Jedro

Vloga tožnice je bila zavrnjena, ker ni izpolnjevala pogojev statusne organiziranosti, ki jih je tožena stranka določila ob pravno nedoločenem pojmu nevladne organizacije. Pooblastilo tožene stranke, da je določila pogoje, ki so preverljivi, izhaja iz 216. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna.

Ker pogoji za razpis ne izhajajo iz pozitivnega predpisa, je bila tožena stranka dolžna v naprej določiti pogoje za dodelitev sredstev – na podlagi katerih bo lahko pravno utemeljeno preizkusila subjektiviteto sodelujočih v formalnem pogledu. Z določitvijo zakonov, na podlagi katerih bo štela, da prijavitelji izpolnjujejo status nevladne organizacije, zato ni kršila namena javnega razpisa in 14. člena Ustave, saj ni ustvarila razlikovanja med nevladnimi organizacijami, ker ta opredelitev pravno formalno ne obstaja, pač pa je upravičene osebe zgolj definirala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila vlogo tožnice za sofinanciranje informativno-komunikacijskih in izobraževalnih dejavnosti nevladnih organizacij v letu 2011 za projekt „...“. V obrazložitvi je navedla, da je objavila javni razpis, v katerem je bilo v 3. točki (pogoji za prijavo) določeno, da se na razpis lahko prijavijo nevladne organizacije, ustanovljene na podlagi Zakona o društvih, Zakona o ustanovah in Zakona o zavodih (samo zasebni zavodi), ki imajo uradni sedež na ozemlju Republike Slovenije ter da bodo vloge drugih subjektov, bodisi pravnih, bodisi fizičnih oseb, zavrnjene. Iz vloge vlagatelja in podatkov Poslovnega registra Slovenije izhaja, da je vlagateljeva pravna organizacijska oblika verska skupnost in podobne verske organizacije, zato ne izpolnjuje pogoja za prijavo, kot je določen v 3. točki javnega razpisa.

Tožena stranka je pritožbo tožnice zavrnila. Navaja, da je pogoje za dodelitev sredstev opredelila na podlagi 216. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna (Pravilnik). Posebnega zakona ali podzakonskega predpisa, ki bi določal pogoje za dodelitev sredstev za sofinanciranje informativno – komunikacijskih in izobraževalnih dejavnosti nevladnih organizacij ni, prav tako definicije nevladne organizacije ni v nobenem predpisu. Zato je pogoje za dodelitev sredstev določila v 3. točki javnega razpisa v skladu z 216. členom Pravilnika, v 4. točki javnega razpisa pa merila, na podlagi katerih bo izbirala. Vlagatelji so bili o pogojih in merilih seznanjeni v javnem razpisu, zato so očitki o neenaki obravnavi neutemeljeni. Stališče, da razpis za druge dobrodelne organizacije ni postavil nobenih ovir, je napačno, saj se pogoji razpisa nanašajo na pravno organizacijsko obliko vlagatelja (društvo, zasebni zavod, ustanova), ne pa na status dobrodelne oziroma humanitarne organizacije po Zakonu o humanitarnih organizacijah. Definicije statusa nevladne organizacije ne vsebuje noben predpis ali akt. Zavrača ugovore v zvezi s kršitvijo Ustave, mednarodnih sporazumov ter Pogodbe o delovanju EU.

Tožnica v tožbi navaja, da je samostojna pravna oseba zasebnega prava, ki je del Katoliške cerkve v Sloveniji in je registrirana na podlagi Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih in Zakona o verski svobodi (ZVS) ter ima status humanitarne organizacije. Sodi med dobrodelne in socialne ustanove oziroma organizacije Katoliške cerkve v Sloveniji. Ukvarja se z dobrodelnostjo in družbeno solidarnostjo ter je organizirana v skladu s slovensko zakonodajo, to je po določbah ZVS in Zakona o humanitarnih organizacijah. Meni, da je s svojo vlogo izpolnjevala namen javnega razpisa. Je nevladna organizacija in je v neskladju z Ustavo RS, da bi se njen položaj obravnaval kot vladno organizacijo. Tožena stranka pavšalno utemeljuje, da definicije nevladne organizacije ni v nobenem predpisu, ni pa pojasnila, kateri predpis podeljuje status „nevladne organizacije“ izključno društvo, ustanovam in zasebnim zavodom. Takšno ravnanje tožene stranke je tipično samovoljno ravnanje. Tožnica pa že „per Constitutionem“ sodi med nevladne organizacije. Z izpodbijanim razpisom in sklepom je tožena stranka kršila sprejete mednarodno pravne obveznosti – Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, Ustavo RS ter pravo EU. Neutemeljeno tožena stranka tudi navaja, da je tožnica navajala, da je prišlo do neenake obravnave med subjekti, saj tožnica meni, da je bila neenaka obravnava opravljena tedaj, ko je tožena stranka avtoritativno določila diskriminatorne pogoje za prijavo na javni razpis in ker ni upoštevala prijave tožeče stranke, čeprav jo k temu neposredno zavezuje veljavna zakonodaja – predvsem 13. člen Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih. Meni, da tožena stranka ne loči med pogoji in merili za izbor ter pogoji za kandidiranje. Pogoji za kandidiranje niso bili določeni v javnem razpisu, kandidirale so lahko nevladne organizacije, pri čemer niso bili opredeljeni kriteriji, na podlagi katerih se bo ugotavljalo, ali je neka organizacija, ki se bo prijavila, nevladna organizacija ali ne. Pogoje je tožena stranka samovoljno oblikovala, ko je že prejela vloge in ugotovila, da tožnica ni nevladna organizacija. Tako tožnica meni, da sta razpis in sklep nepravilna. Zatrjuje tudi kršitev pravil postopka ter neustavnost in nezakonitost Pravilnika v 231. členu, ki ureja pritožbeni postopek. Predlaga odpravo obeh sklepov tožene stranke in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača navedbe tožnice in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporna odločitev tožene stranke, ki je vlogo tožnice na javni razpis za sofinanciranje informativno – komunikacijskih in izobraževalnih dejavnosti nevladnih organizacij v letu 2011 za projekt „...“ zavrnila, ker tožnica ni izpolnjevala pogoja za prijavo iz 3. točke javnega razpisa.

Tožnica pri ugovoru, da je izpolnjevala pogoje iz prijave, izhaja iz namena javnega razpisa. Predmet je sofinanciranje informativno – komunikacijskih in izobraževalnih dejavnosti nevladnih organizacij v Sloveniji. Na podlagi določil Ustave razlaga, da je kakršnakoli drugačna opredelitev njenega statusa kot nevladne organizacije v neskladju z Ustavo. Na podlagi določil Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih pa, da je obravnavanje tožnice drugače kot druge dobrodelne organizacije, kršitev določb te mednarodno pravne pogodbe. Meni tudi, da je tožena stranka v skladu s 13. členom tega Sporazuma upravičena do olajšav, pomoči in drugih spodbujevalnih ukrepov.

Sodišče tožnici na podlagi njenih utemeljevanj nepravilnosti pri odločitvi ne more slediti. Ne izhaja namreč iz izpodbijanih upravnih odločb, da bi bila tožničina vloga zavrnjena, ker se je ne bi štelo za nevladno organizacijo (niti ker ne bi sledila namenu oziroma predmetu javnega razpisa – kar je že vsebinska presoja vloge, do katere pa v obravnavanem primeru ni prišlo). Tožena stranka sama pove, da pozitivno pravo ne vsebuje definicije nevladne organizacije, sama tožnica pa tudi ne navaja drugače. Naštete pravne podlage – Sporazum, Ustava RS in Pravo EU odgovora na vprašanje o definiciji nevladne organizacije ne podajajo. Vloga tožnice je bila zavrnjena, ker ni izpolnjevala pogojev statusne organiziranosti, ki jih je tožena stranka določila ob pravno nedoločenem pojmu nevladne organizacije.

Pooblastilo tožene stranke, da je določila pogoje, ki so preverljivi, izhaja iz 216. člena Pravilnika. Tožnica očita diskriminiranje, avtoritativno odločanje in neenako obravnavo, vendar ravno določitev pogojev – kot je vsebina 3. člena Javnega razpisa in kot pogojujeta določitev pogojev 216. člen in 4. točka prvega odstavka 219. člena Pravilnika, te očitke preprečuje. Ker pogoji za razpis ne izhajajo iz pozitivnega predpisa, je bila tožena stranka dolžna v naprej določiti pogoje za dodelitev sredstev – na podlagi katerih bo lahko pravno utemeljeno preizkusila subjektiviteto sodelujočih v formalnem pogledu. Z določitvijo zakonov, na podlagi katerih bo štela, da prijavitelji izpolnjujejo status nevladne organizacije, zato ni kršila namena javnega razpisa in 14. člena Ustave, saj ni ustvarila razlikovanja med nevladnimi organizacijami, ker ta opredelitev pravno formalno ne obstaja, pač pa je upravičene osebe zgolj definirala. Na zakon, ki bi jo kot krovni zakon za financiranje po namenu vezal, pa ni bila vezana.

V zvezi z zatrjevanji o kršitvi določb postopka sodišče izhaja iz stališča, kot ga je uveljavilo v svoji praksi, da v zadevah javnega razpisa smiselno uporablja pravila ZUP – določba 4. člena ZUP. V sodbi sodišče odgovarja na kršitve, ki se nanašajo na obravnavano zadevo. Uvodoma meni, da določba drugega odstavka 226. člena Pravilnika, po pravilu a contrario ne pomeni, da je izvršilna veja oblasti s to določbo izključila uporabo ZUP v primerih, ko odloča na podlagi lastnih kriterijev. To ne izhaja ne iz določb Pravilnika, ne ZUP, niti iz izpodbijanih odločb. V zvezi z ugovorom o kršitvi določb postopka iz 231. člena Pravilnika, ki ureja pritožbeni postopek, sodišče ugotavlja, da je tako na prvi kot na drugi stopnji odločala ista oseba. Direktor tožene stranke je sprejel prvo in tudi drugo odločitev, s katero je preverjal utemeljenost prve. Pravilnik v 231. členu omogoča pritožbo na ministrstvo, če je na prvi stopnji odločal organ v sestavi ministrstva. Če je odločalo na prvi stopnji ministrstvo, je pritožba po 2. točki prvega odstavka 231. člena tega Pravilnika dovoljena, razen če gre za odločanje po ZUP. Zakon ne določa, da je za odločanje o sofinanciranju kot v obravnavani zadevi dovoljena pritožba. Po drugi strani pa velja načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, ki zahteva, da je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. V tretjem odstavku 9. člena ZUP namreč organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se izjavijo. Izpodbijana odločitev je torej iz tega vidika zakonita, ker je bila tožnici z vročitvijo prvega sklepa dana možnost, da se v postopku izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah, zato v obravnavani zadevi sodišče upošteva oba sklepa, ugovor o kršitvi določb postopka pa zavrača kot neutemeljen.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.