Jedro

Pritožba ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede načina vročanja dopolnitve tožbe, torej s fikcijo vročitve, niti datumov, kdaj je toženi stranki puščeno obvestilo o vročitvi, niti datuma izteka rokov in ne datuma, do kdaj bi tožena stranka morala pri sodišču vložiti vlogo, da bi se ta v sporu majhne vrednosti štela za pravočasno.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da toženi stranki morda ni jasen procesni pojem fikcije vročitve, o katerem govorimo tedaj, če naslovnik ni dosegljiv in vročevalec pusti v nabiralniku obvestilo o sodni pošiljki, ki jo je treba vročiti osebno. Šteje se, da je naslovnik zaradi obvestila imel realno možnost, da pisanje na pošti dvigne in se z njim seznani, če pa tega v roku 15 dni ne stori, kar izhaja iz vsebine obvestila, se šteje, da je sodno pisanje vročeno. V tem se kaže tako imenovan fikcija vročitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 273/2020 z dne 2. 10. 2020 izreklo: ″I. Tožena stranka A. S. (prej K. B.), je dolžna plačati tožeči stranki P. d.o.o., MŠ ..., znesek 213,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 1995 do 1.1.2002 v višini 699,51 EUR, vse v 8 dneh pod izvršbo. II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki izvršilne stroške v znesku 62,28 EUR po sklepu Ig 97/3082 z dne 3. 2. 1998, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. III. Zavrne se zahtevek, ki se glasi: ″Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki izvršilne stroške v znesku 19,49 EUR po sklepu Ig 98/2447 z dne 10. 12. 1998, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.″ IV. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 159,33 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.″

2. Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi.

3. Tožena stranka ni priglasila stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

Postopek pred sodiščem prve stopnje Procesne okoliščine

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka kot upnik zoper dolžnika K. B., A. S. s.p., dne 25. 11. 1997 predlagala izvršbo na podlagi verodostojne zaradi izterjave takratnih 51.088,80 SIT (sedaj 213,19 EUR). Izdanemu sklepu o izvršbi št. Ig 97/03082 z dne 3. 2. 1998, ki je odmerilo tudi izvršilne stroške na 14.925,00 SIT (sedaj 62,28 EUR), je dolžnik obrazloženo ugovarjal z vloženo ″pritožbo″ z dne 24. 4. 1998. Zato je izvršilno sodišče s sklepom z dne 7. 12. 1998 razveljavilo izdan sklep z dne 3. 2. 1998 v delu, s katerim je dovolilo izvršbo (to je v točki 2 izreka), in zadevo odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Celju v pravdo. Zadeva se je založila pri Okrajnem sodišču v Celju, zato je s sklepom z dne 12. 5. 2020 izvršilno sodišče Okrajnega sodišča v Celju obnovilo spis Ig 3082/1997 in spis Ig 2447/1998. 7. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je pravdni postopek, ki se začne zaradi ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, posebne vrste pravdni postopek, ki se ne začne z vložitvijo tožbe, kot to določa 185. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ampak s pravnomočnostjo sklepa iz drugega odstavka 55.a člena ZIP (sedaj drugi odstavek 62. člena ZIZ). Okrožno sodišče je spis prejelo z dopisom dne 15. 7. 2020. 8. Sodišče prve stopnje nadalje ugotavlja, da se je konkretni pravdni postopek začel v letu 1998, to je v času veljavnosti prejšnjega Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. 1. SFRJ, št. 4/77 - 27/90), ki pa je nehal veljati z uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. 1. RS, št. 73/07 - UPB3, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 — odl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 10/14 - odl. US, 48/15 - odl. US in 6/17 - odl. US) dne 14. 7. 1999. Prvi odstavek 498. člena ZPP določa ureditev in vodenje postopka za čas od trenutka, ko zakon stopi v veljavo. Po tej določbi se postopek nadaljuje po dotedanjih predpisih le, če sta bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. To pomeni, da se v postopkih, ki se pred sodiščem prve stopnje še niso končali, uporablja (nov) ZPP od uveljavitve dalje, torej od 14. 7. 1999. Za konkreten postopek torej veljajo vse veljavne določbe ZPP, razen nekaterih določb Zakona o pravdnem postopku -ZPP-E (Ur. 1. RS, št. 10/17), ki je začel veljati 14. 3. 2017 in se v večini uporabljati 14. 9. 2017. 9. Nadalje sodišče prve stopnje obrazloži, da se je prvotno izvršilni postopek vodil zoper tedaj dolžnika K. B., A. S. s.p. tožeča stranka pa je v dopolnitvi tožbe navajala toženca A. S. kot fizično osebo. Po določbi prvega odstavka 76. člena ZPP je lahko pravdna stranka vsaka fizična in pravna oseba. Po določbi 7. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) je samostojni podjetnik fizična oseba. Samostojni podjetnik po izbrisu iz Poslovnega registra Slovenije (75. člen ZGD-1) kot fizična oseba še naprej odgovarja za svoje obveznosti iz naslova opravljanja dejavnosti. Zato prenehanje dejavnosti samostojnega podjetnika ne pomeni tudi prenehanje stranke. Stranka je namreč že od vsega začetka le fizična oseba, kar pomeni, da se mora samostojni podjetnik zavedati, da je po zaprtju dejavnosti, do katere pride tudi zaradi izbrisa iz Poslovnega registra Slovenije, osebno odgovoren za vse obveznosti, ki izhajajo iz naslova opravljanja dejavnosti, in sicer z vsem svojim osebnim premoženjem. V obravnavanem primeru do spremembe dolžnika namreč sploh ni prišlo. Sodišče pa je spremenjene podatke toženca navedlo v uvodu te sodbe.

10. Sodišče prve stopnje tudi pojasni, da je v dopolnitvi tožbe tožeča stranka navedla, da se je prvotnemu upniku P1. d.d. na podlagi pogodbe o pripojitvi z dne 11. 05. 2016, sklenjeni v notarskem zapisu notarke M. T., opr. št. SV 719/2016, pripojila prevzeta družba P. d.d., matična številka ..., ki je zaradi izvedbe pripojitve prenehala. Delniška družba P1., delniška družba, poslovni naslov ..., matična številka: ..., se je preoblikovala v družbo z omejeno odgovornostjo z nazivom P. d.o.o..

Presoja sodišča prve stopnje

11. Iz trditev pravdnih strank povzetih v obrazložitev izpodbijane sodbe izhaja: (-) da je tožena stranka kot dolžnik v izvršilnem postopku v ugovoru navajala, da dolguje upniku glavnico v znesku 51.088,80 SIT in zakonite zamudne obresti od dne 31. 8. 1995 do plačila, kot je to razvidno iz priloge salda konti kupcev, liste odprtih postavk kupcev, datum 14. 11. 1997, OE ... PE ..., pod šifro kupca ..., A. S., VK in naziv VK K. B., količina 1 PF ZA ..., z dne 1. 8. 1995 in 31. 8. 1995, saldo 51.088.80 SIT, vendar je do tega prišlo, ker sta brez njegove vednosti A. R. in L. B. omenjene dneve naročala pivo pri tožeči stranki, sam pa je bil odsoten iz Celju in tako iz objektivnih razlogov ne obstaja možnost nabave piva bodisi z dobavnico ali drugo listino z njegovim lastnoročnim podpisom in štampiljko in naj se kot dolžnika bremeni A. R. in L. B. oziroma natančno preveri sporno nabavo piva v znesku 51.088,80 SIT; (-) da je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe navajala, da je predlog za izvršbo vložila na podlagi liste odprtih postavka z dne 14. 11. 1997 in sicer vtožuje vrednost računa 5113815-10 v višini 213,19 € ( prej 51.088,80 SIT) z dne 9. 8. 1995 z zapadlostjo 31. 8. 1995; (-) da je tožeča stranka v skladu z vsakokratnim naročilom tožene stranke prodala in izročila naročeno blago toženi stranki v vrstah in količini ter pod dobavnimi pogoji razvidnimi iz računa in rednega cenika, ki je veljal kot običajen med strankama in to velja tudi za blago, katerega plačilo vtožuje, ki ga je tožeča stranka dobavila toženi stranki, vsak prejem blaga je tožena stranka oziroma njen zaposleni potrdila s podpisom na dobavnici, ker se pri vsaki dobavi blaga stranki izroči v podpis tudi dobavnica, na podlagi katere se stranki izstavi račun, na katerem je izpisan dogovorjen in običajen rok zapadlosti med pravdnima strankama; (-) tožeča stranka je nadalje trdila, da je toženi stranki bilo 13. 7. 1995 in 14. 7. 1995 dostavljeno naročeno blago, kar je razvidno tudi iz priloženih dobavnic št. 062088 in 054957, račun št. 5113815-10 v višini 213,19 EUR z dne 9. 8. 1995 z zapadlostjo 31. 8. 1995 se nanaša na naročeno blago in embalažo, ki ga je tožena stranka naročila pri tožeči stranki in ji je bilo dostavljeno v količinah in vrsti kot izhaja iz predmetnega računa, ki so sestavni del tožbenih navedb in to tudi ustrezno fakturirano, prejem naročenega blaga v višini kot izhaja iz predmetnega računa, je tožena stranka oziroma njen zaposleni potrdila s svojim podpisom na dobavnicah, ki so pripete vsakemu računu (dobavnica št. 054957 in 062088) in ker je bila tožena stranka od 10. 8. 1995 dalje v zamudi, tožeča stranka zahteva tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od 10. 8. 1995 dalje do 1. 1. 2002 v višini 699,51 EUR.

12. Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da je bila dopolnitev tožbe posredovana toženi stranki s pozivom na odgovor z dne 3. 9. 2020 (listovna številka 23-24), ki je bil toženi stranki vročen na podlagi fikcije vročitve dne 19. 9. 2020 (četrti odstavek 142. člena ZPP). Osebna vročitev, če ni mogoča na način, da naslovnik prevzame sodno pošiljko neposredno od vročevalca, se opravi tako, da vročevalec naslovniku pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora pisanje dvigniti, če pa naslovnik pa pisanja v 15 dneh ne dvigne, se šteje, daje bila vročitev opravljena po poteku tega roka. Vročevalec po preteku tega roka pisanje pusti v predalčniku (v konkretnem primeru 21. 9. 2020). Vendar pa fikcija vročitve nastopi že s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti in ne šele takrat, ko vročevalec pusti pisanje v predalčniku. Določbo četrtega odstavka 142. člena ZPP potrebno razlagati na način, da se vročitev, če naslovnik pisanja v petnajstih dneh od prejema obvestila ne dvigne, šteje za opravljeno zadnji dan petnajstdnevnega roka, rok za vložitev pravnega sredstva pa začne teči deveti dan po puščenem obvestilu.

13. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju določila četrtega odstavka 452. člena ZPP, da lahko tožena stranka v 8 dni po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke vloži pripravljalno vlogo v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi in določbe 453. člena ZPP, da se dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedena v vlogi, ki jo mora tožena stranka vložiti v roku 8 dni od prejetega poziva ne upoštevajo, štelo, da je tožena stranka svojo vlogo z dne 30. 9. 2020 vložila prepozno in tako ne sme upoštevati dejanskih navedb in dokazov, ki jih je tožena stranka navedla v tej vlogi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena na podlagi fikcije vročitve prejela pripravljalno vlogo oziroma dopolnitev tožbe tožeče stranke z dne 26. 8. 2020 dne 19. 9. 2020, skupaj s pozivom, da nanjo odgovori v 8 dnevnem roku. Navedeni rok se je iztekel 28. 9. 2020 (prvi delovni dan, saj je na iztek roka 27. 9. 2020 bila nedelja), tožena stranka pa je na omenjeno pripravljalno vlogo odgovorila s svojo pripravljalno vlogo z dne 30. 9. 2020, ki jo je sodišče prejelo neposredno tega dne. Pripravljalno vlogo je tako tožena stranka vložila prepozno, sankcije za takšno njeno ravnanje pa je, da sodišče takšne vloge oziroma dejstev in dokazov, ki so v njen navedeni ne upošteva. Tako sodišče trditev v navedeni vlogi o zastaranju terjatve ni moglo oziroma ni smelo presojati.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča strank s toženo stranko sklenila prodajno pogodbo po določilu 454. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. 1. SFRJ29/78 in nasl., v nadaljevanju: ZOR), s prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil pravico razpolaganja oziroma lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino. Ugotovilo je, da je tožeča stranka svojo obveznost do tožene stranke v celoti izpolnila in mu dne 13. 7. 1995 in 14. 7. 1995 dobavila naročeno blago, kot je razvidno iz priloženih dobavnic 062088, za navedeno je izstavila račun št. 5113815-10 v višini 51.088,80 SIT oziroma sedaj 213,19 EUR, ki ga tožena stranka ni poravnala, kot je razvidno iz izpiska odprtih postavk.

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v ugovoru priznavala, da ji je bil blago dobavljeno in z njegove strani prevzeto, vendar, da sta naročilo brez njegove vednosti izvedla L. B. in A. D., sam pa je bil osebno odsoten, vendar tožena stranka ni pojasnila, v kakšnem razmerju do tožene stranke sta bila omenjena, vendar pa je nesporno, da ji je bilo zaračunano blago izdobavljeno.

16. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka dolžna plačati izdobavljeno blago, zaradi morebitne odgovornosti tretjih oseb, ki so bile v njeni sferi, pa lahko od teh oseb terja povračilo. Kolikor pa tožena stranka zatrjuje, da na listinah ni njenega podpisa in štampiljke, je ugotoviti, da je tožeča stranka s predloženimi dobavnicami dokazala, da je bilo blago dobavljeno toženi stranki, ki je prevzem blaga potrdila s podpisom (s strani odgovorne ali za to pooblaščene osebe, tako da to ni nujno tožena stranka ob upoštevanju določbe 98. člena ZOR).

17. Sodišče prve stopnje je tako ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 213,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 1995 do 1. 1. 2002 v višini 699,51 EUR, vse v 8 dneh pod izvršbo. Tožena stranka višini zahtevka ni nasprotovala, prav tako ne teku obresti, tožeča stranka pa je izračun obresti tudi priložila (priloga A10), zato je sodišče v navedenem v celoti sledilo tožeči stranki. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za izvršilne stroške v znesku 19,49 EUR po sklepu Ig 98/2447 z dne 10. 12. 1998 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o izvršbi dalje do plačila, saj je osnovni sklep o dovolitvi izvršbe bil razveljavljen s sklepom z dne 7. 12. 1998, torej prej, preden je bil izdan sklep Ig 98/2447 z dne 10. 12. 1998 na novo sredstvo izvršbe, kar pomeni, da stroški za izvršbo v tem delu niso bili potrebni (peti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Naveden sklep pa je razveljavilo sicer že izvršilno sodišče s sklepom 12. 5. 2020 v točki III. izreka, navedeni sklep pa je sicer že pravnomočen.

Odločitev pritožbenega sodišča

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

19. Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor jo izpodbija pritožba (prvi odstavek 350. člena ZPP).

20. V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče glede na to, da pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, vezano na dejansko stanje tako in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako je dovoljen le pritožbeni razlog po drugem odstavku 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve določb postopka, ne pa po prvem odstavku 339. člena ZPP (relativne bistvene kršitve določb postopka).

21. Pritožba navaja, da se ne strinja z argumentacijo odločitve v obrazložitvi sodbe, tožena stranka je prava neuka in ni bila seznanjen s fikcijo vračanja, prepričana je, da bi sodišče moralo upoštevati njegovo zadnjo vlogo in ob tem upoštevati ugovor zastaranja. Sodišče prve stopnje bi moralo šteti, da tožena stranka ni pasivno legitimirana, saj ni nikoli prevzela blaga, ki bi ga sedaj morala plačati. Poleg tega pa bi sodišče prve stopnje moralo zadevo obravnavati po prej veljavnem Zakonu o pravdnem postopku, ki je za toženo stranko najugodnejši. 22. Pritožba ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede načina vročanja dopolnitve tožbe, torej s fikcijo vročitve, niti datumov, kdaj je toženi stranki puščeno obvestilo o vročitvi, niti datuma izteka rokov in ne datuma, do kdaj bi tožena stranka morala pri sodišču vložiti vlogo, da bi se ta v sporu majhne vrednosti štela za pravočasno.

23. Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da toženi stranki morda ni jasen procesni pojem fikcije vročitve, o katerem govorimo tedaj, če naslovnik ni dosegljiv in vročevalec pusti v nabiralniku obvestilo o sodni pošiljki, ki jo je treba vročiti osebno. Šteje se, da je naslovnik zaradi obvestila imel realno možnost, da pisanje na pošti dvigne in se z njim seznani, če pa tega v roku 15 dni ne stori, kar izhaja iz vsebine obvestila, se šteje, da je sodno pisanje vročeno. V tem se kaže tako imenovan fikcija vročitve.

24. Način vročanja s fikcijo vročitve v okoliščinah konkretnega primera je procesno pravilen, saj glede na določbo 498. člena ZPP/99 v zvezi z določbo prvega odstavka 130. člena novele ZPP-D/08 velja, da se postopek v zadevah, v katerih postopek pred uveljavitvijo zakonov ni bil končan, nadaljuje po novih predpisih. Do uveljavitve novele ZPP-D (pričela veljati 1. 10. 2008) postopek v konkretni zadevi ni bil končan, zato je sodišče prve stopnje ravnalo zakonito, ko je v celoti uporabilo določbe ZPP, veljavne do uveljavitve novele ZPP-E (14. 9. 2017), torej ZPP, ki je vključeval novelo ZPP-D in določbe glede vročanja ter določbe v sporih majhne vrednosti, ki so bile z novelo ZPP-D opredeljene tako, kot jih je sodišče prve stopnje uporabilo.

25. Tako pritožba nima prava da bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo procesno pravo in da bi bila odločitev v procesnem smislu drugačna kot je.

26. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da prepozno vložene vloge tožene stranke ne sme upoštevati in tako tudi ne ugovora zastaranja, ki ga je v tej vlogi podala tožena stranka.

27. Na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano in pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je vtoževanemu tožbenemu zahtevku glede glavne stvari ugodilo in delno zavrnilo tožbeni zahtevek glede izvršilnih stroškov. Pritožbena očitka o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava sta tako neutemeljena.

28. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne.

29. Tožena stranka je pri tožeči stranki kupila blago, ki ga je dolžna plačati in je bila med njima sklenjena prodajna pogodba skladno s tedaj veljavno določbo 454.člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ker pa dolga še ni poravnala, je tudi v zamudi s plačilom. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da so glede na določbo 376. člena OZ v zvezi z določbo 1060. člena ZOR in odločitev Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, da zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, nehajo teči, če so do 1. 1. 2020 dosegle ali presegle glavnico, tudi v obravnavani zadevi zakonske zamudne obresti prenehale teči s 1. 1. 2002. 30. Pritožba odločitev glede stroškov postopka ni konkretno izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti, pa ni pokazal morebitne bistvene kršitev določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

31. Pritožbeno sodišče je tako pritožbo glede izpodbijane sodbe zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

32. Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila, zato se pritožbenemu sodišču glede njih ni bilo potrebno izrekati.