Jedro

Ker nepremičnina v času sklenitve sodne poravnave še ni bila razdeljena, bi bila vsebina zemljiškoknjižnega dovolila v delu, ki se nanaša na identifikacijske podatke o nepremičnini, ki naj bi bila predmet vknjižbe lastninske pravice na ime tožnice, pomanjkljiva. Zato je bilo treba najprej odpraviti to pomanjkljivost. Tožeča stranka bi lahko od tožene stranke terjala s tožbo, da izpelje postopek parcelacije, sama terjatev za izvedbo parcelacije pa bi zastarala v splošnem zastaralnem roku petih let (346. člen OZ). Šele po odpravi ovire za oblikovanje zemljiškoknjižnega dovolila, je mogoče zahtevati s tožbo izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in od tedaj dalje začne teči desetletni zastaralni rok iz 350. člena OZ.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženki sta dolžni v 15 dneh od vročitve te sodbe solidarno povrniti tožeči stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 447,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, zavrnilo tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, v katerem prva toženka izrecno in brezpogojno dovoljuje, da se pri nepremičnini ID znak 001 vknjiži lastninska pravica tožeče stranke, sicer bo dovolilo nadomestila ta sodba (I/4. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 164/2020 z dne 23. 2. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravilna odločitev, da zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni zastaran.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožničine pritožbe in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

5. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

**Relevantno dejansko stanje**

6. Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ki so za odločitev o reviziji odločilnega pomena in na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek370. člena ZPP), so: - tožnica in prva toženka sta 10. 11. 2005 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani sklenili sodno poravnavo, s katero je tožnica na prvo toženko odplačno prenesla lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 957, k.o. ... (v naravi to predstavlja 367 m² njive; v nadaljevanju nepremičnina parc. št. 957). Prva toženka je v sodni poravnavi dovolila tožnici, da na svoje stroške predlaga delitev nepremičnine parc. št. 957 na dva dela (po delilnem načrtu). Nadalje je prva toženka dovolila, da se pri manjšem delu razdeljene nepremičnine vpiše lastninska pravica v korist tožnice, tožnica pa se je zavezala prvi toženki vrniti del kupnine, ki odpade na ta manjši del razdeljene nepremičnine; - toženki sta 10. 7. 2006 sklenili Prodajno pogodbo, s katero je prva toženka drugi toženki prodala več nepremičnin, med njimi tudi (še nerazdeljeno) nepremičnino parc. št. 957. Na podlagi Prodajne pogodbe se je kot lastnica nepremičnine parc. št. 957 vpisala druga toženka; - po izvedeni parcelaciji je Območna geodetska uprava z odločbo z dne24. 3. 2009 ukinila nepremičnino parc. št. 957 in evidentirala novonastali nepremičnini parc. št. 957/1 (večji del razdeljene nepremičnine) in 957/2 (manjši del razdeljene nepremičnine). Poočitev delitve parcele je bila v zemljiški knjigi vpisana dne 30. 4. 2009; - tožnica je tožbo vložila 13. 7. 2018. **Razlogi sodišč prve in druge stopnje**

7. Upoštevaje, da je za odločitev o dopuščenem revizijskem vprašanju bistvena le odločitev sodišč o zavrnitvi ugovora zastaranja terjatve za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, so razlogi sodišč nižjih stopenj povzeti samo v tem delu.

8. Sodišče prve stopnje se je primarno postavilo na stališče, da je toženkin ugovor zastaranja, podan na drugem naroku za glavno obravnavo, prepozen, in dodalo, da ugovor zastaranja ni utemeljen (19. in 20. točka obrazložitve). Tožnica je namreč vložila izbrisno tožbo, ki ne zastara. Ker lastninska pravica ne zastara, tudi tožbe, s katerimi se varuje lastninska pravica, ne smejo biti časovno omejene (sklep VSRS II Ips 1069/2008 z dne 21. 2. 2013 in sklep VSL I Cp 2093/2018 z dne 27. 2. 2019).

9. V zvezi z vprašanjem pravočasnosti podaje ugovora zastaranja, se je sodišče druge stopnje postavilo na stališče, da obravnava ugovora zastaranja ne bi (ni) zavlekla reševanja spora, zato je prav, da je sodišče prve stopnje ugovor zastaranja tudi vsebinsko obravnavalo. Sodišče druge stopnje je zavrnitev ugovora zastaranja utemeljilo na določbi 350. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da terjatev za izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo zastara v desetih letih. Tožnica je tožbo vložila 13. 7. 2018, kar je manj kot deset let od 24. 3. 2009, ko je bila izdana odločba, s katero je bil zaključen postopek parcelacije nepremičnine parc. št. 957. Po presoji pritožbenega sodišča zastaralni rok za zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni mogel začeti teči pred zaključkom postopka parcelacije nepremičnine parc. št. 957, saj mora biti v zemljiškoknjižnem dovolilu nepremičnina, na katero se nanaša vpis, označena z identifikacijskimi podatki, s katerimi je vpisana v zemljiško knjigo.

**Revizijske navedbe**

10. Revidentki odločitev o neutemeljenosti ugovora zastaranja izpodbijata s trditvami, da vtoževana obveznost izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila izvira iz sodne poravnave z dne 10. 11. 2005 in kot taka ustreza pojmu zastarljive pravice. OZ v 356. členu določa, da terjatve, ki so bile ugotovljene s sodno poravnavo zastarajo v desetih letih. To v obravnavanem primeru pomeni, da je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zastaral 11. 11. 2015, tožba pa je bila vložena 13. 7. 2018. Po prepričanju revidentk bi tožnica, če bi po podpisu sodne poravnave ravnala aktivno, s pravnimi sredstvi, ki jih je imela na razpolago, znotraj desetletnega zastaralnega roka toženki lahko prisilila v izpolnitev obveznosti, česar pa ni storila. Presoja pritožbenega sodišča po mnenju revidentk, v nasprotju z namenom instituta zastaranja, pomeni nezakonito podaljševanje zastaralnega roka zaradi upnikove lastne neaktivnosti.

11. Nadalje revidentki opozarjata na to, da bi ugotovitev zastaranja terjatve za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila pomenila izgubo pravnega interesa za izbrisno tožbo in s tem aktivno legitimacijo zanjo. Ob ugotovitvi zastaranja terjatve za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, morebitna ugoditev izbrisni tožbi ne bi prinesla želenega uspeha.

12. Na koncu revidentki grajata tudi razloge sodbe sodišča prve stopnje. Ker v obravnavanem primeru ne gre za uveljavljanje (neposrednega) pravnega varstva iz naslova stvarnih pravic, ki je časovno neomejeno, ampak za uveljavljanje pravic, ki izvirajo iz sklenjene sodne poravnave, je njihovo pravno varstvo podvrženo časovnim omejitvam, konkretno desetletnemu zastaralnemu roku po 356. členu OZ.

13. Tožnica v odgovoru na revizijo v bistvenem le prepiše razloge izpodbijane sodbe to je, da pred izvedeno parcelacijo ni mogla uveljavljati zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ki bi ji omogočil vpis v zemljiško knjigo, saj mora biti v zemljiškoknjižnem dovolilu nepremičnina, na katero se nanaša vpis, označena z identifikacijskimi podatki, s katerimi je vpisana v zemljiško knjigo.

**Razlogi za zavrnitev revizije**

14. Tožnica je z izbrisno tožbo (1. - 3. zahtevek) zasledovala ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice pri nepremičnini parc. št. 957/2, k.o. ... na ime druge toženke, izvedene na podlagi (v delu, ki se nanaša na nepremičninoparc. št. 957/2, k.o. ...) nične prodajne pogodbe z dne 10. 7. 2006, sklenjene med prvo toženko kot prodajalko in drugo toženko kot kupko, ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja z izbrisom lastninske pravice druge toženke na tej nepremičnini. Poleg tega je z ločenim zahtevkom od prve toženke zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (4. zahtevek).

15. Upoštevaje, da gre pri izbrisni tožbi in zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za dva ločena, med seboj neodvisna zahtevka, ni pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožbe, s katerimi se varuje lastninska pravica ne smejo biti časovno omejene (20. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe), če ta del obrazložitve pomeni tudi odgovor na uveljavljan ugovor zastaranja terjatve za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (ne le odgovor na ugovor zastaranja izbrisne tožbe).

16. Sklicevanje revidentke na določbo 356. člena OZ, ki določa, da terjatve, ki so bile ugotovljene s sodno poravnavo, zastarajo v desetih letih, bi bilo utemeljeno, če obeveznosti tožene stranke, določene s sodno poravnavo, ne bi imeli posebnosti, ki so pojasnjene v nadaljevanju.

17. Zemljiškoknjižno dovolilo je strogo formalni instrument tako glede vsebine kot glede oblike. Vsebina zemljiškoknjižnega dovolila je določena s 23. členom Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). To je izrecna nepogojna izjava tistega, čigar pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo. Podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu mora biti overjen.1 Formalni pogoji zemljiškoknjižnega dovolila pa izhajajo tako iz SPZ, predvsem pa iz Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Za odločitev v obravnavanem primeru je bistven pogoj, da mora biti v zemljiškoknjižnem dovolilu nepremičnina, na katero se nanaša vpis, označena z identifikacijskimi podatki, s katerimi je vpisana v zemljiški knjigi. Konkretno sta identifikacijski znak zemljiške parcele oznaka katastrske občine in številka zemljiške parcele, kot je vpisana v zemljiškem katastru (4. točka prvega odstavka 3. člen ZZ1-1 v zvezi s prvim odstavkom 18. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin).

18. Ker nepremičnina parc. št. 957 v času sklenitve sodne poravnave še ni bila razdeljena, je bila ta v delu, ki se nanaša na identifikacijske podatke o nepremičnini, ki naj bi bila predmet vknjižbe lastninske pravice na ime tožnice, pomanjkljiva. Zato je bilo treba najprej odpraviti to pomanjkljivost. Tožeča stranka bi lahko od tožene stranke terjala s tožbo, da izpelje postopek parcelacije, sama terjatev za izvedbo parcelacije pa bi zastarala v splošnem zastaralnem roku petih let (346. člen OZ). Šele po odpravi ovire za oblikovanje zemljiškoknjižnega dovolila, je mogoče zahtevti s tožbo izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in od tedaj dalje začne teči desetletni zastaralni rok iz 350. člena OZ.

19. V času sklenitve sodne poravnave veljavni Zakon o zemljiškem katastru (v nadaljevanju ZZKat)2 je v drugem odstavku 27. člena določal, da se posestne meje s parcelacijo zajetih in novo osnovanih parcel ugotovijo in zamejničijo v mejnem ugotovitvenem postopku po določbah 14. do 17. člena ZZKat, pri čemer se v mejnem ugotovitvenem postopku ugotovijo in zamejničijo mejne točke na posestnih mejah parcele s soglasjem vseh navzočih lastnikov oziroma imetnikov pravice uporabe (prvi odstavek 14. člena ZZKat v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZZKat). Iz določbe prvega odstavka 14. člena ZZkat izhaja, da so stranke v mejnem ugotovitvenem postopku lahko le lastniki oziroma imetniki pravice uporabe na zemljiščih, ki so udeležena v postopku ugotavljanja posestne meje. To pomeni, da tožnica kot „bodoča lastnica“ dela razdeljene nepremičnine, uvedbe postopka parcelacije v času veljavnosti ZZKat občinskemu geodetskemu organu ni mogla predlagati.

20. Smiselno enako izhaja tudi iz od 24. 5. 2006 veljavnega (uporabljati se je začel 24. 11. 2006) Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN3). Ta v prvem odstavku 48. člena določa, da se nove parcele, nastale s parcelacijo, in njihove meje evidentirajo v zemljiškem katastru, na podlagi upravnega postopka, na zahtevo lastnika oziroma druge osebe, ki ima po zakonu pravico zahtevati parcelacijo. Tožnica, ki ji je prva toženka s sodno poravnavo dala „dovoljenje“, da „na svoje stroške predlaga delitev parcele št. 957“ gotovo ni druga oseba, ki bi imela po zakonu pravico zahtevati parcelacijo. To potrjuje tudi trditev pooblaščenke tožene stranke na naroku 14. 10. 2009, da je kot lastnik parcele naročilo za razmejitev parcele lahko oddala le prva toženka in nihče drug (list. št. 65)4. Očitek toženk, ki sta tožnici očitali neaktivnost pri skrbi za svoje pravice, zato ni utemeljen.

21. Nepremičnina parc. št. 957 je bila razdeljena z odločbo Območne geodetske uprave z dne 24. 3. 2009, s katero je bila ukinjena ta nepremičnina in sta bili evidentirani novo nastali nepremičnini parc. št. 957/1 (večji del razdeljene nepremičnine) in 957/2 (manjši del razdeljene nepremičnine). Poočitev delitve parcele je bila v zemljiški knjigi vpisana dne 30. 4. 2009. Od takrat dalje bi prva toženka tožnici lahko izstavila popolno zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bi se tožnica lahko v zemljiški knjigi vknjižila kot lastnica nepremičnine parc. št. 957/2. Upoštevaje, da je tožnica tožbo, katere del je tudi zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, vložila 13. 7. 2018, zastaralni rok desetih let do vložitve tožbe še ni potekel. 22. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje tako glasi, da je odločitev sodišča druge stopnje o tem, da terjatev za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (ob vložitvi tožbe) ni zastarala, pravilna.

23. Po obrazloženem se je pokazalo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**O stroških postopka**

24. Izrek o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (II. točka izreka). Toženki z revizijo nista uspeli, zato sami nosita svoje stroške revizijskega postopka. Dolžni pa sta tožnici nerazdelno povrniti njene stroške revizijskega postopka. Tožnica je upravičena do 600 točk za odgovor na revizijo (tar. št. 21/3 Odvetniške tarife; OT) in 12 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znaša 447,98 EUR.

25. Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 V nekaterih primerih splošno vsebino zemljiškoknjižnega dovolila dopolnjujejo še posebni, z zakonom določeni pogoji (npr. tretji odstavek 141. člena SPZ). 2 Uradni list SRS, št. 16/74, 42/86, SFRJ 83/89, RS 10/91, 17/91-I - ZUDE, 13/93 - ZP-G, 66/93 - ZP-H, 52/00 - ZENDMPE, 47/06 – ZEN. 3 Uradni list RS, št. 47/06, 65/07 - odl. US, 106/10 - ZDoh-2H, 47/12 – ZUKD-1A,79/12 - odl. US, 55/13 - ZUKD-1B, 61/17 - ZAID, 7/18, 33/19, 54/21 – ZKN. 4 S tem je pooblaščenka toženk pritrdila izpovedbi zakonitega zastopnika tožnice, da je parcelacijo naročila prva toženka.