Jedro

Za čas prijave tožnice na zavodu za zaposlovanje se je v skladu s hrvaškimi predpisi le skrajšala zahtevana delovna doba. Za to, da bi se lahko ta čas štel za obdobje obveznega zavarovanja in s tem predstavljal zavarovalno dobo v smislu določil Sporazuma o socialnem zavarovanju med RS in R Hrvaško, v drugostopenjskem ugotovljenem dejanskem stanju ni podlage. O obveznem zavarovanju bi namreč lahko govorili le, če bi tožnica v času prijave na zavodu prejemala denarno nadomestilo oziroma bi bili za ta čas plačani prispevki, kar pa iz izpodbijane sodbe ne izhaja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje, tožeča stranka pa krije sama svoje stroške postopka na prvi in drugi stopnji.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 8. 1. 2008 in 14. 2. 2008, in da se tožnici prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Obrazložilo je, da se čas, ko je bila tožnica prijavljena na Zavodu za zaposlovanje v Republiki Hrvaški, ne všteva v delovna leta. Za pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine zato ni izpolnjen pogoj zahtevane pokojninske dobe iz 2. alineje 68. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločbo tožene stranke z dne 14. 2. 2008 odpravilo, odločbo z dne 8. 1. 2008 pa v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do invalidske pokojnine, spremenilo tako, da je tožnici priznalo sorazmerni del le-te od 24. 1. 2007 dalje, ter naložilo toženi stranki, da o višini, izplačevanju in o zakonskih zamudnih obrestih odloči s posebno odločbo. Pojasnilo je, da je hrvaški nosilec zavarovanja obdobje od 29. 7. 1996 do 31. 12. 1998, ko je bila tožnica kot brezposelna oseba prijavljena na zavodu za zaposlovanje, upošteval pri skrajšanju delovnih let. Glede na 6. člen Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS, MP, št. 21/97, v nadaljevanju: Sporazum) mora to obdobje pri štetju delovnih let upoštevati tudi tožena stranka, kar pomeni, da tožnica gostoto zavarovanja po 2. alineji 68. člena ZPIZ-1 izpolnjuje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je treba slovenske pravne predpise uporabljati enako za slovenske in hrvaške državljane. To pomeni, da se pri ugotavljanju pogoja delovnih let za pridobitev pravice do slovenske pokojnine niti slovenskemu niti hrvaškemu državljanu ne more upoštevati čas, ko je bila oseba prijavljena pri hrvaškem zavodu za zaposlovanje, ni pa prejemala nadomestila za čas brezposelnosti. Takšen primer ne predstavlja primerljivega dejanskega stanu iz 24. člena Sporazuma. Prav tako ni podlage za uporabo 6. člena Sporazuma. Če bi namreč šlo za obvezno zavarovanje na Hrvaškem, bi bila tožnici za sporno obdobje na Hrvaškem priznana pokojninska oziroma zavarovalna doba, vendar ji ni bila. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, oziroma podredno, da sodbo pritožbenega sodišča razveljavi in vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje.

4. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji).

5. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija ne uveljavlja, zato v tem obsegu Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe ni moglo in ni smelo preizkusiti.

6. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

7. Hrvaški nosilec invalidskega in pokojninskega zavarovanja je tožnici na podlagi Sporazuma priznal pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Tožena stranka ji te pravice ni priznala in izpodbijani odločbi utemeljila na ugotovitvi, da tožnica ne izpolnjuje predpisane pokojninske dobe po slovenski zakonodaji.

8. Če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic, se pri pridobitvi pravice do dajatev le-ti seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje; v koliki meri in na kakšen način se upošteva zavarovalna doba, določajo pravni predpisi tiste države pogodbenice, v kateri je zavarovanec to zavarovalno dobo dopolnil (prvi odstavek 22. člena Sporazuma). V 2. alineji 68. člena ZPIZ-1 je določeno, da zavarovanec, pri katerem je nastala I. kategorija invalidnosti v posledici poškodbe izven dela ali bolezni, pridobi pravico do invalidske pokojnine pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da bi tožnica morala za pridobitev sorazmernega dela pokojnine dopolniti pokojninsko dobo v trajanju 9 let in 8 mesecev. V Sloveniji ima dopolnjenih 5 let 1 mesec in 29 dni pokojninske dobe, na Hrvaškem pa 4 leta 5 mesecev in 17 dni (skupaj 9 let 7 mesecev in 16 dni), kar pomeni, da ji do izpolnitve pogoja gostote zavarovanja manjka 14 dni.

9. Sodišče druge stopnje je tožnici sorazmerni del invalidske pokojnine priznalo. Pri tem se je sklicevalo na 4., 6. in 24. člen Sporazuma in obrazložilo, da je hrvaški nosilec zavarovanja upošteval pri skrajšanju tožničinih delovnih let obdobje od 29. 7. 1996 do 31. 12. 1998, ko je bila prijavljena kot brezposelna oseba na hrvaškem zavodu za zaposlovanje. Presodilo je, da je imelo „navedeno zavarovanje po pravnih predpisih ene države pogodbenice pravni učinek na določeno dajatev iz socialnega zavarovanja, zato ima tako obvezno zavarovanje skladno s 6. členom Sporazuma v drugi državi pogodbenici enak pravni učinek.“ Revizija takšno presojo utemeljeno izpodbija.

10. Dejstvo, da je hrvaški nosilec zavarovanja obdobje od 29. 7. 1996 do 31. 12. 1998, ko je bila tožnica prijavljena na hrvaškem zavodu za zaposlovanje, upošteval pri določitvi zahtevane pokojninske dobe, še ne pomeni, da se to obdobje šteje za zavarovalno dobo(1) oziroma za obdobje obveznega zavarovanja, kot je to napačno presodilo sodišče druge stopnje. Za čas prijave na zavodu se je v skladu s hrvaškimi predpisi(2) le skrajšala zahtevana delovna doba tožnice. Za to, da bi se lahko čas od 29. 7. 1996 do 31. 12. 1998 štel za obdobje obveznega zavarovanja in s tem predstavljal zavarovalno dobo v smislu določil Sporazuma, pa v drugostopenjskem ugotovljenem dejanskem stanju ni podlage. O obveznem zavarovanju bi namreč lahko govorili le, če bi tožnica v času prijave na zavodu prejemala denarno nadomestilo oziroma bi bili za ta čas plačani prispevki, kar pa iz izpodbijane sodbe ne izhaja.(3)

11. Obdobja prijave pri hrvaškem zavodu za zaposlovanje, ki ne predstavlja obveznega zavarovanja, tožena stranka pravilno ni upoštevala pri priznanju pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, o kateri je morala odločiti ob upoštevanju slovenskih predpisov (a. točka prvega odstavka 25. člena Sporazuma). Glede na drugi odstavek 70. člena ZPIZ-1 se tožnici v delovna leta namreč ne šteje čas, v katerem je bila prijavljena pri zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba. Tega obdobja ji tudi ob upoštevanju določil Sporazuma, na katere se sklicuje sodišče druge stopnje, ni mogoče priznati v pokojninsko dobo. Iz 4. člena Sporazuma, ki govori o enakopravnosti pri uporabi pravnih predpisov, izhaja le splošno pravilo, da mora tožena stranka pri uporabi slovenskih pravnih predpisov hrvaške državljane obravnavati enako kot slovenske. V 6. členu Sporazuma je določeno, da v primeru, če ima določeno obvezno zavarovanje po pravnih predpisih ene države pogodbenice pravni učinek na določene dajatve iz socialnega zavarovanja, ima tako obvezno zavarovanje v drugi državi pogodbenici enak pravni učinek. Za uporabo tega določila ni podlage, saj je bilo že zgoraj pojasnjeno, da dokazni postopek ne utemeljuje ugotovitve, da bi se obdobje prijave na hrvaškem zavodu za zaposlovanje lahko štelo kot obvezno zavarovanje. V 24. členu Sporazuma je določeno, da če je za pravico do dajatev po pravnih predpisih ene države pogodbenice pogoj, da so dopolnjene določene zavarovalne dobe znotraj določenega časovnega obdobja, in če ti pravni predpisi predvidevajo, da se to časovno obdobje podaljša na podlagi določenih dejanskih stanj ali zavarovalnih dob, se za podaljšanje upoštevajo tudi zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih druge države pogodbenice, ali primerljiva dejanska stanja v drugi državi pogodbenici; primerljiva dejanska stanja so dobe prejemanja invalidske ali starostne pokojnine, dajatve zaradi bolezni, brezposelnosti ali nesreče pri delu po pravnih predpisih druge države pogodbenice. Ker se obdobje tožničine prijave na zavodu za zaposlovanje ne šteje niti za zavarovalno dobo niti ne predstavlja enega od naštetih primerljivih dejanskih stanj, določila 24. člena Sporazuma tudi ni mogoče uporabiti.

12. Ker tožnica ni dopolnila zahtevane pokojninske dobe (9 let in 8 mesecev), ji tožena stranka pravilno ni priznala sorazmernega dela invalidske pokojnine. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je potrdilo prvostopenjsko zavrnilno sodbo in glede na uspeh v postopku odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Na podlagi 14. točke 1. člena Sporazuma se kot zavarovalna doba šteje doba plačevanja prispevkov, zaposlitve ali poklicne dejavnosti, kot tudi vse druge dobe, ki so ugotovljene ali priznane kot zavarovalne dobe, ter vse posebne dobe, ki so priznane po pravnih predpisih držav pogodbenic.

Op. št. (2): Gl. četrti odstavek 52. člena Zakona o mirovinskom osiguranju (Narodne novine, br. 102/98).

Op. št. (3): Tožnica je v okviru trditvenega bremena navajala le, da naj se ji delovna doba zmanjša za obdobje 10 let, v katerem je bila prijavljena na hrvaškem zavodu za zaposlovanje.