Jedro

Predlagateljica je vrednost spornega predmeta nedenarnega tožbenega zahtevka ovrednotila na 4.000,00 EUR. Toženca sta zunajzakonska partnerja, ki živita v stanovanju, katerega izpraznitev zahteva tožnica (navadna sospornika). Revizijsko sodišče je predlog vsebinsko obravnavalo, saj tožnica zasleduje enoten ekonomski cilj (prazno stanovanje), ki ni odvisen od števila sospornikov. Vrednosti spornega predmeta subjektivno kumuliranih zahtevkov se zato v tem primeru seštevajo.

Pogoji za dopustitev revizije niso podani.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna izprazniti stanovanje št. 2 v pritličju večstanovanjske stavbe na naslovu ..., št. stavbe 105 k. o. ..., ter ga prostega oseb in stvari izročiti tožnici.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Predlagateljica je vrednost spornega predmeta nedenarnega tožbenega zahtevka ovrednotila na 4.000,00 EUR. Toženca sta zunajzakonska partnerja, ki živita v stanovanju, katerega izpraznitev zahteva tožnica (navadna sospornika). Revizijsko sodišče je predlog vsebinsko obravnavalo, saj tožnica zasleduje enoten ekonomski cilj (prazno stanovanje), ki ni odvisen od števila sospornikov. Vrednosti spornega predmeta subjektivno kumuliranih zahtevkov se zato v tem primeru seštevajo.

4. Tožnica vlaga predlog za dopustitev revizije in v njem izpostavlja dve pomembni pravni vprašanji: ali je lahko ob upoštevanju Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), ki zahteva pisno obliko, najemna pogodba za stanovanje sklenjena na konkludenten (molčeč) način, in ali lahko tako sklenjena pogodba konvalidira po teoriji o realiziciji. Zmoten je zaključek nižjih sodišč, da kljub neobstoju pisne najemne pogodbe med pravdnima strankama toženca stanovanje uporabljata zakonito. Sklepanje o volji pogodbenih strank iz okoliščin konkretnega primera pomeni nesorazmeren poseg v tožničino lastninsko pravico. V skladu s 91. členom SZ-1 mora pogodba vsebovati številne sestavine in zgolj konkludentno sklepanje o njih ne zadostuje. Iz izpodbijane sodbe tudi ni razvidno, za kakšno najemno razmerje gre, saj zakon pozna več vrst najema (neprofitni, tržni, službeni, namenski). Odločitev nižjih sodišč je neskladna z obstoječo sodno prakso v zvezi s kontrahirno dolžnostjo po 147. členu Stanovanjskega zakona - SZ (Ur. l. RS, št. 18/1991) in zastaranjem zahtevka imetnikov stanovanjskih pravic po sklenitvi najemne pogodbe (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 612/2007 z dne 17. 4. 2009). Odločitev nižjih sodišč odstopa tudi od stališča Vrhovnega sodišča, da z dolgoletnim plačevanjem „najemnine“ ne pride do konvalidacije najemne pogodbe (II Ips 384/98 z dne 30. 6. 1999 in II Ips 30/2008 z dne 22. 10. 2009). Podredno tožnica poudarja, da se Vrhovno sodišče še ni izrecno izreklo o izpostavljenih vprašanjih in se izjavilo, ali ime v takšnem primeru prednost lastninska pravica ali drugi „socialno-ekonomski“ interesi.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Pogoji za dopustitev revizije iz 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani, zato je Vrhovno sodišče predlog tožnice zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).