Jedro

V obravnavanem primeru, ko je etažna delitev vključevala tudi stavbišče, obremenjeno s stavbno pravico, lastniki posameznih delov ne morejo sicer pridobiti solastninske pravice na tem stavbišču, pridobijo pa na njem stavbno pravico po idealnih deležih, in sicer glede na vrednost njihovega posameznega dela (258. člen SPZ). Tudi zanje velja, tako kot je bilo prej obrazloženo za solastninsko pravico na stavbišču, da ima vsakokratni lastnik posameznega dela (dokler je lastnik) stavbno pravico v idealnem deležu na tem stavbišču.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da glasi: "1. Ugotovi se, da ne obstaja prerekana ločitvena pravica tožene stranke na stavbni pravici, parc. št. 1, k.o. 2 N. (ID 5), ki je bila pridobljena na podlagi sklepa o izvršbi z dne 30.9.2014, v zvezi s sklepom o izvršbi, z dne 23.6.2014, in z vknjižbo hipoteke z ID pravico 8, in da tožena stranka v stečajnem postopku, ki se vodi nad tožečo stranko, nima pravice do prednostnega poplačila denarne terjatve v znesku 162.554,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.8.2015 dalje do plačila.

2. Ugotovi se, da je neveljavna vknjižba hipoteke z ID pravico 8, vpisane v korist tožene stranke, za denarno terjatev v znesku 194.054,26 EUR s pripadki na stavbni pravici, parc. št. 1, k.o. 2 N. (ID 5), in da je neveljavna zaznamba izvršbe z ID zaznambo 4 na podlagi sklepa o izvršbi z dne 30.9.2014, v zvezi s sklepom o izvršbi, z dne 23.6.2014. 3. Na stavbni pravici, parc. št. 1, k.o. 2 N. (ID 5), se zaradi vzpostavitve stanja zemljiškoknjižnih vpisov, kot je bilo pred zaznambo izvršbe in vknjižbo hipoteke, dovoljene s sklepom o izvršbi z dne 30.9.2014, v zvezi s sklepom o izvršbi, z dne 23.6.2014, iz zemljiške knjige izbrišeta hipoteka z ID pravico 8 in zaznamba izvršbe z ID zaznambo 4, vknjiženi v korist tožene stranke.

4. Zahtevka tožeče stranke, da se ugotovi, da je izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v N., z dne 30.9.2014, v zvezi s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v N. z dne 23.6.2014, na stavbni pravici 1, k.o. 2 N. (ID 5), nedopustna, in da se zaradi vzpostavitve prejšnjega stanja razveljavita vpisa o zaznambi izvršbe in o vknjižbi hipoteke, dovoljene s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v N., z dne 30. 9. 2014, se zavrneta.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti 1.643,63 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne dalje do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti tudi 891,86 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da ne obstaja prerekana ločitvena pravica tožene stranke; da je izvršba, ki je bila že dovoljena z izvršilnim sklepom na stavbni pravici, nedopustna; da sta neveljavni vknjižba hipoteke, vpisane na tej stavbni pravici v korist tožene stranke, in vknjižba zaznambe izvršbe na podlagi obeh izvršilnih sklepov, in da se zaradi vzpostavitve stanja zemljiškoknjižnih vpisov, kot je bil pred zaznambo izvršbe, iz zemljiške knjige izbrišeta ta hipoteka in zaznamba izvršbe ter da se ti vpisi razveljavijo. Zavrnilo je tudi "zahtevek" tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov.

2. Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka in jo izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Ponovila je svoja pravna stališča, ki jih je podala v prvostopenjskem postopku in izpostavila, da je bila poslovno stanovanjska zgradba C. v celoti preoblikovana in razdeljena v etažno lastnino, in da so bili vsi posamezni deli stavbe tudi vpisani v zemljiško knjigo, torej tudi deli, ki se nahajajo v pasu pod parcelo 1, na kateri je investitor imetnik stavbne pravice. To izkazuje voljo investitorja, da se v etažno lastnino preoblikuje celotna stavba, torej tudi podzemni del stavbne pravice s parc. št. 1. To dejansko stanje je bilo toženi stranki v letu 2014 tudi dobro poznano, saj je predlagala izvršbo tudi na posameznih delih te stavbe. V zemljiški knjigi je ostala stavbna pravica vpisana v korist tožeče stranke. S tem, ko se je stavbna pravica preoblikovala v etažno lastnino, je izgubila svojo samostojnost, vključila se je v lastninsko pravico na posameznih delih in postala skupni del stavbe v etažni lastnini. Zato ni mogla biti več v pravnem prometu. Tožena stranka se ne more sklicevati na zemljiškoknjižno stanje in na dobro vero, saj je pridobila zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku in ne s pogodbeno hipoteko (tako tudi ustavna odločba Up 128/03, sodbe II Ips 358/2007, II Ips 441/2010). Sodišče je storilo tudi bistveno kršitev pravil postopka, saj je zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke o imenovanju izvedenca geodetske stroke, s katerim bi se ugotovilo dejansko geodetsko stanje stavbe. Napačne so tudi ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da etažne lastnine imetnik stavbne pravice ne more oblikovati, da stavbna pravica ni bila razdeljena v etažno lastnino, da naj bi bila stavbna pravica, to je podzemna garažna hiša, kvečjemu samostojen funkcionalni objekt v etažni lastnini, ne pa skupni del, da etažna lastnina ni mogla biti oblikovana na celotni zgradbi, vključno z delom garaže, zgrajene na podlagi stavbne pravice, da stavbna pravica ne obremenjuje celotne nepremičnine in zato tudi ne more biti splošni skupni del stavbe, ker se stavbna pravica nanaša zgolj na del pod zemljiščem 1 k.o. N. Na obravnavani stavbni pravici je bil zgrajen zgolj del podzemne parkirne hiše v petih etažah (v pasu širine 4,3m in dolžine 81,5m), kjer so zemljiškoknjižno vzpostavljeni številni posamezni deli (parkirna mesta, arhiv, skladišča, ipd.), kar za pravdni stranki tudi ni bilo sporno, saj tožena stranka teh navedb tožeče stranke ni nikoli prerekala. Tožeča stranka ni nikoli trdila, da bi moral biti objekt, ki sega pod parcelo s stavbno pravico, skupni del, na katerem bi imeli lastniki delov stavbe idealni delež v solastnini, ampak je trdila, da je z oblikovanjem etažne lastnine postala skupni del stavbe tudi stavbna pravica, tako kot npr. stavbišče na parc. št. 2 in 3, k.o. N.. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi za pravno posledico oblikovanja etažne lastnine stavbna pravica de iure postala skupni del stavbe samo, če bi bila celotna stavba zgrajena na nepremičnini, obremenjeni s stavbno pravico, ne pa zgolj del stavbe, je nerazumljiv in arbitraren. Sodišče se tudi ni opredelilo glede zahtevka za ugotovitev nedopustnosti izvršbe in izbris zaznambe izvršbe in hipoteke ter ugotovitev neobstoja ločitvene pravice.

3. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

4. Ločitvena pravica kot jo zatrjuje tožena stranka1, se nanaša na stavbno pravico tožeče stranke s parc. št. 1, k.o. N.. To stavbno pravico je tožeča stranka pridobila od občine v letu 2006 za dobo 99 let, in sicer v pasu v širini 4,3 metra in v dolžini 81,5 metra, vse z namenom izgradnje poslovne stavbe C. N. Stavba je zgrajena na parcelah št. 2 in 3, obe k.o. N., in delno na zgoraj navedeni nepremičnini, obremenjeni s stavbno pravico, tako da v naravi stoji nadzemni del stavbe C. v več etažah) na parceli 2 in 3, k.o. N., podzemni del v petih podzemnih etažah pa pod stavbiščem zgoraj navedenih dveh parcel in pod stavbiščem (v pasu širine 4,3 m in dolžine 81,5m) parcele 1, ki je v naravi javna cesta in v lasti občine2. Zgoraj povzeta dejstva je tožeča stranka zatrjevala, tožena stranka pa jim ni nasprotovala, zato v pravdi niso bila sporna (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Med strankama tudi ni sporno dejstvo (ki ga je tožeča stranka z listino izkazala, tožena stranka pa ga ni prerekala), da je v letu 2011 z enostranskim pravnim poslom tožeča stranka, kot takratni lastnik celotne zgradbe (109. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ) vzpostavila etažno lastnino. Tukaj je potrebno izpostaviti, da se tudi zgradba, zgrajena na nepremičnini, obremenjeni s stavbno pravico, lahko razdeli v etažno lastnino (258. člen SPZ), zatorej sam obstoj stavbne pravice na stavbišču (ali njenem delu) ne more biti ovira za oblikovanje etažne lastnine na zgradbi. Tožena stranka, ki je zatrjevano zastavno pravico pridobila v letu 2014 z zaznambo izvršbe3, je torej hipoteko pridobila na stavbni pravici po tem, ko je le-ta že bila vključena v etažno delitev (celotne) zgradbe.

6. Da je bila celotna zgradba, tako nadzemni, kot vsi njeni podzemni deli, razdeljena v etažno lastnino4, kot je to zatrjevala tožeča stranka, za toženo stranko prav tako ni bilo sporno. Zato pritožba utemeljeno opozarja, da je prvostopenjsko sodišče to dejstvo ugotovilo napačno in v nasprotju s trditvami strank. Tožeča stranka je trdila, da je bila z Enostranskim pravnim poslom o oblikovanju etažne lastnine za stavbo na naslovih D.. 18A, 18B in 18C, N., v obliki notarske listine (priloga A8, v nadaljevanju: Akt o oblikovanju etažne lastnine) dne 16.12.2011 oblikovana etažna lastnina, na podlagi katere je bila v zemljiško knjigo vpisana stavba z ID oznako x. Gre za stavbo, ki sestoji iz 790 posameznih delov, 18 posebnih skupnih delov in iz dveh splošnih skupnih delov. S tem je bila celotna stavba (vse kar je bilo sezidano nad zemljo in pod zemljo) razdeljena v etažno lastnino. Tožena stranka tem trditvam ni ugovarjala5, saj je ugovarjala le, da preoblikovanje stavbne pravice v etažno lastnino ni bilo izvedeno, in da je za nepravilno izvedbo postopka "etažiranja stavbne pravice" bila odgovorna tožeča stranka sama in ne tožena stranka, ki je zgolj sledila načelu zaupanja v zemljiško knjigo. Problematizirala je torej le vpis etažne lastnine pri stavbni pravici v zemljiško knjigo. Ker za stranki ni bilo sporno, da je etažna delitev zajela celotno stavbo, po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni bila potrebna postavitev izvedenca geodetske stroke z nalogo, da se ugotovi dejansko geodetsko stanje stavbe C. 7. Pritožnik sicer nima prav, da je volja tožeče stranke, da se celotna stavba C. razdeli v etažno lastnino, povsem jasno izražena v Aktu o oblikovanju etažne lastnine, saj v tem aktu stavbna pravica sploh ni omenjena. To se je posledično odrazilo tudi pri manjkajočih vpisih o povezanosti posameznih delov zgradbe s stavbno pravico (na nepremičnini-stavbišču), kot skupnemu delu zgradbe. Vendar pa, kot je bilo zgoraj že obrazloženo, čeprav v Aktu o oblikovanju etažne lastnine nepremičnina s stavbno pravico ni bila omenjena, je etažna delitev de facto vključevala tudi dele zgradbe (v vsaki podzemni etaži), zgrajene pod nepremičnino (stavbiščem), obremenjeno s stavbno pravico. Nenazadnje, drugače, brez upoštevanja tudi tega ozkega dela podzemne stavbe, etažna delitev v naravi tudi ne bi mogla biti opravljena, kot to utemeljeno poudarja pritožba.

8. Ker je zemljišče, nad katerim oz. pod katerim stoji stavba (stavbišče), skupni del zgradbe (tretji odstavek 105. člena SPZ), pridobijo na njem etažni lastniki solastnino, ki je neločljivo povezana z njihovo lastnino na posameznem delu (četrti odstavek 105. člena SPZ). To pomeni, da ima vsakokratni lastnik posameznega dela stavbe, dokler je lastnik, tudi solastnino na stavbišču, kot skupnem delu, in sicer v idealnem deležu glede na uporabno vrednost (njegovega) posameznega dela glede na skupno uporabno vrednost celotne nepremičnine (106. člen SPZ). Na takšen način mora biti solastnina tudi vpisana v zemljiško knjigo (15.a člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). V obravnavanem primeru, ko je etažna delitev vključevala tudi stavbišče, obremenjeno s stavbno pravico, lastniki posameznih delov ne morejo sicer pridobiti solastninske pravice na tem stavbišču, pridobijo pa na njem stavbno pravico po idealnih deležih, in sicer glede na vrednost njihovega posameznega dela (258. člen SPZ). Tudi zanje velja, tako kot je bilo prej obrazloženo za solastninsko pravico na stavbišču, da ima vsakokratni lastnik posameznega dela (dokler je lastnik) stavbno pravico v idealnem deležu na tem stavbišču. 9. Iz navedenega jasno izhaja, da stavbna pravica na parc. št. 1, k.o. N., ni mogla biti po tem, ko je bila etažna delitev opravljena, več v pravnem prometu, in da se je torej ni moglo obremeniti s hipoteko. Vpisi v zemljiški knjigi, ki so bili v zvezi s tem opravljeni (vknjižba hipoteke in zaznamba izvršbe), so zato bili neveljavni. Zato za odločitev v predmetni pravdi preostane še vprašanje, ali se lahko tožena stranka sklicuje na zaupanje v zemljiško knjigo, saj kot je pravilno zatrjevala, v času, ko se je pri tej stavbni pravici zaznamoval sklep o izvršbi, ni bilo nobenih vpisov, ki bi kazali na to, da ne bi mogla biti ta stavbna pravica v pravnem prometu. Sodna praksa se je glede tega vprašanja že večkrat enotno izrekla, da se lahko na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero sklicuje le tisti, ki je pridobil zastavno pravico na pogodbeni podlagi, in da se tisti, ki jo je pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi v izvršilnem postopku, na dobro vero ne more sklicevati6. Zato je potrebno pritrditi pritožniku, da se tožena stranka v obravnavanem primeru ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke, kjer etažna delitev pri stavbni pravici ni bila vknjižena. Tožena stranka torej ni z vknjižbo izvršilnega sklepa pridobila ločitvene pravice na stavbni pravici, zato je zahtevek tožeče stranke, da se to dejstvo ugotovi, in da tožena nima pravice do prednostnega poplačila svoje terjatve iz tega naslova, utemeljen (točka I.1. izreka). Iz predhodno navedenih razlogov je utemeljen tudi zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke in zaznambe izvršbe (točka I.2. izreka).

10. Za zahtevek, da se ugotovi, da je izvršba, dovoljena z izvršilnim sklepom Okrajnega sodišča, z dne 30. 9. 2014, v zvezi s sklepom, z dne 23. 6. 2014, nedopustna, pa tožeča stranka ni imela nobene materialnopravne podlage. V obravnavanem primeru se izvršba, četudi je bila dovoljena v izvršilnem postopku, ne bi nadaljevala7, saj se prodaja celotnega premoženja stečajnega dolžnika opravi v stečajnem postopku (280. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP). Zato je pritožbeno sodišče zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi nedopustnost izvršbe na obravnavani stavbni pravici zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek v delu, v katerem tožeča stranka zahteva, da se zaradi vzpostavitve prejšnjega stanja zemljiškoknjižnih vpisov razveljavita zaznamba izvršbe in vknjižba hipoteke, saj se v skladu s 243. členom ZZK-1 zaradi neveljavnosti materialnopravnih razlogov zahteva ugotovitev neveljavnosti teh vknjižb, kot je to pravilno v točki 3 tožbe tožeča stranka tudi zahtevala, ne pa njihova razveljavitev (točka I.4. izreka).

11. Kot je bilo zgoraj že navedeno, je tožeča stranka utemeljeno zahtevala, da se zaradi materialnopravnih razlogov, obrazloženih v točkah 9 in 10 te sodbe, ugotovi neveljavnost vpisov zaznambe o izvršbi in zastavne pravice, pridobljene z izvršilnim sklepom, in da se vzpostavi zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo pred obema vpisoma (prvi odstavek 243. člena ZZK-1). Zato je pritožbeno sodišče ugodilo zahtevku tožeče stranke tudi v tem delu (točka I.3. izreka).

12. Zaradi spremenjene odločitve je pritožbeno sodišče moralo poseči tudi v stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča. Tožeča stranka je s pretežnim delom svojega zahtevka uspela, uspela ni le z zahtevkoma, ki ju je kot nepotrebna uveljavljala, v zvezi s katerima, pa niso nastali nobeni posebni stroški postopka. Zato je v skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti vse njene stroške iz prvostopenjskega postopka. Te je sodišče odmerilo na 1.643,63 EUR, predstavljajo pa njene izdatke (upoštevaje sodno ugotovljeno vrednost spora 12.628,94 EUR) za sestavo tožbe (po tarifni št. 18 Odvetniške tarife, OT) in dveh pripravljalnih vlog (po tarifni št. 19.1. in 19.2 OT), izdatke za zastopanje na prvem naroku glavne obravnave (po tarifni št. 20 OT), izdatke za odsotnost iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), za potne stroške za pristop na narok (tretji odstavek 10. člena OT) in za druge izdatke po 11. členu OT, vse povečano za 22% DDV (drugi odstavek 2. člena OT) ter izdatke za sodno takso za tožbo. Sodišče tožeči stranki ni priznalo posebnih izdatkov za konferenco s stranko, saj so slednji že zajeti v drugih, ovrednotenih opravilih.

13. Ker je tožeča stranka s svojo pritožbo uspela, ji bo morala tožena stranka povrniti še njene pritožbene stroške v višini 891,86 EUR, ki predstavljajo izdatke za sestavo pritožbe (po tar. štev. 21.1 OT) in druge izdatke po 11. členu OT, oboje povečano za 22 % DDV (drugi odstavek 2. člena OT), ter izdatke za sodno takso za pritožbo. Tudi v zvezi s pravnim sredstvom ni sodišče tožeči stranki priznalo posebnih izdatkov za konferenco s stranko, saj so slednji že zajeti v ovrednotenem izdatku za sestavo pritožbe.

14. Če bo tožena stranka v zamudi s plačilom stroškov, bo dolgovala tožeči stranki tudi zakonite zamudne obresti od 16. dne dalje do plačila.

1 Katero je prijavila v stečajnem postopku nad tožečo stranko. 2 stavba je torej v podzemnem delu širša od nadzemnega dela 3 Z zaznambo izvršilnega sklepa z dne 30.9.2014, v zvezi s sklepom z dne 23.6.2014 (ID pravica 4). 4 s čemer je bila stavba razdeljena na posamezne dele in na skupne dele 5 npr. z zatrjevanjem, da del zgradbe v vsaki podzemni etaži pod stavbiščem, na katerem ima tožeča stranka stavbno pravico, ni bil vključen v etažno delitev 6 tako npr. odločbe VS RS II Ips 60/2014, II Ips 441/2010, pa tudi odločba Ustavnega sodišča Up-128/03, z dne 27. 1. 2005 7 od sprejetja novele ZFPPIPP C dalje (od 30. 6. 2010) se izvršilni postopki v primeru, ko je dolžnik v stečajnem postopku, ne nadaljujejo