Jedro

Na lastninsko pravico „v pričakovanju“ se lahko sklicuje samo kupec, ki že razpolaga z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom, torej s takšno listino, ki je sposobna za vpis pridobitve lastninske pravice v zemljiško knjigo. Zgolj v tem primeru je kupec stvarnopravno varovan že pred vknjižbo, vendar le v razmerju do prodajalca, medtem ko proti tretjim dobrovernim osebam začne njegova pravica zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo učinkovati šele z vknjižbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 1.640,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je nedopustna izvršba glede 1/2 nepremičnine, vpisane pri parc. št. 2010/66 in parc. št. 2010/71, obe k.o. X, ki je bila dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 2809 In 672/2009-2 z dne 28. 5. 2009. Odločilo je še, da mora tožnik tožencema povrniti 2.245,93 EUR njunih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnik se je pravočasno pritožil. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, podrejeno pa takšno spremembo prve sodbe, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Navaja, da je sodba v razlogih protislovna. Tožnikov pravni interes je izkazan že z napotitvenim sklepom izvršilnega sodišča. Sodišče nepravilno ugotavlja, kateri solastniški delež naj bi bil predmet izročitve. Ker fizična delitev parcele še ni bila opravljena, ni mogoče izvajati izvršbe na realno obstoječih delih sedaj še enovite parcele. Sodišče je spregledalo, da se v bistvu zahteva ugotovitev, da izvršba z izročitvijo solastninskega deleža do 1/2 v posest ni dopustna. Ker je tožnik veljavni dejanski lastnik do 1/2 parcele, vknjižena solastnica M. M. ne more in ne sme razpolagati z nepremičnino. Gre za sodbo presenečenja, s čimer je tožniku kršena pravica do izjave. Sodišče se je namreč ukvarjalo z veljavnostjo oziroma ničnostjo prikrite pogodbe zaradi oblike pogodbe in tožnikovega državljanstva, čeprav toženca takšnih ugovorov nista uveljavljala. Sodišče ni opravilo potrebnega materialno procesnega vodstva, kršilo pa je tudi razpravno načelo, kar je vse vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Nepravilno je ugotovilo, da naj bi bila že opravljena delitev predmetne parcele. Poleg tega je spregledalo institut realizacije zavezovalnega dela pravnega posla. Tožnik je ne le ustno sklenil pogodbo, plačal je tudi kupnino v svojem imenu in iz svojih posebnih sredstev, prodajalka pa mu je kot kupcu izročila v posest prodano nepremičnino. Pogodba je zato konvalidirala. Ker je tožnik kasneje pridobil državljanstvo, je pogodba pridobila pravno veljavo. Drugačno stališče bi legitimiralo krivico, ki je bila tožniku povzročena z neutemeljenim izbrisom iz registra prebivalstva. Ker je šlo za fiktivno pogodbo med A. P. in M. M., sta brez učinkov tudi zemljiškoknjižno dovolilo in vknjižba. Tožnik ima zato prednost. Njegova lastninska pravica v pričakovanju preprečuje izvršbo. Ta je nedopustna tudi zato, ker M. M. na podlagi fiktivne pogodbe ni mogla veljavno pridobiti lastninske pravice na nepremičnini, ki je predmet izvršbe.

3. Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Pritrjujeta razlogom izpodbijane sodbe in obrazloženo nasprotujeta tožnikovim pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejanski in pravni razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za svojo odločitev, so povsem jasni in nedvoumni, tako da je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. Ne gre torej za očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tudi domnevna protislovja v obrazložitvi sodbe, ki jih našteva pritožba, ne predstavljajo procesne kršitve; kvečjemu bi lahko šlo za posledico zmotne uporabe materialnega prava, vendar niti ta pritožbeni razlog ni podan, kot bo še obrazloženo. Neresen je pritožbeni očitek, da gre za sodbo presenečenja. Ker je tožnika v pravdi zastopal odvetnik kot kvalificirani pooblaščenec, je razjasnjevalna dolžnost sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva, ki ga sodišču nalaga 285. člen ZPP, zmanjšana na najmanjšo možno mero. Različni vidiki neveljavnosti zatrjevane prikrite pogodbe, s katerimi se je sodišče prve stopnje ukvarjalo v obrazložitvi sodbe, pa ne predstavljajo hkrati tudi njenih nosilnih razlogov, zato ni prišlo do zatrjevanega nedopustnega posega v tožnikovo pravico do izjave in do obravnavanja v postopku. Tako ni podana niti absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, medtem ko očitana kršitev razpravnega načela, ker naj bi sodišče o ničnosti prikrite pogodbe presojalo mimo trditvenega gradiva pravdnih strank, ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tako ne gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi jo sodišče druge stopnje moralo upoštevati v okviru pritožbenega preizkusa.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, hkrati pa je presodilo, da na sporni nepremičnini, ki je predmet izvršbe, nima zatrjevane solastninske pravice, ki bi lahko preprečila izvršbo. Ker tožbe ni presojalo le formalno, ampak tudi vsebinsko, je ravnalo prav, ko je tožbeni zahtevek s sodbo zavrnilo. Tožnik je ob vložitvi tožbe brez dvoma imel pravni interes zanjo, vendar ga je izgubil, ko je bil izvršilni naslov razveljavljen, kot mu je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.

7. Pritožbena izvajanja glede izvršbe z izročitvijo solastninskega deleža v posest so brez pomena. Toženca namreč v izvršilnem postopku uveljavljata izročitev v naravi točno določenega dela sporne nepremičnine, ki jima je pripadel po sodni poravnavi z dne 17. 6. 2004, sklenjeni z M. M. in A. P.RF S sklicevanjem na dejstvo, da fizična delitev sporne nepremičnine še ni bila opravljena, tožnik tako ne more doseči drugačne odločitve v tej pravdi.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikovo tezo, da mu na sporni nepremičnini pripada solastninski delež M. M., ker naj bi sklenil kupno pogodbo s prodajalko A. P. in tudi sam poravnal kupnino. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se po 49. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) zahteva vpis v zemljiško knjigo; ta se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo. Tožnik torej samo na podlagi zatrjevanega ustnega dogovora o nakupu sporne nepremičnine ni mogel pridobiti lastninske pravice. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da je plačal kupnino in nastopil posest kupljene nepremičnine. Ker samo zavezovalni pravni posel ne zadošča, je odveč razpravljanje o veljavnosti oz. neveljavnosti navedenega ustnega dogovora, o njegovi realizaciji in morebitni konvalidaciji. Na lastninsko pravico „v pričakovanju“ se namreč lahko sklicuje samo kupec, ki že razpolaga z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom, torej s takšno listino, ki je sposobna za vpis pridobitve lastninske pravice v zemljiško knjigo. Zgolj v tem primeru je kupec stvarnopravno varovan že pred vknjižbo, vendar le v razmerju do prodajalca, medtem ko proti tretjim dobrovernim osebam začne njegova pravica zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo učinkovati šele z vknjižbo. Tožnik niti ne trdi, da razpolaga z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom, ki bi mu lahko omogočilo vknjižbo njegove solastninske pravice. Potemtakem tožnik neupravičeno nasprotuje izvršbi. Na dejstvo, da zaradi fiktivne pogodbe s prodajalko ni mogla veljavno pridobiti lastninske pravice in je izvršba tudi zato nedopustna, pa bi se lahko sklicevala le M. M. in ne tožnik kot tretji.

9. Pritožbeni razlogi torej niso podani, saj so bila v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljena vsa odločilna dejstva, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, medtem ko uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

10. Tožnik je s pritožbo propadel, zato do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičen, pač pa mora tožencema povrniti njune stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče jih je odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, upoštevaje vrednost spornega predmeta. Skupaj znašajo 1.640,85 EUR, obsegajo pa nagrado za postopek (1.019,20 EUR – tarf. št. 3210), dodatek za sosporništvo (305,76 EUR – tar. št. 1200), materialne stroške (20,00 EUR – tar. št. 6002) in 22 % DDV. Tožencema pa ne pripada zahtevano plačilo pavšalnega zneska za fotokopiranje, ker nista izkazala predpisanih pogojev iz tar. št. 6000. Če tožnik ne bo upošteval odrejenega roka za plačilo pritožbenih stroškov, bo tožencema dolgoval še zakonske zamudne obrest (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika v zvezi s 313. členom ZPP).