Jedro

Ravnanje strank v okviru poslov, ki jih sklepajo, mora biti tako, da se stranki druga na drugo lahko zaneseta. Glede na zavezo zagotoviti sredstva za delo tožene stranke v ustanovitvenem aktu, ki jo je prevzel ustanovitelj, je tožena stranka lahko upravičeno sklepala, da se je ustanovitelj odrekel pravicam na uveljavljanje neveljavnosti (ničnosti ali izpodbojnosti) sporne pogodbe o prenosu pravice uporabe, ki je dejansko pomenila le izvedbeno dejanje akta o ustanovitvi tožene stranke. Pravici do uveljavljanja ničnosti pogodbe o prenosu pravice uporabe sodišče ne more nuditi pravnega varstva, ker je tako uveljavljanje pravice zaradi zgoraj obrazloženega v nasprotju s splošnim načelom prepovedi zlorabe pravic (13. člen ZOR).

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi v izpodbijanem delu (1. in 4. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje). 2. Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 2. točki izreka razveljavi in se mu zadeva v tem obsegu vrne v nov postopek. 3.Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške. 4.Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 7.564.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.4.1996 do plačila (1. točka izreka). Ugotovilo pa je, da je pogodba o brezplačnem prenosu pravice uporabe, sklenjena med Občino Ljubljana Šiška in toženo stranko, nična (2. točka izreka). Zaradi umika tožbe je v preostalem delu postopek ustavilo (3. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožene stranke (4. točka izreka). Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki, vsaka je izpodbijala sodbo v tistem delu, v katerem ni uspela. Tožeča stanka je uveljavljala pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlagala spremembo sodbe v izpodbijanem delu (1. točka izreka) z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Tožena stranka pa je uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo sodbe v izpodbijani 2. točki izreka z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanjo nista odgovorili. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Tožeča stranka je svojo aktivno legitimacijo za dajatveni zahtevek (plačilo 7.564.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi) utemeljevala s trditvijo, da je skladno s Zakonom o lokalni samoupravi postala lastnik premoženja bivših občin, ki so delovale na območju tožeče stranke. Premoženje, ki je predmet tožbe, se skoraj v celoti nahaja na območju tožeče stranke, prav tako je sedež tožene stranke, ki upravlja s tem premoženjem, na območju tožeče stranke, zaradi česar skladno s 100.a členom Zakona ustanoviteljske pravice pri toženi stranki izvršujejo organi tožeče stranke. Ker pa je pogodba o prenosu pravice uporabe, sklenjena med toženo stranko in pravno prednico tožeče stranke Občino Ljubljana Šiška nična, je tožena stranka dolžna bruto dobiček v vtoževani višini, pridobljen z uporabo nepremičnin in premičnin, ki so predmet nične pogodbe o prenosu pravice uporabe, kot poslovodja brez naročila prenesti na tožečo stranko. Med pravdnima strankama ni sporno, da je toženo stranko z aktom o ustanovitvi (priloga B13) ustanovila Občina Ljubljana Šiška, ki je dne 31.12.1994 prenehala obstajati, njena pravna naslednica pa je (poleg drugih občin) tudi tožeča stranka. Z aktom o ustanovitvi tožene stranke pa je pravna prednica tožeče stranke kot ustanoviteljica zagotavljala toženi stranki pravico uporabe poslovnih prostorov, opreme in kmetijskih zemljišč in dovoljevala dajanje nepremičnega in premičnega premoženja v podnajem za namene razvoja malega gospodarstva in kmetijstva v občini (13. člen akta o ustanovitvi - priloga B13), kot pravilno ugotavlja že prvostopenjsko sodišče. V nasprotju z navedenim dokazom je zato pritožbena trditev, da se je ustanovitelj z aktom o ustanovitvi zavezal na toženo stranko prenesti le pravico upravljanja, kar je storil s pogodbo o prenosu pravice uporabe, ki pa je po presoji prvostopnega sodišča nična. Tožeča stranka akta o ustanovitvi tožene stranke ne izpodbija. Iz tega akta celo izvaja svoj status ustanovitelja (oziroma njegovega pravnega naslednika) tožene stranke. Čim pa je tako, tožeča stranka po eni strani priznava pravice, ki jih ima kot ustanovitelj tožene stranke skladno z aktom o ustanovitvi, po drugi strani pa z uveljavljanjem ničnosti pogodbe o prenosu pravice uporabe negira svojo zavezo, zagotoviti sredstva za delo tožene stranke, ki jo je prevzela kot ustanoviteljica oziroma pravna naslednica le-te z omenjenim ustanovitvenim aktom tožene stranke. Ravnanje strank v okviru poslov, ki jih sklepajo, mora biti tako, da se stranki druga na drugo lahko zaneseta. Glede na zavezo zagotoviti sredstva za delo tožene stranke v ustanovitvenem aktu, ki jo je prevzel ustanovitelj, je tožena stranka lahko upravičeno sklepala, da se je ustanovitelj odrekel pravicam na uveljavljanje neveljavnosti (ničnosti ali izpodbojnosti) sporne pogodbe o prenosu pravice uporabe, ki je dejansko pomenila le izvedbeno dejanje akta o ustanovitvi tožene stranke. Pravici do uveljavljanja ničnosti pogodbe o prenosu pravice uporabe sodišče ne more nuditi pravnega varstva, ker je tako uveljavljanje pravice zaradi zgoraj obrazloženega v nasprotju s splošnim načelom prepovedi zlorabe pravic (13. člen ZOR). Ne glede na sicer zmotno materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, da so pravni nasledniki ustanovitelja tožene stranke v predmetnem sporu nujni sosporniki, ker do delitve skupnega premoženja med pravnimi nasledniki Občine Ljubljana Šiška še ni prišlo (so namreč le enotni sosporniki, ne pa nujni - primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 153/99), pa iz zgoraj obrazloženega izhaja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, ko je dajatveni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijani 1. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje potem, ko je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožba tožene stranke je utemeljena. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti po pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče pri odločitvi v 2. točki izreka sodbe zagrešilo bistveno postopkovno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je kot primarni postavila tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o prenosu pravice uporabe, kot podrejeni pa zahtevek na ugotovitev neobstoječnosti navedene pogodbe (zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 7.6.2000 - list. št. 65). Oba zahtevka, tako kot sta bila postavljena, bi moralo sodišče prve stopnje tudi obravnavati. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje oba zahtevka združilo v enotni zahtevek, ga kot takšnega tudi obravnavalo in o njem odločilo. To pa je v nasprotju z načinom uveljavljanja zahtevka tožeče stranke. Že iz navedenega razloga je bilo treba na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP sodbo v izpodbijani 2. točki izreka razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo moralo navedeno nasprotje odpraviti. Pritožbeno sodišče pa kljub razveljavitvi sodbe v 2. točki izreka ni posegalo v odločitev sodišča prve stopnje o povračilu stroškov pravdnega postopka. Tožeča stranka z dajatvenim zahtevkom ni uspela, vrednosti zahtevka na ugotovitev ničnosti pogodbe o prenosu pravice uporabe (podrejeno na ugotovitev neobstoječnosti navedene pogodbe) pa doslej ni ocenila (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 324/2000), sodišče pa ga samo ni dolžno kvantificirano opredeliti, zaradi česar tudi ni bilo mogoče kvantificirano opredeliti uspeha tožeče stranke v tem sporu. Neutemeljeno tožeča stranka v pritožbi navaja, da se dokazi glede dajatvenega zahtevka niso izvajali. Ti se res niso izvajali glede same višine zahtevka, ker pa je bil ves čas postopka sporen že temelj zahtevka, je sodišče moralo izvajati dokaze zaradi ugotovitve dejstev, pomembnih za presojo obstoja temelja terjatve, glede katerega je potekal spor med pravdnima strankama in so se tudi vloge tožene stranke ter navedbe na narokih nanašale na sam temelj terjatve. Pritožbena trditev, da je tožeča stranka tožbo na izročitev dokumentacije umaknila, ker je tožena stranka izpolnila zahtevek, pa je pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 337. člena ZPP ne sme presojati. Pritožbo tožeče stranke je bilo zato treba tudi v tem delu zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje tudi v stroškovnem delu (353. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pa temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.