Jedro

Ker so pri ugotavljanju dejstev, ki vplivajo na pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, državljani Hrvaške in Slovenije izenačeni, je treba pri štetju delovnih let upoštevati tudi obdobje, ko je bila tožnica kot brezposelna oseba prijavljena pri zavodu za zaposlovanje na Hrvaškem. Skupaj s tem obdobjem pa tožnica izpolnjuje pogoj gostote zavarovanja in se ji prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Odpravi se odločba toženca, opr. št. ... z dne 14. 2. 2008. Odločba toženca št. ... z dne 8. 1. 2008 se v delu glede priznanja pravice do invalidske pokojnine spremeni tako, da glasi: Tožnica ima pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 24. 1. 2007 dalje.

O višini, izplačevanju in o zakonskih zamudnih obrestih bo odločil toženec s posebno odločbo.

Toženec je dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 168,54 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ Toženec je dolžan tožnici povrniti pritožbene stroške v višini 210,68 EUR v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženca, opr. št. ... z dne 14. 2. 2008 in št. ... z dne 8. 1. 2008 in da se tožnici prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na 70. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1), ki govori zgolj o štetju delovnih let od višje starostne meje. Določeno je, da se glede na pridobljeno izobrazbo starostna meja lahko šteje od 23. oziroma 26. leta, pri čemer je v 2. odstavku določeno, da se v delovna leta zavarovancu ne šteje čas služenja vojaškega roka, opravljanja nadomestne civilne službe ali usposabljanja za rezervni sestav policije in čas, v katerem je bil prijavljen pri Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba ali iskalec zaposlitve. Po mnenju tožnice se 2. odstavek 70. člena nanaša le na zavarovance, katerim se je starostna meja, od katere se računajo leta za pridobitev pravice do invalidske pokojnine povišala zaradi pridobitve višje ali visoke izobrazbe, ne pa tudi za druge zavarovance. Iz določbe 68. člena ZPIZ-1 izhaja, da ima zavarovanec zaradi poškodbe izven dela ali bolezni pravico do invalidske pokojnine pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Zakon govori torej o pokojninski dobi, ki predstavlja zavarovalno in posebno dobo, zavarovalna doba pa predstavlja obdobje, ko je bil zavarovanec vključen v obvezno ali prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobja, za katera so bili plačani prispevki, kamor vsekakor sodi tudi obdobje, ko je bila tožnica prijavljena pri Zavodu za zaposlovanje. Ker je tožnica upoštevajoč dopolnjeno zavarovalno dobo, ki jo je prebila na delovnem mestu v skupnem seštevku 9 let, 7 mesecev in 16 dni ter zavarovalno dobo, ki jo je prebila kot brezposelna oseba, prijavljena na Zavodu za zaposlovanje (10 let), izpolnjuje kriterij iz 68. člena ZPIZ-1 in bi ji tako morala pripasti pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP). Tožnica v pritožbi drugih kršitev določb postopka niti ne uveljavlja.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo.

Kot to sledi iz podatkov v spisu in kar očitno med strankama tudi ni sporno, je bila tožnica spoznana za invalida I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 24. 1. 2007 dalje. V Sloveniji ima dopolnjenih 5 let, 1 mesec in 29 dni (62 mesecev) pokojninske dobe, na Hrvaškem pa 4 leta, 5 mesecev in 17 dni (53 mesecev). Hrvaški nosilec invalidskega in pokojninskega zavarovanja je tožnici upoštevaje Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS – Mednarodne pogodbe, št. 21/97, v nadaljevanju: sporazum) že priznal pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine (odločba z dne 25. 4. 2007, ki se nahaja v prilogah sodnega spisa). Toženec je zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine zavrnil iz razloga, ker tožnica naj ne bi izpolnjevala minimalne pokojninske dobe oziroma tako imenovane gostote zavarovanja.

ZPIZ-1 v 2. alineji 68. člena določa, da zavarovanec, pri katerem je nastala I. kategorija invalidnosti, pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe izven dela ali bolezni pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti (v nadaljnjem besedilu: delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta.

Tožnica je bila ob nastanku invalidnosti stara 49 let, kar pomeni, da skladno z navedeno določbo delovna leta znašajo 29 let. Ena tretjina omenjenega obdobja znaša 9 let in 8 mesecev. Glede na skupno pokojninsko dobo 9 let, 7 mesecev in 16 dni, tožnici manjka 14 dni do izpolnitve pogoja gostote zavarovanja.

Kot izjema je v 2. odstavku 70. člena ZPIZ-1, ki sicer nosi naslov „štetje delovnih let od višje starostne meje“, vendar pa se po stališču pritožbenega sodišča nanaša tudi na starostno mejo 20 let, določeno, da se v delovna leta zavarovancu ne šteje čas služenja vojaškega roka, opravljanja nadomestne civilne službe ali usposabljanja za rezervni sestav policije in čas, v katerem je bil prijavljen pri zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba ali iskalec zaposlitve.

Tožnica je s tožbo uveljavljala, da je bila prijavljena kot iskalec zaposlitve pri zavodu za zaposlovanje na Hrvaškem in sicer v času od 1996 do 2007, torej več kot 10 let. Iz obrazložitve izpodbijane dokončne odločbe toženca izhaja, da je toženec 2. odstavek 70. člena ZPIZ-1 tolmačil na način, da mora biti zavarovanec prijavljen pri zavodu za zaposlovanje v Slovenije skladno z Zakonom o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Le v primeru, da bi bilo z mednarodnim sporazumom glede pridobitve pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja določeno medsebojno priznavanje časa prijave brezposelnosti osebi pri pristojnem organu v posamezni državi, bi bilo mogoče upoštevati obdobje prijave pri tujem zavodu za zaposlovanje. Za kaj takega pa po mnenju toženca ne obstaja pravna podlaga.

Po stališču pritožbenega sodišča je pri presoji zadeve potrebno izhajati iz 4. člena sporazuma, ki se nanaša na enakopravnost pri uporabi pravnih predpisov. Določeno je, da so pri uporabi pravnih predpisov ene države pogodbenice, državljani druge države pogodbenice izenačeni z državljani prve države pogodbenice, če s tem sporazumom ni drugače določeno. Torej le v primeru, če bi bilo s sporazumom izrecno izključeno, da se pri priznavanju pravic ne upošteva prijava pri zavodu za zaposlovanje v drugi državi pogodbenici, potem take dobe pri štetju delovnih let (2. odstavek 70. člena ZPIZ-1) ne bi bilo mogoče upoštevati. Sporazum pa omenjenega izrecno ne izključuje, celo več, tako v 6. kot tudi v 24. členu je urejeno upoštevanje dejstev pri priznavanju pravic. V 6. členu je med drugim določeno, da če ima določeno obvezno zavarovanje po pravnih predpisih ene države pogodbenice, pravni učinek na določene dajatve iz socialnega zavarovanja, ima tako obvezno zavarovanje v drugi državi pogodbenici enak pravni učinek. Kot to izhaja iz odločbe hrvaškega nosilca zavarovanja z dne 25. 4. 2007, je le-ta obdobje od 29. 7. 1996 do 31. 12. 1998, ko je bila tožnica prijavljena kot brezposelna oseba na zavodu za zaposlovanje, upošteval pri skrajšanju delovnih let. Ker je imelo navedeno zavarovanje po pravnih predpisih ene države pogodbenice pravni učinek na določeno dajatev iz socialnega zavarovanja, ima torej skladno s 6. členom tako obvezno zavarovanje v drugi državi pogodbenici enak pravni učinek.

Ker s sporazumom ni drugače določeno, je torej potrebno, da so tudi pri ugotavljanju pravnih dejstev, ki vplivajo na pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, državljani obeh držav izenačeni. V spornem primeru to pomeni, da je potrebno pri štetju delovnih let upoštevati tudi obdobje prijave na zavodu za zaposlovanje kot brezposelne osebe na Hrvaškem (iz odločbe toženca izhaja podatek, da gre za obdobje od 29. 7. 1996 do 31. 12. 1998, medtem ko iz navedb tožnice in pa potrdila Zavoda za zaposlovanje B. z dne 16. 10. 2007 izhaja, da je bila tožnica v evidenci brezposelnih oseb vodena od 29. 7. 1996 do 15. 5. 1997). V tem primeru pa tožnica nedvomno izpolnjuje gostoto zavarovanja po 2. alineji 68. člena ZPIZ-1, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je odpravilo dokončno odločbo toženca, opr. št. ... z dne 14. 2. 2008, prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 8. 1. 2008 pa je v delu glede priznanja pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine spremenilo tako, da ima tožnica pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 24. 1. 2007 dalje.

O višini in izplačevanju sorazmernega dela invalidske pokojnine ter o zakonskih zamudnih obrestih bo odločil toženec s posebno odločbo.

Toženec namreč razpolaga z vsemi potrebnimi podatki, zato bo tudi lažje odločil tako o višini kot tudi o izplačevanju sorazmernega dela invalidske pokojnine. Tudi glede zakonskih zamudnih obresti bo toženec ob uporabi 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 odločil, ali ima tožnica pravico do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče je tako odločitev sprejelo ob upoštevanju 2. alineje 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004).

Ker je tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje uspela, je pritožbeno sodišče skladno z 2. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP ter ob upoštevanju Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl.) odmerilo stroške postopka, nastale pred sodiščem prve stopnje. Upoštevalo je 300 točk za vložitev tožbe, 2 % za materialna sredstva in 20 % DDV, torej skupno 367,2 točki, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 168,54 EUR. Navedeni znesek je dolžan toženec plačati tožnici v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker je tožnica uspela tudi s pritožbo, je pritožbeno sodišče priznalo tudi pritožbene stroške in sicer 375 točk za vložitev pritožbe, 2 % za materialne stroške in 20 % DDV, skupno torej 459 točk oziroma 210,68 EUR.