Jedro

Za oba zahtevka, ki imata različno dejansko in pravno podlago in ki sta oba predmet v revizijskem postopku izpodbijane pravnomočne odločitve, je opredeljena vrednost spornega predmeta nediferencirano v enotnem znesku. Nediferencirana vrednost spornega predmeta pa ne zadošča (drugi odstavek 41. člena ZPP). Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da ima navedba zgolj ene, skupne vrednosti spornega predmeta enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta. Izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta pa ima za posledico nedovoljenost revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo oba nedenarna zahtevka tožnice, povzeta v izreku prvostopenjske sodbe pod tč. I. In II., izmed katerih je slednjega tožnica uveljavljala po pravilih o naknadni eventualni kumulaciji zahtevkov; upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na tak njen izid je tožnici naložilo plačilo stroškov postopka prvih enajstih toženih strank v znesku 337.549,20 tedanjih SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.12.2005 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo pravnomočne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo) vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Revizija kot izredno pravno sredstvo je v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 nekdanjih SIT oziroma 4.172,93 sedanjih EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, jo mora tožeča stranka navesti v tožbi (drugi odstavek 180. člena ZPP). Tožnica je v tožbi s tedaj še edinim zahtevkom za ugotovitev pravice stvarne služnosti sicer navedla vrednost spornega predmeta v (popravljenem) znesku 1,740.000 tedanjih SIT, vendar je prvotno postavljeni ugotovitveni zahtevek, oprt (tudi po njenih lastnih trditvah) na stvarnopravno podlago, naknadno med pravdo eventualno kumulirala še z dajatvenim zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine, oprtim (tudi po njenih lastnih trditvah) na obligacijskopravno podlago - kar je storila ob nespremenjeni vrednosti spornega predmeta iz tožbe. Tako je prišlo do situacije, ko je za oba zahtevka, ki imata različno dejansko in pravno podlago in ki sta oba predmet v revizijskem postopku izpodbijane pravnomočne odločitve, opredeljena vrednost spornega predmeta nediferencirano v enotnem znesku. Nediferencirana vrednost spornega predmeta pa ne zadošča (drugi odstavek 41. člena ZPP). Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da ima navedba zgolj ene, skupne vrednosti spornega predmeta enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta. Izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta pa ima po pravnem mnenju, sprejetem na Občni seji Vrhovnega sodišča RS 16. decembra 1993, za posledico nedovoljenost revizije.

Ker je torej revizija nedovoljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi določbe 377. člena ZPP zavrglo.