Jedro

Iz določil obeh ustav, navedenih v citirani ustavni listini in v citiranem ustavnem zakonu, pa je izhajalo, da je SR Slovenija prenesla svojo pravico do varovanja in branjenja neodvisnosti, suverenosti in teritorialne neokrnjenosti tudi na JLA kot skupno federalno oboroženo silo vseh narodov in narodnosti takratne federacije (2. odstavek 2. člena in 299. člen ustave SRS in 237., 239. in 240. člen ustave SFRJ), torej na organ SFRJ, ki je prenešeno pravico države SR Slovenije in njenih državljanov do obrambe izvrševal seveda predvsem na njenem ozemlju. Zato so bile enote JLA, ki so delovale na ozemlju takratne SR Slovenije, tudi njene vojaške enote. To pa pomeni, da je R Slovenija z navedenima osamosvojitvenima aktoma prevzela tudi odškodninsko obveznost do svojega državljana, nastalo iz delovanja njene vojaške enote (mariborske garnizije).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvotožnici iz naslova gmotne škode zneska 61.829,07 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.12.1989 dalje in 118.656,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.5.1991 dalje, iz naslova negmotne škode pa znesek 1.300.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.6.1994 dalje. Drugo in tretjetožnici pa je iz naslova negmotne škode prisodilo vsaki po 1.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.6.1994 dalje. Višji tožbeni zahtevek tožnic iz naslova negmotne škode je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala revizijskemu sodišču, da izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije in poudarja, da bi bila njena legitimacija podana v primeru, če bi šlo za obveznost, ki bi jo imela do svojega državljana in če bi prišlo do škodnega dogodka na njenem ozemlju. Nastala škoda pa ne izvira iz funkcije države RS na njenem teritoriju. Povzročil jo je sicer vojak mariborske garnizije, ki pa ga je na služenje vojaškega roka poslala Republika Hrvaška. Dejstvo, da je škodni dogodek povzročil vojak iz enote, ki je imela sedež na območju RS, ne more nadomestiti elementa kraja škodnega dogodka. To izhaja tudi iz določb Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS. V izpodbijani sodbi zavzeto stališče bi pomenilo hudo širitev stališča, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v zadevi II Ips 519/92. Sodišči prve in druge stopnje sta bistveno kršili določbe ZPP, ker se nista opredelili do navedenega stališča. V skladu s 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnicam, ki so na revizijo odgovorile in predlagale njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Stranka, ki uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, mora opredeliti, katero kršitev uveljavlja in to kršitev tudi utemeljiti. Tožena stranka uveljavlja navedeni revizijski razlog le z navedbo, da se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS, kar pa ne predstavlja kršitve določb postopka. Po 125. členu Ustave in 1. odstavku 3. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 45/95) je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan le na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Pravna mnenja višjih sodišč torej ne predstavljajo formalnega pravnega vira. Tudi če bi imela stališča višjih sodišč za nižja sodišča precedenčni pomen, njihovo neupoštevanje ne bi predstavljalo kršitve določb postopka, ampak napačno uporabo materialnega prava. Ne glede na navedeno pa izpodbijana odločitev ni v nikakršnem nasprotju s pravnim mnenjem, ki je bilo zavzeto v zadevi II Ips 519/92 (objavljeno v Poročilu Vrhovnega sodišča RS, št. 1/93, str. 14). Njena materialnopravna presoja namreč izkazuje pravilnost odločitve sodišč prve in druge stopnje o obstoju pasivne legitimacije tožene stranke, kar je bil tudi toženkin edini ugovor v okviru uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišči prve in druge stopnje sta temeljili odškodninsko obveznost tožene stranke na prevzemu te obveznosti od bivše SFRJ, ki je za nastalo škodo odgovarjala na podlagi določila 1. točke 1. odstavka 218. člena Zakona o službi v oboroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 7/85 - 40/89), ki je določal, da je za škodo, ki jo stori vojaška oseba v JLA v zvezi z opravljanjem službe tretji osebi, odgovorna federacija, razen če dokaže, da je vojaška oseba v danih okoliščinah ravnala tako, kot je bilo treba. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil izključni povzročitelj škodnega dogodka z dne 2.12.1989, iz katerega izvira škoda tožnic, vojak JLA (temu tožena stranka ni oporekala). Pripadal je vojaški enoti, ki je imela sedež v Sloveniji oziroma mariborski garniziji, škodo pa je povzročil na ozemlju sedanje Republike Hrvaške, na službeni vožnji, pri vračanju iz Zagreba v svojo enoto. Okoliščini, da so oškodovanke državljanke R Slovenije in da je škodo povzročil pripadnik vojaške enote, ki je imela sedež na ozemlju RS, izkazujeta, da je tožena stranka tista, ki bi morala oziroma, ki je prevzela nastalo odškodninsko obveznost. Relevantnosti slednje okoliščine sicer ni mogoče izvajati iz določila 61. člena ZPP (določba o krajevni pristojnosti), tako kot sta to storili sodišči prve in druge stopnje, ampak iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), s katero je R Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo RS in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ (tretji odstavek pod I), in Ustavnega zakona za izvedbo te listine (Uradni list RS, št. 1/91-I), ki v 1. členu določa, da organi R Slovenije prevzemajo v skladu s tem zakonom izvrševanje pravic in dolžnosti, ki so bile z ustavo R Slovenije in ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ. Iz določil obeh ustav, navedenih v citirani ustavni listini in v citiranem ustavnem zakonu, pa je izhajalo, da je SR Slovenija prenesla svojo pravico do varovanja in branjenja neodvisnosti, suverenosti in teritorialne neokrnjenosti tudi na JLA kot skupno federalno oboroženo silo vseh narodov in narodnosti takratne federacije (2. odstavek 2. člena in 299. člen ustave SRS in 237., 239. in 240. člen ustave SFRJ), torej na organ SFRJ, ki je prenešeno pravico države SR Slovenije in njenih državljanov do obrambe izvrševal seveda predvsem na njenem ozemlju. Zato so bile enote JLA, ki so delovale na ozemlju takratne SR Slovenije, tudi njene vojaške enote. To pa pomeni, da je R Slovenija z navedenima osamosvojitvenima aktoma prevzela tudi odškodninsko obveznost do svojega državljana, nastalo iz delovanja njene vojaške enote (mariborske garnizije). Ker pri navedeni obveznosti ne gre za razmerje med oškodovanci in vojakom, ki je povzročil škodo, je brez pomena, kakšnega državljanstva je bil vojak. Brez pomena je tudi revizijska trditev, ki kot odločilno okoliščino za izključitev njene odškodninske obveznosti šteje dejstvo, da je škoda nastala na ozemlju takratne SR Hrvaške in s katero poskuša tožena stranka prevaliti odškodninsko obveznost za konkretno škodo na sedanjo R Hrvaško.

Bistveno je, da je škodo povzročila takratna slovenska vojaška enota slovenskemu državljanu, kraj nastanka njunega razmerja pa je pri tem brezpredmeten. Revizijsko sodišče le še pripominja, da bi sprejetje toženkinega stališča pomenilo, da R Slovenija odgovarja za vse škode, nastale na njenem ozemlju, ne glede na pripadnost vojaške enote in ne glede na državljansko pripadnost oškodovanca, s čimer pa se verjetno tudi sama ne bi strinjala.

Višine dosojene denarne odškodnine za gmotno škodo tožena stranka izrecno ne izpodbija. Prav tako tudi ne dosojene denarne odškodnine za negmotno škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti moža oziroma očeta tožnic. Slednjo je revizijsko sodišče preizkusilo v okviru obveznega preizkusa materialnega prava po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in ugotovilo, da so bila pri njeni določitvi pravilno uporabljena merila iz 200. člena ZOR oziroma, da prisojeni zneski (prvotožnici 1.300.000,00 SIT, drugo in tretjetožnici pa vsaki po 1.000.000,00 SIT) ustrezajo pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz navedenega določila.

Uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka in uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava nista podana, prav tako pa tudi ne kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, zato je bilo treba revizijo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke temelji na 1. odstavku 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 166. člena ZPP.