Jedro

Izvrševanje lastninske pravice vsakega solastnika na celi stvari je omejeno s solastninsko pravico drugih lastnikov. Solastniki imajo pravico posest izvrševati skupaj (hkrati ali sukcesivno) ali deljeno, pri čemer vsak posestnik dejansko oblast nad stvarjo izvršuje na fizično določenem delu stvari. Zato je o načinu souporabe pravzaprav nujen dogovor med solastniki, zlasti v primerih, ko zaradi narave stvari hkratna uporaba ali deljena uporaba ni mogoča. Tak dogovor očitno ni bil mogoč, saj stranki mirne medsebojne komunikacije nista (bili) sposobni. Posest hiše, ki je sicer dvostanovanjska, a ni omogočala ločenega bivanja dveh družin, sta druga od druge prevzemali v postopkih izvršbe sodnih odločb. V takih razmerah dodatna (izrecna, na drugega solastnika naslovljena) zahteva po souporabi kot izraz neprivolitve v prikrajšanje ni potrebna. Četudi se tožeča stranka v letu 1994 morda ni izselila zaradi toženčevega (psihičnega) nasilja, pa je z nadaljnjimi ravnanji nedvoumno pokazala, da želi (so)posest hiše. V kasnejšem, za odločitev o uporabnini relevantnem obdobju, so se med strankama razvili sovražni odnosi zaradi njunega vzajemnega ravnanja, zato bi bilo neutemeljeno neobstoj dogovora in s tem ravnanje v nasprotju z načeli vestnega in poštenega izvrševanja pravic ter mirnega reševanja sporov pripisati zgolj eni stranki. Čeprav naj bi toženec z uporabo le kletnega stanovanja v hiši pristajal na deljeno posest, pa v takih okoliščinah skupnega izvrševanja posesti realno ni bilo mogoče pričakovati. Tako deljena posest kot izročitev ključev hiše sta ustvarjala le videz možnosti souporabe, v resnici pa ločeno bivanje dveh družin v hiši ni bilo mogoče. Zato sta pravdni stranki kot solastnici v obdobjih, ko sta izvrševali (izključno) posest, dolžni drugi plačati uporabnino.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba toženca zoper sodbo sodišča prve stopnje v točkah II.1, II.3 in II.5 v znesku 1.445,01 EUR in temu znesku pripadajoče zamudne obresti, navedene v prvi alineji vsake od navedenih točk, ter v izreku o pritožbenih stroških in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Oris zadeve v obsegu, relevantnem za revizijski postopek**

1. Tožnici in toženec so vsak do 1/3 dediči po A. A., umrlem ... 1993. Prva tožnica je žena pokojnika, druga tožnica njuna hči, rojena po smrti pokojnika, toženec pa je njegov sin iz prve zakonske zveze. Zapuščinski postopek še ni zaključen. Med dediči (in do sklenitve sodne poravnave v letu 2018 tudi pokojnikovo prvo ženo) so ves čas spori v zvezi s premoženjem. Obravnavana pravdna zadeva se nanaša na uporabnino za več nepremičnin. V revizijskem postopku je relevantna le še uporabnina za hišo na ... od 11. 5. 1996 do 2. 2. 2009, ko sta se pravdni stranki sporazumeli, da hiša pripade tožencu. Relevantne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje v zvezi s tem so naslednje: - Prva tožnica je hišo izključno uporabljala oziroma imela v izključni (posredni) posesti od 20. 11. 1993 do 24. 6. 1997 ter od 11. 6. 2007 do konca leta 2007, skupno torej nekaj več kot štiri leta.

- Toženec je hišo uporabljal v obdobju od 24. 6. 19971 do 11. 6. 2007 in od 1. 1. 2008 do 2. 2. 2009, skupno več kot 11 let. Obseg uporabe je približno ustrezal njegovi solastninski pravici.

- Hiša je dvostanovanjska, vendar ni omogočala ločenega bivanja dveh družin.

- Dokazi niso potrdili zatrjevanega nasilnega obnašanja toženca do tožnic.

- Med pravdnima strankama so ves čas vladale nevzdržne razmere, kar ni nujno fizično nasilje. Njuno skupno bivanje v hiši zato ni bilo mogoče. Od smrti pokojnega A. A. do sporazuma o delitvi premoženja leta 2009 sta bili neprestano v sodnih sporih, v katerih sta druga od druge zahtevali prepustitev posesti stanovanjske hiše. Druga drugo sta tako ves čas izključevali od uporabe in si vzajemno povzročali nevzdržno (skupno) bivanje na istem naslovu. Kljub temu da je hiša dvostanovanjska, glede na razmere med dediči v nobenem trenutku ni bila primerna za bivanje pravdnih strank. Zato sodišči štejeta, da sta dejansko druga drugi onemogočili oziroma preprečili uporabo stanovanjske hiše v času, ko sta jo imeli v posesti sami.

2. Tožnici sta za uporabo hiše od maja 1996 do 2. 2. 2009 zahtevali 83.032,35 EUR, toženec pa je v pobot uveljavljal 6.259,39 EUR za uporabo hiše od 1994 do 1997. **Dosedanji tek postopka**

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja terjatev prve tožnice proti tožencu v znesku 30.755,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, kot so razvidni iz točke II.1. izreka sodbe. Ugotovilo je, da obstoji v pobot uveljavljena terjatev toženca proti prvi tožnici v znesku 6.259,39 EUR (II.2. točka izreka), ter nato tožencu naložilo, da tožnici plača 24.496,50 EUR z zamudnimi obrestmi (II.3. točka izreka), višji tožbeni zahtevek prve tožnice pa je zavrnilo (II.4. točka izreka). Nadalje je tožencu naložilo, da drugi tožnici plača 30.755,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je njen tožbeni zahtevek zavrnilo (II.5. in II.6. točka izreka).

4. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5. S sklepom II DoR 489/2020 z dne 12. 85. 2020 je Vrhovno sodišče na predlog toženca dopustilo revizijo glede vprašanj: - Ali je materialnopravno pravilna presoja nižjih sodišč o pomenu slabih osebnih odnosov med solastniki za temelj uporabnine kot obveznosti solastnika, ki deloma uporablja solastno stvar? - Ali je bila kršena pravica toženca do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v zvezi z obrazložitvijo pritožbenega sodišča v delu, ki se nanaša na plačilo uporabnine za obdobje od 24. 6. 1997 do 31. 12. 1997?

6. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato toženec pravočasno vložil revizijo. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija v delu, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe, to je kolikor je bila ugotovljena terjatev prve tožnice, izveden delni pobot z ugotovljeno nasprotno terjatvijo toženca in tožencu naloženo plačilo presežka terjatve prve tožnice, in kolikor mu je bilo naloženo plačilo terjatve drugi tožnici. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (temeljnih načel obligacijskega prava iz 3., 5. in 11. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, oziroma 10., 12. in 19. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, 198. člena OZ oziroma 219. člena ZOR v zvezi s 66. členom Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ, oziroma 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR) in predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

7. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru nanjo predlagala, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrže, podrejeno pa, naj jo zavrne.

**Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so podani vsi elementi, ki tožnici upravičujejo do uporabnine: prikrajšanje tožnic (ki nista mogla uporabljati svojega solastnega premoženja), obogatitev toženca (ki je zasedal in uporabljal stanovanjsko hišo), vzročna zveza med njima, odsotnost pravne podlage (za uporabo celotne stanovanjske stavbe pravdni stranki nista sklenili dogovora) in odsotnost privolitve tožnic v prikrajšanje. Višino uporabnine je ugotovilo s pomočjo izvedenca. Prvi tožnici priznan znesek je zmanjšalo za uporabnino, ki jo je tožencu, ki je svojo terjatev ugovarjal v pobot, priznalo za čas, ko sam ni mogel uporabljati stanovanjske hiše. 9. Sodišče druge stopnje je pritrdilo sodišču prve stopnje. Ker so si dediči vzajemno povzročali nevzdržno (skupno) bivanje na istem naslovu, ni bilo potrebno zavzemati posebnega vrednostnega stališča do ravnanj tožnice (zamenjava ključavnice, naselitev varnostnikov), z izročitvijo ključev pa je toženec skupno bivanje omogočil le na videz, saj so odnosi ostali enako nevzdržni. Zato tudi ni pomembno, da naj bi uporabljal le določeno površino hiše, ki ustreza njegovemu deležu. Tudi to je le ustvarjalo videz možnosti souporabe. Glede na te okoliščine pa tudi ni odločilno, da tožnici nista predhodno zahtevali souporabe hiše kot izkaz neprivolitve v prikrajšanje.

**Navedbe toženca v reviziji**

10. Toženec v reviziji trdi, da nižji sodišči nista upoštevali stališč sodne prakse o protipravnosti oziroma nedopustnosti ravnanja solastnika, odsotnosti privolitve upravičenca v prikrajšanje in prekomerne uporabe solastne stvari kot predpostavk obogatitve. V nasprotju s tem sta preveliko težo dali dejstvu, da so bili med solastniki izrazito slabi odnosi. Zaradi takih odnosov naj bi bile vse druge predpostavke nepomembne. V primeru izredno slabih odnosov in sodnih sporov med solastniki tako ne veljajo klasična dognanja sodne prakse glede uporabnine med solastniki. Ni pomembno vrednotenje njihovih preteklih ravnanj, njihovo preteklo prizadevanje za ureditev medsebojnih razmerij, njihova upravičenja, obogatitev, prikrajšanje in neprivolitev vanj, ampak v primeru slabih odnosov avtomatično nastopi obveznost solastnika, ki uporablja solastno stvar, da solastniku, ki je ne, plačuje uporabnino. Krivda za to ni odločilna, saj je nižji sodišči nista raziskali in utemeljili. Sodišči sta tako kršili pravilo, da solastnik dolguje uporabnino drugemu solastniku le, če ga je izključeval iz uporabe solastne stvari s protipravnim ali nedopustnim ravnanjem.2 Upravičenje solastnika uporabljati solastno stvar v mejah svojega solastniškega deleža ni omejeno s pogoji, ki bi segali na področje osebnih in čustvenih razmerij oziroma medsebojnih sodnih sporov med solastniki. Ne glede na kvaliteto medsebojnih razmerij ima solastnik povsem enako upravičenje uporabljati stvar v mejah svojega idealnega deleža. Solastniki pa se morajo vzdržati protipravnih in nedopustnih ravnanj, s katerimi bi drugim solastnikom onemogočali ali oteževali uporabo solastne stvari, kot so razne oblike nasilja in nadlegovanja. Negativni osebni ali čustveni odnosi in sodni spori še ne pomenijo kršitve tega načela in tudi ne, da posamezen solastnik ne sme uporabljati solastniškemu deležu ustreznega dela solastne stvari in da je v takem primeru zavezan drugemu solastniku plačati uporabnino. Sodišči nista ugotovili, da bi toženec ravnal protipravno oziroma nedopustno. Ko sta tožnici izpraznili hišo, se je vselil vanjo in uporabljal le kletne prostore, tožnici pa sta imeli možnost, da uporabljata večje, pritlično stanovanje. Na drugi strani pa sta tožnici bodisi z nasilnimi ravnanji bodisi z zlorabo sodnega varstva protipravno in nedopustno toženca izključevali iz uporabe hiše. Napaka sodišč je, da nista ovrednotili preteklih ravnanj pravdnih strank z vidika kohabitacijskih načel in temeljnih načel obligacijskega prava, svojo odločitev pa upravičili zgolj s slabimi odnosi med pravdnima strankama in brez presoje, katera od njiju je za to morebiti kriva.

11. Sodišči sta nadalje kršili pravilo, da je solastnik upravičen do uporabnine le, če ni privolil v lastno prikrajšanje. Toženec zatrjuje odstop od sodne prakse, po kateri solastnik, ki se je prostovoljno izselil, nima pravice terjati plačila uporabnine od solastnika, ki solastno stanovanje kljub temu uporablja3, in po kateri lahko solastnik, ki solastne stvari ne uporablja, zahteva uporabnino od drugega solastnika le, če je zahteval dopustitev uporabe solastne stvari oziroma si je prizadeval za ustrezno ureditev razmerij glede souporabe4. Tožnici nikoli nista skušali urediti pritličnega dela hiše in se vseliti, ves čas sta imeli ključ in nikoli nista zahtevali souporabe hiše ali predlagali ureditev razmerij. V resnici od prostovoljne izselitve v letu 1994 tu nista hoteli živeti. Tudi v obdobjih, ko sta imeli izključno posest hiše, hiše nista uporabljali niti je nista poskusili uporabljati. V obdobju 1993-1997 sta vanjo naselili varnostnike, ki so tožencu preprečevali vstop v hišo, v drugi polovici leta 2007 pa sta hišo pustili prazno. Očitno je bil njun edini cilj, da hiše ne uporablja toženec. Kljub vsemu temu sta sodišči presodili, da naj bi tožnici ne privolili v svoje domnevno prikrajšanje in da je odločilno zgolj, da so bili osebni odnosi med strankama izrazito slabi. Končno pa sta sodišči kršili tudi pravilo, da je solastnik dolžan uporabnino le, če je obogaten.5 Toženec je zasedal le cca 50 m² hiše, kar glede na površino stanovanjske hiše (270 m²) ni presegalo njegovega solastniškega deleža. 12. Upravičenje uporabljati stvar izhaja iz lastninske pravice. Njeno odrekanje oziroma omejevanje zato pomeni poseg v ustavno pravico (so)lastnika do varstva zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in pravico do mirnega uživanja premoženja iz Protokola 1 EKČP. Za tako omejitev morajo obstajati posebej utemeljeni, iz narave stvari izhajajoči razlogi, ki so v splošnem interesu ali interesu varstva enakih pravic drugih, biti pa mora tudi sorazmerno. Osebni odnosi posameznika z drugimi so stvar njegove splošne svobode ravnanja in v obravnavani zadevi niso prerasli v nasilje ali drugačno nedopustno ravnanje, sodni spori pa so posledica uveljavljanja sodnega varstva, ki ga toženec ni zlorabljal. Zgolj zaradi teh sodišči tožniku odrekata temeljno lastninsko upravičenje in solastninsko pravico spreminjata v _nuda proprietas_. Toženca sta zato, ker je v preteklosti (kolikor je lahko, tj. kolikor ga tožnici nista protipravno izključevali iz rabe sporne hiše) v mejah in na podlagi svojega solastniškega deleža kljub slabim odnosom in sodnim sporom s tožnicama uporabljal del hiše, sankcionirali tako, da sta mu naložili plačilo uporabnine, ki je glede na svoje premoženjsko stanje ni in tudi ne bo zmožen plačati, morebitna izvršba pa bi vodila v izgubo doma zanj in za njegovo družino. S formalnega vidika je izpodbijana sodba očitno napačna, samovoljna in arbitrarna, saj odstop od sodne prakse ni obrazložen. Gre za kršitev toženčeve pravice do enakega varstva pravic.

13. V zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem pa toženec trdi, da je pritožbeno sodišče z obrazložitvijo svoje sodbe glede toženčevih ugovorov odstopilo od ustaljene sodne prakse Ustavnega in Vrhovnega sodišča o minimalnih standardih obrazložitve sodne odločbe. Potem, ko sta ga tožnici nasilno deložirali iz hiše, je toženec v izvršbi uspel znova pridobiti posest hiše 24. 6. 1997 (izvršitelj je zamenjal ključavnico in tožencu izročil ključ), vendar sta posest ohranili tudi tožnici (toženec jima je izročil novi ključ). Vsi trije solastniki so bili tedaj glede posesti hiše v enakem položaju, sodišče prve stopnje pa je tožencu naložilo plačilo uporabnine zato, ker si je v hiši uredil in nato uporabljal kletno stanovanje, ni pa raziskalo, kdaj je do njegove vselitve prišlo. Prezrlo je njegove navedbe, da je bila hiša v času njegove deložacije (1993) povsem opremljena in v rabi, po izselitvi tožnic (1994) in njegovi vrnitvi 1997 pa je bila nesposobna za prebivanje, zaradi česar je porabil več kot pol leta, da je kletne prostore usposobil za bivanje in vselitev v letu 1998. To je podrobno navedel zlasti v I., III. in V. pripravljalni vlogi. Sodišče prve stopnje je te navedbe prezrlo, zato je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje. Če je menilo, da že golo dejstvo, da je imel ključ hiše, upravičuje tožnici do uporabnine, pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Toženec je to podrobno grajal v pritožbi, a na to ni dobil odgovora. Izpodbijana sodba tako ne dosega zahtevanega standarda obrazloženosti sodne odločbe in je arbitrarna. Kršitev pravice iz 22. člena Ustave je podana, kadar ostane stranka v postopku preslišana, njeno procesno gradivo nepreizkušeno, na svoje argumente pa ne dobi odgovora. Obsežnost in zapletenost zadeve tega ne opravičujeta.

**Navedbe tožnic v odgovoru na revizijo**

14. Tožnici menita, da Vrhovno sodišče revizije ne bi smelo dopustiti, ker ne gre za pomembno pravno vprašanje, ampak vprašanje, ki je zaostreno v tem pravdnem postopku. Nanaša se na celo vrsto ravnanj obeh pravdnih strank, odgovor pa je prav tako odvisen od cele vrste medsebojnih odnosov. Obe sodišči pa sta v bistvu ugotovili, da je toženec s svojim ravnanjem povzročil in pripomogel k nevzdržnim medsebojnim odnosom, ki so izključevali možnost uporabe solastninskega deleža tožnic na hiši. Vrhovno sodišče je vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočno končanem postopku, in ne sme slediti dejanskemu stanju, kot ga je v tem primeru skonstruiral vložnik predloga za revizijo. Tako ni res, da naj bi pravdne stranke po smrti zapustnika skupaj uporabljale hišo, da je v letu 1993 prva tožnica motila posest toženca, da je prostovoljno zapustila hišo, da je toženec v letu 1997 legalno prišel v hišo, da je uporabljal le del hiše in da je tožnica na podlagi laganja dosegla izvršbo. Toženec ni tožnicama nikoli izročil pravega ključa hiše. Tožnici ga nista protipravno izključevali iz uporabe hiše, ampak sta imeli pravno podlago za posest hiše, saj sta s pokojnikom živeli v skupnem gospodinjstvu, prva tožnica pa je bila s sklepom sodišča postavljena za upraviteljico hiše. Glede uporabe hiše v obdobju od 24. 6. 1997 do začetka leta 1998 je sodišče prve stopnje v točkah 75 in 76 obrazložitve kot nesporno ugotovilo, da je toženec v tem času hišo uporabljal. Tega toženec ne prereka, zato so prepozni njegovi očitki, da ni tako oziroma da naj bi sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo, sodišče druge stopnje pa da ni upoštevalo pritožbenih navedb. Neresnične so tudi trditve, da naj bi bili kletni prostori v tako slabem stanju, da je toženec porabil pol leta za njihovo sanacijo. Sodišče prve stopnje je v 84. točki obrazložitve ugotovilo, da toženec v letu 2007 po zamenjavi ključavnice prvi tožnici ni izročil ključa, v 89. točki, da je motil posest tožnic, v 90. točki pa, da sta stranki druga drugo izključevali iz posesti hiše. Pritožbeno sodišče pa je v 25. točki obrazložitve navedlo, da je uporaba solastne stvari onemogočena tudi zaradi ustvarjanja nevzdržnih razmer, kar ni nujno fizično nasilje, ter da so si dediči vzajemno povzročali nevzdržno bivanje v hiši. Sodišči torej nikakor nista priznanja uporabnine oprli samo na ugotovitev, da je bila uporaba hiše z njune strani objektivno nemogoča, ampak sta govorili tudi o toženčevem protipravnem ravnanju kot podlagi za priznanje uporabnine. Vrhovno sodišče je očitno prvo vprašanje skonstruiralo kar samo, sicer pa iz dokaznega postopka in ugotovitev obeh sodišč izhaja, da toženec s svojim ravnanjem, ki je bilo krivdno in protipravno, povzročil nemožnost uporabe stanovanjske hiše. 15. V zvezi z drugim vprašanjem pa Vrhovno sodišče sploh ni navedlo, glede katerih okoliščin gre za vprašanje kršitve načela kontradiktornosti. Logično je, da se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, saj ni treba, da jih ponavlja.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

16. Revizija je delno utemeljena.

**O dovoljenosti revizije**

17. Sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Predlagatelj revizije mora v predlogu za dopustitev revizije med drugim natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost. Načelo dispozitivnosti v smislu vezanosti sodišča na zahtevke strank velja tudi za postopek revizije, saj se tudi ta začne po volji strank. Zato je tudi Vrhovno sodišče vezano na predloge strank glede pravnih vprašanj, ki naj jih dopusti. Vrhovno sodišče je pri dopustitvi prvega vprašanja dobesedno sledilo vprašanju, kot ga je oblikoval sam toženec v predlogu za dopustitev revizije, medtem ko je drugo vprašanje dopustilo v bistveno ožjem obsegu, kot je predlagal. Zato so neutemeljeni očitki tožnic, da naj bi Vrhovno sodišče kar samo „skonstruiralo“ prvo dopuščeno vprašanje. Presoja, ali gre za tako pomembno pravno vprašanje, ki presega zgolj interes stranke v konkretni zadevi in je torej v javnem interesu, pa je prepuščena Vrhovnemu sodišču v postopku za dopustitev revizije in v tem postopku je Vrhovno sodišče ocenilo, da bo odgovor na dopuščeno pravno vprašanje (lahko) doprinesel k pravilnemu vrednotenju ravnanj solastnikov pri odločanju o zahtevkih iz neupravičene obogatitve zaradi uporabe solastne nepremičnine.

**Ustaljena sodna praksa**

18. Pravna podlaga tožbenega zahtevka so določila o nadomestilu za neupravičeno uporabo tuje stvari, torej 198. člen OZ v zvezi s splošnejšim 190. členom OZ (oziroma tem določilom vsebinsko identični določili 219. in 210. člena prej veljavnega ZOR) ter, glede na to da gre za zahtevek solastnic zoper drugega solastnika, tudi določba prvega odstavka 66. člena SPZ (oziroma prej veljavnega 14. člena ZTLR). Sodna praksa o tem vprašanju je dokaj obsežna in enotna. Za utemeljenost verzijskega zahtevka za plačilo uporabnine, ki ga ima solastnik zoper drugega solastnika, je pomembno pravno vrednotno izhodišče, ki ga je Vrhovno sodišče izčrpno pojasnilo v sodbi II Ips 126/2014 z dne 25. 2. 2016.6 To izhodišče je bistveno drugačno od primerov, v katerih gre za neupravičeno uporabo stvari s strani nelastnika. Vsak solastnik ima namreč pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu (prvi odstavek 66. člena SPZ). Izvrševanje lastninske pravice vsakega solastnika na celi stvari je omejeno s solastninsko pravico drugih lastnikov. Solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku pa ni že _a priori_ njegova obveznost, ki bi izhajala neposredno iz njegove solastninske pravice (66. člen SPZ), ampak takšna obveznost nastane šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene pridobitve. Odvisna je od objektivnih okoliščin kot tudi od vsakokratnih ravnanj strank, ki jih je treba presojati v luči temeljnih načel, ki pomagajo vsebinsko napolnjevati pravno vrednotno vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo. Upravičenost zahtevka za plačilo uporabnine je torej treba presojati tako, da vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo vsebinsko napolnimo s preteklimi ravnanji solastnikov, ki jih ovrednotimo v luči kohabitacijskih načel iz 66. člena SPZ, temeljnih načel obligacijskega prava (iz 3., 5. in 11. člena OZ) ter načela izravnalne pravičnosti.

19. Kot bi bilo nepravično, da je treba solastniku, ki zavestno in prostovoljno ne uporablja stvari v sorazmerju s svojim solastniškim deležem, avtomatično plačati uporabnino, bi bila enako nepravična druga skrajnost, da solastnik, ki drugega solastnika samovoljno izključi iz uporabe, ne bi bil zavezan k takemu plačilu. Med tema skrajnostima je vrsta vmesnih položajev, v katerih bo odločitev o neupravičenem prikrajšanju oziroma obogatitvi odvisna od konkretnih okoliščin obravnavanega primera in kamor sodi tudi obravnavani. Ni tudi izključeno, da lahko nekatera kasnejša ravnanja solastnikov oziroma odnos med njima prestavijo prvotno težišče razmerja, presojanega v luči načela vestnosti in poštenja.

**Okoliščine in presoja obravnavanega primera**

20. Tožnici pravilno opozarjata, da je Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) in jo je mogoče dopustiti le glede (pomembnih) pravnih vprašanj. Dejanske okoliščine, relevantne za presojo konkretnega primera, so bile na kratko že predstavljene v uvodni točki obrazložitve, v nadaljevanju pa Vrhovno sodišče natančneje obravnava njihov pomen in vpliv na konkretno odločitev.

21. Pomembna okoliščina obravnavanega primera je, da gre za dvostanovanjsko hišo in da je toženec v njej (vsaj po ugotovitvah sodišča prve stopnje) uporabljal le kletno stanovanje, torej v obsegu, ki ustreza njegovemu solastninskemu deležu na nepremičnini. Zato se na prvi pogled ponuja odločitev, da toženec ni bil v ničemer obogaten in tožeča stranka v ničemer prikrajšana. Ne glede na slabe, sovražne odnose, bi lahko uporabljala drugo stanovanje v hiši. Vendar pa takšnega sklepa ne dopušča nadaljnja dejanska ugotovitev, da hiša, ne glede na to da je dvostanovanjska, ne omogoča ločenega bivanja dveh družin. Ko je tako, bi bilo življenjsko nesmiselno od solastnika zahtevati, da pristane na souporabo nepremičnine. Enako kot ni mogoče pričakovati souporabe enodružinske hiše ali stanovanja s strani več oseb, ki so popolni tujci,7 tudi ni mogoče pričakovati souporabe hiše, ki ne omogoča ločnega bivanja dveh, medsebojno sprtih družin. Ob upoštevanju narave in namena solastne stvari to pomeni, da je izhodišče za presojo obravnavanega primera enako kot pri enostanovanjski hiši ali stanovanju, torej stvari, ki ne omogoča hkratne posesti solastnikov.

22. Najpomembnejša okoliščina obravnavanega primera je, da med strankama vladajo nevzdržne razmere, ki sicer niso fizično nasilje. Druga drugo sta ves čas izključevali iz uporabe in si vzajemno povzročali nevzdržno bivanje. Kot pravilno opozarjata tožnici v odgovoru na revizijo, iz te ugotovitve implicitno izhaja, da sta nevzdržno stanje povzročali obe pravdni stranki in da niso utemeljene toženčeve revizijske navedbe, češ da sodišči „krivde“ za to nista ugotavljali, pri čemer znova predstavi, kako sta stranki v celotnem relevantnem obdobju prevzemali posest hiše oziroma se izključevali iz nje. Vendar pa tu ne gre za vprašanje „krivde“, ki je imanentna odškodninskemu pravu, ampak za – na kar toženec sicer pravilno opozarja, a napačno razlaga – vrednotenje ravnanj strank v luči kohabitacijskih načel iz 66. člena SPZ, temeljnih načel obligacijskega prava (iz 3., 5. in 11. člena OZ) ter načela izravnalne pravičnosti.8

23. Že v 18. točki obrazložitve je bilo navedeno, da je izvrševanje lastninske pravice vsakega solastnika na celi stvari omejeno s solastninsko pravico drugih lastnikov. Solastniki imajo pravico posest izvrševati skupaj (hkrati ali sukcesivno) ali deljeno, pri čemer vsak posestnik dejansko oblast nad stvarjo izvršuje na fizično določenem delu stvari. Zato je o načinu souporabe pravzaprav nujen dogovor med solastniki, zlasti v primerih, ko zaradi narave stvari hkratna uporaba ali deljena uporaba ni mogoča. Tak dogovor pa očitno ni bil mogoč, saj stranki mirne medsebojne komunikacije nista (bili) sposobni. Tudi posest hiše sta druga od druge prevzemali v postopkih izvršbe sodnih odločb. Jasno je, da v takih razmerah dodatna (izrecna, na drugega solastnika naslovljena) zahteva po souporabi kot izraz neprivolitve v prikrajšanje ni potrebna. Četudi se tožeča stranka v letu 1994 morda ni izselila zaradi toženčevega (psihičnega) nasilja9, pa je z nadaljnjimi ravnanji nedvoumno pokazala, da želi (so)posest hiše. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje so se v nadaljnjem, za odločitev o uporabnini relevantnem obdobju, med strankama razvili sovražni odnosi zaradi njunega vzajemnega ravnanja, zato bi bilo neutemeljeno neobstoj dogovora in s tem ravnanje v nasprotju z načeli vestnega in poštenega izvrševanja pravic ter mirnega reševanja sporov pripisati zgolj eni stranki. Čeprav naj bi toženec z uporabo le kletnega stanovanja v hiši pristajal na deljeno posest, pa v takih okoliščinah skupnega izvrševanja posesti realno ni bilo mogoče pričakovati. Pravilen je torej zaključek sodišča druge stopnje, da sta tako deljena posest kot izročitev ključev hiše ustvarjala le videz možnosti souporabe, v resnici pa ločeno bivanje dveh družin v hiši ni bilo mogoče. Dejstvo, na kakšen način bi tožeča stranka, če bi imela hišo v posesti, to posest izvajala (neposredno ali posredno) in zakaj bi hišo uporabljala (za bivanje, skladiščenje, oddajanje ipd.), na tako presojo ne vpliva. Zato niso relevantne toženčeve navedbe, da se tožnici v hišo nista nikoli skušali vseliti in to tudi ne kaže na njuno privolitev v prikrajšanje. Prav nasprotno kažejo vsa njuna prizadevanja za pridobitev posesti hiše. 24. Ob poudarjanju pomena lastninske pravice kot ustavnopravne kategorije in iz nje izvirajočih upravičenj ter očitkih, da mu ostaja le gola lastninska pravica (_nuda proprietas_), pa toženec prezre, da povsem enaka pravica in upravičenja pripadajo tožnicama in jih – v časovno daljšem obdobju kot toženec – prav tako nista mogli izvrševati v želenem obsegu. Edina pot, ki sta jo imeli stranki na voljo, je bil še nepravdni postopek, vendar pa tudi delitev solastnine (ob številnih drugih sodnih postopkih med strankama) ne bi pomenila popolne rešitve zadeve, zlasti pa ne rešitve vprašanja obogatitve in prikrajšanja za pretekla obdobja.

25. Vrhovno sodišče tako pritrjuje razlogom in odločitvi sodišč prve in druge stopnje, ki sta slabe (sovražne) odnose med solastniki, ki so posledica njihovih vzajemnih ravnanj, upoštevali pri napolnitvi vzročne zveze med prikrajšanjem in obogatitvijo in s tem priznanjem uporabnine solastniku, ki stvari ne (more) uporablja(ti). Ker ločeno bivanje dveh družin v hiši (ne glede na njeno velikost) ni bilo mogoče, sta pravdni stranki kot solastnici v obdobjih, ko sta izvrševali (izključno) posest, dolžni drugi plačati uporabnino. Prvo sporno dopuščeno revizijsko vprašanje sta torej sodišči prve in druge stopnje pravilno rešili.

**Odgovor na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje**

26. Drugo dopuščeno revizijsko vprašanje se nanaša na ustrezno obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje oziroma ustreznega odgovora na pritožbene navedbe, v delu glede uporabnine za obdobje od 24. 6. 1997 do 31. 12. 1997. Toženec v reviziji trdi, da so bili v tem obdobju vsi solastniki v enakem položaju, saj so vsi imeli ključe in tudi sam hiše tedaj ni uporabljal. Na tovrstne pritožbene trditve, v katerih je pojasnil tudi, da je moral v tem času prostore sploh usposobiti za bivanje, naj ne bi v izpodbijani sodbi dobil ustreznega odgovora.

27. V zvezi z uporabe hiše v tem obdobju je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženec hišo sam posedoval in jo je imel možnost uporabljati, pri čemer pa uporabe ne gre enačiti (zgolj) z bivanjem v hiši. S tem, ko hiše ni mogel koristiti na želen način, tožnica ni bila okoriščena. Razlog za nemožnost (želene) uporabe ob prevzemu hiše tako ni bil v ravnanju (onemogočanju) tožnice, ampak v stanju hiše v tistem času. Toženčeva terjatev za plačilo uporabnine za to obdobje zato ni utemeljena (177. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

28. Tudi v pritožbi je toženec trdil, da je bil v tistem času vse do vselitve v hišo glede posesti in uporabe v enakem položaju kot tožnici, saj so vsi trije imeli ključ, hiša pa ni bila v uporabi. Čeprav je sodišče prve stopnje v 75. točki obrazložitve res ugotovilo, da ni bilo sporno, da je hišo v tem obdobju uporabljal (sam navaja, da jo je v tem obdobju usposabljal za kasnejše bivanje), pa iz pripravljalnih vlog, ki jih omenja toženec v reviziji, in 177. točke sodbe prve stopnje izhaja, da se je toženec z navedenimi razlogi upiral plačilu uporabnine za to obdobje. Njegovih navedb sodišče prve stopnje ni štelo za prepozne, kot trdita tožnici v odgovoru na revizijo, ampak jih je obravnavalo, medtem ko odgovora na pritožbene trditve, s katerimi je nasprotoval odločitvi sodišča prve stopnje, v izpodbijani odločbi ni dobil in nanj tudi ni mogoče sklepati iz siceršnje obrazložitve. Toženec torej utemeljeno trdi, da so ostale te njegove navedbe v pritožbenem postopku prezrte.

29. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP razveljavilo v delu, ki se nanaša na uporabnino za obdobje od 24. 6. 1997 do 31. 12. 1997. To je preračunalo na enak način kot sodišče prve stopnje v 99. in 100. točki obrazložitve. Odločitev o plačilu uporabnine je tako razveljavilo za 7/30 najemnine v obdobju od 24. 6. 1977 do 30. 6. 1977 (54,09 EUR) in 6 najemnin od 1. 7. 1997 do 31. 12. 1997 (1.390,92 EUR, skupaj torej 1.445,01 EUR) z ustreznimi zamudnimi obrestmi, ki so zajete v prvi alineji navedenih točk izreka sodbe, v katerih je sodišče ugotovilo terjatev prve tožnice (točka II.1), in tožencu naložilo plačilo določenega zneska prvi tožnici (II.3.) in drugi tožnici (II. 5.). V odločitev o ugotovitvi v pobot uveljavljane terjatve Vrhovno sodišče ni posegalo, saj sta sodišči prve in druge stopnje tožnikovo terjatev uporabnine ugotovili v celoti (179. točka obrazložitve sodbe prve stopnje). Hkrati z delno razveljavitvijo odločitve o glavni stvari je razveljavilo tudi odločitev o pritožbenih stroških. Sicer je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

30. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP.

31. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Na obdobje od 24. 6. 1997 do konca tega leta se sicer nanaša drugo dopuščeno revizijsko vprašanje. 2 Odločitev naj bi zato odstopala od ustaljene sodne prakse, npr. odločitev v zadevah II Ips 126/2014, II Ips 90/2017, II Ips 295/2017. 3 Npr. II Ips 659/2009, II Ips 251/2006, II Ips 998/2007, II Ips 187/2013. 4 Npr. II Ips 206/2014, II Ips 215/2012, II Ips 508/2006, II Ips 210/94. 5 Tu naj bi odločitev odstopala npr. od odločitev v zadevah II Ips 201/2012 in II Ips 195/2016, ki je bila izdana v obravnavani zadevi. 6 Tej odločitvi in razlogom so nato sledile druge, npr. v zadevah II Ips 295/2017, II Ips 86/2019, II Ips 111/2019 in druge. 7 II Ips 86/2019. 8 Že omenjena odločitev v zadevi II Ips 126/2014. 9 To dejstvo niti ni relevantno, saj se uporabnina nanaša na obdobje od 11. 5. 1996.