Jedro

Dokazi so namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, in ne temu, da stranke z njegovo pomočjo izvedo, kakšne trditve naj postavijo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženki sami krijeta stroške revizije.

III. Toženki morata v 15 dneh od vročitve te sodbe nerazdelno povrniti tožeči stranki stroške revizijskega odgovora v znesku 3.511,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka vtožuje plačilo škode v višini 266.438,00 EUR, ki ji je nastala z nezakonitim ravnanjem drugega toženca. Škodo predstavlja del kupnin, ki so bile na podlagi kupoprodajnih pogodb, sklenjenih med tožečo stranko in končnimi kupci, nakazane prvi toženki,(1) namesto da bi bili ti deli kupnin nakazani tožeči stranki kot lastnici nepremičnin. Trdi, da je drugi toženec - takratni direktor tožeče stranke - s sklenitvijo takšnih pogodb ravnal protipravno, prva toženka pa je bila na račun teh poslov neutemeljeno – brez pravne podlage - obogatena. Obe toženki sta ravnali usklajeno in sta se zavedali škodljivega ravnanja.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca dolžna tožnici solidarno plačati 266.438,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2011 dalje (I. točka izreka sodbe). Posledično je odločilo še o povračilu pravdnih stroškov tožeče stranke (II. točka izreka sodbe).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da toženki sami nosita svoje pritožbene stroške (II. točka izreka sodbe), ter da sta tožeči stranki dolžni solidarno povrniti njene pritožbene stroške (III. točka izreka sodbe).

4. Toženki sta po pooblaščencu zoper sodbo sodišča druge stopnje vložili revizijo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču prvenstveno predlagata, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge ali prve stopnje v ponovno sojenje. Priglašata tudi stroške revizijskega postopka.

5. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka.

Ugotovljeno dejansko stanje

6. Tožeča stranka je kot lastnica prodajala nepremičnine v Z. Sklenjenih je bilo osem kupoprodajnih pogodb, po katerih so kupci 90 % neto kupnine nakazali Abanki Vipa, d. d., preostanek kupnine pa na račun prve toženke. Drugi toženec je bil v času sklepanja in izpolnitve kupoprodajnih pogodb zakoniti zastopnik tožnice (in kot tak podpisnik kupoprodajnih pogodb na strani tožnice), hkrati pa je bil v času sklepanja pogodb in njihove izpolnitve tudi družbenik ter direktor prve toženke s 100 % deležem, torej s prvo toženko povezana oseba.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta zahtevku tožeče stranke v celoti ugodili, in sicer: zoper drugega toženca na podlagi 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), zoper prvo toženko pa na podlagi prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Odločili sta, da je njuna obveznost solidarna.

8. Ugotovili sta, da drugemu tožencu(2) ni uspelo dokazati, da je s sklenitvijo spornih kupoprodajnih pogodb ter prenosom dela kupnine na prvo toženko, ravnal v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Prav slab finančni položaj tožeče stranke namreč kaže na dejstvo, da bi kupnina od spornih kupoprodajnih pogodb morala biti plačana na njen račun, saj bi to povečalo njeno likvidnost, konfliktnost položaja drugega toženca pa bi mu morala narekovati, da bi pri delu postopal še posebno skrbno. Veljavnost pogodbe o posredovanju, na podlagi katere naj bi bilo izplačilo dela kupnine utemeljeno nakazano na račun prve toženke, je po ugotovitvah sodišča prve stopnje močno vprašljiva, saj je pogodbo, ki jo je drugi toženec kot zakoniti zastopnik tožeče stranke sklenil s prvo toženko - z njegovim lastnim podjetjem, na strani prve toženke podpisal A. A., ki pa v času podpisa ni bil ne direktor in ne prokurist prve toženke. Tožena stranka se je zahtevku upirala z navedbami, da je iz naslova pogodbe o posredovanju in plačila stroškov tožeče stranke le-tej izstavila račun v višini 154.298,08 EUR.

Uporabljeni pravni predpisi

9. Odškodninska odgovornost drugega toženca se (v skladu s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1) presoja na podlagi 263. člena ZGD-1. Ta v prvem odstavku določa, da mora član organa vodenja in nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. Člani organa vodenja ali nadzora so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGD-1).

10. Prvi odstavek 190. člena OZ pa določa, da je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

Presoja utemeljenosti revizije

11. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP), pri čemer pa revizijsko izpodbijanje dejanske podlage sodbe ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče teh, v reviziji izpostavljenih očitkov, ne presoja.

12. V zvezi s kršitvijo materialnega prava revidentka sodišču druge stopnje očita, da je zmotno uporabilo 190. člen OZ, saj meni, da ji na podlagi pogodbe o posredovanju pripada (vsaj) provizija v višini 3,3 %. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz spisa izhaja ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da A. A., ki je pogodbo podpisal na strani prve toženke, sploh ni bil pooblaščen za sklepanje takšnih pogodb. To torej pomeni, da pogodba o posredovanju tožeče stranke sploh ne zavezuje. Pravna oseba namreč lahko svojo voljo v pravnem prometu izraža prek zakonitega zastopnika, prokurista ali drugega pooblaščenca in ker je pogodbo v obravnavanem primeru podpisala oseba, ki ni bila nič od navedenega, taka pogodba ne ustvarja učinkov, zato revizijski očitki v tej smeri niso utemeljeni.

13. Tožena stranka je v potrditev obstoja svoje terjatve v postopku sicer resda predložila (nespecificiran) račun št. 1 z dne 30. 6. 2011 v višini 154.298,08 EUR, ki pa ga tožeča stranka ni priznala, zato je bilo na strani tožene stranke trditveno in dokazno breme, da obstoj te terjatve utemelji. Kljub opozorilom tožeče stranke, da so navedbe tožene stranke glede upravičenosti do provizije in povračila stroškov glede poravnanih dolgov tožeče stranke skope in pavšalne, prvi toženki tekom postopka ni uspelo dokazati obstoja pravnega temelja, ki bi opravičeval prehod premoženja tožeče stranke na prvo toženko.

14. Toženki sodišču druge stopnje očitata kršitev pravice do izjave v postopku, saj naj bi sodišče druge stopnje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je z neupoštevanjem pripravljalne vloge toženk zagrešilo sodišče prve stopnje, odpravilo le formalno, na koncu pa je z vnaprejšnjo dokazno oceno zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič. V skladu z načeli pravdnega postopka je zbiranje trditvenega in dokaznega bremena povsem v rokah strank, kar pomeni, da sodišče dokazno pomembnih dejstev ne sme samoiniciativno sprejeti v podlago sodbe. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da izpovedba priče ne more nadomestiti manjkajočih trditev.(3) Dokazi so namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, in ne temu, da stranke z njegovo pomočjo izvedo, kakšne trditve naj postavijo. Teorija in praksa sicer predvidevata izjemo od načelne prepovedi informativnega oziroma poizvedovalnega dokaza, vendar pa je takšen dokazni predlog utemeljen (le) tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, v zvezi s katerimi nosi trditveno in dokazno breme.(4) V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj je prva toženka kot poslovni subjekt v skladu z določbami ZGD-1, Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) in v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi (SRS) poslovne knjige in knjigovodske listine dolžna hraniti in jih na zahtevo pristojnega organa tudi predložiti. Trditev prve toženke, da dejstev ne pozna in da z dokazi ne razpolaga, ker se ti nahajajo pri računovodskem servisu (ki je v mandatnem razmerju z njo), glede na zgoraj navedeno nikakor ne opravičuje njene procesne neaktivnosti v tej smeri, saj bi njena aktivnost priti do relevantnih dejstev in dokazov morala biti logična posledica njene zainteresiranosti za uspeh v pravdi. Revizijsko sodišče se zato povsem strinja z razlogi sodišča druge stopnje za zavrnitev predlaganih dokazov in zavrača navedbe tožene stranke, da naj bi šlo za vnaprejšnjo dokazno oceno.

15. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, da je sodišče druge stopnje spregledalo, da tožeča stranka ni dokazala vseh predpostavk odškodninske odgovornosti drugega toženca. Tožeča stranka je trditveno in dokazno podlago za elemente odškodninskega delikta drugega toženca podala že v tožbi, toženi stranki pa sodišča ni uspelo prepričati o nasprotnem, kar je sodišče druge stopnje izčrpno pojasnilo v 14. do vključno 18. točki sodbe. Odškodninska odgovornost drugega toženca je krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom, sodišči nižjih stopenj pa sta pravilno zaključili, da drugemu tožencu ni uspelo izkazati, da je bilo sklepanje spornih kupoprodajnih pogodb za tožečo stranko koristno in potrebno.

16. Revidentka sodišču druge stopnje neutemeljeno očita tudi, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb na strani 5 in 6 njene pritožbe, kjer pritožnica sodišču prve stopnje očita zmotno, neskrbno in arbitrarno dokazno oceno ter neprepričljivo obrazložitev sodbe. Argumenti sodišča druge stopnje so izčrpni, predvsem pa razumljivi. Procesnim standardom obrazložitve drugostopenjske sodbe je zadoščeno, če se pritožbeno sodišče določno in obrazloženo opredeli do relevantnih pritožbenih navedb, tako da je mogoč preizkus odločbe, hkrati pa velja, da kadar pritožbeno sodišče sprejme dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, ni nujna ponovitev vseh dokaznih argumentov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodišča druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče s pritožbenimi razlogi seznanilo in da jih ni enostavno prezrlo.(5) Kolikor revizijske navedbe pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno nižjih sodišč, pa revident s takimi navedbami ne more uspeti.

17. Tožena stranka uveljavlja tudi bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ju v nadaljevanju ne obrazloži kot kršitvi, saj mimo vsebine kršitev, kot sta opredeljeni v ZPP, (ponovno) navaja, da se ne strinja z dokaznimi zaključki sodišča. Revizijsko sodišče zato njenih navedb v zvezi s tem ne more razumeti kot uveljavljanja bistvenih kršitev določb postopka, temveč kot (ponovno) nestrinjanje z dejanskimi zaključki, česar v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati.

Odločitev o reviziji

18. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

19. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije stroške revizijskega postopka (II. točka izreka), tožeči pa je dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka (III. točka izreka). Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 3.511,16 EUR (2.858,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300, 20,00 EUR za materialne stroške po tar. št. 6002 ter 633,16 EUR za 22 % DDV). V skladu s tretjim odstavkom 161. člena ZPP toženki krijeta te stroške nerazdelno.

(1) Direktor in lastnik prve toženke je drugi toženec.

(2) Njegova odgovornost je krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom.

(3) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 102/2011 z dne 20. 10. 2011. (4) Mile Dolenc, Informativni dokaz v pravdnem postopku, Pravna praksa, št. 32/2010, str. 8; isti, O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 7/2011, str. 7. Primerjaj tudi odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 12/2004 z dne 15. 2. 2005, III Ips 108/2006 z dne 30. 9. 2008, II Ips 102/2011 z dne 20. 10. 2011, III Ips 14/2010 z dne 20. 12. 2011 in III Ips 130/2009 z dne 29. 5. 2012. (5) Glej odločbe VS RS II Ips 678/2007 z dne 16. 12. 2012, II Ips 424/2007 z dne 19. 6. 2008, II Ips 38/2005 z dne 21. 9. 2006, in številne druge.