Jedro

Pravilna je odločitev sodišč o zavrnitvi zahtevka na ugotovitev nedopustnosti izvršbe glede izročitve dela sporne nepremičnine v posest tožencema. Kot je tožniku pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tezo, da mu na sporni nepremičnini pripada dolžničin solastniški delež, ker naj bi on sklenil kupno pogodbo s prodajalko A. P. in tudi sam poravnal kupnino. Po 49. členu SPZ se za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom zahteva vpis v zemljiško knjigo; ta se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo. Pritožbeno sodišče je torej tožniku pravilno obrazložilo, da samo na podlagi zatrjevanega ustnega dogovora o nakupu sporne nepremičnine lastninske pravice ni mogel pridobiti in da tega ne more spremeniti niti dejstvo, da je plačal kupnino in nastopil posest kupljene nepremičnine.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik je dolžan v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencema njune stroške revizijskega postopka v znesku 2.044,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil ugovor tretjega v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 2590 In 672/2009-2, ki teče zaradi izterjave terjatve upnikov (25.021,03 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) in izročitve dela nepremičnine parc. št. 2010/66, k. o. ... (v nadaljevanju sporna nepremičnina), v posest upnikom. Zatrjeval je, da je izvršba na ½ sporne nepremičnine nedopustna, saj predstavlja njegovo posebno premoženje in ima on na njem lastninsko pravico.

2. Izvršilno sodišče je s sklepom z dne 30. 1. 2013 tožnikov ugovor zavrnilo in ga napotilo na pravdo za ugotovitev, da izvršba s prodajo solastniškega deleža do ½ na nepremičnini parc. št. 2010/66 in 2010/71, obe k. o. ... (v nadaljevanju sporni nepremičnini), ni dopustna.

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 2590 In 672/2009-2 glede ½ spornih nepremičnin, nedopustna. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti tožencema njune stroške pravdnega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da mora tožnik tožencema povrniti njune stroške pritožbenega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožnik vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo pritožbenega sodišča razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje oziroma podrejeno, da razveljavi sodbi obeh sodišč in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sta sodbi protislovni in se ju ne da preizkusiti, saj tožniku odrekata pravni interes, vendar tožbeni zahtevek zavrneta (in ne zavržeta) iz meritornih razlogov. Tožnik pravni interes je izkazan že z napotitvenim sklepom sodišča v izvršilnem postopku. V zvezi s tem uveljavlja tudi kršitev po 181. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ter po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvršilni naslov ni bil razveljavljen v celoti. Ker je on veljavni dejanski lastnik nepremičnine do ene polovice, dolžnica (sicer vknjižena solastnica) z nepremičnino ne more razpolagati. Nepremičnina je v solastnini in ni razdeljena, zato sodišči nepravilno ugotavljata, da gre za drug solastniški delež in ne tistega, na katerega meri tožbeni zahtevek. To je v nasprotju s 65. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ker fizična delitev nepremičnine (parcelacija) še ni bila opravljena, solastnina še vedno obstaja, to pa pomeni, da ni mogoče izvajati izvršbe na realno obstoječih delih sedaj še enovite parcele. Nepravilno je stališče sodišč, da obveznost dolžnice za izročitev dela nepremičnine v posest tožencev sploh ne temelji na njeni solastninski pravici. Sodba sodišča prve stopnje predstavlja tudi sodbo presenečenja in je kršena tožnikova pravica do izjave ter se sklicuje na 22. člen Ustave RS (v nadaljevanju URS), ker se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z veljavnostjo oziroma ničnostjo prikrite pogodbe s stališča oblike pogodbe in pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini ter tožnikovega državljanstva, čeprav toženca takšnih ugovorov nista uveljavljala. Sodišče je kršilo 7. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Sodišči bi morali upoštevati institut realizacije zavezovalnega dela pravnega posla - ustno sklenjene kupoprodajne pogodbe (73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR) ter institut konvalidacije oziroma konverzije. Tudi sicer gre za skupno premoženje tožnika in dolžnice, na kar bi morali sodišči paziti po uradni dolžnosti.

6. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Toženca predlagata zavrnitev revizije in potrditev sodbe pritožbenega sodišča ter naložitev tožniku njunih revizijskih stroškov skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritrjujeta razlogom pritožbenega sodišča in navajata, da tožnik v reviziji dejansko ponavlja svoje pritožbene navedbe. Tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, saj je bil izvršilni naslov, ki je bil podlaga za tožbo, razveljavljen. Zmotno je prepričanje tožnika, da je dejanski lastnik dela nepremičnine. Tožnik tudi nikoli ni uveljavljal svoje lastninske pravice.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - A. P. kot prodajalka in M. M. kot kupka (sicer dolžnica v izvršilnem postopku) sta dne 25. 10. 1999 sklenili Kupoprodajno pogodbo in Dodatek h kupoprodajni pogodbi, s katero se je prodajalka zavezala na kupko prenesti svoj solastniški delež do ½ spornih nepremičnin. Na podlagi navedene pogodbe se je dolžnica vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica solastniškega deleža do ½.

- Toženca (takratna solastnika vsak do ¼ spornih nepremični in upnika v izvršilnem postopku) in A. P. ter M. M. so dne 17. 6. 2001 sklenili sodno poravnavo v nepravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani opr. št. N 253/2001, s katero je bil dosežen dogovor o delitvi solastnine, tako da tožencema pripade v izključno last del sporne nepremičnine, dolžnici pa preostali del te nepremičnine in parc. št. 2010/71, k. o. ..., v celoti, konkretno tako, da tožencema pripade „jugozahodni del parc. št. 2010/66 v izmeri 500 m2, in sicer od Ulice proti parc. št. 2010/63, in sicer v ravni liniji od parc. št. 2010/40 in 2010/41“.

- S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2659/2007 z dne 26. 8. 2008 je bilo odločeno, da mora dolžnica (toženka iz navedene pravde) tožencema izročiti v izključno posest sporni del nepremičnine z opisom, kot je bil dogovorjen v sodni poravnavi, ter plačati uporabnino v višini 25.021,03 EUR s pripadki. Sodba je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4262/2008 z dne 1. 4. 2009, vendar pa je Vrhovno sodišče s sodbo II Ips 615/2009 z dne 30. 5. 2013 sodbi sodišč druge in prve stopnje v zvezi s plačilom uporabnine spremenilo tako, da je zahtevek v tem delu zavrnilo.

- Po pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani in pred navedeno sodbo Vrhovnega sodišča je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo sklep o izvršbi 2890 In 672/2009 z dne 28. 5. 2009, s katerim je dovolilo izvršbo za izterjavo denarne terjatve in izterjavo dolžničine obveznosti izročitve dela nepremičnine v posest tožencev.

9. Glede izvršbe zaradi izterjave denarne terjatve s prodajo solastniškega deleža ½ spornih nepremičnin sta sodišči tožniku pravilno pojasnili, da tožnik zaradi razveljavitve sklepa o izvršbi v delu glede plačila uporabnine nima več pravnega interesa za tožbo, ki se nanaša na prodajo dolžničinega solastniškega deleža do ½ spornih nepremičnin zaradi izterjave uporabnine, saj izvršitve te prodaje dejansko ne bo. Po prvem odstavku 76. členu ZIZ sodišče namreč, poleg drugih primerov, ki so določeni v tem zakonu, ustavi izvršbo po uradni dolžnosti, tudi če je izvršilni naslov pravnomočno spremenjen.

10. Prav tako je pravilna odločitev sodišč o zavrnitvi zahtevka na ugotovitev nedopustnosti izvršbe tudi glede izročitve dela sporne nepremičnine v posest tožencema. Kot je tožniku pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tezo, da mu na sporni nepremičnini pripada dolžničin solastninski delež, ker naj bi on sklenil kupno pogodbo s prodajalko A. P. in tudi sam poravnal kupnino. Po 49. členu SPZ se za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom zahteva vpis v zemljiško knjigo; ta se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo. Pritožbeno sodišče je torej tožniku pravilno obrazložilo, da samo na podlagi zatrjevanega ustnega dogovora o nakupu sporne nepremičnine lastninske pravice ni mogel pridobiti in da tega ne more spremeniti niti dejstvo, da je plačal kupnino in nastopil posest kupljene nepremičnine. Glede na navedeno revizijski očitek o kršitvah po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, po 181. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter po 22. členu URS ne drži. 11. Ker je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna že iz navedenih razlogov, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z ostalimi revizijskimi navedbami glede kupoprodajne pogodbe (ničnost, veljavnost, konverzija, konvalidacija) in očitkom, da ni mogoče izvajati izvršbe na realno obstoječih delih enovite nepremičnine v solastnini, ker še ni bila fizično razdeljena. Tožnik tudi nima prav, da bi morali sodišči po uradni dolžnosti paziti, ali gre pri sporni nepremičnini za skupno premoženje tožnika in dolžnice. V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), pri čemer morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožnik je navedbe o skupnem premoženju prvič podal šele v reviziji, zato predstavljajo nedopustno revizijsko novoto. Stranke smejo v reviziji namreč navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člen ZPP).

12. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP).

13. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tožnik do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičen, ker z revizijo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžan pa je tožencema (na isti pravni podlagi), ki sta argumentirano odgovorila na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka v skupnem znesku 2.044,95 EUR, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, in sicer: strošek nagrade za postopek z revizijo v znesku 1.274,00 EUR (tar. št. 3300 Tarife), povečan za znesek 382,20 EUR zaradi zastopanja dveh oseb (tar. št. 1200), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 Tarife) in 22 % DDV v znesku 368,75 EUR (tar. št. 6007 Tarife). Tožnica je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Sodišče tožniku ni priznalo priglašenih stroškov po tarifni številki 6000 v višini 20 EUR, saj ni bilo potrebno fotokopiranje v obsegu več kot 100 strani listin, niti priglašene sodne takse, saj taksne obveznosti za vložitev odgovora na revizijo ni.