Jedro

Določbe 16. člena ZSDP ni mogoče razlagati na način, da bi moral delavec 30 dni pred nastopom dopusta ob rojstvu otroka delodajalca obveščati tudi o konkretnih datumih izrabe dopusta.

Pravica do očetovskega dopusta je pravica iz starševskega zavarovanja in očetu pripada ob izpolnitvi v ZSDP določenih pogojev, med katerimi ni soglasja delodajalca. Kot obveznost do delodajalca je določena zgolj dolžnost obveščanja o nameravani izrabi, ne pa dolžnost uskladitve oz. pridobitve soglasja delodajalca za izrabo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v višini 919,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 12. 2013 nezakonita, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v zavarovanje od 6. 12. 2013 ter mu od 6. 12. 2013 do dne izdaje sodbe obračunati in izplačati nadomestila plač v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 18. 6. 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je toženi stranki naložilo, da tožniku za čas prepovedi opravljanja dela od 25. 11. 2013 do 5. 12. 2013 obračuna in izplača prikrajšanje pri nadomestilu plače ter mu povrne stroške postopka. Tožena stranka je tožniku očitala, da je bil med 19. 11. 2013 do 25. 11. 2013 neupravičeno odsoten z dela, ker za ta čas ni pridobil pravice do očetovskega dopusta ter da je v prilogo S-1 obrazca za uveljavljanje očetovskega dopusta, ki ga mora izpolniti delodajalec, samovoljno vpisal datume koriščenja očetovskega dopusta, s čimer naj bi izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. alineji prvega odstavka 252. člena v zvezi s prvim odstavkom 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 50/12 in naslednji). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zakonski razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi niso podani, ker je tožnik datume izrabe očetovskega dopusta v prilogo S-1 po rojstvu otroka upravičeno vpisal sam in da v spornem obdobju ni neupravičeno izostal iz dela, saj je za ta čas pridobil pravico do očetovskega dopusta.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da tožnik v obdobju od 19. 11. do 25. 11. 2013 ni pridobil pravice do očetovskega dopusta. Tožnik bi jo moral v roku 30 dni pred dnevom nastopa očetovskega dopusta obvestiti o posamičnih delovnih dnevih izrabe dopusta in ne zgolj o nameri. To naj bi izhajalo iz 16. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Ur. l. RS, št. 97/2001 in naslednji), v skladu s katerim je delavec dolžan definirati predviden dan nastopa dopusta. Slednjega ji tožnik ni sporočil, ampak jo je postavil pred izvršeno dejstvo. Tožnik pravice do izrabe očetovskega dopusta ni mogel pridobiti tudi brez ustreznega soglasja oz. uskladitve z delodajalcem. Kaj takega Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in naslednji) ne dovoljuje niti v primeru koriščenja letnega dopusta. Drugačno tolmačenje bi pomenilo, da bi lahko delavec od danes na jutri spreminjal načrtovani tok delovnega procesa ali ga celo zaustavil. Za priznanje pravice do očetovskega dopusta mora delavec centru za socialno delo (v nadaljevanju CSD) predložiti prilogo S-1, ki jo mora izpolniti delodajalec, med drugim tudi rubriko o dnevih, ko bo delavec koristil očetovski dopust. To pomeni, da je pogoj za priznanje pravice predhodna seznanitev delodajalca z dnevi, ko bo delavec koristil dopust. Pravico do očetovskega dopusta prav tako ni mogoče pridobiti na podlagi samega zakona, ampak na podlagi dokončne in pravnomočne odločbe CSD. Šele takrat nastopi obveznost delodajalca, da delavcu omogoči izrabo očetovskega dopusta. V trenutku, ko je tožnik želel nastopiti očetovski dopust, odločba CSD, ki naj bi mu priznala to pravico, še ni bila pravnomočna. Sodišču druge stopnje očita tudi, da se je postavilo na stališče, da tožnik z dopolnitvijo priloge S-1 s konkretnimi dnevi izrabe dopusta ni kršil pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, s katerimi bi lahko izpolnil znake kaznivega dejanja, ne da bi pojasnilo dovoljenost takšne dopolnitve.

4. Tožnik je podal odgovor na revizijo in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, je tožnik toženo stranko 30 dni pred izrabo očetovskega dopusta seznanil z namero, da bo koristil 15 dnevni očetovski dopust. Toženi stranki je izročil prilogo S-1 obrazca za uveljavljanje pravice do očetovskega dopusta, ki jo je tožena stranka izpolnila, razen rubrike o konkretnih dnevih izrabe dopusta, jo 25. 9. 2013 podpisala ter izročila tožniku. Ker je bil tožnik vodja organizacijske enote, se predsednica uprave tožene stranke ni strinjala z izrabo očetovskega dopusta v strnjenem nizu 15 dni, temveč z izrabo v dveh delih, z vmesno enotedensko prekinitvijo. Po rojstvu otroka je tožnik v prilogo S-1 sam vpisal manjkajoče datume koriščenja dopusta, v skladu z dogovorom s predsednico uprave v dveh delih, od 29. 10. 2013 do 6. 11. 2013 in od 18. 11. 2013 do 25. 11. 2013. CSD mu je v teh terminih priznal pravico do očetovskega dopusta, s čimer je bila tožena stranka seznanjena 15. 11. 2013, ko je prejela potrdilo CSD Lendava. z dne 12. 11. 2013. Očetovski dopust je tožnik dejansko izrabil od 29. 10. 2013 do 6. 11. 2013, se 7. 11. 2013 vrnil nazaj na delo, delal do vključno 18. 11. 2013 ter kljub nestrinjanju predsednice uprave od 19. 11. 2013 do 25. 11. 2013 izrabil preostali del očetovskega dopusta (1).

8. V zvezi z obveznostjo obveščanja delodajalca glede izrabe starševskega dopusta ZSDP v 16. členu določa, da mora delavec delodajalca obvestiti o nameri izrabe starševskega dopusta 30 dni pred predvidenim nastopom dopusta, če ta zakon ne določa drugače. ZSDP posebnih določb v zvezi z obveščanjem delodajalca glede izrabe očetovskega dopusta ne vsebuje. V skladu s 23. členom ZSDP ima oče pravico do očetovskega dopusta ob rojstvu otroka. Očetovski dopust v trajanju najmanj 15 dni v obliki polne odsotnosti z dela mora na podlagi prvega odstavka 25. člena ZSDP izrabiti do dopolnjenega šestega meseca otrokove starosti.

9. Neutemeljeno je stališče tožene stranke, da tožnik pravice do očetovskega dopusta ni pridobil, ker jo na podlagi 16. člena ZSDP v roku 30 dni pred nastopom dopusta ni obvestil tudi o posameznih delovnih dnevih izrabe dopusta. Tožnik je očetovski dopust želel koristiti ob oz. neposredno po rojstvu otroka. V takšnem primeru delavec delodajalca že po naravi stvari ne more vnaprej obvestiti o točnih dnevih izrabe dopusta, saj tudi sam datum rojstva otroka ni vnaprej točno določljiv. Določbe 16. člena ZSDP zato ni mogoče razlagati na način, da bi moral delavec 30 dni pred nastopom dopusta ob rojstvu otroka delodajalca obveščati tudi o konkretnih datumih izrabe dopusta. Zadostuje, da delodajalca obvesti o nameri izrabe dopusta. Posledično ni utemeljena razlaga tožene stranke, da tožnik pravice do očetovskega dopusta ni pridobil, ker jo 30 dni pred nastopom dopusta ni obvestil o točnih dnevih izrabe, saj zakon takšne obveznosti delavcu ne nalaga. Razlaga tožene stranke tudi sicer ni sprejemljiva, saj tožnik glede na okoliščine primera te obveznosti niti ne bi mogel izpolniti. Neutemeljene so tudi trditve tožene stranke, da je ena od rubrik priloge S-1, ki jo mora izpolniti delodajalec preden delavec nastopi očetovski dopust, rubrika o konkretnih dnevih oz. obdobju koriščenja dopusta, kar naj bi dokazovalo, da je pogoj za priznanje te pravice predhodna seznanjenost delodajalca s konkretnimi datumi. Pogoji za priznanje pravice do očetovskega dopusta ne morejo izhajati iz obrazcev, temveč so določeni z zakonom.

10. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je med tožnikom in toženo stranko obstajalo soglasje za izrabo očetovskega dopusta po rojstvu otroka v dveh delih z vmesno enotedensko prekinitvijo. Tožnik je torej ustrezno soglasje delodajalca za izrabo očetovskega dopusta imel, zato že iz tega razloga niso bistvene trditve tožene stranke, da brez ustreznega soglasja delodajalca oz. uskladitve z delodajalcem ni mogoče pridobiti pravice do izrabe očetovskega dopusta. Takšno stališče pa je tudi sicer zmotno. Pravica do očetovskega dopusta je pravica iz starševskega zavarovanja in očetu pripada ob izpolnitvi v ZSDP določenih pogojev, med katerimi ni soglasja delodajalca. Kot obveznost do delodajalca je določena zgolj dolžnost obveščanja o nameravani izrabi, ne pa dolžnost uskladitve oz. pridobitve soglasja delodajalca za izrabo. Pravica do izrabe očetovskega dopusta je torej stvar svobodne odločitve delavca, ki mu jo je delodajalec dolžan omogočiti ne glede na to, ali sam s tem soglaša. Slednje izhaja tako iz 15. člena ZSDP, kot tudi iz prvega odstavka 186. člena ZDR-1, ki določata, da je delodajalec dolžan delavcem zagotoviti odsotnost z dela zaradi izrabe starševskega dopusta v skladu z zakonom. Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke na določila ZDR-1 v zvezi z obveščanjem oz. uskladitvijo z delodajalcem glede izrabe letnega dopusta, saj pravica do izrabe letnega dopusta ni primerljiva s pravico do izrabe očetovskega dopusta, zato pogoje za izrabo letnega dopusta ni mogoče uporabiti glede izrabe starševskega dopusta. Neutemeljen je tudi očitek tožene stranke, da bi lahko delavec brez predhodne uskladitve izrabe dopusta od danes na jutri spreminjal načrtovani tok delovnega procesa ali ga celo zaustavil. Ustrezni prilagoditvi delovnega procesa na odsotnost delavca je namenjena ravno določba 16. člena ZSDP, po kateri mora delavec delodajalca o nameravani izrabi dopusta obvestiti 30 dni pred predvideno izrabo. Pri tem ne držijo revizijske trditve tožene stranke, da ji tožnik ni sporočil niti predvidenega roka za nastop dopusta in da jo je postavil pred izvršeno dejstvo, saj iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožnik toženo stranko pravočasno obvestil o predvidenem datumu nastopa dopusta.

11. Iz določb ZSDP tudi ne izhaja, da je pogoj za izrabo očetovskega dopusta dokončnost oz. pravnomočnost odločbe CSD o priznanju te pravice. Slednja je namreč lahko izdana tudi po rojstvu otroka, medtem ko pravica do očetovskega dopusta očetu pripada že ob rojstvu otroka in jo od tega dne dalje lahko tudi koristi. Gre torej za pravico, ki delavcu ob izpolnitvi v ZSDP določenih pogojev pripada na podlagi samega zakona. Dejstvo, da odločba CSD o priznanju pravice do očetovskega dopusta tožniku na dan 19. 11. 2013 še ni bila pravnomočna, zato ne pomeni, da mu tožena stranka izrabe dopusta v spornem obdobju ni bila dolžna omogočiti.

12. Neutemeljene so tudi trditve glede nejasnosti stališča sodišča druge stopnje, da tožnik z dopolnitvijo priloge S-1 z datumi koriščenja dopusta ni kršil pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja. Natančnejši postopek za uveljavljanje pravic iz naslova starševskega varstva določa Pravilnik o postopkih za uveljavljanje pravic iz zavarovanja za starševsko varstvo (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 31/2008 in naslednji). Ta v 6. členu določa, da delodajalec potrjuje, da je seznanjen s predvidenim datumom nastopa posamezne vrste starševskega dopusta tako, da potrdi prilogo S-1. Iz določb ZSDP in določb Pravilnika ne izhaja, da bi moral delodajalec podatke o datumu nastopa dopusta v prilogi S-1 izpolniti sam, temveč da mora delodajalec prilogo potrditi, torej žigosati oz. podpisati. Ob upoštevanju navedenega in dejstva, da je tožnik manjkajoče datume koriščenja očetovskega dopusta naknadno izpolnil v skladu z dogovorom s toženo stranko, je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da z dopolnitvijo priloge S-1 ni kršil pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, s katerimi bi lahko izpolnil znake očitanega kaznivega dejanja.

13. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Tožniku se na podlagi Zakona o odvetniški tarifi priznajo stroški odgovora na revizijo v višini 919,88 EUR, in sicer: 734,00 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3300, 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ter 22 % DDV v višini 165,88 EUR.

Op. št. (1): V revizijskem postopku je sporna le izraba dopusta v času od 19. 11. 2013 do 25. 11. 2013.