Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se delno spremenjena sodba sodišča prve stopnje glasi: "Tožena stranka - zavarovalnica, je dolžna plačati tožeči stranki B. M. na račun njenega pooblaščenca, odvetnika D. L., 4,831.627 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.04.2000 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 208.572 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.04.2000 do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne." V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 9,475.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.04.2000 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 728.043,21 SIT z enakimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožnici odškodnino v znesku 3,331.627 SIT ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 145.958 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.04.2000 dalje do plačila. V presežku je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, tožeči stranki pa je bilo tudi naloženo, da mora toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 122.866 SIT.

Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z odločitvijo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati poleg odškodnine, določene v izpodbijani sodbi, še 3,200.000 SIT. Izpodbija torej znižanje pri sodišču druge stopnje dosojene odškodnine (telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti). Meni, da so tožničina prikrajšanja iz omenjenih dveh naslovov premalo vrednotena, pri čemer se sklicuje na mnenje izvedenca ter na tožničino lastno izpoved. Poudarja dolgotrajno zdravljenje ter svojo trajno invalidnost s posledično nesposobnostjo za pridobitno delo kemijskega tehnika.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija je delno utemeljena.

Odmera višine odškodnine za nepremoženjsko škodo (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) zahteva najprej proučitev in definicijo vseh oškodovančevih prikrajšanj, opredelitev škode s stališča njenega obsega (manjše, srednje ali večje in katastrofalne škode), poleg tega pa tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod in odškodnin zanje. Za približno enake škode morajo namreč oškodovanci biti načeloma deležni približno enake odškodninske satisfakcije. V obravnavanem primeru je tožnica utrpela škodo večjega obsega z dolgotrajnim zdravljenjem in opaznimi posledicami, ki so zaznamovale njeno življenjsko usodo. Gre za pretres možganov z nezavestjo, za šok, prelom desne stegnenice, prelom leve golenice, desne petnice, leve sramne kosti in leve podlahti, zgnečitev prsnega koša in rupturo aorte. Komaj 21 let stara je utrpela travmo s posledično trajno invalidnostjo in nesposobnostjo za pridobitno delo kemijskega tehnika, za kar se je izučila. Skoraj 10 dni je bila v oddelku intenzivne terapije, zaradi rupture aorte je bila v življenjski nevarnosti, večkrat je bila operirana, posledično pa trpi zaradi postkomocionalnega sindroma, plegičnosti desne roke in omejene gibljivosti desne noge. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ji izpodbijana sodba priznava odškodnino v znesku 4,500.000 SIT. Dosojena odškodnina iz tega naslova spada med višje odškodnine, primerne telesnim bolečinam in nevšečnostim, ki jih je prestajala. Pri tem je v zadostni meri upoštevano, da je kar dva meseca trpela hude telesne bolečine, 6 mesecev srednje hude in 8 mesecev lahke, ki ji občasno še nastajajo. V zadostni meri je upoštevana skoraj 10-dnevna intenzivna nega, 4-tedensko nošenje mavca, uporaba invalidskega vozička in bergel. Upoštevane so tudi nevšečnosti ob operacijah. Ob primerjavi s podobnimi primeri sodne prakse, dosojene odškodnine v znesku 4,500.000 SIT iz tega naslova ni mogoče zviševati.

Utemeljeno pa tožnica revizijsko uveljavlja, da je prenizka odškodnina iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Odškodnina v znesku 6,500.000 SIT iz tega naslova je prenizka tako s stališča primerjave s podobnimi primeri sodne prakse kot tudi s stališča posebnosti obravnavanega primera. Ob škodnem dogodku je tožnica bila stara 21 let. Duševno trpljenje zaradi posledic poškodbe bo torej morala prestajati vse življenje. Za delo kemijskega tehnika - laboranta v bolnišnici je trajno nesposobna, zaradi česar bo morala opraviti ustrezno prekvalifikacijo. Omejena gibljivost desne noge s parezo desne roke vpliva tudi na njeno privatno življenje, saj je morala opustiti vrsto dejavnosti in aktivnosti, s katerimi se je ukvarjala. Zaradi upada sposobnosti koncentracije je morala prekiniti študij na oddelku za kemijo Tehniške fakultete v Mariboru. Pri tem je ugotovljeno, da se je pred škodnim dogodkom ukvarjala z vrsto dejavnosti, od igranja klavirja in kitare ter drugih inštrumentov do športnih aktivnosti in plesa. Prav tožničina mladost ob škodnem dogodku je revizijsko sodišče vodila do ugotovitve, da bo le z ustrezno zvišano odškodnino iz tega naslova mogoče doseči namen odškodovanja. Zato je izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP) in odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zvišalo za 1,500.000 SIT, torej od 6,500.000 SIT na 8,000.000 SIT. Tako je tožena stranka tožnici dolžna povrniti (ob upoštevanju prejete akontacije) še znesek 4,831.627 SIT, ne pa 3,331.627 SIT.

Sprememba izpodbijane sodbe z zvišanjem odškodnine je imela za posledico tudi spremembo izreka o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP). Po spremembi izpodbijane sodbe je uspeh tožeče stranke 46,57-odstoten (in ne 32,1-odstoten), uspeh tožene pa 53,43-odstoten (in ne 67,9-odstoten). Tožeči stranki so že priznani pravdni stroški v skupnem znesku 728.043 SIT, toženi pa v znesku 129.225 SIT. Tako mora tožena stranka tožeči stranki povrniti skupno 339.050 SIT pravdnih stroškov, tožeča stranka toženi pa 69.045 SIT. Ob pobotanju mora torej tožena stranka tožeči stranki povrniti njene prvostopenjske pravdne stroške v znesku 270.005 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od sojenja na prvi stopnji dalje. Ker pa je tožena stranka delno uspela s pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje, pri čemer revizijsko sodišče šteje, da je zaradi spremembe na revizijski stopnji njen uspeh le 50 odstoten, mora tožeča stranka povrniti toženi stranki polovico njenih pritožbenih stroškov, ki znašajo 122.866 SIT, torej znesek 61.433 SIT. Po odštetju navedenega zneska (o povrnitvi navedenega zneska je bilo odločeno brezobrestno) mora torej tožena stranka plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v skupnem znesku 208.572 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva sojenja na prvi stopnji dalje.

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker jih tožeča stranka v reviziji ni zaznamovala.