Jedro

Šele če iz zatrjevanih dejstev izhaja uveljavljana pravna posledica, je sodišče dolžno izvesti dokaze, predlagane v zvezi z njimi. Funkcija dokaznega postopka je v potrditvi ali ovrženju trditve o obstoju določenega dejstva in ne more nadomestiti trditvenega bremena strank.

Prva toženka je gospodarski subjekt, ki je dolžna dokumentacijo, ki se tiče njenega poslovanja (tudi če gre zatrjevano poslovanje za tuj račun) voditi vestno in skrbno ter jo hraniti v skladu z računovodskimi standardi.

Dokazno breme, da je prvi toženec kot direktor tožnice pri očitanih dejanjih ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, je na njem samem. Trditveno in dokazno breme glede obstoja prvih (splošnih) treh predpostavk (protipravnosti, vzročne zveze in škode) je na tožeči stranki, glede četrte predpostavke pa velja domneva, da vzrok za kršitev pogodbene obveznosti izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti. Poslovodja mora trditi in dokazati, da ni kršil svojih obveznosti. Odškodninska odgovornost članov vodenja in nadzora je strožja kot odškodninska odgovornost ostalih delavcev po delovnopravni zakonodaji, kar je glede na položaj, ki ga zasedajo, razumljivo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženki sami nosita svoje pritožbene stroške.

III. Toženki sta dolžni solidarno in nerazdelno v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 4.926,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženki solidarno in nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki znesek 266.438,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 6. 2011 do plačila (I. točka izreka). Odločilo še je, da sta toženki v roku 15 dni dolžni solidarno in nerazdelno plačati tožnici njene pravdne stroške v višini 8.229,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP pritožila tožena stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Drži pritožbeni očitek o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki ga je sodišče prve stopnje storilo s tem, ko toženi stranki ni dalo možnosti enakega obravnavanja pred sodiščem, saj je zavrnilo obravnavo njene pripravljalne vloge (z dne 7. 10. 2014, l. št. 47) v nasprotju z določbami ZPP.

6. Pritožbeno sodišče je tako v skladu z drugim odstavkom 347. člena ZPP zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo je glede na njeno naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje, razpisalo pritožbeno obravnavo. Na njej je sporno pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 7. 10. 2014 vročilo tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Prav tako je na zadnjo vlogo tožeče stranke odgovorila tožena stranka. Pritožbeno sodišče je presojalo podane trditve v naštetih vlogah strank.

7. Pritožbeno sodišče je obravnavalo listinske dokaze, ki so bili v presoji pred sodiščem prve stopnje (peti odstavek 348. člena ZPP), ter na pritožbeni obravnavi predloženi zapisnik o naroku za glavno obravnavo pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani z dne 22. 4. 2015, ki ga glede na dan izvedbe naroka pri tem sodišču tožena stranko ni mogla pravočasno predložiti (četrti odstavek 286. člena ZPP).

8. Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo drugega odstavka 287. člena ZPP v zvezi s 349. členom ZPP na obravnavi zavrnilo izvedbo dokazov z: - zaslišanjem zakonitega zastopnika družbe F. d. o. o. D., ki naj bi izvajal računovodski servis za tožnico, in bi povedal o tem, da je prva toženka plačevala obveznosti tožeče stranke; poizvedbami pri T. ..., Notarki A. in drugih, ter z zaslišanjem J., o tem kakšen dolg in v kakšni višini je prva toženka poplačala za tožnico. Gre za informativne dokaze, katerih izvedba ni dovoljena(1). Vsaka stranka je dolžna zatrjevati odločilna dejstva (7. člen ZPP). Določba 212. člena ZPP določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katera opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (povezanost trditvenega in dokaznega bremena). Šele če iz zatrjevanih dejstev izhaja uveljavljana pravna posledica, je sodišče dolžno izvesti dokaze, predlagane v zvezi z njimi. Funkcija dokaznega postopka je v potrditvi ali ovrženju trditve o obstoju določenega dejstva in ne more nadomestiti trditvenega bremena strank(2). S predlaganimi dokazi tožena stranka ne more nadomestiti svojih pomanjkljivih trditev o tem, katere račune, v kakšni višini in na kakšni podlagi naj bi plačevala namesto tožeče stranke, predlagani dokazi bi takšne trditve le potrdili ali ovrgli, ne morejo pa jih nadomestiti. Z izvedbo tako predlaganih dokazov bi sodišče lahko kršilo pravico do izjave tožeči stranki, saj na nekonkretizirano postavljene trditve ne more odgovarjati.

- zaslišanje M., ki je overjala podpise prodajalca, ker toženka ni podala trditev, katero sporno dejstvo, naj bi omenjena priča potrdila in je tako dokaz nesubstanciran; - uradne poizvedbe o knjiženju računa št. pri podjetju F. d. o. o., oziroma predložitev celotne dokumentacije v zvezi s to zadevo, poslovne knjige tožeče stranke (kar je nespecificiran dokaz), saj izveden dokaz, tudi če bi potrdil knjiženje spornega računa, ne bi potrdil, kakšna je podlaga za njegovo izdajo in plačilo, kar bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve; - uradne poizvedbe pri podjetju R. nepremičnine o tem, da je imela tožnica tudi s tem subjektom sklenjene posredniške pogodbe, ker to dejstvo ni pomembno za ugotovitev, ali je bilo ravnanje drugega toženca pri sklepanju poslov in nakazil sredstev tožnice na račun družbe, katere 100% družbenik je, v dobro tožnice, niti za to, ali je bila prva toženka neupravičeno obogatena, kar bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve sodbe; - z zaslišanjem zakonitih zastopnikov tožnice in prve toženke (kar je sam drugi toženec) glede tega, da so navedbe tožnice, da ji račun št. 110002 in posredniška pogodba nista znana in da jih ni prejela, ker navedena dejstva niso relevantna za samo določitev, kar bo razvidno iz razlogov sodbe; - poziv sodišča, da tožnica v skladu z edicijsko dolžnostjo predloži obračun DDV za obdobje junij do julij 2001, knjigo prejetih računov, vse prodajne pogodbe, ki jih je sklenila ob predhodnem posredovanju prve toženke, ker navedena dejstva niso relevantna za samo določitev, kar bo razvidno iz razlogov sodbe;

9. Pritožbeno sodišče še pripominja, da ne prepričajo navedbe iz pritožbe, da naj bi tožeči stranki D. predal vso listinsko dokumentacijo in zato tožena stranka z njo ne razpolaga. Prva toženka je gospodarski subjekt, ki je dolžna dokumentacijo, ki se tiče njenega poslovanja (tudi če gre zatrjevano poslovanje za tuj račun) voditi vestno in skrbno ter jo hraniti v skladu z računovodskimi standardi.

10. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje razsodilo, da je pravna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku zoper prvo toženko in drugega toženca različna, vendar sta oba pasivno legitimirana. Kot pravno podlago za utemeljenost zahtevka zoper prvo toženko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo neupravičeno obogatitev, glede drugega toženca pa odškodninsko odgovornost na podlagi 263. člena ZGD-1 (Ur. l. RS, št. 42/2000 in nadaljnje).

11. Ugovor zastaranja je neutemeljen, saj je škoda nastala v prvi polovici leta 2011, ko so bila izvedena sporna nakazila na račun prve toženke, tožba s katero se je zastaranje pretrgalo, pa je bila vložena 2. 7. 2013, kar je pravočasno (352. člen OZ), poleg tega je tožena stranka ugovor zastaranja navedla le pavšalno, brez konkretnih dejstev.

12. Nesporna dejstva so, - da je tožeča stranka kot lastnica prodajala nepremičnine v ..., za katera je bilo sklenjenih osem kupoprodajnih pogodb, po katerih so posamezni kupci 90% neto kupnine nakazali banki X. d. d., preostanek (v pogodbah navedeno kot razlika in potem naveden točno določen znesek) pa na račun prve toženke; - da je bil drugi toženec v času sklepanja in izpolnitve kupoprodajnih pogodb zakoniti zastopnik tožnice in je bil podpisnik kupoprodajnih pogodb na njeni strani; - da je (bil tudi v času sklepanja kupoprodajnih pogodb in njihove izpolnitve) drugi toženec družbenik prve toženke s 100% deležem in torej z drugo toženko povezana oseba.

Glede utemeljenosti zahtevka zoper drugega toženca

13. Določba 263. člena ZGD-1 (v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1) določa, da mora član organa vodenja ali nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. Člani organa vodenja ali nadzora so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti.

14. Kot je že pravilno poudarilo sodišče prve stopnje nastane odškodninska obveznost v primeru, če so izkazani vsi elementi odškodninske odgovornosti, torej protipravnost ravnanja odgovorne osebe, odgovornost povzročitelja škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter škoda. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri drugem tožencu obstojijo vsi elementi odškodninske odgovornosti in da mu ni uspelo trditveno in dokazno breme zakonsko predvidene ekskulpacije, da je pošteno in vestno izpolnjeval svoje dolžnosti. Tožnici je uspelo dokazati, da je škoda nastala v višini nakazanih delov kupnine po osmih pogodbah na račun prve toženke (kar je nesporno), ravnanje prvega toženca je bilo protipravno, saj je ravnal v nasprotju z določili o skrbnosti dobrega gospodarstvenika iz 263. člena ZGD-1, zaradi takšnega njegovega ravnanja pa je nastala opisana škoda.

15. Dokazno breme, da je prvi toženec kot direktor tožnice pri očitanih dejanjih ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, je na njem samem. Trditveno in dokazno breme glede obstoja prvih (splošnih) treh predpostavk (protipravnosti, vzročne zveze in škode) je na tožeči stranki(3), glede četrte predpostavke pa velja domneva, da vzrok za kršitev pogodbene obveznosti izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti. Poslovodja mora trditi in dokazati, da ni kršil svojih obveznosti. Odškodninska odgovornost članov vodenja in nadzora je strožja kot odškodninska odgovornost ostalih delavcev po delovnopravni zakonodaji, kar je glede na položaj, ki ga zasedajo, razumljivo(4).

16. Drugi toženec zatrjuje, da je bilo njegovo ravnanje v korist tožnice. Izvedena nakazila so namreč pomenila plačilo provizije za posredovanje pri prodaji nepremičnin, ki ga je na podlagi sklenjene posredniške pogodbe med tožnico(5) in prvo toženko le-ta izvajala. Pritožbene navedbe so, da je drugi toženec s tem, ko je z družbo, katere 100 % družbenik je bil, sklenil pogodbo o posredovanju iz razloga, da bi se pospešila prodaja že dokončanih nepremičnin, izključno v korist tožeče stranke, saj so bile težave na nepremičninskem trgu. To naj bi izkazoval (tudi) s tem, da je tožeča stranka že pred pričetkom njegovega mandata kot zakonitega zastopnika tožeče stranke sklepala pogodbe o posredovanju in da je dal pobudo za sklenitev posredniške pogodbe takratni lastnik tožnice I., kar pa ni relevantno in sodišče iz tega razloga dokazov v tej smeri ni izvajalo. Bistveno je, da je bil drugi toženec kot direktor tožeče stranke in 100 % družbenik prve toženke(6), ki naj bi s tožečo sklepala sporne posredniške pogodbe, v konfliktu interesov in bi zaradi tega moral ravnati še posebej skrbno, da bi varoval interese tožnice, katere direktor je bil(7).

17. Poleg tega je tožena stranka v odgovoru na tožbo sama navajala, da je bil drugi toženec s strani glavnega in edinega družbenika tožeče stranke I. povabljen za zakonitega zastopnika tožeče stranke zaradi njegovih referenc in poznavanja nepremičninskega trga in uspešnega uveljavljanja na njem. Iz trditev drugega toženca samega torej izhaja, da je bil razlog za njegovo imenovanje za zakonitega zastopnika tožeče stranke v tem, da sam kot direktor poskrbi za prodajo. Neprerekane in s tem priznane so trditve (drugi odstavek 214. člena ZPP) tožeče stranke iz njene prve pripravljalne vloge, da je imela prva toženka le eno zaposleno osebo, in sicer drugega toženca ter torej npr. ni imela posebej usposobljene ekipe ljudi, ki bi poskrbeli za boljšo prodajo nepremičnin tožnice. To je bil le drugi toženec, ki pa je za storitve, ki bi jih tako ali tako glede na že navedeno, moral izvajati kot direktor tožeče stranke, angažiral podjetje, katerega edini družbenik je bil. 18. V pripravljalni vlogi, glede katere sodišče prve stopnje ni dovolilo obravnavanja, je tožena stranka spremenila svoje navedbe in še dodatno navajala, da je bilo potrebno sporne zneske nakazovati na račun prve toženke tudi zaradi tega, ker je imela tožnica blokirane račune in iz tega razloga ni mogla normalno poslovati. S tem, ko se je del kupnine stekel na račun prve toženke, je po navedbah obeh tožencev poplačevala obveznosti tožeče stranke, saj sicer zadnja ne bi mogla poslovati. Pritožbeno sodišče ponavlja (kar je zapisalo že v 8. točki obrazložitve), da so takšne navedbe tožene stranke pavšalne in nekonkretizirane. Tožena stranka je namreč navajala zgolj, da so bile med drugim poplačane obveznosti tožeče stranke do T., ... in drugih. Ker je drugi toženec svojo skrbnost dobrega gospodarstvenika za dobrobit tožnice utemeljeval s tem, da se je več kot 10 % kupnine nakazovalo na račun prve toženke zaradi poplačevanja obveznosti tožeče stranke, bi moral svoje trditve postaviti konkretneje in določneje, ker je obstoj teh dejstev tožnica zanikala in trdila, da prva toženka ni izvajala nobenih plačil namesto nje. Tožena stranka bi morala navesti točno vse subjekte (ne le primeroma), katerim je prva toženka plačevala namesto tožeče stranke, prav tako bi morala predložiti, oziroma vsaj zatrjevati, na kakšni pravni podlagi so bila izvedena plačila tujih dolgov (prevzem dolga, cesija, asignacija itd.), zgolj predložena konto kartica, ki je dokument, ki je nastal pri prvi toženki in mu tožnica odreka verodostojnost, ne zadostuje. Tožeča stranka je zatrjevala, da takšnega dogovora o plačilu njenih dolgov ni bilo, niti ne obstaja kakšna dokumentacija s tem zvezi, kljub temu pa tožena stranka svojih trditev ni konkretizirala. Pritožbeno sodišče zaključuje, da drugi toženec ni zmogel svojega trditvenega (in dokaznega) bremena, da je s tem, ko je kot direktor tožnice podpisal pogodbe, v katerih je določba, da se več kot 10% kupnine, ki bi jo morala prejeti tožnica, nakaže na račun prve toženke, katere edini lastnik je, in se je to nakazilo tudi dejansko izvedlo, ravnal s skrbnostjo in vestnostjo dobrega gospodarstvenika in je bilo to v dobro tožnice in tako ni bilo v skladu z načeli dobrega gospodarstvenika (6. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Ravnanje drugega toženca je bilo torej za tožnico škodljivo v smislu določb 263. člena ZGD-1 in podpisovanje kupoprodajnih pogodb, na podlagi katerih se je del kupnine nakazoval na prvo toženko, protipravno, drugi toženec pa je odgovoren zanj, saj ni uspel izkazati (zatrjevati) nasprotnega.

Glede utemeljenosti zahtevka do prve toženke

19. Glede pritožbenih očitkov, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, s kakšnim postopanjem naj bi prva toženka tožeči povzročila škodo, torej kakšno je protipravno škodljivo ravnanje prve toženke in vzročna zveza ter nastanek škode, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je pravna podlaga plačila prve toženke 110. člen OZ, torej neupravičena obogatitev, s katero se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

20. Določilo 190. člena OZ določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Kot je bilo že navedeno, iz spornih kupoprodajnih pogodb, ni razviden pravni temelj, na podlagi katerega se je več kot 10 % kupnine (pripadajoči DDV od prodanih nepremičnin) za nepremičnine v lasti tožnice nakazalo prvi toženki. Tožena stranka je trdila, da je šlo za plačilo provizije iz posredniške pogodbe in za plačila dolgov tožnice, ki jih je druga toženka plačevala namesto nje, saj je imela tožnica blokirane račune in sicer ne bi mogla poslovati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da temelja prehoda premoženja tožnice k prvi toženki le-ta ni uspela izkazati. To ji ni uspelo niti s predloženim zapisnikom iz naroka pred Delovnim in socialnim sodiščem o zaslišanju D., niti z njegovo elektronsko pošto (priloga B18), saj še vedno ni postavila točnih trditev komu, kdaj, predvsem pa na kakšni pravni podlagi naj bi plačevala obveznosti tožnice, to pa niti ne izhaja iz predloženih listin. Kot že večkrat zapisano, ne more zaslišanje nadomestiti pomanjkljivih navedb. Glede presežka 3,3% provizije iz zatrjevane posredniške pogodbe se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje (10. točka ) in 17. točke obrazložitve predmetne sodbe. Poleg tega bi takšno plačevanje računov tožnice, ki je imela blokirane račune, pomenilo obid pravnih predpisov in oškodovanje upnikov(8), ki so očitno že imeli pravne naslove za izvršbo na sredstvih tožnice, čemur sodišče ne more dati pravnega varstva.

21. Posredniške pogodbe naj bi bile sklenjene med drugim tožencem, ki je bil v tistem času zakoniti zastopnik tožeče stranke, in prvo toženko, ki jo je zastopala oseba H., za katero je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dne 17. 2. 2011 v sodnem registru ni bila vpisana kot zakoniti zastopnik prve toženke, niti ni tožena stranka izkazala, da je bil pooblaščen za sklepanje takšnih pogodb.

22. Pritožbeno sodišče pa pripominja, da tudi če bi bila posredniška pogodba dejansko pravilno sklenjena, iz nje izhaja višina provizije 3,3 % od vrednosti prodane nepremičnine (4. člen Pogodbe o posredovanju – B12). Kot pa je ugotovilo že sodišče prve stopnje, so zneski, ki so bili nakazani na račun prve toženke, bistveno presegali ta odstotek. Ker tožena stranka ni uspela izkazati, niti ni pravilno zatrjevala, kolikšen del provizije, bi ji na podlagi sporne posredniške pogodbe pripadal, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni postavila konkretnih trditev niti za 3,3% pogodbeno dogovorjene provizije od posameznih prodanih nepremičnin. Tožena stranka namreč ni konkretno odgovorila na trditve tožnice, glede računa št. 110002 z dne 30. 6. 2011(9) v višini 154.298,08 EUR, ki naj bi predstavljal obračunane provizije, saj presega iz posredniške pogodbe določen odstotek (3,3% in DDV), na njem ni specifikacije, torej osnove in odstotkov obračuna in s tem v zvezi tožena stranka ni podala natančnih trditev. Tožnica jo je opozorila, da iz njenega letnega poročila za leto 2011 izhaja, da je imela v letu 138.438,00 EUR prihodkov, njen zatrjevani račun za obračun provizij pa se glasi na 154.298,08 EUR. Iz predloženega računa (B10) sicer res izhaja, da znaša neto znesek brez DDV 128.581,73 EUR, vendar pa je tudi ta znesek previsok, kot ji očita tožnica, saj tudi če bi ji šla provizija v dogovorjenem odstotku, ta znesek glede na vrednost nepremičnin iz kupoprodajnih pogodb znaša 63.506,00 EUR, česar tožena stranka ne uspe izpodbiti, saj le pavšalno navede, da je za tožnico prodala več nepremičnin, kot to trdi tožnica in da je šlo za pobot medsebojnih obveznosti. Ne navede pa konkretizirano točno, pri prodaji katerih nepremičnin, komu, za kakšen znesek in kdaj je posredovala za tožnico. Glede na nekonsistentnost trditev tožene stranke pritožbeno sodišče ne more zaključiti, da je prva toženka upravičena do plačila provizije v kakršnem koli znesku. Tudi če je bila posredniška pogodba pravilno sklenjena in če velja, mora prva toženka izkazati, da je svoj del obveznosti (posredovanje) opravila in šele na to ima pravico zahtevati, da svojo obveznosti izpolni tudi druga stranka (plača provizijo). Prva toženka pa ni uspela s svojim trditvenim bremenom(10), da bi določno navedla, kot na primer: pri prodaji katerih nepremičnin je posredovala, kaj konkretno je delala, kdo je bila oseba z veljavno nepremičninsko licenco, ki je izvajala posredovanje (1. člen posredniške pogodbe, na prilogi B12), pač pa je ostala na ravni pavšalnih navedb o posredovanju v višini izstavljenega in ne specificiranega računa, ki ne zadostujejo za ugotovitev, da je bila upravičena za zadržanje sredstev, ki so ji bila nakazana. Obračun (B16), ki ga je predložila k drugi pripravljalni vlogi, namreč nima identifikacijskih podatkov o prodanih nepremičninah, niti ne odgovori na vprašanje, na kakšen način se je posredovanje izvajalo, kdo je bil posrednik itd. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je bil prehod premoženja iz sredstev tožnice za prodane nepremičnine na račun prve toženke brez pravne podlage in ga je zato dolžna vrniti, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

23. Glede očitane protispisnosti pa pritožnici ne pojasnita, kaj konkretno je sodišče prve stopnje ugotovilo drugače, kot je zapisano v predloženih listinah, zato ta očitek ostane na ravni pavšalnega.

24. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnice, ki so odločilnega pomena.

25. Sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353.čl. ZPP).

26. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).

27. Toženki pa sta dolžni povrniti stroške tožeči stranki, saj s pritožbo nista uspeli (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP). Sodišče jih je priznalo v skladu z Odvetniško tarifo, ki je veljala v času, ko se je pričel postopek na prvi stopnji (20. člen Odvetniške tarife, Ur. l. RS 2/2015), torej v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZodvT, Uradni list RS 67/2008 z nadaljnjimi spremembami). Sodišče je priznalo nagrado za postopek na pritožbeni stopnji ter narok, materialne stroške in stroške kopiranja, na tako priznano nagrado in izdatke je odmerilo 22 % DDV, kar vse je razvidno iz stroškovnika tožeče stranke.

(1) J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 353. (2) II Ips 355/2007

(3) … in mu je ta zadostila kot izhaja iz prejšnje točke obrazložitve.

(4) VSL I Cpg 241/2012, VSL Cpg 856/2012. (5) ... ki jo je zastopal drugi toženec in pogodbo o posredovanju tudi podpisal na strani tožnice.

(6) … ter tudi kot direktor prve toženke, kar izhaja iz odgovora na tožbo, l. št. 19. (7) … najmanj bi moral shranjevati vso dokumentacijo, ki bi izkazovala njegove trditve o tem, da je njegova družba poravnavala tožničine obveznosti, pravne podlage (pogodbe o prevzemu dolga, itd.) za takšno ravnanje, itd...

(8) … kar je trdila tudi tožnica (l .št. 41).

(9) … ki je bil izdan en dan po razrešitvi drugega toženca pri tožnici, saj je bil po lastnih navedbah toženk drugi toženec direktor pri tožnici do 29. 6. 2011, izbris tega dejstva v registru pa je bil izveden 11. 7. 2011. (10) … pri tem, da je tožnica obstoj posredniške pogodbe in njeno izvajanje vseskozi zanikala in trdila, da prva toženka ni imela (razen drugega toženca) zaposlenih ljudi, ki bi izvajali posredovanje, kar je nesporno.