Jedro

Bistveno je, da bi morala tožena stranka v svojih navedbah jasno navesti, da je tožnik (eventualno) upravičen do pravic uradniškega delovnega mesta višji policijski inšpektor III, ter na takšni trditveni podlagi dokazovati, da je upravičen do 35., in ne 37. (izhodiščnega) plačnega razreda.

Tožena stranka ni podala zadostne trditvene podlage, da bi bilo dopustno upoštevati njene pritožbene navedbe, da je tožnik v času dejanskega opravljanja višje vrednotenega delovnega mesta upravičen do plače v višini 35. izhodiščnega plačnega razreda.

Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče tožniku dosoditi razliko v plači v bruto znesku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od bruto zneska. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do izplačila bruto zneska plače, ampak do neto zneska, saj mora izplačevalec (delodajalec oziroma tožena stranka) ob izplačilu prejemka pravilno obračunati in plačati tudi davke in prispevke, nato pa delavcu izplačati pravilen neto znesek.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: 1) delno spremeni: - v točki I izreka tako, da se točka I na novo glasi:

II. „I. Ugotovi se, da je tožnik od 1. 5. 2013 do 30. 9. 2017 pri toženi stranki opravljal delo na delovnem mestu višji policijski inšpektor II (...), od 1. 10. 2017 pa do 31. 5. 2018 pa na delovnem mestu višji samostojni policijski inšpektor III (...).“ - v točki II izreka glede obdobja plačila razlike v plači za čas od julija 2016 do vključno oktobra 2016 (od 22. do 26. alineje točke II izreka) in za čas od maja 2017 do vključno oktobra 2017 (od 32. do 37. alineje točke II izreka) tako, da se v tem delu na novo glasi:

III. „Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni od prejema sodbe plačati razliko v plači: - 1. za mesec julij 2016 (od 15. 7. 2016) od bruto zneska 218,80 EUR izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2016 dalje do plačila,

2. za mesec avgust 2016 od bruto zneska 150,01 EUR izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2016 dalje do plačila,

3. za mesec oktober 2016 od bruto zneska 153,57 EUR izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2016 dalje do plačila,

4. za mesec maj 2017 (do 24. 5. 2017) od bruto zneska 244,98 EUR izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2017 dalje do plačila,

5. za mesec maj 2017 (od 25. 5. 2017) od bruto zneska 126,02 EUR izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2017 dalje do plačila,

6. za mesec junij 2017 od bruto zneska 161,77 EUR izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2017 dalje do plačila,

7. za mesec julij 2017 od bruto zneska 188,34 EUR izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2017 dalje do plačila,

8. za mesec avgust 2017 od bruto zneska 224,30 EUR izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2017 dalje do plačila,

9. za mesec september 2017 od bruto zneska 229,31 EUR izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2017 dalje do plačila.„ 2) delno razveljavi: - v 3. alineji točke III izreka (glede odločitve o razliki v plači za obdobje od februarja 2015 do 14. 7. 2016 v višini 20.255,18 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2018 do plačila); - v točki V izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (nespremenjeni del točke I in II izreka in 2. alineja točke III izreka).

V. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik od 1. 5. 2013 do 30. 8. 2017 pri toženi stranki opravljal delo na delovnem mestu višji policijski inšpektor II (...), od 31. 8. 2017 do 31. 5. 2018 pa na delovnem mestu višji samostojni policijski inšpektor III (...) (točka I izreka), ter toženi stranki naložilo, da tožniku v roku 8 dni iz naslova razlike v plači izplača ustrezni neto znesek od bruto zneskov, kot so razvidni za obdobje od maja 2013 do vključno maja 2018 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2015 za zneske od maja 2013 do vključno januarja 2015, za ostale mesečne neto zneske pa od 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (točka II izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače, in sicer izplačilo celotnih bruto mesečnih zneskov razlike v plači (iz II. točke izreka) za obdobje od maja 2013 do 31. 1. 2015 in od 15. 7. 2016 do maja 2018 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2018 dalje, izplačilo kapitaliziranega zneska zakonskih zamudnih obresti v višini 5.425,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2018 dalje do plačila in izplačilo razlike v plači za obdobje od februarja 2015 do 14. 7. 2016 v višini 20.255,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2018 dalje do plačila (točka III izreka). S sklepom je ustavilo postopek v delu tožbe, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni od prejema prvostopenjske sodbe svoj akt o sistemizaciji delovnih mest dopolniti z dodatnim delovnim mestom višji samostojni policijski inšpektor (...) ter s tožnikom v istem roku skleniti novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto višji samostojni policijski inšpektor (...), ga razporediti v 41. plačni razred ter mu od 5. 6. 2018 dalje priznati in zagotoviti vse pravice, ki izhajajo iz zaposlitve na delovnem mestu višji samostojni policijski inšpektor (...), vključno s plačo za 41. plačni razred, oziroma podredno, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od prejema prvostopenjske sodbe tožnika od 5. 6. 2018 dalje razporediti v 41. plačni razred ter mu priznati in zagotoviti vse pravice, ki mu za dejansko opravljane naloge in dela pripadajo in zanj izhajajo za delo na delovnem mestu višji samostojni policijski inšpektor (...), vključno s plačo za 41. plačni razred, in v delu, s katerim tožeča stranka zahteva izplačilo razlike v plači v višini 523,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2018 dalje do plačila ter plačilo kapitaliziranega zneska zakonskih zamudnih obresti v višini 51,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2018 dalje do plačila (točka IV izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka V izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper odločitev v točki II, III in V izreka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje, ko je bil tožnik napoten na misijo EULEX Kosovo, za preostalo vtoževano obdobje pa je tožniku priznalo pravico do neto zneska, zavrnilo pa zahtevek v delu do celotne plače (to je bruto znesek). Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do neto zneska, ker mora izplačevalec ob izplačilu prejemka obračunati in plačati davke in prispevke, nato pa delavcu izplačati neto znesek, materialnopravno zmotno. Iz novejše sodne prakse izhaja, da je delodajalec dolžan delavcu za opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi plačati plačo, ki je določena v pogodbi o zaposlitvi, oziroma plačo, ki jo določajo veljavni predpisi. Plača, do katere je delavec upravičen, je vedno bruto plača. Razlog za prejem neto zneska namesto bruto zneska ni v civilnopravnem razmerju med delavcem in delodajalcem, ampak v upravnopravnem razmerju med državo in delavcem. To razmerje pa se vzpostavi šele ob izplačilu plače. To, da je delavec dolžan del plače nameniti neposredno za poplačilo davkov in prispevkov, ne pomeni, da ni upravičen in da ne more zahtevati bruto zneska plače. Pri tem se sklicuje na odločitvi Vrhovnega sodišča RS v zadevah opr. št. II Ips 264/2017 in opr. št. II Ips 313/2015, ter navaja, da je takšno stališče zavzela novejša sodna praksa, npr. Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 508/2018 in Višje sodišče v Mariboru v zadevah opr. št. I Ip 836/2017 in opr. št. I Ip 872/2017. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo tudi o potencialni obveznosti plačila davkov in prispevkov, je prekoračilo svojo pristojnost in poseglo v pristojnost davčnega organa. Kdo je dolžan plačati davke in prispevke ter v kakšni višini, je namreč določeno v kogentnih davčnih predpisih, nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja pa izvaja davčni organ. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v zadevi opr. št. VIII Ips 226/2017 in opr. št. VIII Ips 107/2018 ter Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 318/2018. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da dostavek, da je tožena stranka dolžna tožniku od bruto zneska izplačati ustrezen neto znesek, predstavlja konkretizacijo zakonske obveznosti tožene stranke, ki nastane šele po pravnomočnosti pravdnega postopka, zato lahko predstavlja le dodatno opozorilo toženi stranki, da izvrši zakonsko obveznost obračuna in plačila davka. Zaradi svoje pojasnilne narave sodi v obrazložitev sodne odločbe. Izrek bi se moral glasiti na plačilo bruto zneska, torej zneska, ki ga tožena stranka dolguje tožniku.

Zavrnitev tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo razlike v plači za obdobje od 31. 1. 2015 do 14. 7. 2016, ko je tožnik opravljal delo v mednarodni civilni misiji EULEX Kosovo, je sodišče utemeljilo s tem, da je tožnik za opravljanje dela na misiji sklenil posebno pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katere je opravljal dela in naloge, ki so bili neprimerljivi z nalogami in deli, ki jih je opravljal doma, da je pristal na višino plače, kot je bila določena v pogodbi, da delovnega mesta „A.“, ki ga je tožnik zasedal na misiji ni mogoče primerjati z delovnimi mesti v Policiji, torej tudi ne z deli delovnega mesta VSPI (višji samostojni policijski inšpektor) oziroma VPI (višji policijski inšpektor), ter da je bil ob napotitvi formalno zaposlen na delovnem mestu policijski inšpektor v uradniškem nazivu policijski inšpektor III, pri katerem gre za uradniški naziv IX. stopnje. Vendar za takšno stališče ni podlage, razlogi sodbe so tudi v nasprotju sami s seboj. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uredba) v prvem odstavku 7. člena določa, da je osnova za izračun za delo v tujini določena z nominalno osnovo za delo v tujini, ki je za posamezno funkcijo, delovno mesto oziroma naziv določena v prilogi Uredbe. To pomeni, da se plača za delo v tujini določi glede na delovno mesto oziroma naziv, ki ga delavec zaseda doma. Edina okoliščina, od katere je odvisna osnovna plača javnega uslužbenca za delo v tujini, je glede na 7. člen Uredbe delovno mesto, ki ga ta javni uslužbenec zaseda doma. Glede na navedeno ni pomembno, kakšna dela in naloge je tožnik opravljal na misiji, oziroma ali so te naloge primerljive z deli in nalogami, ki jih je opravljal doma. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi EULEX Kosovo dejansko ni opravljal del in nalog na delovnem mestu policijski inšpektor, ampak je bil dejansko zaposlen na delovnem mestu višji policijski inšpektor. To pomeni, da bi morala tožena stranka tožniku določiti plačo za delo na misiji na Kosovu na podlagi delovnega mesta višji policijski inšpektor.

Tožnik je svoj zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje dela na misiji na Kosovu utemeljeval tudi na odškodninski podlagi. Tožena stranka je ravnala protipravno, ker v skladu z 21. členom ZJU in 3. členom ZSPJS svojega akta o sistemizaciji ni prilagodila potrebam delovnega procesa in s tožnikom sklenila ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Zato mu je bila ob sklenitvi pogodbe za delo na misiji določena nižja plača od tiste, ki bi jo imel, če bi sklenil pogodbo o delu za delovno mesto, ki ga je dejansko zasedal. Meni, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti.

Za obdobje od zapadlosti posameznega dolgovanega zneska do dneva vložitve tožbe (4. 6. 2018) je tožnik obračunal kapitalizirani znesek zakonskih zamudnih obresti in ga vtoževal kot glavni zahtevek, zakonske zamudne obresti pa od vložitve tožbe dalje (5. 6. 2018). Kapitaliziran znesek zamudnih obresti je obračunal od celotnega vtoževanega zneska, torej od celotne glavnice, kar je splošno uveljavljeno pravilo pri obračunavanju obresti. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo s tem, ker naj tožnik ne bi bil upravičen do zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska, temveč od neto zneskov, pri tem pa se je sklicevalo na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 167/2013. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS označilo kot napačno. Glede na to, da je odločitev o glavni stvari napačna, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (točke I, II in V izreka) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da delovno mesto višji samostojni policijski inšpektor (VSPI) do 30. 8. 2017 ni obstajalo, ampak je pred tem obstajalo delovno mesto višji policijski inšpektor (VPI). Ta ugotovitev ni pravilna. Delovnega mesta višji samostojni policijski inšpektor (šifra delovnega mesta ...) v Sektorju G. v Službi H. pri toženi stranki ni bilo sistemiziranega do 1. 10. 2017, zmotno pa je tudi ugotovilo, da je tožnik od 1. 5. 2013 do 30. 8. 2017 delal na delovnem mestu VPI II, od 31. 8. 2017 do 31. 5. 2018 pa na delovnem mestu VSPI III. Delovno mesto višji samostojni policijski inšpektor (šifra delovnega mesta ...) v Sektorju G. v Službi H. je pri toženi stranki sistemizirano šele od oktobra 2017 dalje in ne že od 31. 8. 2017 dalje. Sodišče prve stopnje je štelo, da v konkretnem primeru ni pomembno, na katero delovno mesto je bil tožnik razporejen, temveč zgolj dejstvo, kolikšno plačo mu je tožena stranka dejansko obračunala in izplačala in kolikšno plačo bi mu morala obračunati in izplačati za delo na delovnem mestu VSPI. Takšno stališče je napačno, saj tožena stranka v Sektorju G. ni imela sistemiziranega delovnega mesta VSPI do 1. 10. 2017. Na dan 1. 1. 2014 je bilo sistemiziranih pet delovnih mest višji policijski inšpektor, s kasnejšimi spremembami Akta o sistemizaciji pa se je to delovno mesto preimenovalo v delovno mesto višji policijski inšpektor GPU in kasneje v višji samostojni policijski inšpektor. Navedena delovna mesta so se lahko opravljala v dveh ali treh uradniških nazivih, prav tako je bil izhodiščni plačni razred delovnih mest različen. Glede na to, da delovno mesto VSPI in njemu pripadajoč izhodiščni plačni razred v pretežnem delu vtoževanega obdobja sploh ni obstajalo, tožena stranka meni, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do izplačila razlike v plači upoštevaje zgolj in izključno (v pretežnem delu vtoževanega obdobja neobstoječe) delovno mesto (in izhodiščni plačni razred tega delovnega mesta) VSPI. Sodišče bi moralo upoštevati delovna mesta oziroma izhodiščne plačne razrede delovnih mest, ki so bila sistemizirana v istem časovnem obdobju kot delovno mesto, ki ga je v tem časovnem obdobju zasedal tožnik, torej upoštevati delovna mesta in njihove izhodiščne plačne razrede, ki so bili natančno navedeni v izračunu, ki ga je tožena stranka priložila v odgovoru na tožbo. Ker je sodišče tožniku priznalo razliko v plači med delovnim mestom, ki ga je zasedal in delovnim mestom, ki naj bi ga tožnik zasedal, čeprav takšnega delovnega mesta v spornem obdobju pri toženi stranki sploh ni bilo, odločitev ni pravilna. V obdobju od maja 2013 do oktobra 2016 (14. 11. 2016) je bil izhodiščni plačni razred delovnih mest višji policijski inšpektor in višji policijski inšpektor GPU, na katerih je tožnik dejansko opravljal delo, 35. plačni razred. Upoštevaje stališče sodišča prve stopnje, da je treba upoštevati tudi napredovanja, je tožnik v tem obdobju, upoštevaje 20. člen ZSPJS, dosegel dve napredovanji, zato je upravičen do razlike v plači med 37. in 31. plačnim razredom, pri čemer mu je bila razlika v plači med 35. in 31. plačnim razredom že priznana z delno sodbo na podlagi pripoznave Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr št. I Pd 776/2018 z dne 21. 8. 2018. Tožnik je bil v obdobju od 15. 11. 2016 do 13. 11. 2017, z izjemo obdobja od 14. 5. 2017 do 24. 5. 2017, začasno premeščen na delovno mesto višji policijski inšpektor GPU oziroma višji samostojni policijski inšpektor, zato v tem obdobju ni upravičen do razlike v plači, ker je že prejel plačilo za opravljanje nalog zahtevnejšega delovnega mesta, ki je bilo v tistem trenutku sistemizirano. Prav tako sta bili pri izplačilu plače v tem obdobju upoštevani dve napredovanji v plačnih razredih, ki jih je tožnik dosegel. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik že od 1. 5. 2016 prejemati plačo za 39. plačni razred, od 1. 4. 2017 dalje pa plačo za 41. plačni razred. Tožnik je v plačni razred napredoval s 1. 4. 2017 ter sklenil aneks št. ... z dne 28. 3. 2017, s pravico do izplačila v skladu z višjim plačnim razredom od 1. 12. 2017 dalje. Skladno z 20. členom ZSPJS je v tožnikovem primeru ključno zgolj število napredovanj v plačnem razredu, ne glede na napredovanje v nazivu, kot to zmotno upošteva sodišče prve stopnje. Vse do 1. 2. 2017 je bil tožnik upravičen do obračuna in izplačila plače upoštevaje dva plačna razreda napredovanj, od tedaj dalje pa upoštevaje štiri plačne razrede napredovanj. Glede na navedeno je bil po mnenju pritožbe tožnik v obdobju od 14. 5. 2017 do 24. 5. 2017, ko je delo opravljal na delovnem mestu policijski inšpektor GPU, upravičen do obračuna in izplačila plače za 37. plačni razred, in ne za 41. plačni razred, saj je bil izhodiščni plačni razred delovnega mesta višji policijski inšpektor GPU, katerega naloge je tožnik dejansko opravljal, 35. plačni razred. Tožnik je do takrat dosegel dva plačna razreda napredovanj, zato je upravičen le še do razlike med 37. in 35. plačnim razredom, saj mu je bila z navedeno delno sodbo na podlagi pripoznave že priznana razlika med 35. in 32. plačnim razredom. Tožnik je bil šele novembra 2017 (od 14. 11. 2017 do 30. 11. 2017), ko je opravljal delo na delovnem mestu samostojni policijski inšpektor, upravičen do izplačila plače za 39. plačni razred in ne za 41. plačni razred, saj je bil izhodiščni plačni razred delovnega mesta višji samostojni policijski inšpektor, katerega naloge je tožnik dejansko opravljal, 37. plačni razred. Do takrat je dosegel napredovanja za dva plačna razreda, zato je upravičen še do razlike med 39. in 37. plačnim razredom, saj mu je bila z navedeno delno sodbo na podlagi pripoznave že priznana razlika med 37. in 34. plačnim razredom. Štiri napredovanja v plačne razrede je treba upoštevati šele od 1. 12. 2017 dalje in ne že od 1. 4. 2017 dalje, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Šele v obdobju od decembra 2017 do maja 2018, ko je opravljal delo na delovnem mestu samostojni policijski inšpektor, je upravičen do izplačila plače za 41. plačni razred, saj je bil izhodiščni razred delovnega mesta višji samostojni policijski inšpektor, katerega naloge je tožnik dejansko opravljal, 37. plačni razred. Do takrat je dosegel štiri plačne razrede napredovanj, zato je upoštevaje stališča sodišča prve stopnje, da je treba upoštevati tudi dosežena napredovanja upravičen še do razlike med 41. in 37. plačnim razredom, saj mu je bila z delno sodbo na podlagi pripoznave že priznana razlika v plači med 37. in 36. plačnim razredom.

5. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Prerekali sta navedbe iz pritožb, predlagali njuno zavrnitev in potrditev izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba tožnika in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, razen glede odločitve o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na delo tožnika na misiji EULEX Kosovo. V tem delu je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, prav tako tudi glede odločitve o datumu izplačevanja višje plače na podlagi napredovanja za dva plačna razreda in glede vrednosti delovnega mesta višji samostojni policijski inšpektor (VSPI) do takrat, ko to ni bilo sistemizirano (1. 10. 2017), oziroma do takrat, ko je tožnik s toženo stranko sklenil aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 9. 2017. Sicer je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

8. Pritožba tožnika neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov glede odločitve o odškodninski podlagi tožbenega zahtevka. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Teh pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj ima sodba razloge o vseh dejanskih ugotovitvah in pravnih stališčih in jo je mogoče preizkusiti.

K pritožbi tožene stranke

9. Tožena stranka v pritožbi sicer sprejema stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik v času, ko je imel formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto policijski inšpektor (aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 5. 2012) v Sektorju G. (SG.), dejansko opravljal delovne naloge višje vrednotenega delovnega mesta višji policijski inšpektor (VPI). Meni le, da je svojo obvezo že izpolnila na podlagi delne sodbe na podlagi pripoznave Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr št. I Pd 776/2018 z dne 21. 8. 2018. Podrejeno, v kolikor bi bilo pravilno stališče, da je treba pri ugotovitvi razlike v plači upoštevati tudi napredovanja, ki jih je tožnik v obravnavanem obdobju dosegel na sicer nižje vrednotenem delovnem mestu, pa meni, da je tožnik upravičen do napredovanj glede na 35. plačni razred do prvega napredovanja, in do 37. do drugega napredovanja, ne pa do 39. oziroma 41. plačnega razreda, kot je razsodilo sodišče prve stopnje.

10. Pritožbeno sodišče po proučitvi podatkov v spisu ugotavlja, da tožena stranka meni, da je tožnik dejansko opravljal dela višje vrednotenega delovnega mesta, in sicer višji policijski inšpektor III, z izhodiščnim 35. plačnim razredom. Vendar pa tovrstnih navedb tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni podala, prav tako to tudi iz pritožbe neposredno ne izhaja. V delni pripoznavi tožbenega zahtevka je tožena stranka pripoznala plačilo razlike v plači v znesku 7.266.43 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov. Glede izračuna pripoznanega dela tožbenega zahtevka je navedla, da je upoštevala, da je tožbeni zahtevek v določenem delu utemeljen, v določenem delu pa neutemeljen, kot izhaja iz predhodno pojasnjenih razlogov, ki pa jih glede pripoznanega dela ni navedla. Dodatno iz odgovora na tožbo še izhaja, da je iz predložene razpredelnice oziroma izračuna razlike v plači za vsak posamezni mesec od 1. 5. 2013 dalje razvidno delovno mesto (uradniški naziv) in plača, ki jo je dejansko prejemal tožnik. Za vsak posamezni mesec je tožena stranka pripravila izračun razlike v plači med plačo, ki jo je tožnik dejansko prejemal, in plačo, do katere je tožnik po mnenju tožene stranke upravičen. Po njenih navedbah iz razpredelnice izhaja, da za določene mesece tožnik ne more biti upravičen do izplačila razlike v plači, saj je tožbeni zahtevek v tem delu po temelju neutemeljen. Iz razpredelnice, na katero se sklicuje (B11) - izhaja, da naj bi tožnik opravljal delovne naloge delovnega mesta višji policijski inšpektor III oziroma višji policijski inšpektor GPU III, saj je tožena stranka glede na izhodiščni plačni razred tega delovnega mesta pripravila izračun prikrajšanja pri delni pripoznavi.

11. Na naroku dne 11. 4. 2019 je tožena stranka predložila še sistemizacije delovnih mest za Sektor G. (SG.), v katerem je tožnik delal, in sicer sistemizacijo z dne 15. 3. 2013 (B19), z dne 30. 9. 2013 (B20), z dne 10. 12. 2013 (B21), z dne 1. 1. 2014 (B22), z dne 22. 12. 2014 (B23), z dne 5. 5. 2016 (B24), z dne 6. 9. 2016 (B25), z dne 1. 10. 2017 (B27) in z dne 1. 12. 2017 (B28). Tudi iz teh sistemizacij izhaja, da je delovno mesto višji policijski inšpektor III uvrščeno v 35. izhodiščni plačni razred.

12. Tožena stranka je predložila tudi anekse k tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, in sicer z dne 17. 12. 2008, 24. 10. 2013, 22. 8. 2008, 30. 5. 2016, 30. 5. 2017, 25. 5. 2012, 7. 11. 2016, 9. 3. 2012, 30. 3. 3017 in 5. 10. 2017 (B 9). Iz aneksov z dne 23. 5. 2017 in 26. 10. 2016 izhaja, da sta sklenjena za čas nadomeščanja delavca tožene stranke ter da tožniku za ta čas pripadajo pravice glede na uradniški naziv višji policijski inšpektor GPU III.

13. Iz odločbe št. ... z dne 27. 5. 2011 (A8), ki jo je predložil tožnik, izhaja, da se tožnik od 1. 6. 2011 do 30. 11. 2011 začasno razporedi v GPU, Službo H., Sektor G., na delovno mesto višjega policijskega inšpektorja, v času začasne razporeditve pa mu gredo pravice iz uradniškega naziva višji policijski inšpektor III.

14. Kljub tako številnim prilogam, iz katerih izhaja, da gredo tožniku za delo na delovnem mestu višjega policijskega inšpektorja pravice iz uradniškega naziva višji policijski inšpektor III (in ne višji policijski inšpektor II ali višji policijski inšpektor I), pa tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izrecno navedla, da je tožnik upravičen do 35. plačnega razreda, ker mu gredo pravice iz uradniškega naziva višji policijski inšpektor III. Zato je sodišče prve stopnje, potem ko je zaslišalo tožniku nadrejenega delavca B.B. in tožnikovega sodelavca C.C., ugotovilo, da je tožnik ves čas spornega obdobja dejansko opravljal dela in naloge, ki sodijo v opis delovnega mesta VSPI oziroma prejšnjega delovnega mesta VPI II (...) z izhodiščnim 37. plačnim razredom). Tožnik je namreč navajal, da je v času odsotnosti delavca D.D. prevzel njegovo delo, pri čemer je bil D.D. razporejen v uradniški naziv višji policijski inšpektor I. V tem nazivu sta potrditvah tožnika delo opravljala tudi sodelavca E.E. in C.C., v postopku pa je bilo dokazano, da je tožnik opravljal vse naloge kot sodelavci v SG., ki so bili razporejeni na uradniška delovna mesta VPI I. 15. Bistveno je, da bi morala tožena stranka v svojih navedbah jasno navesti, da je tožnik (eventualno) upravičen do pravic uradniškega delovnega mesta višji policijski inšpektor III, ter na takšni trditveni podlagi dokazovati, da je upravičen do 35., in ne 37. (izhodiščnega) plačnega razreda. Ker tega ni storilo, ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, po katerih tožniku eventualno pripada razlika do 37. plačnega razreda, če bi sodišče zavzelo stališče, da je treba tudi pri dejanskem opravljanju dela za to delovno mesto upoštevati doseženo napredovanje za dva plačna razreda z 1. 4. 2016, in torej ne za delovno mesto, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Sodna praksa je enotna, da sklicevanje na vsebino drugih listin in dokumentov kot na lastne navedbe povzroča tako pri sodišču kot pri nasprotni stranki nejasnost in negotovost o vsebini trditvene podlage. Zato mora biti pristop k dovolitvi sklicevanja na priloge tožbe kot lastne navedbe stranke restriktiven. Ni mogoče pričakovati od sodišča, da bo samo v obširni dokumentaciji iskalo in izluščilo, katera dejstva bi utegnila biti relevantna za odločitev v sporu1. Manjkajočih trditev ni mogoče nadomeščati v dokaznem postopku. Prav tako ne zadošča neopredeljeno sklicevanje na priloge, saj ni naloga sodišča, da samo iz obsežnih prilog razbira, kaj so pravno relevantne navedbe toženke. Zato je potrebno, da so vsaj splošne dejanske navedbe razvidne iz tožbe, sklicevanje na priloge pa se lahko nanaša le na dokaz teh navedb ali na njihovo natančnejše substanciranje. Tudi takšno sklicevanje pa mora biti tako določno, da sodišču omogoča hitro in učinkovito povzemanje in povezovanje zatrjevanih dejstev2. Prav takšen položaj pa je podan v obravnavani zadevi. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni podala zadostne trditvene podlage, da bi bilo dopustno upoštevati njene pritožbene navedbe, da je tožnik v času dejanskega opravljanja višje vrednotenega delovnega mesta upravičen do plače v višini 35. izhodiščnega plačnega razreda.

16. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik že od 1. 6. 2011 dalje dejansko razporejen na višje vrednoteno delovno mesto in bi zato moral prejemati plačo za 37. plačni razred, oziroma, da bi moral od 1. 5. 2013 dalje prejemati plačo izhodiščnega plačnega razreda za delovno mesto višji policijski inšpektor II (VPI II), torej za 37. plačni razred. Pravilna je tudi ugotovitev, da je tožnik napredoval s 1. 5. 2016 v 39. plačni razred, s 1. 4. 2017 pa še za dva plačna razreda v 41. plačni razred. Zmotno pa je uporabilo materialno pravo, ker je razliko v plači na podlagi napredovanj priznalo že s 1. 5. 2016 oziroma s 1. 4. 2017. Prvi odstavek 7. člena Zakona o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela v javnem sektorju za leto 2015 (Uradni list RS, št. 95/14) namreč določa, da ne glede na določbe 16. in 17. člena ZSPJS in na njegovi podlagi sprejetih predpisov ter določbe drugih predpisov in splošnih aktov javni uslužbenci in funkcionarji, ki napredujejo v višji plačni razred, naziv oziroma višji naziv v letu 2016, pridobijo pravico do plače v skladu z višjim plačnim razredom, pridobljenim nazivom ali višjim nazivom s 1. decembrom 2016. Glede napredovanja v letu 2017 pa identično določa prvi odstavek 4. člena Zakona o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela za leto 2017 in drugih ukrepih v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 88/16), po katerem ne glede na določbe 16. in 17. člena ZSPJS in na njegovi podlagi sprejetih predpisov ter določbe drugih predpisov in splošnih aktov javni uslužbenci in funkcionarji, ki v letu 2017 napredujejo v višji plačni razred, naziv oziroma višji naziv, pridobijo pravico do plače v skladu z višjim plačnim razredom, pridobljenim nazivom ali višjim nazivom s 1. decembrom 2017. Odločitev sodišča prve stopnje torej v tem obsegu, za čas od 1. 5. 2016 do 30. 10. 2016 in za čas od 1. 4. 2017 do 30. 11. 2017, temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, vendar zmotni uporabi materialnega prava. V tem obsegu je pritožba tožene stranke utemeljena, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo in sodbo delno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP) tako, da je za to obdobje zavrnilo zahtevek za dva dodatna plačna razreda, v preostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

17. Pri tem je upoštevalo izračune prikrajšanja, ki jih je po variantnem izračunu napravila sodna izvedenka mag. F.F. za obdobje od julija 2016 do novembra 2017, saj je za to obdobje po Sklepu, 1. vprašanje, 2. alineja (list. št. 79) izvedenka izračunala prikrajšanje glede na 37. plačni razred, ki tožniku pripada do vključno novembra 2016. 18. Za april 2017 in del maja 2017 (do vključno 24. 5. 2017) je izvedenka opravila izračun glede na 39. plačni razred, zato je pritožbeno sodišče v tem delu upoštevalo izračun izvedenke, za čas od 25. 5. 2017 ter za mesece od junija 2017 do vključno novembra 2017 pa je izvedenka izračunala prikrajšanje ob upoštevanju 41. plačnega razreda. Glede na to, da je tožnik za to obdobje upravičen do 39. plačnega razreda (za oktober 2017 mu je tožena stranka izplačala plačo za 39. plačni razred, zato zahtevek za oktober 2017 ni utemeljen), je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava upoštevalo razmerje med izplačano plačo in vrednostjo plačnega razreda, vendar je razliko izračunalo ob vrednosti 39. plačnega razreda v tem obdobju (1.954,78 EUR). Prikrajšanje je izračunalo tako, da je sicer upoštevalo metodologijo izračuna sodne izvedenke za 41. plačni razred glede razmerja med izplačano plačo in vrednostjo plačnega razreda, vendar je to razmerje upoštevalo za 39., in ne za 41. plačni razred. Na ta način je ugotovilo prikrajšanja za vsak posamezen mesec v spornem obdobju, kot to izhaja iz izreka sodbe. Glede zahtevka za november 2017 izračun po 39. plačnem razredu ne vpliva na spremembo sodbe sodišča prve sodbe, saj je tožniku dosojeno manj, kot je znesek prikrajšanja. V preostalem je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je za navedeno obdobje tožbeni zahtevek zavrnilo, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP .

19. Pravilno je stališče tožene stranke, da pri odločitvi o plačilu razlike v plači ni mogoče upoštevati vrednosti delovnega mesta višji samostojni policijski inšpektor (VSPI) do takrat, ko to ni bilo sistemizirano (1. 10. 2017), oziroma do takrat, ko je tožnik s toženo stranko sklenil aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 9. 2017. Tožniku so bile v skladu z aneksom tudi določene pravice glede na uradniški naziv višji samostojni policijski inšpektor III (VSPI III) od 1. 10. 2017 dalje. Ni namreč mogoče presojati vrednosti dejansko opravljenega dela glede na delovno mesto, ki v času dejanskega opravljanja dela sploh še ni obstajalo. Če takšnega delovnega mesta tožena stranka ni imela sistemiziranega, to tudi ni podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke, saj je imela sistemizirano delovno mesto VPI, katerega opis del in nalog v celoti ustreza vsebini dela, ki ga je tožnik dejansko opravljal. Sodišče prve stopnje je torej v tem delu zmotno štelo, da je izhodiščni plačni razred za delovno mesto VSPI pravno relevanten za odločitev v tem sporu do 1. 10. 2017, vendar takšno materialno zmotno stališče ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišče prve stopnje glede utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, glede na to, da je izhodiščni plačni razred VSPI III enak kot izhodiščni plačni razred uradniškega delovnega mesta VPI II., torej 37. izhodiščni plačni razred. Pritožbeno sodišče pa je v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP delno poseglo v točko I izreka, ter jo spremenilo tako, da je tožnik šele od 1. 10. 2017 opravljal dela delovnega mesta VSPI III, do takrat pa delovno mesto VPI II.

K pritožbi tožnika

20. Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče tožniku dosoditi razliko v plači v bruto znesku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od bruto zneska. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do izplačila bruto zneska plače, ampak do neto zneska, saj mora izplačevalec (delodajalec oziroma tožena stranka) ob izplačilu prejemka pravilno obračunati in plačati tudi davke in prispevke, nato pa delavcu izplačati pravilen neto znesek. Sklicevanje na sodbo VDSS Pdp 318/2018 ni utemeljeno, ker je sodišče v omenjeni zadevi sprejelo stališče glede odločanja o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati. Tožnik po pravilnem stališču sodišča prve stopnje tudi ni upravičen uveljavljati zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov, saj te lahko tečejo le od neto zneska (npr. sodba VDSS Pdp 167/2013), zato je kot neutemeljen zavrnilo tudi zahtevek za izplačilo kapitaliziranega zneska zakonskih zamudnih obresti v višini 5.425,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2018 dalje. Zaradi zamude pri izplačilu je tožnik upravičen le do zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov, saj mu je tožena stranka dolžna izplačati le neto zneske. Skladno z Zakonom o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami), Zakonom o davku na izplačane plače (Ur. l. RS, št. 34/96 s spremembami) in Zakonom o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami) je toženka dolžna za tožnika od bruto zneskov odvesti davke in prispevke in tožnik do zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov tako ni upravičen. ZDavP-2 v 283. členu določa, da mora plačnik davčni odtegljaj izplačati na dan izplačila, ta odtegljaj pa lahko davčni urad od plačnika (delodajalca) tudi neposredno izterja (enako stališče izhaja iz sodbe in sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 793/2006 z dne 17. 2. 2007), kar velja tudi za prispevke za socialno zavarovanje, glede obračunavanja, odmere in plačevanja katerih 1. odstavek 15. člena ZPSV napotuje na uporabo določb zakona, ki ureja davčni postopek (ZDavP-2).

21. Ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018. V navedeni zadevi je šlo za odločanje o bruto znesku odškodnine, do katerega je tožnik, pripadnik Slovenske vojske upravičen zaradi dejstva, da mu tožena stranka na misiji ni zagotavljala tedenskega počitka. V obravnavani zadevi pa gre za vprašanje izplačevanja plače, ki je urejeno z zgoraj navedenimi predpisi. Že v navedeni sodbi VIII Ips 226/2017 je Vrhovno sodišče med drugim navedlo, da je delodajalec dolžan pri odločanju o plačilu davkov in prispevkov upoštevati tudi naravo plačila, ki izhaja iz sodbe v delovnopravnem sporu (npr. ali je prisojena plača v bruto ali neto znesku). Za nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo navedenega ravnanja so pristojni davčni organi, ki postopajo po zakonu, ki ureja davčni postopek oziroma splošni upravni postopek. Pritožbeno sodišče dodaja, da sodišče s tem, ko odloči, kakšna bruto plača pripada delavcu, ne odloča o davkih in prispevkih. Glede na to, da tožnik pri izplačilu plače ni upravičen do bruto zneska, je torej odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

22. Glede na to, da tožnik ni upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov plače, temveč od neto zneskov, kar mu je bilo s sodbo sodišča prve stopnje dosojeno (razen v delu, v katerem je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje), je pravilno zavrnjen tudi zahtevek za plačilo kapitaliziranega zneska obresti, saj bi tožnik v takšnem primeru neutemeljeno dvakrat prejel znesek zakonskih zamudnih obresti.

23. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. V zvezi z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo razlike v plači za čas napotitve tožnika v tujino (EULEX Kosovo) je relevantna ureditev, ki jo določa Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uredba, Ur. l. RS, št. 14/09 s spremembami). Uredba v prvem odstavku 6. člena določa, da je plača za delo v tujini sestavljena iz osnovne plače za delo v tujini, dodatkov za delo v tujini in dela plače za redno delovno uspešnost ter dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela v času priprav in izvedbe predsedovanja Republike Slovenije Svetu Evropske unije 2021. Po določbi prvega odstavka 7. člena Uredbe je osnova za izračun plače za delo v tujini določena z nominalno osnovo za delo v tujini, ki je za posamezno funkcijo, delovno mesto oziroma naziv za delo v tujini določena v prilogi 4, ta pa je sestavni del te uredbe. Vrednosti stopenj nominalnih osnov so določene v prilogi 1, ki je sestavni del te uredbe. Stopnja nominalne osnove za delo v tujini se spremeni, če javni uslužbenec med napotitvijo v tujino napreduje v skladu s predpisi. Po drugem odstavku 7. člena Uredbe se vrednost stopnje nominalne osnove za izračun plače za delo v tujini iz prejšnjega odstavka tega člena pomnoži z indeksi življenjskih stroškov, ki so določeni v prilogi 2, ki je sestavni del te uredbe. Zmnožek predstavlja osnovno plačo za delo v tujini.

25. Priloga 4 določa stopnjo nominalne osnove glede na stopnje naziva. Tožniku bi morala biti plača v tujini določena glede na uradniški naziv višji policijski inšpektor II, določena pa mu je bila glede na formalno zaposlitev na delovnem mestu policijski inšpektor III (aneks št. 5 z dne 25. 5. 2012 - A2), oziroma policijski inšpektor III GPU (aneks št. 14. 4. 2016 - A2). Glede na predložene sistemizacije delovnih mest je višji policijski inšpektor II naziv V. stopnje MNZ, policijski inšpektor III pa naziv IX. stopnje. Glede na takšno pravno podlago je za določitev plače tožnika v tujini nebistveno imenovanje delovnega mesta, ki ga je tožnik opravljal v tujini, niti ostali razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za odločilne pri zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka, temveč zgolj upoštevanje stopnje naziva v smislu Priloge 4 Uredbe, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

26. Tožnik navaja, da je zaradi dejstva, ker se je upoštevala nižja nominalna osnova iz priloge 1 Uredbe, nižja tako njegova bruto plača, kot tudi neto plača. Ker je po pogodbi o zaposlitvi (EULEX Kosovo) z dne 7. 1. 2015 (A 11) osnova za izračun plače v tujini sestavljena iz osnovne plače za delo v tujini ter dodatkov za delo v tujini, osnova za izračun plače za delo v tujini pa je določena z nominalno osnovo za delo v tujini, ki je za posamezno delovno mesto oziroma naziv za delo v tujini določena v prilogi 1 Uredbe (na dan sklenitve je znašala 1.937,70 EUR), kar je po takrat veljavni prilogi pomenil znesek za naziv 9. stopnje MNZ, s stopnjo minimalne osnove 80. Ker pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik dejansko opravljal dela in naloge delovnega mesta višji policijski inšpektor II, ki je naziv V. stopnje s stopnjo minimalne osnove 120 z vrednostjo takratne minimalne osnove 2.992,78 EUR glede na Uredbo o spremembi in dopolnitvah Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 47/13), mu je bila plača tudi za čas napotitve na misijo obračunavana ob upoštevanju nepravilne nominalne osnove.

27. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava sploh ni ugotavljalo višine prikrajšana tožnika pri plači (tega tudi ni naložilo izvedenki), je posledično zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožnika, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek tako, da bo sodnemu izvedencu naložilo izračun prikrajšanja tudi za obdobje tožnikove napotitve v tujino. Pritožbeno sodišče ni moglo samo ugotoviti prikrajšanja, ker sodišče v tem delu sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja, po drugi strani pa je treba pri izračunu, v skladu z 8. členom Uredbe, upoštevati tudi eventualne dodatke in sicer dodatek za oddaljenost, dodatek za zahtevnost dela v tujini, dodatek za opravljanje dodatnih nalog, dodatek za nevarnost, dodatek za posebne življenjske razmere v tujini, dodatek za delovno dobo, dodatek za specializacijo, magisterij ali doktorat, položajni dodatek in dodatek za pripravljenost in premestljivost, za kar je potrebno strokovno znanje izvedenca finančne stroke, s katerim sodišče ne razpolaga.

28. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da tožnik ni upravičen do razlike v plači za čas napotitve na delo v tujino, sploh ni ugotavljalo višine prikrajšanja, je s tem v zvezi ostalo dejansko stanje v celoti neugotovljeno, pritožbeno sodišče pa ni moglo samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, saj bi moralo v celoti ugotavljati dejansko stanje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v skladu z zavzetim stališčem pritožbenega sodišča, torej dodatno angažirati izvedenca (seveda lahko dopolnitev zahteva od že imenovane izvedenke mag. F.F.) ter šele na podlagi njenih ugotovitev bo lahko odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče ocenilo, da bo dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje hitrejša in tudi bolj ekonomična za stranke. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Glede na to z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena tožnikova pravica do sojenja v razumnem roku. Pritožbeno sodišče bi v takem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V primeru, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici tožnika, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami) in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba po mnenju pritožbenega sodišča dati prednost pravici do pritožbe.

29. Ker še ni znan končni uspeh tožnika v pravdi, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, o katerih bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo v novem sojenju (154. člen ZPP).

30. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Glej sodba VSL opr. št. I Cpg 514/2016 z dne 11. 10. 2017. 2 Glej sodba VSL opr. št. II CP 1143/2012 z dne 6. 2. 2013.