Jedro

V sporu o zakonitosti dokončnega upravnega akta se zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe presoja na podlagi dejanskega in pravnega stanja, ugotovljenega v času izdaje upravne odločbe na prvi stopnji. Inšpekcijski postopek je bil v tej zadevi končan z izdajo odločbe dne 15. 10. 2012, medtem ko je Uredba 47/13 skladno z njenim 31. členom začela veljati 1. 6. 2013, torej po izdaji izpodbijane odločbe. Revizijski ugovori v zvezi z ustavitvijo inšpekcijskega postopka po 26. členu Uredbe 47/13 zato niso utemeljeni. Morebitne kasnejše okoliščine, ki bi lahko vplivale na ustavitev postopka, bi lahko bile podlaga za izdajo morebitnega novega upravnega akta, kar pa ni predmet tega upravnega spora.

Plačevanje okoljske dajatve in trgovanje z emisijskimi kuponi sta dva ekonomska in finančna instrumenta varstva okolja, ki se dopolnjujeta, pri čemer uporaba enega ne izključuje uporabe drugega. Zato niso utemeljeni revizijski ugovori, da je bila okoljska dajatev revidentki neutemeljeno odmerjena, ker naj bi jo že v celoti plačala s trgovanjem z emisijskimi kuponi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Celje, št. 42310-955/2012-1 z dne 15. 10. 2012. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ po uradni dolžnosti v zadevi naknadnega obračuna okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (CO2) tožnici naložil, da v roku 30 dni plača okoljsko dajatev, obračunano za 67.814 ton domačega lignita, ki ga je porabila v obdobju od 1. 1. 2010 do 30. 11. 2011 brez obračunane okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida, po stopnji 0,0125 EUR/kg, v višini 847.675,00 EUR ter 17.761,39 EUR obresti za ohranjanje realne vrednosti, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, sicer bo uveden postopek prisilne izterjave (1. točka izreka), odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (2. točka izreka) in da stroški v postopku niso nastali (3. točka izreka). Odločitev temelji na določbah Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida(1) (v nadaljevanju Uredba 43/05). Tožena stranka je z odločbo, št. DT 498-3-131/2012-5 z dne 31. 1. 2014, zavrnila tožničino pritožbo zoper prvostopenjski upravni akt. 2. Sodišče prve stopnje je, ob sklicevanju na razloge tožene stranke in upravnega organa prve stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v obrazložitvi izpodbijane sodbe najprej, upoštevaje načelo zakonitosti, zavrnilo tožbeni ugovor, da bi bilo treba v zadevi uporabiti poznejšo Uredbo o okoljski dajatvi zaradi onesnaževanja zraka z emisijo ogljikovega dioksida(2) (v nadaljevanju Uredba 47/13) in na podlagi tretjega odstavka 26. člena te uredbe ustaviti inšpekcijski postopek. Dalje se sklicuje na določbe 111., 112., 113., 117. in 118. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) in navaja, da se plačevanje okoljske dajatve in trgovanje z emisijskimi kuponi ne izključujeta. Sklicuje se na stališča Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 367/2012 z dne 19. 12. 2013. Zavrača tožbeni ugovor, da naj bi Uredba 43/05, s tem, ko je uredila obveznost pridobitve dovoljenja za oproščenega proizvajalca (v nadaljevanju dovoljenje za OP) prekoračila pooblastilo iz četrtega odstavka 112. člena ZVO-1. Pri tem se sklicuje na določbe 113. člena ZVO-1 v zvezi z 4. točko prvega odstavka 111. člena Uredbe 43/05. Ob sklicevanju na prej citirano odločbo Vrhovnega sodišča pritrjuje stališču upravnih organov, da je navedba goriva sestavina dovoljenja OP, zato se je zavezanec izračunu, ki je odvisen o vrste goriva, lahko izognil le, če je imel odločbo, s katero je bil oproščen plačila okoljske dajatve za konkretno vrsto goriva. Kot neutemeljeno je zavrnilo sklicevanje na drugi, tretji in četrti odstavek 17. člena Direktive 2003/96/ES z dne 27. oktober 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije in kot tožbene novote zavrnilo trditve, da premogov zdrob, ki je naveden na računih o dobavljenem gorivu, ne sodi med domači lignit. 3. Tožnica (v nadaljevanju revidentka) je zoper sodbo vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje po 1., 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo mnenja Ministrstva za kmetijstvo in okolje, Direktorata za okolje z dne 30. 11. 2012 in sprejelo napačno stališče, da v zadevi ni mogoče uporabiti Uredbe 47/13, na podlagi katere bi moral prvostopenjski upravni organ ustaviti postopek. Prezrlo je revidentkino navedbo, da je prvostopenjski upravni organ dne 16. 9. 2013 izdal odločbo, s katero je bilo ugotovljeno, da je dovoljenje za OP z dne 22. 6. 2005 prenehalo veljati 1. 6. 2013. Iz obrazložitve te odločbe naj bi izhajalo stališče prvostopenjskega organa, da je skladno z drugim odstavkom 26. člena Uredbe 47/13 prenehalo veljati tudi dovoljenje za OP. Ker je bila izpodbijana odločba izdana v okviru inšpekcijskega postopka v zvezi s tem dovoljenem, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo Uredbe 47/13, v posledici tega pa napačno ugotovilo, da revidentka ni imela dovoljenja za OP, saj je ravno ta uredba spremenila sistem teh dovoljenj. Nerelevantno je sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 367/2012, ker ne gre za enako revidentkino zahtevo, poleg tega se je v tem času spremenila tudi zakonodaja. Napačni so zaključni prvostopenjskega sodišča, da okoljska dajatev in trgovanje s pravicami do emisije nista vsebinsko povezana, oba sta namreč finančna inštrumenta varstva okolja, urejena v 111. členu ZVO-1, ki ga je sodišče prve stopnje napačno razlagalo. Napačno je stališče, da se instrumenta med seboj ne izključujeta in da sta si po naravi različna. Vztraja, da je s trgovanjem z emisijskimi kuponi v celoti že plačala tudi okoljsko dajatev. Takšna razlaga naj bi izhajala iz 4. točke prvega odstavka 11. člena Uredbe 43/05. Ne ta in ne 15. in 16. člen Uredbe 43/05 ne pogojujejo pridobitve dovoljenja za OP z vrsto goriva, ki se v napravi uporablja. Sodišče prve stopnje se je pavšalno opredelilo do revidentkinih navedb v zvezi s sklicevanjem na drugi, tretji in četrti odstavek 17. člena Direktive 203/96/ES in navedbo, da Uredba 43/05 in Uredba 47/13 ne navajata različne ravni obdavčitve. Sodišče prve stopnje je tožbeno trditev, da na navedenih računih o dobavljenem gorivu ni naveden domači lignit, napačno opredelilo kot tožbeno novoto. Ni se opredelilo do navedb, da je bilo na računih navedeno, da so bili energenti prodani brez obračunane trošarine in brez obračunane CO2 takse na podlagi izjav kupca. Z ugotovitvijo, da premogov zdrob ne sodi med domači lignit, je prišlo do napačne ugotovitve dejstev.

4. Tožena stranka na revizijo ni obrazloženo odgovorila, predlagala pa je njeno zavrnitev.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Z odločbo, ki je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu, je bil revidentki naložen v plačilo denarni znesek, ki presega navedeni mejni znesek za dovoljenost revizije.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz dejanskega stanja zadeve, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1) in med strankama ni sporno, med drugim izhaja, da je revidentka dne 22. 5. 2005 na podlagi 15. člena Uredbe 43/05 pridobila dovoljenje za OP, s katerim ji je bilo kot energetsko intenzivnemu podjetju in proizvajalcu električne energije dovoljeno, da nabavlja rjavi premog in ekstra lahko kurilno olje brez plačila okoljske dajatve. To dovoljenje se je podaljševalo vsako naslednje leto. Za obratovanje naprav Blok 125 MW in dveh plinskih turbin ter za izpuščanje toplogrednih plinov iz teh naprav je revidentka dne 28. 12. 2004 pridobila dovoljenje Agencije Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO), ki je bilo spremenjeno z odločbo z dne 31. 5. 2006. Dne 20. 12. 2007 pa je bilo izdano novo dovoljenje, ki se je zaradi sprememb ZVO-1 prilagodilo z dovoljenjem za izpuščanje toplogrednih plinov z dne 21. 8. 2009, iz katerega je razvidno, da izpolnjuje pogoje za pridobitev dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov v skladu z določbami prvega odstavka 119. člena ZVO-1, da mora izvajati monitoring emisij CO2 v skladu z odločbo o odobritvi načrta monitoringa emisij toplogrednih plinov, ki jo izdaja ARSO za vsako leto posebej, in da mora najkasneje do 30. aprila tekočega leta predati emisijske kupone v količini, ki ustreza celotni količini emisije toplogrednih plinov, ki so jih naprave v preteklem letu izpustile v zrak. Na podlagi Odloka o državnem načrtu razdelitve emisijskih kuponov za obdobji od 2005 do 2007 in od 2008 do 2012 ji je bila z odločbo ARSO o emisijskih kuponih za posamezne enote naprave za izpuščanje toplogrednih plinov določena količina emisijskih kuponov v sorazmernem deležu za posamezna leta. Na revidentkin predlog je bilo dovoljenje za OP dne 30. 11. 2011 spremenjeno tako, da se je revidentki dovolila tudi nabava domačega lignita brez plačila okoljske dajatve.

9. Dalje iz podatkov v spisu izhaja, da je bil v letu 2010 za obdobje od 1. 1. 2007 do 1. 1. 2010 opravljen inšpekcijski nadzor preverjanja nabave in porabe energentov (rjavega premoga in ekstra lahkega kurilnega olja) na napravah Blok 125 MW, plinska turbina 1 in plinska turbina 2. Med tem inšpekcijskim pregledom je bilo ugotovljeno, da je revidentka v tem obdobju nabavljala in porabljala kot energent tudi domači lignit v odlogu plačila okoljske dajatve oziroma brez obračuna okoljske dajatve, čeprav za to vrsto energenta ni razpolagala z dovoljevanjem za OP. Zato je bila dne 8. 11. 2010 izdana inšpekcijska odločba, št. DT 0611-84/2010-1. Z njo je bilo poleg plačila okoljske dajatve z obrestmi (1. točka izreka) revidentki naloženo še, da mora za davčno obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 10. 2010 v roku 8 dni od prejema odločbe vložiti mesečne obračune okoljske dajatve za domači lignit, ki je bil v navedenem obdobju porabljen brez obračunane okoljske dajatve (2. točka izreka) in da od 1. 11. 2010 dalje uporablja na napravi z okoljsko dajatvijo neobremenjeno vrsto goriv, za katero ima veljavno dovoljenje za OP (3. točka izreka). Citirana odločba je bila izpodbijana v upravnem sporu, v katerem je sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo, s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 367/2012 z dne 19. 12. 2013 pa je bila revizija zoper njo zavrnjena.

10. V letu 2011 (točneje dne 16. 10. 2011) je prvostopenjski upravni organ na sedežu revidentke za potrebe evalvacije v skladu z inšpekcijsko odločbo z dne 8. 11. 2010 preverjal ali je odpravila napake v zvezi z obračunavanjem okoljske dajatve za domači lignit in o tem napravil Zapisnik o evalvaciji z dne 27. 8. 2012, ki je bil revidentki vročen. Ugotovljeno je bilo, da revidentka ni ravnala tako, kot ji je bilo naloženo s točko 2. in 3. izreka inšpekcijske odločbe z dne 8. 11. 2010. V posledici tega je bila izdana izpodbijana odločba. Sama količina porabljenega goriva in dejstva, da revidentka za domači lignit v tem obdobju ni imela dovoljena za OP oziroma, da je bilo dovoljenje za OP spremenjeno šele dne 30. 11. 2011 tako, da se je revidentki dovolila tudi nabava domačega lignita brez plačila okoljske dajatve (kot je to pojasnjeno že v 9. točki te obrazložitve), med strankama niso sporna.

11. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bila okoljska dajatev revidentki glede na okoliščine primera (revidentka je pridobila dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov in kupone za trgovanje s pravicami do emisij) utemeljeno odmerjena oziroma ali bi moral biti inšpekcijski postopek zoper revidentko na podlagi Uredbe 47/13 ustavljen.

12. Vrhovno sodišče najprej kot neutemeljene zavrača revizijske ugovore v zvezi z uporabo Uredbe 47/13 ter tako potrjuje stališče sodišča prve stopnje, da na presojo v obravnavani zadevi ta ne more vplivati. V tem upravnem sporu gre za spor o zakonitosti dokončnega upravnega akta, kjer se skladno z 2. členom ZUS-1 zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe presoja na podlagi dejanskega in pravnega stanja, ugotovljenega v času izdaje upravne odločbe na prvi stopnji. Inšpekcijski postopek je bil v obravnavani zadevi končan z izdajo odločbe (4. člen Uredbe 43/05 v zvezi z 141. členom Zakona o davčnem postopku - ZDavP-2), ki je bila izdana dne 15. 10. 2012, medtem ko je Uredba 47/13 skladno z njenim 31. členom začela veljati 1. 6. 2013, torej po izdaji izpodbijane odločbe. V tem postopku je sodišče prve stopnje presojalo le, ali je bil upravni postopek in izrečen ukrep inšpekcijskega organa pravilen in zakonit, zato sprejetje kasnejše Uredbe 47/13 na presojo sodišča prve stopnje (in Vrhovnega sodišča) v tej zadevi ne more vplivati. Revizijski ugovori v zvezi z ustavitvijo inšpekcijskega postopka po 26. členu Uredbe 47/13 so zato neutemeljeni. Kot je revidentki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi morebitne kasnejše okoliščine, ki bi lahko vplivale na ustavitev postopka, bile lahko podlaga za izdajo morebitnega novega upravnega akta, ki pa ni predmet tega upravnega spora.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljeni tudi revizijski ugovori glede izključevanja plačevanja okoljske dajatve in trgovanja z emisijskimi kuponi oziroma revizijske trditve, da je revidentka s trgovanjem z emisijskimi kuponi že v celoti plačala okoljsko dajatev. Pri tem se Vrhovno sodišče, tako kot sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, sklicuje na svoja stališča, sprejeta v sodbi X Ips 367/2012 z dne 19. 12. 2013, ki je bila izdana v zvezi z enako revidentkino zadevo, v kateri je bil izpodbijani akt inšpekcijska odločba z dne 8. 11. 2010. Pri tem zavrača revijske navedbe, da citirana sodba v predmetni zavedi ni relevantna, ker naj bi šlo za drugačno revidentkino zahtevo. V čem naj bi bila obravnavana zadeva drugačna od zadeve X Ips 367/2012 revidentka sicer izrecno ne pove, ampak se sklicuje na spremembo zakonodaje (Uredbe 43/05) in na mnenje takratnega Ministrstva za kmetijstvo in okolje z dne 30. 11. 2012, ki naj bi ga prvostopenjsko sodišče neutemeljeno ne upoštevalo. S temi navedbami revidentka ne more utemeljevati zatrjevane nerelevantnosti stališč Vrhovnega sodišča iz zadeve X Ips 367/2012. Ob tem pa Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je bila ta sodba izdana v zvezi z enako revidentkino zadevo, saj je bila v njej presojana sodba prvostopenjskega sodišča I U 1567/2011, v kateri je bil predmet presoje inšpekcijska odločba z dne 8. 11. 2010, s katero ji je bilo na isti pravni podlagi naloženo plačilo okoljske dajatve zaradi porabe domačega lignita, le da je šlo za drugo časovno obdobje kot v odločbi, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu.

14. Glede revizijskih ugovorov, ki se nanašajo na okoljsko dajatev (1. točka prvega odstavka 11. člena ZVO-1) in trgovanje s pravicami do emisije (5. točka prvega odstavka 11. člena ZVO-1) Vrhovno sodišče pojasnjuje, da gre za dva ekonomska in finančna instrumenta varstva okolja, ki sta med seboj kompatibilna, se dopolnjujeta, vendar uporaba enega ne izključuje uporabe drugega. Razloge za takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v sodbi X Ips 367/2012 z dne 19. 12. 2013 in se nanje v celoti sklicuje. Glede na to so neutemeljeni revizijski ugovori, da je bila okoljska dajatev revidentki neutemeljeno odmerjena, ker naj bi jo že v celoti plačala s trgovanjem z emisijskimi kuponi.

15. Dalje po presoji Vrhovega sodišča na drugačno odločitev ne morejo vplivati revijski ugovori v zvezi z dovoljenjem za izpust toplogrednih plinov in vključenost v sistem trgovanja z emisijskimi kuponi. Pri tem Vrhovno sodišče ponavlja svoje razloge iz sodbe X Ips 367/2012, da je dejstvo, da je revidentka vključena v izpolnjevanje sprejetih pogodbenih obveznosti države, ki se nanašajo na zmanjševanje obremenjevanja okolja, po določbi 2. točke drugega odstavka 113. člena ZVO-1 okoliščina, ki ji daje pravico do oprostitve ali do zmanjšanja plačila okoljske dajatve, o kateri odloči ministrstvo z odločbo (šesti odstavek tega člena). Vendar pa četrti odstavek 113. člena ZVO-1 določa, da Vlada določi merila in pogoje za oprostitev ali zmanjšanje plačevanja okoljske dajatve. Vlada je to storila z Uredbo 43/05, ki pa vključenosti v trgovanje s pravicami do emisije ne uvršča med okoliščine, ki dajejo zavezancu pravico do oprostitve okoljske dajatve, temveč je to v omejenem obsegu le okoliščina, ki pod določenimi pogoji zavezancu daje pravico do vračila že plačane okoljske dajatve (22. člen v zvezi s tretjo alinejo 18. člena Uredbe 43/05).

16. To pomeni, da šele izdana odločba o pravici do oprostitve okoljske dajatve predstavlja oviro za njeno odmero ter da bi morala revidentka kot zavezanka za plačilo okoljske dajatve najprej pridobiti odločbo o njeni oprostitvi na podlagi Uredbe 43/05, ki je odločbo, na podlagi katere se ne plačuje okoljske dajatve za rabo goriva v napravi poimenovala kot dovoljenje za OP (4. točka prvega odstavka 11. člena Uredbe 42/05).

17. Pri tem Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača revizijske ugovore, da Uredba 43/05 ne pogojuje pridobitve dovoljenja za OP z vrsto goriva, ki se v napravi uporablja. To po presoji Vrhovnega sodišča izhaja iz določb 118. člena ZVO-1 in določb 9., 15. in 16. člena Uredbe 43/05. Kot je revidentki pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, ki se je pri tem sklicevalo na razloge sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 367/2012, je navedba goriva ena od sestavin dovoljenja za OP, kar izhaja določbe 2. točke drugega odstavka 118. člena ZVO-1, veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe, po kateri je navedba vrste surovin in drugih snovi, katerih uporaba lahko povzroči emisijo toplogrednih plinov, obvezna sestavina vloge za izdajo dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov, to dovoljenje pa je bilo pogoj za izdajo dovoljenja za OP (15. člen Uredbe 43/05). Dalje je v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 16. člena Uredbe 43/05 moral biti v dovoljenju za OP naveden namen in način rabe goriva, ki ga upravljavec naprave lahko nabavi brez plačila okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva v določenem obdobju, ki ne sme biti daljše od 12 mesecev. Oprostitev okoljske dajatve je urejal 11. člen Uredbe 43/05, ki je v 4. točki prvega odstavka določal, da se okoljska dajatev zaradi izgorevanja goriva ne plačuje za rabo goriva v napravi, za katero si je upravljavec pridobil dovoljenje za OP v skladu s to uredbo. Poleg tega je tudi četrti odstavek 9. člena Uredbe 43/05 določal, da se seštevek enot obremenitve, za katerega je treba plačati okoljsko dajatev zaradi zgorevanja goriva, izračuna glede na vrsto goriva iz tabele 1 Priloge 1 te uredbe. To po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da dovoljenje za OP vsebuje tudi vrsto goriva, ki ga uporablja oproščeni proizvajalec.

18. Ker je v obravnavani zadevi nesporno, da je revidentka odločbo o oprostitvi, torej dovoljenje za OP, izdano za energent domači lignit, dobila šele 30. 11. 2011(3), Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača revizijske ugovore o neutemeljeni izdaji odločbe o plačilu okoljske dajatve. Po presoji Vrhovnega sodišča je tako odločitev, da mora revidentka poravnati okoljsko dajatev za porabo domačega lignita v obdobju od 1. 1. 2010 do 30. 11. 2011, pravilna in zakonita.

19. Iz zgoraj navedenih razlogov je zato neutemeljen tudi revizijski ugovor, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno spregledalo mnenje Ministrstva za kmetijstvo in okolje z dne 30. 11. 2012, ki naj bi bilo oprto na odločbo Komisije 2007/589/ES z dne 18. 7. 2007. Citirana odločba Komisije ureja delovanje sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, ki ga je vzpostavila Direktiva 2003/87/ES in se nanaša na trgovanje s pravicami do emisije, torej na ekonomski in finančni instrument, ki je povsem ločen od okoljskih dajatev. Navedeno izhaja že iz prejšnjih točk obrazložitev te sodbe in je skladno s pravili EU. Ta pravila niso odvzela državam članicam EU pristojnosti fiskalnega urejanja varstva okolja. Takšen odvzem pristojnosti oziroma nezdružljivosti davčnih in trošarinskih nacionalnih pravil s sistemom emisijskih dovoljenj bi moral biti posebej določen s pravili EU, vendar temu ni tako. Dajatve na področju varstva okolja so še vedno nacionalno avtonomne in jih sistem emisijskih dovoljenj ne derogira. Poleg tega Vrhovno sodišče kot pravilno potrjuje tudi stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je glede na ustavno načelo vezanosti uprave na ustavo in zakon (drugi odstavek 120. člena Ustave RS) uporaba in razlaga predpisov v domeni upravnega organa, ki odloča o posamični zadevi in pri tem ni vezan na pravna mnenja drugih upravnih organov. Zato je tudi ta revizijski ugovor zavrnilo kot neutemeljen.

20. Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno kot neutemeljeno zavrnilo tožbeno sklicevanje na drugi, tretji in četrti odstavek 17. člena Direktive 2003/96/ES o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije. Iz drugega odstavka Uredbe 43/05 je izhajalo, da ta uredba določa pogoje za vračilo plačane okoljske dajatve, njeno oprostitev ali zmanjšanje plačila v skladu s 17. členom citirane direktive. Kot je revidentki pojasnilo že sodišče prve stopnje so v navedenih določbah te direktive postavljeni okviri za najnižjo raven obdavčitve energentov in električne energije, sama odločitev o tem pa je prepuščena državi članici(4).

21. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati revidentkina navedba, da na računih o dobavljenem gorivu ni naveden domači lignit, temveč premogov zdrob. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je upravnemu organu prve stopnje prav revidentka 21. 8. 2012 posredovala evidenco porabe premoga - domačega lignita, prav tako pa v zvezi s tem v svoji vlogi (pripombe na zapisnik o evalvaciji opravljeni 27. 8. 2012), ni podala nobenih pripomb. Revizijski ugovori, da naj bi v obravnavani zadevi prišlo do napačne ugotovitve dejstev (da premogov zdrob ne sodi med domači lignit), pa ne morejo biti predmet revizijske presoje (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

22. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v reviziji zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka sodišča prve stopnje niso podane in da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča okoljska dajatev zakonito odmerjena in naložena v plačilo.

23. Ker niso utemeljeni razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1), je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

24. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. (1) Uradni list RS, št. 43/05 in naslednji.

(2) Uradni list RS, št. 47/13. (3) Dovoljenje za OP z dne 22. 6. 2005 se je namreč nanašalo na rjavi premog in ekstra lahko kurilno olje (glej 8. točko obrazložitve te sodbe).

(4) Direktiva govori o tem, da države članice „lahko uporabijo raven obdavčitve...“.