Jedro

Tožnica kot zavezanka za plačilo okoljske dajatve bi morala pridobiti odločbo o oprostitvi, izdano na podlagi predpisa iz četrtega odstavka 113. člena ZVO-1 - ta predpis pa je v tej zadevi uporabljena Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida 43/05, ki je odločbo, na podlagi katere se ne plačuje okoljske dajatve za rabo goriva v napravi, poimenovalo kot dovoljenje za OP (4. točka prvega odstavka 11. člena). Ker ni sporno, da je tožnica odločbo o oprostitvi, izdano za energent lignit, dobila šele 30. 11. 2011, ni bilo ovire za izdajo izpodbijane odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici naložila, da v roku 30 dni plača okoljsko dajatev, obračunano za 67.814 ton domačega lignita, ki ga je porabila od 1. 1. 2010 do 30. 11. 2011 brez obračunane okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida po stopnji 0,0125 EUR/kg, v višini 847.675,00 EUR ter 17.761,39 EUR obresti za ohranjanje realne vrednosti, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Odločila je še, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (2. točka) in da stroški v tem postopku niso nastali (3.točka).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je bilo v postopku inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da je tožnica pri svojem obratovanju v obdobju od 1. 1. 2010 dalje nabavljala in uporabljala domači lignit brez obračunane okoljske dajatve za izpuste ogljikovega dioksida (CO2) in da je šele 30. 11. 2011 pridobila dovoljenje za oproščenega proizvajalca te vrste goriva (v nadaljevanju dovoljenje za OP). Odločitev temelji na določbah Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (Uradni list RS, št. 43/05 in naslednji, v nadaljevanju Uredba 43/05), pri izračunu pa so bile upoštevane porabljene količine domačega lignita v posameznih mesecih.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi moral biti inšpekcijski postopek ustavljen na podlagi tretjega odstavka 26. člena Uredbe o okoljski dajatvi zaradi onesnaževanja zraka z emisijo CO2 (Uradni list RS, št. 47/13, v nadaljevanju Uredba 47/13). V nasprotnem primeru naj bi bila povzročena neenakost pred zakonom, kar je v nasprotju s 14. členom Ustave RS (v nadaljevanju URS). Drugostopenjski organ bi se moral opredeliti do vsebine pravnega mnenja Ministrstva za kmetijstvo in okolje z dne 30. 11. 2012. Ker mnenje ni bilo upoštevano, je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno.

Oporeka stališču, da se plačevanje okoljske dajatve in trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov ne izključujeta, navaja pa tudi to, da iz Direktive 2003/96/ES o prestrukturiranju okvira skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije izhaja, da gre za različna instrumenta. Ker je v skladu s 118. členom Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) vključena v omenjeno trgovanje, bi morala biti oproščena plačila okoljske dajatve, kot izhaja tudi iz 2. točke drugega odstavka 113. člena ZVO-1. Zatrjuje nezakonitost Uredbe 43/05, ki naj bi s tem, ko ureja obveznost pridobitve dovoljenja za OP, prekoračila pooblastilo iz četrtega odstavka 112. člena ZVO-1. Navaja še, da je bil na računih kot predmet dobave naveden premogov zdrob in ne (domači) lignit, za premog pa je imela veljavno dovoljenje za OP. Oba organa sta premogov zdrob brez strokovne in pravne podlage razvrstila med domači lignit in zanj obračunala okoljsko dajatev, kar pomeni, da so bila dejstva v tem delu napačno ugotovljena.

Predlaga, naj sodišče odloči: da se njeni tožbi ugodi in se po uradni dolžnosti ustavi inšpekcijski postopek, ki ga je vodil prvostopenjski organ pod št. 42310-955/2012-1 z dne 15. 10. 2012 (gre za številko in datum izpodbijane odločbe – op. sodišča); da se njeni tožbi ugodi in po uradni dolžnosti ustavi tudi postopek, ki ga je vodil drugostopenjski organ pod št. DT 498-3-131/2012-5 z dne 31. 1. 2014 (kar je datum drugostopenjske odločbe, izdane v tej zadevi). Podrejeno zahteva, naj sodišče njeni tožbi ugodi in prvostopenjsko odločbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje, še podrejeno pa, da se njeni tožbi ugodi in se prvostopenjska odločba v celoti odpravi oziroma razveljavi. Zahteva povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo med drugim pojasnjuje, da se na podlagi 4. člena Uredbe 43/05 za področje okoljskih dajatev uporablja Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2). Glede na njegov 141. člen je inšpekcijski postopek končan najkasneje z izdajo odločbe. Zato v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti kasnejše Uredbe 47/13. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z izpodbijano odločbo in njenimi razlogi, iz katerih so razvidne okoliščine, ki jih je prvostopenjski organ pravilno upošteval pri obračunu okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo CO2 zaradi uporabe energenta domači lignit, v zvezi s katerim tožnica v obravnavanem obdobju nesporno ni imela odločbe za OP. Prav tako so pravilni razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil pritožbene očitke, ki jih tožnica v bistvenem ponavlja tudi v tožbi. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov. To pomeni, da izpodbijano odločbo presoja z vidika v času njene izdaje veljavnih predpisov, saj je vprašanje zakonitosti po naravi stvari povezano s pravnim in dejanskim stanjem, na podlagi katerega je organ odločil. Na presojo v tej zadevi zato ne more vplivati poznejša Uredba 47/13, ki je začela veljati 1. 6. 2013 (31. člen), torej po izdaji izpodbijane odločbe z dne 15. 10. 2012, s katero je bilo tožnici naložena obveznost plačila okoljske dajatve. Morebiti kasneje nastale okoliščine, ki bi lahko vplivale na ustavitev postopka, so zato lahko podlaga za izdajo morebitnega novega upravnega akta.

Napačno je tožbeno stališče, da naj bi se plačevanje okoljske dajatve in trgovanje z emisijskimi kuponi izključevalo.

Iz prvega odstavka 111. člena ZVO-1 izhaja, da država pospešuje in spodbuja doseganja ciljev varstva okolja tudi z ekonomskimi in finančnimi instrumenti, med drugim z okoljskimi dajatvami (1. točka) in s trgovanjem s pravicami do emisije (5. točka). Po prvem odstavku 112. člena ZVO-1 se z okoljsko dajatvijo obdavčuje onesnaževanje okolja in jo je dolžan plačati povzročitelj onesnaževanja. Iz drugega odstavka istega člena je razvidno, da je osnova za določitev okoljske dajatve vrsta, količina ali lastnost emisije (1. točka), kar pomeni, da okoljska dajatev dejansko sili povzročitelja onesnaževanja okolja k ravnanju, ki bo imelo za posledico zmanjšanje onesnaževanja, saj bo s tem vplival na znižanje te dajatve. Drug inštrument, ki naj bi prispeval k zmanjševanju onesnaževanja okolja z najmanjšimi možnimi stroški in na ekonomsko učinkovit način, pa je možnost trgovanja s pravicami do emisije v vodo, zrak ali tla (prvi odstavek 117. člena ZVO-1). Gre za pravico, ki jo je moral onesnaževalec po določbi tretjega odstavka istega člena, veljavnega v času izpodbijane odločbe, posebej pridobiti.

Že iz navedene vsebine obeh inštrumentov izhaja, da sta si po svoji naravi različna, identičen je le njun cilj, zato se medsebojno ne izključujeta. Odločitev za vstop v sistem trgovanja s pravicami do emisije je bila namreč povsem prepuščena tožnici in je kot taka sodila v okvir njenih poslovnih odločitev. Stališče, da sta ukrepa med seboj kompatibilna in da uporaba enega ne izključuje uporabe drugega, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 367/2012 z dne 19. 12. 2013 (10. točka obrazložitve), ki je bila izdana v zvezi z enako tožnikovo zadevo, to sodišče pa je o njej odločalo v upravnem sporu I U 1567/2011. V isti sodbi (13. točka) je Vrhovno sodišče zavrnilo tudi tožničino sklicevanje na odločbo Komisije 2007/589/ES z dne 18. 7. 2007 iz razloga, ker se ta nanaša na delovanje sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, ki ga je vzpostavila Direktiva 2003/87/ES, ne pa na obravnavano okoljsko dajatev. V obravnavani tožbi se tožnica ponovno sklicuje na isto odločbo Komisije, ker naj bi se nanjo oprlo tudi Ministrstvo za kmetijstvo in okolje v svojem mnenju z dne 30. 11. 2012. Tega mnenja pritožbeni organ v tej zadevi ni upošteval in tudi navedel razloge, zakaj ne (9. stran obrazložitve drugostopenjske odločbe), zato je drugačna tožbena trditev neutemeljena. Kljub temu sodišče dodaja, da je uporaba (in razlaga) predpisov v domeni upravnega organa, ki je pristojen za odločanje v posamični upravni zadevi, pri čemer ni vezan na pravna mnenja drugih upravnih organov in se zato do njih vsebinsko niti ni dolžan opredeljevati. Navedeno ima podlago v drugem odstavku 120. člena URS, ki določa, da upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov.

Za odločitev v tej zadevi je neupoštevna tožbena navedba, da je tožnica upravičena do oprostitve plačila okoljske dajatve, ker je vključena v sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov in s tem v izpolnjevanje mednarodno sprejetih pogodbenih obveznosti države, ki se nanašajo na zmanjševanje obremenjevanja okolja.

ZVO-1 v 113. člena določa, da ima zavezanec pravico do oprostitve ali zmanjšanja plačila v dveh primerih, med drugim, če je vključen v izpolnjevanje omenjenih mednarodnih obveznosti države (2. točka drugega odstavka). Zavezanec uveljavlja vračilo, oprostitev ali zmanjšanje plačila do višine upravičenih stroškov, določene skladno s predpisi, ki urejajo državne pomoči (tretji odstavek). Vlada podrobneje določi način zbiranja, merila in pogoje za vračilo, oprostitev ali zmanjševanje plačevanja okoljske dajatve ali odstopitev okoljskih dajatev in kaj se šteje za upravičene stroške (četrti odstavek). O pravici do oprostitve odloči ministrstvo z odločbo (šesti odstavek).

Iz navedenega izhaja, da je izdajo posebne odločbe o oprostitvi okoljske dajatve predvidel zakon, ne pa Uredba 43/05 z odločbo (dovoljenjem) za OP, šele izdana odločba o pravici do oprostitve pa bi predstavljala oviro za odmero okoljske dajatve. To pomeni, da bi morala tožnica kot zavezanka za plačilo okoljske dajatve pridobiti odločbo o oprostitvi, izdano na podlagi predpisa iz četrtega odstavka 113. člena ZVO-1 – ta predpis pa je v tej zadevi uporabljena Uredba 43/05, ki je odločbo, na podlagi katere se ne plačuje okoljske dajatve za rabo goriva v napravi, poimenovalo kot dovoljenje za OP (4. točka prvega odstavka 11. člena). Ker ni sporno, da je tožnica odločbo o oprostitvi, izdano za energent lignit, dobila šele 30. 11. 2011, ni bilo ovire za izdajo izpodbijane odločbe.

Vrhovno sodišče je v 14. točki sodbe X Ips 367/2012 zavzelo stališče tudi o tem, da je navedba goriva sestavina dovoljenja za OP (v 14. točki). Navedeno izhaja iz določbe 2. točke drugega odstavka 118. člena ZVO-1, veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe, po kateri je bila navedba vrste goriva obvezna sestavina vloge za izdajo dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov oziroma navedbe surovin in drugih snovi, katerih uporaba lahko povzroči emisijo toplogrednih plinov – to dovoljenje pa je bilo pogoj za izdajo dovoljenja za OP (15. člen Uredbe 43/05). V skladu s prvo alinejo drugega odstavka 16. člena Uredbe 43/05 pa je moral biti v dovoljenju za OP naveden namen in način rabe goriva, ki ga upravljavec naprave lahko nabavi brez plačila okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva v določenem obdobju, ki ne sme biti daljše od 12 mesecev. Nenazadnje pa je tudi četrti odstavek 9. člena Uredbe 43/05 določal, da se seštevek enot obremenitve, za katerega je treba plačati okoljsko dajatev zaradi zgorevanja goriva, izračuna glede na vrsto goriva iz tabele 1 Priloge 1 te uredbe. To pomeni, da se je zavezanec izračunu, ki je bil odvisen od vrste goriva, lahko izognil le, če je imel odločbo, s katero je bil oproščen plačila okoljske dajatve za konkretno vrsto goriva.

Neutemeljeno je sklicevanje na drugi, tretji in četrti odstavek 17. člena Direktive 2003/96/ES. Iz teh določb izhaja, da so z njimi postavljeni okviri za nižjo raven obdavčitve energentov in električne energije, vendar je odločitev o tem prepuščena državi članici („države članice lahko uporabijo raven obdavčitve...“).

Na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti tožbene trditve, da premogov zdrob, ki je naveden na računih o dobavljenem gorivu, ne sodi med domači lignit. Zato naj bi bilo vprašljivo, ali je bilo prejšnje dovoljenje za OP, ki je bilo izdano za rjavi premog in ekstra lahko kurilno olje, sploh kršeno, saj ker ni mogoče navesti, za kakšno vrsto goriva se premogov zdrob šteje, po njenem sodi med rjavi premog.

V zvezi z omenjenim je iz predloženih upravnih spisov razvidno, da je upravnemu organu prav tožnica 21. 8. 2012 poslala evidenco porabe premoga – domačega lignita. Da gre za omenjeni energent, izhaja tudi iz zapisnika o opravljeni evalvaciji z dne 27. 8. 2012, v zvezi s katerim pa tožnica (vloga z dne 25. 9. 2012) ni problematizirala uporabe domačega lignita oziroma zatrjevala, da nabavljeni premogov zdrob ne bi bil lignit. S tega vidika je omenjena trditev nedovoljena tožbena novota v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. Glede na to, da je tudi lignit vrsta premoga, dejstvo, da naj bi šlo za nakup premoga v zdrobu od Premogovnika ... d.d. tudi sicer samo zase ne bi moglo pomeniti, da ni šlo za lignit, niti tožnica za svojo trditev ne predlaga nobenih dokazov.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločilo na seji, saj v tožbi navedenih dejstev glede uporabljene vrste goriva ne more upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).