo tretji) tisti, ki ima pravico do odškodnine. Izvajanjem tožeče stranke, da v ZOZP ni nikjer določeno, da posredni oškodovanec nima pravice do odškodnine, ni mogoče slediti, saj je ravno iz dejstva, da je v 18. členu ZOZP določena izjema, ki velja za zavode jasno, da gre za izjemo od pravila. Vprašanje stvarne legitimacije, v konkretnem primeru vprašanje, ali je tožeča stranka nosilka vtoževane pravice (da kot domnevni posredni oškodovanec zahteva povrnitev domnevne škode iz naslova obveznega zavarovanja v prometu) je odločilnega pomena, saj na pravnem interesu temelji tudi procesna legitimacija posamezne osebe za vodenje določenega spora. Kot že rečeno, je v 18. členu ZOZP določena izjema, ko posredni oškodovanec dobi položaj direktnega ali neposrednega oškodovanca, vendar je ta pravica dana le zavodom za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in še to samo za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter subrogacijski zahtevki zavarovalnic za izplačane stroške iz dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Izjema je tako določena glede subjekta in glede vrste škode, ne po enem in ne po drugem kriteriju pa tako določena izjema nima nobene zveze s konkretno vtoževanim zahtevkom. Razlog takšne ureditve je v zagotovitvi socialnih pravic poškodovanih v prometni nesreči in ne v širjenju odškodninske odgovornosti povzročitelja in njegove zavarovalnice. Zgoraj navedena izjema za tožnika ne velja, takšno stališče pa je skladno tudi z odločitvijo Ustavnega sodišča RS, U-I-116/09 z dne 20. 5. 2010. Glede na navedeno, določila ZOZP tožniku kot posrednemu oškodovancu, ne dajejo pravne podlage zahtevati povrnitve škode od prvo tožene stranke in tudi ne od drugo tožene stranke. V 131. členu OZ je določeno, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, v skladu s 168. členom OZ pa ima oškodovanec pravico tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Splošna določila OZ v zvezi s povrnitvijo povzročene škode v konkretnem primeru ne pridejo v poštev, saj se 131. člen (ter 168. člen OZ) nanaša na pravico direktnih oškodovancev, kar je bil v konkretnem primeru tožnikov delavec (M. H., ki je od prvo toženke že dobil izplačano denarno nadomestilo za v prometni nezgodi povzročeno materialno in nematerialno škodo), ne pa na posredne oškodovance, kar je v konkretnem primeru tožnik in kar je bilo pojasnjeno že zgoraj. Tudi OZ daje pravno varstvo nekaterim posrednim oškodovancem, v kategorijo katerih pa tožnik ne spada. Izjema je določena v 180. členu OZ, ko ima posredni oškodovanec v primeru smrti neposrednega udeleženca škodnega dogodka pravico do denarne odškodnine, npr. ožji družinski član po smrti oškodovanca ter v 173. členu OZ, ki pod določenimi pogoji daje to pravico osebi, ki jo je umrli preživljal, drugih izjem za posredne oškodovance pa tudi v OZ ni navedenih. Tožnik tudi po določilih OZ nima pravne podlage zahtevati povrnitve škode, in sicer ne od prvo in ne od drugo tožene stranke. Glede na navedeno aktivna legitimacija tožnika ni podana, ne zoper prvo in ne zoper drugo toženo stranko, zato je sodišče zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrnilo. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške, pri odmeri stroškov pa je sodišče upoštevalo potrebne stroške (155. člen ZPP), Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-l) in Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) ter po predloženem stroškovniku prvo toženi stranki priznalo vseh priglašenih 20,00 EUR materialnih stroškov (6002 ZOdvT), drugo toženi stranki pa 315,90 EUR nagrade za postopek (3100 ZOdvT), 291,60 EUR nagrade za narok (3102 ZOdvT), 20,00 EUR administrativnih stroškov (6002 ZOdvT) in 20 % DDV (125,50 EUR) ter 44,40 EUR kilometrine, kar za drugo toženo stranko skupaj znaša 797,40 EUR. Tožeča stranka je dolžna povrniti pravdne stroške prvo toženi stranki v višini 20,00 EUR v roku 15 dni, drugo toženi stranki pa v višini 797,40 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.” Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu iz pritožbenega razloga zmotno uporabljenega materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pravdnega in pritožbenega postopka v 15 dneh po vročitvi odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje, stroške te pritožbe pa šteje kot nadaljnje stroške postopka. V obrazložitvi pritožbe navaja: “Tožeča stranka je z dne 23. 6. 2010 vloženo tožbo nerazdelno od obeh toženk iztoževala odškodnino za povrnitev gospodarske škode, katero je utrpela v posledici škodnega dogodka - prometne nesreče z dne 17. 6. 2010, v kateri se je direktor tožeče stranke, gospod M. H., telesno poškodoval in posledično ni bil sposoben za opravljanje rednega dela v družbi, v času bolniškega staleža od 18. 06. 2009 do 17. 07. 2009, zaradi česar je tožeči stranki nastala gospodarska škoda, zaradi izgubljenega zaslužka oz. dobička. Obravnavano prometno nesrečo in posledično škodo je tožeči stranki povzročil izključno voznik zaposlen pri drugi toženki. Slednja pa je imela v času škodnega dogodka veljavno zavarovano avtomobilsko odgovornost vsakokratnega voznika njenega vozila pri prvi toženki. Sodišče je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo, ker je razsodilo, da ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke, ker tožeča stranka ni neposredni oškodovanec in ji zato po veljavnih predpisih ne pripada odškodnina. Po mnenju tožeče stranke je izpodbijana sodba materialnopravno zmotna in je podan uveljavljan pritožbeni razlog. Po mnenju tožeče stranke je sodišče v obravnavanem primeru, zlasti še upoštevaje specifičnost obravnavanega škodnega primera (poslovna škoda enoosebne gospodarske družbe), nepravilno in neadekvatno uporabilo določila Obligacijskega zakonika, zlasti še člena 131 (podlage za odgovornost), čl. 164 (vzpostavitev prejšnjega stanja in denarna odškodnina) in čl. 169 (načelo popolne odškodnine), Obligacijskega zakonika (nadalje OZ) ter določbe Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (nadalje ZOZP), zlasti čl. 17 in čl. 20 ZOZP, kakor tudi določila čl. 1, 22 in 74/III Ustave RS. Tožeča stranka je v posledici obravnavane prometne nesreče nedvomno utrpela gospodarsko škodo. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju je bila tožeča stranka zaradi poškodbe njenega direktorja oškodovana kot neposredni (direktni) oškodovanec, upoštevaje spl. sprejeto teorijo korporacijskega prava. V teoriji korporacijskega prava(1) je družba kot pravni subjekt nosilec družbinega podjetja, ki ga sestavlja materialno premoženje, delavci, organizacija in know-how. Družbino podjetje pa je sredstvo pravne osebe za ustvarjanje dobička. Podjetje tožeče stranke je v obravnavanem primeru utrpelo škodo, ki jo je drugotožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti v skladu z določili čl. 131 OZ. V teoriji je sprejeto stališče, da gre pri podjetju za posebno dobrino, kot skupnost premoženja stvari in pravic, vključujoč tudi pravico nad delavci, ki sicer niso stvar, vendar so sestavni del organizacije podjetja. V prid zgornjim trditvam je tudi dejstvo, da je ob prodaji podjetja, predmet prodaje skupnost premoženja in ljudi, s tem da se za delavce prenos oz. prevzem delavcev opravi v skladu z delovno zakonodajo. Vsekakor pa ustanovitelj v tem smislu lahko “razpolaga z delavci” in le ti predstavljajo za podjetje materialno vrednost. Teorija torej podjetje definira kot skupnost premoženja in delavcev, kar poudarja enotnost in integriranost premoženja in delavcev v enotno sredstvo podjetnika. Sestavni deli podjetja so nedvomno tudi ideja organizacije, izkušnje in poslovni kontakti ter premoženje in zato oškodovanje ali pa poškodovanje premoženja v podjetju, oziroma poškodovanje delavca predstavlja škodo za podjetnika, podobno kot poškodba stroja. Glede na to tudi poškodba delavca pomeni poseg v omenjene lastninske pravice oškodovanca in zato ne more biti sporno, da je tovrstna škoda pravno priznana. Omenjena teorija podjetja kot organizacije poudarja, da so za pojmovanje podjetja kot organizacije potrebni trije vidiki, to je funkcionalno organizirano premoženje, organizirano poslovanje in organizirano združenje ljudi – delavcev(2). Z vidika družbe kot nosilca podjetja, podjetje kot celota predstavlja stvar, s katero družba uresničuje svoje cilje in zaradi tega v osnovi ni bistvene razlike z vidika posledic škodnega dogodka, ali so te posledice na uničenju in poškodovanju premoženja, ali pa na poškodovanju delavcev, kajti podjetje ne more delovati niti brez sredstev in tudi ne brez delavcev, razen v izrednih primerih, kadar podjetje predstavlja samo premoženje oz. samo delavci. Teorija poudarja, da je status delavcev v podjetju sui generis status in da je delavec član delovne skupnosti v podjetju in ni partner družbi, niti ni družbenik, niti ni partner podjetja, ampak je sestavni del podjetja, ki deli tudi usodo podjetja in zaradi tega je poškodba enega delavca v prometni nesreči z vidika celotne zasnove podjetja in družbenega odnosa med podjetjem in družbo podobno, kot je poškodba stroja, kar pomeni, da gre za dogodek, ki onemogoča delovanje podjetju in uresničevanje ciljev zaradi katerih je podjetje organizirano kot sredstvo družbe. V organizaciji podjetja ima bistveno vlogo direktor kot vodja, ki je pristojen za opravljanje dveh funkcij, to je horizontalne funkcije na področju zastopanja družbe in vertikalne funkcije kot vodje poslov oz. organizatorja poslovanja. V tem smislu se šteje, da so zaposleni delavci oz. direktor sestavni del podjetja in podjetje se šteje kot stvar oz. sredstvo družbe in poseg v njegovo organizacijo oz. delovanje predstavlja materialno škodo podjetju kot stvari; to je neposredna škoda, ki jo utrpi podjetje, v posledici tega pa tudi škodo trpi družba kot nosilec podjetja. Glede na navedeno je tožnik neposredni (direktni) oškodovanec. Ker je družba oškodovana zaradi škode podjetju ima pravico do odškodnine. Takšno stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Mariboru v sklepu z dne 24. 09. 2008, v zadevi opr. št. I Cp 78/2008.(3) To pa pomeni, če ZOZP določa, da povzročitelj prometne nesreče oziroma njegova zavarovalnica odgovarja za škodo tretji osebi, če jo ta zahteva, da je s tem pokrita celotna škoda na podlagi odškodninskega prava in ni sporno, da se povzročitelj zavaruje tudi za poškodovanje premoženja podjetja oz. delavcev v podjetju. Pri tem ni sporno, da imajo delavci kot fizične osebe lasten odškodninski zahtevek do povzročitelja, če so utrpeli osebno škodo. Višje sodišče je v cit. zadevi zavzelo stališče, da ima družba oz. družbino podjetje tudi pravico do odškodnine, ker je povzročitelj prometne nesreče posegel v delovno sposobnost delavca, ki pa pripada podjetju kot premoženjska vrednost in v smislu omenjenih teorij, ki opredeljujejo podjetje kot skupnost premoženja in delavcev v okviru podjetja in se kot tako pojmuje kot stvar družbe, ki ima specifičen status. Pri tem pa je potrebno opozoriti, da poseg v delovanje podjetja pomeni tudi ogrožanje pravice ustanovitelja oz. njegove pravice imeti podjetje, kot njegove ustavne pravice iz čl. 74 URS. Sodišče z izpodbijano sodbo zavrača zahtevek tožeče stranke z utemeljitvijo, da tožeča stranka, kot posredni oškodovanec, nima pravice do odškodnine. Tožeča stranka v zvezi s tem opozarja, da delitev oškodovancev na neposredne in posredne oškodovance nima pravne podlage v pozitivni zakonodaji, niti v URS. Glede na navedeno gre v obravnavanem primeru za očitno diskriminacijo oškodovancev, ki pa ni le nedopustna temveč izrecno prepovedana. Delitev oškodovancev na neposredne in posredne je umetni konstrukt pravne teorije, ki ga sodišče ne bi smelo zakonito sprejeti v materialno pravno podlago izpodbijane sodbe v obravnavanem, specifičnem primeru, zlasti še ob dejstvu, da pozitivna zakonodaja nikakor ne daje jasne podlage za zavrnitev zahtevka tožeče stranke, temveč prej nasprotno. Sodišče si je v obravnavanem primeru vzelo 3 mesece časa za izdelavo sodbe, kar nedvomno kaže na to, da se je zelo poglobljeno ukvarjalo z razsojo in da je bila odločitev sodišča očitno težka, vendar pa je izpodbijana odločitev, po pravdni in pritožbeni argumentaciji ter prepričanju tožeče stranke, zmotna. Sodišče bi ob upoštevanju veljavne pozitivne materialnopravne zakonodaje in prej cit. določbah URS bilo dolžno odločiti v korist oškodovane tožeče stranke, ne nazadnje ne le zato, ker je bistveno več zakonske podlage za ugoditev zahtevku tožeče stranke, kot za zavrnitev, temveč tudi zato, ker je v odškodninskem pravu splošno sprejeto načelo zaščite šibkejše, oškodovane stranke. Sodišče nadalje, ob utemeljevanju zavrnitve zahtevka, povsem neutemeljeno očita tožeči stranki “neustrezno organizacijo dela”, katera da bi morala “poskrbeti za ustrezno nadomeščanje” pri opravljanju dejavnosti družbe tožeče stranke in za vodenje poslov družbe. Tožeča stranka je povsem legalna oblika organiziranosti gospodarske družbe in je kot takšna v polni meri in uspešno poslovala, do obravnavanega civilnega delikta delavca druge toženke, takšnih družb pa je v naši državi nešteto. Sodišče bi se zato moralo ukvarjati predvsem z generalnim relevantnim vprašanjem prepovedi povzročanja škode (čl. 10 OZ) in nadaljnjimi zakonskimi podlagami odškodninske odgovornosti tožene stranke, ne pa da je predvsem iskalo argumente v škodo tožeče stranke, kateri v nobenem oziru ni mogoče očitati protipravnega ravnanja in ki je dejansko utrpela škodo brez svoje krivde ali sokrivde. Če pa že sodišče ni moglo najti ustrezne podlage za obsodbo prvo tožene zavarovalnice, zaradi sklepanja po analogiji, glede na specialno določilo čl. 18 ZOZP, tedaj bi vsaj moralo najti ustrezno pravno podlago za obsodbo drugo tožene, med drugimi tudi v določbi čl. 147 OZ. Sodišče je nadalje tudi zmotno in protipravno apliciralo odločbo US RS, U-I-116/09 z dne 20. 05. 2010, ki po mnenju tožeče stranke absolutno ne daje pravne podlage za zavrnitev zahtevka, kot to meni izpodbijana sodba, med drugim tudi zaradi pomenljive in sporočilno jasne opombe US RS pod Š6), kjer je navedeno “Ustavno sodišče se v tej zadevi ne ukvarja z vprašanjem, ali pravni red v vsakem primeru izključuje možnost povrnitve navedenih škod tudi drugim posrednim oškodovancem, ki jih ne varujejo izpodbijane določbe, takšne izrecne zakonske določbe ni.” Glede na navedeno je sodišče z zavrnitvijo priznanja aktivne legitimacije tožeči stranki v tem sporu in posledično z zavrnitvijo zahtevka tožeče stranke, tožečo stranko očitno diskriminiralo kot oškodovanca, ki mu daje URS enako varstvo materialnih in postopkovnih zakonskih pravic, kar je v nasprotju z določbo čl. 22, 1 in 74 URS. Glede pritožbe zoper odločbo o stroških postopka: Tožeča stranka se nadalje pritožuje tudi glede odločbe o stroških postopka, pri čemer prav tako uveljavlja zakonski pritožbeni razlog zmotne uporabe mat. prava, oz. ustreznih določb ZPP. Sodišče je drugi toženki neutemeljeno priznalo stroške postopka 797,40 €, podredno pa v neutemeljeno visokem znesku. V civilno pravnem pogledu pomenijo stroški škodo, zato se za vprašanja, ki niso posebej urejena, analogno uporabljajo pravila, ki urejajo povrnitev škode. Spl. načelo odškodninskega prava je, da se je vsak dolžan vzdrževati se ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (čl. 10 OZ) oz. da je vsak dolžan zmanjševati škodo. V obravnavanem primeru je imela druga toženka nesporno zavarovano avtomobilistično odgovornost pri prvi toženki, pri čemer pa je v okviru zavarovanja avtomobilistične odgovornosti krita tudi škoda zastopanja zavarovanca, kot stranke v morebitni pravdi (glej čl. 5, odst. 5, Spl. pogojev prvo tožene stranke za zavarovanje avtomobilske odgovornosti). Tožena zavarovalnica, kot strokovnjak na svojem področju je dolžna in polno usposobljena ažurno in s potrebno skrbnostjo zastopati svojega zavarovanca v odškodninski pravdi, ne glede na višino zavarovalne vsote. Prvo tožena stranka je imela in ima za kritje pogodbeno prevzetih obveznosti pravne zaščite zaposlene pravne strokovnjake, ki so sposobni v pravdi braniti svojega zavarovanca pred neutemeljenimi zahtevki. V obravnavanem primeru pa so tudi dejansko bila stališča obeh toženk bistveno skladna. Glede na navedeno na strani druge toženke ni bilo utemeljenega razloga, da slednja še posebej angažira svojega pooblaščenca in še to pooblaščenca iz M., ob dejstvu, da je v samo v C., tedaj na sedežu nasl. sodišča bilo v letu 2010 kar 75 odvetnikov (glej podatke na spletni strani OZS) in torej še zlasti tudi ni bilo nobene potrebe, da se izbrani pooblaščenec druge toženke prevaža na obravnave v C. iz M., kateremu je sodišče neutemeljeno in nekritično priznalo tudi še kilometrino, kot potni strošek. Po določbi čl. 155 ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, to pa so v obravnavanem primeru zgolj stroški, ki jih je priglasila tožena zavarovalnica. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Upoštevaje navedene kriterije in zakonske določbe je tedaj sodišče neutemeljeno stroškovno obremenilo tožečo stranko za celotne stroške, ki jih je priglasila v tej pravdi druga toženka.” Pritožba je bila vročena prvi in drugi toženi stranki, ki nanjo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, ki jo povzema tudi pritožbeno sodišče, po presoji pritožbenega sodišča z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pravilno uporabilo materialno pravo. Z razlogi kot jih je v izpodbijani sodbi navedlo sodišče prve stopnje in jih v svoji sodbi povzema tudi pritožbeno sodišče, pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki med pravdnima strankama niso bile sporne in pritožbeno niso izpodbijane, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je ob škodnem primeru nastala odškodninska obveznost med povzročiteljem (delavcem drugo tožene stranke) in oškodovancem (delavcem – direktorjem in edinim družbenikom tožeče stranke), ki lahko zahteva odškodnino tudi direktno od zavarovalnice pri kateri je zavarovan povzročitelj (prvi odstavek 20. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu – ZOZP).

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je pravica do povrnitve škode priznana le oškodovancu, to je osebi, ki je bila v prometni nezgodi neposredno poškodovana in je utrpela škodo. Pravilno je pojasnilo, da je pravno priznana škoda le škoda, ki jo utrpi neposredni – direktni oškodovanec – torej oseba, ki je neposredno udeležena v škodnem dogodku in jo je škoda neposredno prizadela.

Ta oseba pa v obravnavanem primeru ni bila tožeča stranka, saj ta v škodnem dogodku ni bila neposredno udeležena.

Tožeči stranki je zatrjevana škoda (izgubljeni dobiček) nastala posredno, zaradi škode direktnega oškodovanca (njenega direktorja in edinega družbenika). Kot takšna pa je tožeča stranka posredna ali indirektna oškodovanka, kakor je to pravilno zapisalo sodišče prve stopnje. Posredni ali indirektni oškodovanec pa, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, po našem pravu praviloma nima pravice uveljavljanja odškodninskega zahtevka proti odgovorni osebi in torej tudi ne proti zavarovalnici. Aktivna legitimacija tožeče stranke tako ni podana in je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da so posredni oškodovanci aktivno legitimirani za odškodninske zahtevke le tedaj, ko jim pravo to pravico posebej priznava. Niti iz določil Obligacijskega zakonika (OZ) niti iz določil ZOZP na katere se sklicuje tožeča stranka, pravica do odškodnine tožeči stranki, kot posrednemu oškodovancu, ne izhaja. Prav tako pa ne izhaja iz direktne uporabe po tožeči stranki navedenih določb Ustave RS, kar je lepo pojasnilo že sodišče prve stopnje in tega tudi pritožbena izvajanja vezana na teorijo korporacijskega prava in iz te izpeljano teorijo tožeče stranke, da je škoda, ki jo utrpi družba zaradi poškodbe njenega delavca oziroma direktorja neposredna škoda in da je zato družba neposredno oškodovana, ne morejo spremeniti. Končno pa dejstev, ki jih v zvezi s to svojo teorijo navaja tožeča stranka v pritožbi, v postopku na prvi stopnji niti ni uveljavljala in gre za v pritožbenem postopku neupoštevno pritožbeno novoto (člen 337/I ZPP).

Sodišče prve stopnje je določilo 18. člena ZOZP pravilno razložilo in je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da v tem členu določena izjema ne velja za tožečo stranko. Tak zaključek pa je skladen tudi z odločitvijo Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-116/09 z dne 20. 5. 2010 katere vsebino si je sodišče prve stopnje tudi pravilno razlagalo. Končno pa je takšna tudi uveljavljena sodna praksa (glej odločbo VSK Cpg 129/2008, VSL I Cpg 127/2002).

Tožeča stranka si zmotno tolmači vsebino odločbe I Cp 78/2008 VS v Mariboru, ki jo je priložila pritožbi, ko zatrjuje, da je sodišče v tej zadevi zavzelo stališče, da ima družba pravico do odškodnine. Pritožbeno sodišče je v tej odločbi v navodilih danih sodišču prve stopnje, ki naj bi jih to uporabilo v ponovljenem postopku (v zadnjem odstavku svoje odločbe) res zapisalo: […] Če pa je bil zaradi škodnega dogodka dobiček družbe manjši, kot bi bil sicer, je družba tista, ki bi smela zahtevati povrnitev škode od povzročitelja, ne pa družbenik, […]. Vendar pa je v nadaljevanju še zapisalo: “Še vedno pa je manjši dobiček samo škoda gospodarske družbe, za katero bo potrebno zavzeti stališče o aktivni legitimaciji v postopku zoper toženko. V novem sojenju naj bo sodišče prve stopnje pozorno tudi na to, da je zahtevek naperjen proti zavarovalnici iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja povzročitelja nesreče, ki je njen zavarovanec, saj bo potrebno uporabiti specialna določila Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu – ZOZP.” Torej sodišče v obravnavanem primeru še ni zavzelo stališča, da je družba aktivno legitimirana uveljavljati odškodninski zahtevek zoper toženo zavarovalnico.

Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi s katerimi tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v prvi točki izreka, tako niso podani in ker pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere izmed absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je bilo pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrniti in potrditi v točki I. izreka izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Prav tako pa je neutemeljena pritožba kolikor izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v izreku o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je te pravilno odmerilo glede na uspeh pravdnih strank v tej pravdi (člen 154/I ZPP) upoštevaje določilo člena 155 ZPP (potrebnost stroškov za pravdo).

Tožeča stranka se neutemeljeno, šele v pritožbi, sklicuje na določbo petega odstavka 5. člena Splošnih pogojev prvo tožene stranke za zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Te njene navedbe so neupoštevna pritožbena novota, saj jih v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala. Poleg tega pa v obravnavanem primeru te določbe tudi niso upoštevne. Določba petega odstavka 5. člena Splošnih pogojev na katero se sklicuje tožeča stranka glasi: “Stroške pravdnega postopka zavarovalnica povrne, če se je zavarovanec pravdal s soglasjem zavarovalnice ali če je zavarovanca zastopala oseba, ki jo je določila zavarovalnica. Ti stroški se povrnejo v celoti, ne glede na višino zavarovalne vsote. Če pride do pravde ne da bi povod zanjo dala zavarovalnica, nosi ona le tisti del pravdnih stroškov, ki ustreza razmerju med zavarovalno vsoto in prisojeno odškodnino.” Ta določba v danem primeru, ko je tožeča stranka uveljavljala odškodnino zoper zavarovalnico in zoper njenega zavarovanca, ne pride v poštev. Drugo tožena stranka je skladno z določbo 86. člena ZPP smela opravljati pravdna dejanja po pooblaščencu, ki ga je sama izbrala. Pri tem pa noben materialni predpis ne določa, da bi morala izbrati pooblaščenca prav izmed odvetnikov, ki imajo sedež v Celju, torej na sedežu tega sodišča. Drugo tožena stranka je zato upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali, v skladu z Odvetniško in taksno tarifo, kakor je te odmerilo sodišče prve stopnje.

Pritožbo je bilo zato tudi v tem delu zavrniti kot neutemeljeno in potrditi v točki II. izreka – v sklepu o stroških izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): povzeto po Ivanjko, Kocbek, Korporacijsko pravo, Pravni položaj gospodarskih subjektov, Ljubljana 2003, str. 81-103 Op. št. (2): Ivanjko, Kocbek, Korporacijsko pravo, ibidem str. 98 Op. št. (3): Če pa je bil zaradi škodnega dogodka dobiček družbe manjši, kot bi bil sicer, je družba tista, ki bi smela zahtevati povrnitev škode od povzročitelja, ne pa družbenik, kjer je samo en poslovni delež … (drugi odstavek na 3. strani sklepa Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 78/2008 z dne 24. 9. 2008)