Jedro

Ni subjektivna sprememba tožbe poprava naziva tožene stranke iz države SFRJ na Republiko Slovenijo v sporih, začetih pred osamosvojitvijo Republike Slovenije. Republika Slovenija je odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je povzročil vojak pod poveljstvom tedanje JLA na območju Slovenije, pred njeno osamosvojitvijo, slovenskemu državljanu, ne glede na kraj škodnega dogodka.

Izrek

Pritožbo se kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožnicam nepremoženjsko škodo in sicer MaS. v znesku 1,300.000,00 SIT, MiS. in IP. pa vsaki po 1,000.000,00 SIT ter MaS. premoženjsko škodo v zneskih 61.829,00 SIT ter 118.656,00 SIT, vključno z nerazdelnim plačilom njihovih pravdnih stroškov v znesku 198.167,00 SIT, vse pa z pripadajočimi zamudnimi obrestmi, kot podrobno sledi iz sodbenega izreka. Višji tožbeni zahtevek od prisojenega je zavrnilo.

Pritožbo je vložila tožena stranka proti obsodilnemu delu izreka prvostopne sodbe iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Po stališču pritožnice je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je Republika Slovenija univerzalna naslednica prvotno tožene stranke države SFRJ, ker je sedanja tožena stranka nova država s samostojno pravno subjektiviteto. Spremembo tožene stranke je v predmetni zadevi mogoče obravnavati le kot subjektivno spremembo tožbe. Za spremembo tožbe pa je potrebna privolitev tistega, ki naj vstopi v pravdo namesto prvotnega toženca. Republika Slovenija se je z vlogo z dne 22.4.1994 in v odgovoru na tožbo izrecno opredelila, da se s subjektivno spremembo ne strinja in da tudi ne vstopa v pravdo. Ker sodišče prve stopnje ni razčistilo, ali so podani pogoji iz drugega odstavka 192.člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) za subjektivno spremembo tožbe je kršilo procesne določbe, ki so vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe, kar vse ima pomen relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354.člena ZPP. Poleg tega pa Republika Slovenija ni pasivno legitimirana stranka. Čeprav so tožnice slovenske državljanke, enako kot pokojni IvS., se je škodni dogodek primeril v drugi državi in ga je povzročil kot voznik motornega vozila državljan druge države, ki je kot vojak spadal pod poveljstvo VP Maribor. Odškodninska odgovornost Republike Slovenije za posledice škodnih dogodkov, ki so se primerili na različnih območjih bivše SFRJ, ni podana. Prav tako na njeno odgovornost nima vpliva okoliščina, da je bila v sporih zoper federacijo iz razmerij z vojaškimi enotami v Zakonu o pravdnem postopku določena izključna krajevna pristojnost, ki se je ravnala po sedežu vojne pošte tedanje JLA.

Posebej pa se še graja previsoko prisojeno odškodnino, ki ne ustreza merilom iz 200.člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Pritožbenemu sodišču predlaga ugoditev pritožbi s spremembo sodbe prve stopnje v napadenem obsegu, ali pa njeno razveljavitev ter vrnitev v nov postopek sodišču prve stopnje.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka zavrača pritožbena izvajanja kot neutemeljena in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pregled zadeve pokaže, da pritožba ni utemeljena.

Dejanska in pravna podlaga spora je škodni dogodek, ko je vojak tedanje JLA, sicer državljan republike Hrvaške, iz poveljstva Vojaške pošte v Mariboru, na območju republike Hrvaške, z vojaškim vozilom povzročil prometno nezgodo, v kateri je umrl mož oziroma oče tožnic.

Da je pripadnik JLA tudi krivdno odgovoren za škodni dogodek, ni več sporno.

Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je po osamosvojitvi Slovenije, država Slovenija pravna naslednica prvotno tožene države SFRJ - zveznega sekretariata za narodno obrambo VP Maribor in to kot udeleženka civilnopravnega razmerja (odškodninskega razmerja), ki je nastalo pred njeno osamosvojitvijo.

Nasprotna pritožbena izvajanja se v tej smeri kot neutemeljena zavračajo in so po oceni sodišča druge stopnje tudi v nasprotju s pojmovanjem pravne države. Navedba pravilnega naziva tožene stranke po državotvornih spremembah, tudi po oceni sodišča druge stopnje, nima pomena subjektivne spremembe tožbe v smislu 192.člena ZPP.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je tožena stranka pasivno legitimirana v sporu. Odškodninska terjatev je posledica škodnega dogodka z dne 2.12.1989. Subjekt civilnopravnega razmerja je bila v času prometne nezgode prvotno tožena stranka. Zaradi statusnih sprememb se je ta razdelila na več samostojnih pravnih subjektov, ki so vsi tudi pravni nasledniki prej nastalih pravnih razmerij in zato poleg pravic, ki so že prešle na sedanjo toženo stranko, tudi nosilci obveznosti, med katere spada tudi odškodninska obveza. Pravni zaključki prvega sodišča o pasivni legitimaciji tožene stranke se povzemajo, hkrati z ustrezno obrazložitvijo, kateri se še doda, da se je prvotno tožena stranka že spustila v obravnavanje in da z odgovorom na tožbo ni uveljavljala pomanjkanja pasivne legitimacije.

Zgolj pavšalno nestrinjanje pritožnice z višino prisojene nepremoženjske škode sodišče druge stopnje prav tako kot neutemeljeno zavrača. Prvostopno sodišče je o višini nepremoženjske škode odločilo po dovolj skrbno izvedenem dokaznem postopku in je ugotovilo vse okoliščine, ki imajo vpliv na višino te vrste škode ter je s pravilno uporabo materialnega prava razsodilo tudi o višini nepremoženjske škode. Ob tem tudi po uradnem preizkusu zadeve niso ugotovljene upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava. Razloge sodne odločitve je prvostopno sodišče ustrezno obrazložilo, tako da se ta povzema z namenom, da se pritožbeno sodišče izogne ponavljanju.

Po obrazloženem, zatrjevani in po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 368.člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v izpodbijanem delu.

Tožena stranka v pritožbenem postopku ni priglasila stroškov. Ker tožeča stranka z odgovorom na pritožbo bistveno ni prispevala k rešitvi zadeve v postopku na drugi stopnji, je na podlagi 155.člena ZPP odločeno, kot sledi iz izreka.