Jedro

Izdano soglasje, kot podlaga za nastanek stvarne služnosti, obligacijsko-pravno ne more zavezovati toženih strank. Pri izdaji soglasja niso sodelovali, so pa kasneje pridobili lastninsko pravico na bremen prosti nepremičnini, ki je predmet soglasja.

Predpogoj za izvršljivost tožbenega zahtevka, ki se glasi na izstavitev zemljiškoknjižne listine, primerne za vpis stvarne služnosti v zemljiško knjigo, je ustrezna opredelitev gospodujoče in služne stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožene stranke so dolžne v roku 15 dni tožeči stranki priznati služnostno pravico dostopa in prehoda po podhodu in dvorišču, širine 2 m, dolžine 13 m, v smeri neba jugovzhod - severovzhod in obratno po služeči parceli št. 1251 k.o. I., v breme vsakokratnega lastnika parcele 1251 - stavbišče s hišo S. in dvorišče vl. št. 196 k.o. I., sedaj v lasti tožene stranke, za potrebe vsakokratnega etažnega lastnika gospodujoče parcele št. 1245 - stavbišče s hišo L., vl. št. 171 k.o. I., sedaj v lasti tožeče stranke in se bo ta sodba po uradni dolžnosti vpisala v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v P.. Toženim strankam se prepoveduje vsakršno poseganje v služnostno pravico tožeče stranke in se jim nalaga, da odstranijo postavljeno železno ograjo z vrati široko 200 cm, postavljeno na vhodu v prehod S. ter odstrani kakršnokoli oviro, ki preprečuje tožeči stranki prost prehod do in iz njenega stanovanja na parceli št. 1245 k.o. I., preko parcele št. 1251 k.o. I. v roku 15 dni, da ne bo izvršbe". Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožene stranke so dolžne v roku 15 dni izstaviti tožeči stranki listino primerno za zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje po podhodu in dvorišču parcele št. 1251 k.o. I., širine 2 m, dolžine 13 m, v smeri neba jugovzhod - severovzhod in obratno, ki je last toženih strank, za potrebe vsakokratnega etažnega dela nepremičnine parc.št. 1245 k.o. I., ki je v lasti tožeče stranke, da ne bo izvršbe. Toženim strankam se prepoveduje vsakršno poseganje v služnostno pravico tožeče stranke in se jim nalaga, da odstranijo postavljeno železno ograjo z vrati široko 200 cm, postavljeno na vhodu v prehod S. ter odstrani kakršnokoli oviro, ki preprečuje tožeči stranki prost prehod do in iz njenega stanovanja na parceli št. 1245 k.o. I., preko parcele št. 1251 k.o. I., v roku 15 dni, da ne bo izvršbe". Sklenilo je še, da je tožeča stranka dolžna 1. do 11. toženki povrniti stroške postopka, ki jih je sodišče odmerilo na 337.549,20 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.12.2005 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Proti takšni sodbi se pravočasno pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu, iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da se sodba spremeni in zahtevku ugodi in toženim strankam naloži v plačilo tudi pritožbene stroške z obrestmi, le podrejeno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v novo obravnavanje prvemu sodišču. Navaja, da je prvo sodišče zavrnilo tako primarni kot podrejeni zahtevek. Glede prvega je navedlo, da je služnostna pravica stvarna pravica in v primeru, ko nastane s pravnim poslom, je za njeno pridobitev potreben vpis v zemljiško knjigo. Tožnica pa takšnega vpisa ni izvedla in te pravice tako ni pridobila. Glede podrejenega zahtevka pa prvo sodišče meni, da ta ni bil natančen oziroma nedoločen niti določljiv, ker naj bi v zahtevku pisalo za etažni del stavbe na parceli 1245 k.o. I., poleg tega pa naj bi soglasje G. ne zavezalo ostalih toženih strank, pa tudi da samo po sebi ne pomeni pravnega posla. Prvo sodišče tako stoji na stališču, da za nastanek služnosti po 52. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) ni pogojev, ker soglasje niti ne vsebuje imena gospodujoče nepremičnine. Pritožba meni, da je sodba napačna. Prvo sodišče ne more imeti prav, ko trdi, da gre v danem primeru za stvarnopravno varstvo. Tožnica ima namreč glede na dano soglasje in posest pravice, ki jo je začela izvrševati, pravico iz obligacijskega razmerja in posest te pravice. Ker so se po izdaji soglasja tožene stranke vknjižile, ima napram njim zahtevek za izdajo listine za vpis. Meni, da je njena obligacijska pravica močnejša od pravice kupcev stanovanj - toženih strank in tudi od 13. tožene stranke. Upoštevati je potrebno, da vknjižbe v zemljiško knjigo ni moč obravnavati kot absolutno kategorijo, ob dejstvu, da je posest pravice nastopila in da je lastnik podal soglasje za nastanek služnosti, ki je tudi dejansko nastala in se izvajala. Vpis v zemljiško knjigo je le pravna izročitev pravice, kljub temu pa mora biti tudi dejanska izročitev. Zato izdano soglasje in dejanski nastop uživanja služnosti po tožnici ni brez vsakega pravnega pomena in učinka, četudi vknjižba ni bila izvedena, sicer je pravna varnost povsem odpadla. Zato prvo sodišče ne more imeti prav, ko izniči kot povsem neupoštevno in brez učinkov soglasje in dejstvo nastopa uživanja služnosti. Primarni zahtevek meri na priznanje služnosti, ki je nastala v razmerju tožnice s predhodnim lastnikom služeče nepremičnine. Podredni zahtevek pa je udejanjanje obligacijske pravice, ker je služnost nastala s pravnim poslom - soglasjem in tožnica zahteva vknjižbo od novih lastnikov, ki so skupaj z lastnino prevzeli tudi breme služnosti, četudi ta ni vknjižena. Tožnica je bila dobroverna, ko je pridobila soglasje in je zato zahtevek na izstavitev listine zoper vknjižene lastnike povsem na mestu. Pri tem nima nikakršnega pomena okoliščina, da soglasje ne vsebuje imena lastnika gospodujoče nepremičnine. Le-to je bilo namreč izrecno posredovano tožnici in se tudi na soglasju kot naslovnik pojavlja tožnica. Zahtevek na izstavitev listine pa tudi ni nedoločen ali nedoločljiv. Stvarno služnost je mogoče ustanoviti v korist nepremičnine ali v korist določene osebe. V zahtevku pa se navaja, da se vpiše služnost za potrebe nepremičnine, ki ima določeno parcelno številko in sicer 1245 k.o. I.. Zato zahtevek ni neizvršljiv.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene navedbe o tem za kakšen zahtevek gre pri prvem in za kakšen pri podrejenem zahtevku, so v nasprotju s tožbenimi navedbami tožeče stranke. Ta je namreč ob vložitvi podrejenega zahtevka (list.št. 31 spisa) izrecno navedla, da "vlaga podrejeni obligacijski tožbeni zahtevek, kolikor sodišče spozna, da primarni stvarnopravni tožbeni zahtevek ni upravičen". Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je predmet pravdne zadeve le vprašanje pridobitve stvarne služnosti na podlagi pravnega posla in je tožeča stranka postavila glavni zahtevek po priznanju obstoja služnosti kot stvarne pravice ter podrejeni obligacijsko pravni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Da je 13. tožena stranka tožeči stranki 19.6.1997 izdala soglasje, s katerim je dovolila souporabo prehoda na ulico S., ni sporno (dokaz A/15). Prav tako ni sporno, da je bila takrat 13. toženka zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine s parc.št. 1251 in da je bilo funkcionalno zemljišče z navedeno parcelno številko v zemljiški knjigi vknjiženo na ime 13. tožene stranke do prenosa 7.4.1998. Kot pa je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, izdano, že omenjeno soglasje, kot podlaga za nastanek stvarne služnosti, obligacijsko pravno ne more zavezovati toženih strank. Pri izdaji soglasja niso sodelovali, so pa kasneje pridobili lastninsko pravico na bremen prosti nepremičnini, ki je predmet soglasja. Da bi takšno soglasje sploh lahko nudilo pravno poslovno podlago za nastanek stvarne služnosti, bi tožeča stranka morala dokazati, da so vse tožene stranke v času pridobitve lastninske pravice, to je v času vpisa v zemljiško knjigo, to obremenitev prevzele. Kot pa je ugotovilo sodišče prve stopnje in pritožba ne izpodbija, tega tožeča stranka v obravnavani pravdni zadevi niti ne zatrjuje niti ne dokazuje. Kot je še pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, soglasje na katerega se tožnica sklicuje, tudi ne more predstavljati pravno poslovne podlage za nastanek stvarne služnosti, saj ne vsebuje potrebnih elementov, ki jih mora imeti pogodba za nastanek stvarne služnosti (Glej: dr. Alojzij Finžgar, Temeljna lastninskopravna razmerja; zakon z uvodnimi pojasnili in komentarjem; Izdal Uradni list RS 1980; komentar k 52. členu ZTLR, stran 56). Prav tako ni mogoče mimo dejstva, ki je razvidno že iz navedb tožeče stranke, in sicer, da lastninske pravice na delu nepremičnine s parcelno št. 1245 k.o. I. še ni pridobila, saj do vpisa v zemljiško knjigo še ni prišlo. Stvarna pravica pa je po zakonski določbi 52. člena ZTLR pravica lastnika gospodujoče nepremičnine. Glede na prej navedeno nesporno dejstvo, to pomeni, kar je prav tako ugotovilo že sodišče prve stopnje, da tožeča stranka še ni niti aktivno legitimirana v tej pravdi. Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami glede podrejenega obligacijsko pravnega zahtevka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ta ni dovolj določno postavljen, da bi bil izvršljiv, saj je predpogoj za izvršljivost tožbenega zahtevka, ki se glasi na izstavitev zemljiškoknjižne listine, primerne za vpis stvarne služnosti v zemljiško knjigo, ustrezna opredelitev gospodujoče in služne stvari. S tem v zvezi je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da za določenost podrejenega tožbenega zahtevka ne zadošča navedba "etažnega dela", ne da bi bil ta podrobneje opredeljen že v samem tožbenem zahtevku. Res je sicer, da je mogoče ustanoviti stvarno služnost tudi le v korist nepremičnine, vendar, kot je bilo že povedano, glede na to, da tožnica vtožuje stvarno služnost le v korist dela nepremičnine, za katerega ima sklenjeno kupoprodajno pogodbo, s tem, da razpolagalni pravni posel še ni bil dokončan z vpisom v zemljiško knjigo (ob čemer je treba tudi povedati, da je tožeča stranka ugovarjala enotnemu sosporništvu, češ da lastnik drugega etažnega dela nima dostopa v svoje stanovanje po parceli tožeče stranke 1251 k.o. I.) zgolj navajanje parcelne številke v tem primeru ni dovolj in je pritožba tudi zato neutemeljena. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).