Jedro

Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je ni obvestil o razlogih za odsotnost za čas od 19. 11. 2013 do 25. 11. 2013 (ko je izrabil drugi del očetovskega dopusta) in kršitev pogodbene ali druge obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja ponarejanja listin (ko je po rojstvu otroka dopolnil prilogo z navedbo posameznih delovnih dni izrabe očetovskega dopusta). Tožnik je toženo stranko obvestil o nameri izrabe očetovskega dopusta že 30 dni pred predvidenim nastopom dopusta, s tem pa je izpolnil svojo obveznost iz 16. člena ZSDP. ZDR-1 oziroma ZSDP tožniku ne nalaga obveznosti, da bi moral toženo stranko v 30 dneh pred predvidenim nastopom očetovskega dopusta obveščati še o posameznih delovnih dnevih izrabe. Tožnik je uveljavljal pravico iz starševskega zavarovanja, ki mu ob izpolnitvi v ZSDP določenih pogojev pripada na podlagi samega zakona in ni stvar dobre volje njegovega delodajalca. Delodajalci delavcem izrabe te pravice ne smejo preprečevati ali omejevati, četudi se pri tem sklicujejo na potrebe delovnega procesa. Zato očitek tožene stranke v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik ni obvestil o razlogih za odsotnost za čas 19. 11. 2013 do 25. 11. 2013, ni utemeljen. Poleg tega tožnik s tem, ko je po rojstvu otroka dopolnil prilogo z navedbo posameznih delovnih dni izrabe očetovskega dopusta, ni kršil pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, s katerimi bi izpolnil znake očitanega kaznivega dejanja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

V primeru iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka. V času prepovedi opravljanja dela ima delavec pravico do nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi. Tožena stranka, ki je tožniku od 25. 11. 2013 do končanja postopka odpovedi prepovedala opravljati delo, v tem sporu ni dokazala obstoja odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Navedeno pomeni, da tožnik v času od 25. 11. 2013 do 5. 12. 2013 ni delal iz razlogov na strani tožene stranke (delodajalca). Ne glede na odločbo o prepovedi opravljanja dela v spornem obdobju ima tožnik na podlagi določb 137. člena ZDR-1 pravico do nadomestila plače oziroma razlike med plačo, ki bi jo prejel, če bi delal in dejansko izplačanim nadomestilom plače, ki ga je prejemal v času prepovedi opravljanja dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 12. 2013 (točka I izreka) ter ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo, ga za čas od 6. 12. 2013 prijaviti v obvezno zavarovanje ter za obdobje od 6. 12. 2013 do dne izdaje sodbe obračunati bruto nadomestila plače, odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna obračunati prikrajšanje pri nadomestilu plače za obdobje od 25. 11. 2013 do 5. 12. 2013, od bruto zneska odvesti davek in prispevke, tožniku pa izplačati ustezen neto znesek (točka III izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.143,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je preverjanju seznanjenosti tožene stranke z načinom izrabe očetovskega dopusta namenjen obrazec S-1 kot priloga tožnikovi vlogi za odobritev tega dopusta. Tožnik, zaslišan kot stranka, je povedal, da tožene stranke ni obvestil o dnevih izrabe starševskega dopusta, temveč jo je le seznanil o nameri izrabe tega dopusta. Tožena stranka ne bi mogla tožniku preprečiti izrabe očetovskega dopusta, če bi jo seznanil tudi o posameznih dnevih izrabe. Za obdobje od 19. 11. 2013 do 25. 11. 2013 tožnik ni poslal nikakršnega obvestila o nameravanih dnevih izrabe očetovskega dopusta. Zmotno je stališče sodišča, da je imel tožnik pravico v že podpisani obrazec S1 brez pooblastila tožene stranke vnesti dneve izrabe očetovskega dopusta. Izpodbijana sodba ne vsebuje ugotovitev o tem, kdaj in na kakšen način naj bi bila tožena stranka s strani tožnika obveščena o začetku izrabe očetovskega dopusta. Med strankama ni bilo dogovora o posameznih dnevih izrabe starševskega dopusta. Zmotna je presoja sodišča, da je tožena stranka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ravnala v nasprotju s 115. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožena stranka navaja, da sodišče ni razveljavilo odločbe tožene stranke o prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka odpovedi, ker je tožnik ni izpodbijal. Zato ni pravne podlage za izplačilo prikrajšanja nadomestila plače za obdobje od 25. 11. 2013 do 5. 12. 2013. Sodišču očita, da ni pojasnilo svojega stališča o tem, da tožnik ni kršil delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Predlagal je zavrnitev pritožbe in priglasil stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba z navedbo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče pa je sprejeto odločitev lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

6. Izhodišče in okvir materialne presoje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v okviru odpovednih razlogov in obrazložitve teh razlogov v izredni odpovedi. ZDR-1 v drugem odstavku 87. členu določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po ZDR-1 je torej delodajalec dolžan v odpovedi dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti le okoliščine ravnanja ali opustitve delavca, v katerih je vsebovan dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravna kvalifikacija takega ravnanja ni odločilna. Tudi če jo delodajalec navede, sodišče pri presoji (ne)zakonitosti odpovedi nanjo ni vezano. Vezano je na dejansko opredelitev odpovednega razloga.

7. V tej zadevi je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 12. 2013 navedeno, da je podana „zaradi kršitve določb 1. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.“ Iz opisa očitane kršitve, predvsem pa iz celotne obrazložitve odpovedi, jasno izhaja, da tožena stranka tožniku očita kršitev pogodbene ali druge obveznosti z znaki kaznivega dejanja po prvi alineji prvega odstavka 252. člena v zvezi s prvim odstavkom 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008) in da je ni obvestil o razlogih za odsotnost za čas 19. 11. 2013 do 25. 11. 2013. Tožena stranka v izredni odpovedi tožniku ni očitala, da je v navedenem obdobju izostal z dela in da za to ni imel nobenega upravičenega razloga, torej da je šlo za neupravičeno odsotnost z dela, temveč se je na neupravičeni izostanek, torej odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, začela sklicevati v odgovoru na tožbo, kljub temu da dejanskih razlogov za odpoved ni dopustno širiti v sodnem sporu.

8. Kot izhaja iz prvega odstavka 182. člena ZDR-1, imajo delavci zaradi starševstva pravico do posebnega varstva v delovnem razmerju. Zato jim morajo delodajalci omogočiti lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti (tretji odstavek 182. člena ZDR-1). Ta načelna norma je konkretizirana v posameznih določbah ZDR-1 in ZSDP. ZDR-1 v prvem odstavku 186. člena (enako 15. člen Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih - ZSDP, Ur. l. RS, št. 97/2001 in nadalj.) določa, da je dolžan delodajalec zagotavljati delavcu pravico do odsotnosti z dela zaradi izrabe starševskega dopusta, določenega z zakonom. Pravica do očetovskega dopusta je posebna vrsta starševskega dopusta in je samostojna pravica iz starševskega zavarovanja, ki jo ZSDP ureja v 23. do 25. členu. Pri uveljavljanju varstva v času izrabe očetovskega dopusta pa se zahteva aktivno ravnanje delavca, saj mora delodajalca obvestiti o nameri izrabe že 30 dni pred predvidenim nastopom dopusta (drugi odstavek 186. člena ZDR-1 in 16. člen Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih - ZSDP, Ur. l. RS, št. 97/2001 in nadalj.). Delodajalec se torej mora seznaniti s statusom delavca, ki le temu zagotavlja posebno varstvo.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pravočasno seznanil toženo stranko z dejstvom, da bo izrabil očetovski dopust, in ji v ta namen izročil prilogo obrazca S-1. Zakonita zastopnica tožene stranke je potrdila, da je navedeni obrazec podpisala dne 25. 9. 2013, tožnik pa je očetovski dopust izrabil po delovnih dnevih v dveh delih, ker se tožena stranka ni strinjala z izrabo v strnjenem nizu 15 koledarskih dni. Tožnik je očetovski dopust nastopil 29. 10. 2013, kar med strankama ni sporno, dne 7. 11. 2013 pa se je vrnil v službo in delal do vključno 18. 11. 2013, nato pa je v spornem obdobju od 19. 11. 2013 do 25. 11. 2013 izrabil drugi del očetovskega dopusta, čeprav se s tem ni strinjala zakonita zastopnica tožene stranke. Tožena stranka je dne 15. 11. 2013 prejela potrdilo Centra za socialno delo, v katerem je bila obveščena o izrabi očetovskega dopusta v spornem obdobju (po delovnih dnevih).

10. Glede na takšne dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik izpolnil svojo obveznost iz 16. člena ZSDP, s tem ko je toženo stranko obvestil o nameri izrabe že 30 dni pred predvidenim nastopom dopusta. ZDR-1 oziroma ZSDP tožniku ne nalaga obveznosti, da bi moral toženo stranko v 30 dneh pred predvidenim nastopom očetovskega dopusta obveščati še o posameznih delovnih dnevih izrabe. Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke oziroma njene zakonite zastopnice na to, da bi moral tožnik opraviti določene naloge tudi v času od 19. 11. 2013 do 25. 11. 2013 in da je bila njegova prisotnost na delu v tem času nujno potrebna. Tožnik je namreč uveljavljal pravico iz starševskega zavarovanja, ki mu ob izpolnitvi v ZSDP določenih pogojev pripada na podlagi samega zakona in ni stvar dobre volje njegovega delodajalca. Delodajalci namreč delavcem izrabe te pravice ne smejo preprečevati ali omejevati, četudi se pri tem morda sklicujejo ali izgovarjajo na potrebe delovnega procesa (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 208/2014 z dne 27. 1. 2015).

11. V zvezi z očitkom tožene stranke, ki se nanaša na dopolnitev priloge S-1 z dnevi odsotnosti z dela, pa je treba upoštevati, da se to dokazilo nanaša na uveljavljanje pravic iz zavarovanja za starševsko varstvo v upravnem postopku. Potrdilo na obrazcu Priloga št. S-1 s podatki o zaposlitvi in plači oziroma osnovi, od katere so bili obračunani prispevki za starševsko varstvo, je namenjeno zlasti dokazovanju zaposlitve in višine plače. Ob izpolnjevanju potrdila je bila tožena stranka seznanjena s predvidenim datumom nastopa očetovskega dopusta (29. 10. 2013), kot izhaja iz izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje. S tem, ko je tožnik po rojstvu otroka dopolnil prilogo z navedbo posameznih delovnih dni izrabe očetovskega dopusta, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni kršil pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, s katerimi bi lahko izpolnil znake očitanega kaznivega dejanja. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 12. 2013 nezakonita, ter utemeljeno ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

12. V primeru iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka. V času prepovedi opravljanja dela ima delavec pravico do nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi. Tožena stranka, ki je tožniku na podlagi navedene določbe tretjega odstavka 110. člena ZDR od 25. 11. 2013 do končanja postopka odpovedi prepovedala opravljati delo, v tem sporu ni dokazala obstoja odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Navedeno pomeni, da tožnik v času od 25. 11. 2013 do 5. 12. 2013 ni delal iz razlogov na strani tožene stranke (delodajalca). Ne glede na odločbo o prepovedi opravljanja dela v spornem obdobju ima tožnik na podlagi določb 137. člena ZDR-1 pravico do nadomestila plače oziroma razlike med plačo, ki bi jo prejel, če bi delal in dejansko izplačanim nadomestilom plače, ki ga je prejemal v času prepovedi opravljanja dela. Pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi so zato neutemeljene.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

14. Odgovor tožnika na pritožbo ni prispeval k večji razjasnitvi stvari, zato tožnik glede na določbo 155. člena ZPP sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.