Jedro

Ni utemeljen toženčev očitek, usmerjen zoper višino prisojene uporabnine, češ da je uporabljal le določeno površino v hiši, za katero je preračunal, da ustreza njegovemu deležu. V tem konkretnem primeru je treba oceniti, da je ta dejanska okoliščina enako nepomembna kot izročitev ključev, ker je ustvarjala le videz možnosti souporabe. Ta je bila dejansko nemogoča zaradi izjemno sovražnih in napetih odnosov med dediči in tedaj še med toženko (toženčevo materjo), nekdanjo ženo zapustnika.

Primere, ko nekdo uporablja tujo stvar v svojo korist (tudi če solastnik ali kdo drug z njegovim dovoljenjem stvar uporablja v večjem obsegu, kot znaša njegov delež), ureja 198. člen OZ (prej enako ZOR), ki določa, da lahko imetnik stvari zahteva od tistega, ki je njegovo stvar uporabil v svojo korist, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. To določbo je treba razumeti v povezavi s splošnim pravilom o neupravičeni pridobitvi, ki je urejena v 190. člen OZ, na katerega se je pravilno oprlo tudi prvostopenjsko sodišče. Ta določa, da mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, nadomestiti vrednost dosežene koristi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Tožnici sta vdova oz. hči pok. A. A., toženec pa je pokojnikov sin iz prvega zakona z B. B.; tožnici in toženec so torej sodediči. A. A. je umrl ... 11. 1993; vse od tedaj so med navedenimi potekali spori o zapustnikovem premoženju oz. o njegovi uporabi, ki so se med tožnicama in B. B. končali s sodno poravnavo 16. 2. 2018, nadaljuje pa se ta spor med dediči glede uporabnine za več nepremičnin: za počitniško hišo na Hrvaškem v Š., za kmetijska zemljišča, lokal „S.“ na Poti 40, nepremičnino na naslovu Cesta 4, hišo na T. 5 in hišo na T. 5a v Ljubljani.

2. Pravnomočno je že zavržena tožba v primarnem delu zahtevka, da tedaj še oba toženca nerazdelno plačata tožnicama 1.218.993,74 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ker zahtevek ni bil dovolj določen; šlo je za skupni znesek uporabnine za več posameznih premoženjskih sklopov, in ni bilo jasno, kateri del denarja je terjan za katero premoženje. Pravnomočno je zavrnjen proti tožencu tudi zahtevek za 546.808,77 EUR, kar je bila uporabnina, terjana od njega za hišo na T. 2 in delavnico na T. 5 v Ljubljani.

3. V sedaj že tretjem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tretji podredni zahtevek tožnic, da jima toženec nerazdelno plača 48.316,18 EUR z zahtevanimi obrestmi (I.). Nato pa je sodišče je ugotovilo, da obstoji terjatev prve tožnice do toženca 30.755,89 EUR z obrestmi (II. 1.), da obstoji terjatev toženca do prve tožnice 6.259,39 EUR (II. 2.) in da je toženec prvi tožnici dolžan plačati razliko - 24.496,50 EUR z obrestmi (II. 3.), njen višji zahtevek pa je zavrnilo (II. 4.). Tožencu je naložilo, da drugi tožnici plača 30.755,89 EUR (II. 5.), njen višji zahtevek pa tudi zavrnilo (II. 6.). Odločilo je še o pravdnih stroških, in sicer da sta tožnici dolžni tožencu povrniti 12.859,20 EUR, vsaka polovico (III.).

4. Z odločitvijo je tožnicama prisojena uporabnina za hišo na T. 5 v Ljubljani (za obdobje v letih med 1997 in 2009), za vse ostale nepremičnine pa je njun zahtevek zavrnjen. Delno je bilo pri tem ugodeno tudi toženčevem pobotnem ugovoru zoper prvo tožnico, prav tako iz naslova uporabnine za to nepremičnino, a za obdobje, v katerem je tožnica preprečevala uporabo njemu (l. 1993 - 1997).

5. Zoper sodbo se pritožujeta tožnici in toženec, vsak obrazloženo zoper del, ki je zanj neugoden, s predlogom za njegovo spremembo oz. razveljavitev. Pritožniki se sklicujejo na vse po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge, tožnici pa poleg tega še na kršitev ustave RS in Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP). Vzajemno so na nasprotnikovo pritožbo stranke tudi odgovorile, se zavzele za zavrnitev nasprotnikove pritožbe, vse pa opredeljujejo tudi svoje pritožbene stroške.

6. Tožnici v pritožbi, ki sta jo sami znotraj pritožbenega roka še dopolnili s podrobnejšimi navedbami glede posameznih vsebinskih sklopov, kot bistveno očitata: - da sodišče ni obrazložilo zavrnitve tretjega primarnega zahtevka; - da je bil njun zahtevek, ki je tudi naveden v uvodu sodbe, 325.528,18 EUR oz. po zadnji spremembi tožbe 31. 1. 2014 401.901,67 EUR, ne le 277.726,92 EUR, zato naj sodišče ne bi odločilo o celotnem zahtevku; - da ni mogoče ugotoviti, o katerem zahtevku je sodišče odločalo in da ni zavrnilo tistega dela, ki je ugasnil zaradi pobota; - da jima je sodišče večkrat odreklo možnost postavljanja vprašanj in se ni opredelilo do vseh njunih predlogov za dopolnitev izvedenskega mnenja; - da sodišče ne bi smelo šteti, da uveljavljata tožnici od toženca samo polovico tistega, kar sta prej zahtevali od obeh, češ da nista solidarna dolžnika; - da bi jima morale biti prisojene tudi obresti od uporabnine 30.755,89 EUR za hišo na T. 5, saj ne drži, da ne bi zahtevali uporabnine že prej; s svojimi ravnanji ter dopisoma 10. 5. 2001 oz. 29. 1. 2001 naj bi pozivali tudi k ureditvi tega vprašanja; Obresti bi jima pripadale najmanj od vložitve tožbe 11. 5. 2001, ne šele od 1. 1. 2007, čeprav sta svoj zahtevek postavili v tedanjih DEM. Sodišče bi jima moralo priznati obresti kot na devizne vpogledne vloge bank; - da jima pripada tudi uporabnina za hišo na T. 5a, saj je to, da je temelj podan, navedlo že Višje sodišče v svojem sklepu z dne 5. 6. 2013 v 25. tč. Toženec je hišo uporabljal, njima pa uporabo, za katero sta se ves čas zavzemali, preprečeval; - da jima pripada tudi uporabnina za počitniško hišo na Hrvaškem v Š., saj to, da naj bi imela ključe le B. B., toženca še ne opravičuje. Proti njem sta več let vodili postopek pred sodiščem na Hrvaškem in uspeli z zahtevkom, da jima mora izročiti ključe; - da jima pripada tudi uporabnina za nepremičnino na naslovu Cesta 4 v Ljubljani, pri čemer se sklicujeta na stališče tega pritožbenega sodišča, da naj jima glede na vse okoliščine ne bi bilo treba izkazovati izrecne zahteve po uporabi premoženja. To premoženje je uporabljal izključno toženec preko družbe P. B. oz. PB; - da jima pripada tudi uporabnina za lokal „S.“ na Poti 40, saj je to, da je temelj podan, navedlo že Višje sodišče v svojem sklepu z dne 5. 6. 2013. Sodišče je kršilo razpravno načelo, ko je upoštevalo sodno poravnavo, na katero se ni nihče skliceval, in jo je tudi napačno razlagalo. Toženec je ta lokal oddajal in zanj pobiral najemnino; - da jima pripada tudi uporabnina za kmetijska zemljišča, ker se sodišče ne bi smelo zadovoljiti z izjavo, da če že, je najemnino pobirala kvečjemu toženka, saj sta najemnika L. in K. povedala, da sta vse urejala s tožencem. Očitata pomanjkanje razlogov v tem delu odločitve; - da sodišče ne bi smelo ugoditi toženčevemu pobotnemu ugovoru, ker ga je podal šele v vlogi 24. 6. 2006, njegov zahtevek za uporabnino pa je zapadel 1. 1. 1998, zato je zastaral. Poleg tega ne drži, da bi tožnici toženca izključili iz uporabe hiše na T., pač pa je bil on tisti, ki je povzročil nevzdržnost sobivanja in sta se tožnici l. 1994 preselili; - da je sodišče napačno odločilo o stroških, saj bi moralo ugotoviti, da samo s sorazmerno majhnim delom nista uspeli.

7. Toženec sodišču kot bistveno očita: - da sodišče ni ugotovilo, da bi kakorkoli nasilno oz. drugače protipravno tožnici oviral pri souporabi; hišo je preuredil, da jo je lahko in jo tudi je uporabljal le v okviru svojega deleža, tožnicama, ki sta se prostovoljno izselili, pa je l. 1997 izročil ključ; onidve sta bili tisti, ki sta ga od l. 1993 do 1997 protipravno izključevali iz posesti, prva tožnica tudi v imenu druge tedaj še mladoletne tožnice; očita odsotnost vrednostne presoje ravnanj tožnice in meni, da temelj ni podan; ravnanja tožnic še podrobno opisuje in se sklicuje na sodno prakso v podobnih primerih; tožnici naj tudi ne bi bili prikrajšani, saj sta se izselili prostovoljno; sam je zahteval le soposest; zgolj dejstvo, da so solastniki sprti, še ne pomeni temelja njegove obveznosti; v hišo se je dejansko vselil šele l. 1998, prej ni bila primerna za uporabo; - tudi pri višini določene uporabnine toženec očita, da je sodišče prezrlo, da je uporabljal le del hiše; - glede obresti meni, da je zahtevek neutemeljen, saj naj ob številnih modifikacijah svojih zahtevkov tožnici obresti ne bi v redu zahtevali oz. gre za samostojne zahtevke, ki so zastarali; - da nasprotuje zavrnitvi njegovega pobotnega ugovora iz naslova odškodninske terjatve, ko je tožnica s ponarejenim podpisom iz zapuščinske mase odtujila 900.000 SIT; ne gre za delitev zapuščine, pač pa je uveljavljal terjatev iz naslova odtujene dediščine; - da bi mu morala biti priznana v pobot uveljavljana odškodninska terjatev za škodo na stanovanjski hiši na T. 5, odtujene premičnine iz te hiše ter porušitve gospodarskega objekta T. 2; meni, da je škodo na hiši dokazal s fotografijami in graja drugačno oceno, odtujeni predmeti so bili zapuščina, porušitev pa je bila protipravna, potrebna bi bila sanacija; teoretične možnosti toženca tega ne spreminjajo.

8. Pritožbi nista utemeljeni.

9. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno in v zadostni meri pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

10. Materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča je tudi tokrat pravilno: Sodišče je pravilno opredelilo naravo spora, izbralo pravilno pravno podlago, in sicer določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma Obligacijskega zakonika (OZ) o neupravičeni pridobitvi. Iz zakonske podlage in obširne sodne prakse si je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno zastavilo nalogo: Primere, ko nekdo uporablja tujo stvar v svojo korist (tudi če solastnik ali kdo drug z njegovim dovoljenjem1 stvar uporablja v večjem obsegu, kot znaša njegov delež), ureja 198. čl. OZ (prej enako ZOR), ki določa, da lahko imetnik stvari zahteva od tistega, ki je njegovo stvar uporabil v svojo korist, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. To določbo je treba razumeti v povezavi s splošnim pravilom o neupravičeni pridobitvi, ki je urejena v 190. čl. OZ, na katerega se je pravilno oprlo tudi prvostopenjsko sodišče. Ta določa, da mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, nadomestiti vrednost dosežene koristi.

11. Poudariti gre, da je to že tretje ponovljeno sojenje v tej zadevi, v pretežnem delu pa je odločitev že pravnomočna; pretežni del zahtevka tožnic je zavrnjen s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1440/2013 z dne 15. 5. 2015 v zvezi s sodbo tukajšnjega sodišča I Cp 3220/2015 z dne 6. aprila 2016. Ta delna sodba je prestala tudi revizijski preizkus, tekom katerega je Vrhovno sodišče obiter dictum pritrdilo vsem argumentom in stališčem pritožbenega sodišča, tako materialnopravnim kot procesnim (glej 7., 8. in 9. tč. sodbe VS RS II Ips 195/2016). V nadaljevanju zato pritožbeno sodišče odgovarja le še na posamezne konkretne očitke pritožnikov.

Odgovori na pritožbo tožnic

12. Najprej je treba omeniti, da pritožbeno sodišče v pravdnem postopku preverja kršitve določb pravdnega postopka (očitane in nekatere po uradni dolžnosti), in ne neposredno kršitve ustave. Res je, da sodišča sodijo po ustavi in zakonu, vendar velja hierarhija pravnih aktov. Glede razlogov, zaradi katerih se sme sodba izpodbijati, in se tičejo bistvenih kršitev postopka, po oceni pritožbenega sodišča ZPP ni v neskladju z ustavo in tudi nima praznine. Očitki kršitve postopka se morajo torej konkretizirati glede na veljavni zakon. Kršitev človekovih pravic procesne narave je torej mogoče subsumirati in konkretizirati kot kršitev določb pravdnega postopka, vsebinske kršitve pa kot napačno uporabo materialnega prava. Mutatis mutandis velja enako za očitke o kršitvah EKČP. 13. Očitek, da sodišče ni obrazložilo zavrnitve tretjega primarnega zahtevka, ni utemeljen, saj je to storilo v tč. 42 na str. 13, ko je pojasnilo, da za nerazdelno (solidarno) terjanje na strani upnika ni podlage.

14. Očitek, da sodišče ni odločilo o celotnem zahtevku, ni upošteven, saj je to razlog, zaradi katerega bi tožeča stranka (v roku 15 dni) lahko zahtevala dopolnitev sodbe (325. čl. ZPP), česar ni storila. Enako velja glede očitka o tem, da sodišče ni izrecno zavrnilo tistega dela zahtevka prve tožnice, ki je ugasnil zaradi pobota, posredno (kolikor ne zahtevata, da bi jima sodišče v okviru odločenega prisodilo več) pa tudi očitek o tem, da sodišče ne bi smelo šteti, da po umiku tožbe zoper toženko od toženca uveljavljata le polovico. V uvodu izpodbijane sodbe sicer ni navedbe vrednosti še spornega dela zahtevkov; ta ni več nujna (2. odst. 324. čl. ZPP).

15. Tudi očitek, da se ne da ugotoviti, o čem je sodišče odločalo, ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje to pojasnilo v 5., 40. in 41. tč. obrazložitve svoje sodbe. Nasprotja med tem in med izrekom sodbe ni, zato očitana kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storjena. Tudi sicer mestoma večkrat ponovljen očitek o pomanjkanju razlogov ni utemeljen, saj jih sodišče prve stopnje strnjeno, a dovolj skrbno in natančno navaja glede vseh pravno odločilnih dejstev, zato je v celoti omogočen pritožbeni preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe: pritožbi obeh strank to v celoti tudi izkoristita.

16. Nadalje sodišče prve stopnje pritožnicama tudi ni odreklo pravice do izjave oz. kontradiktornega obravnavanja; upoštevalo je vse njune bistvene navedbe in ugovore ter jima v polni meri omogočilo sodelovanje pri izvajanju dokazov, tudi z zaslišanjem prič in dokazovanju z izvedencem. Pri tem pa je sodišče prve stopnje pravilno in uravnoteženo, sorazmerno, upoštevalo tudi načelo ekonomičnosti postopka (1. odst. 11. čl. ZPP) in dokazovanje skušalo (čim bolj) omejiti na ugotavljanje pravno pomembnih dejstev.

17. Glede uporabnine za hišo na T. 5a je v 25. tč. sklepa z dne 5. 6. 2013 to pritožbeno sodišče res navedlo, da je temelj bržkone podan, vendar je treba brati obrazložitev tega sklepa v celoti. Tedaj je bila prva odločitev o tem razveljavljena zaradi nasprotujočih si razlogov, kar je bolj natančno pojasnjeno v 16. tč. sklepa, kjer je zaključek sledeč: „Če se izkaže, da je toženec tožnici (so)uporabo preprečeval, to ni dovolj za zavrnitev zahtevka zoper njega.“ V rezimeju sklepa pod tč. 25 je bilo torej (le) dopuščeno, da je temelj obveznosti zoper toženca za to premoženje podan, vendar je sodišče prve stopnje ponovno odločilo, da ni, in tokrat za to podalo konsistentne, nenasprotujoče si, ustrezne, prepričljive, skratka pravilne razloge. Zlasti je bila pomembna ugotovitev, da so bili ključi te nepremičnine, ki je toženec dejansko ni ves čas uporabljal, tudi v hrambi na sodišču, pa jih tožnica ni prevzela, čeprav bi jih lahko, kasneje pa ključev niti od toženca ni zahtevala. Pritožbeno sodišče soglaša, da je s tem privolila v svoje prikrajšanje, zato tožnicama uporabnina za ta del nepremičnega premoženja od toženca ne pripada.

18. Pritožbeno sodišče nima pomislekov proti zavrnitvi zahtevka iz naslova uporabnine za počitniško hišo na Hrvaškem v Š., in sicer iz razloga prepričljive ugotovitve, da je bila toženčeva mati, nekdanja prva toženka v tem sporu (B. B.) tista, ki je (edina) razpolagala s ključi te nepremičnine in tožnicama preprečevala souporabo, ne pa tudi toženec (123. - 135. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe). Če toženca mati ni izključevala od souporabe, sam zato še ni pasivno legitimiran za ravnanja svoje matere. Kot je to pritožbeno sodišče pojasnilo že v svojem sklepu z dne 5. 6. 2013 (13. tč.), sodišče ni vezano na odločitev tujega sodišča, če tuja sodna odločba ni priznana v ustreznem postopku. Je pa prvostopenjsko sodišče tokrat pravilno upoštevalo dejanske navedbe strank glede postopka pred hrvaškim sodiščem in jih (pravilno) dokazno ocenilo oz. umestilo v svojo kompleksno dokazno oceno (123. - 135. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe, posebej tč. 134).

19. Glede uporabnine za nepremičnino na naslovu Cesta 4 v Ljubljani (poslovni prostor - skladišče s parkiriščem) ne zadošča samo sklicevanje na stališče tega pritožbenega sodišča, izraženo v 10. tč. sklepa z dne 5. 6. 2013, da bi bilo nesmiselno in neživljenjsko glede na vrsto oziroma naravo premoženja in ugotovljene razmere oziroma odnose med dediči od tožnic zahtevati, da se (nenehno) potegujeta za souporabo prav vsega skupnega premoženja. Pritožbeno sodišče je tam namreč posebej dodalo, da je treba presoditi okoliščine vsakega primera posebej. Zanesljivo ugotovljene konkretne okoliščine, v katere pritožbeno sodišče sedaj po tretjem sojenju ne dvomi več, pa so, da tega premoženja vendarle ni uporabljal toženec niti preko družbe PB. Dokazni zaključki o tem so prepričljivo navedeni v tč. 138 do 144 ter strnjeni v tč. 145, česar pritožba ne uspe omajati z vztrajanjem pri nasprotnem.

20. V tretjem sojenju je pravilna tudi zavrnitev zahtevka glede uporabnine za lokal „S.“ na Poti 40. Drži, da je to pritožbeno sodišče v predhodnih pritožbenih postopkih izrazilo stališče, da je temelj glede tega dela premoženja bržkone podan, vendar je tekom tretjega sojenja prišlo do pomembnega dogodka, in sicer obsežne sodne poravnave med tožnicama in toženčevo materjo (I Cp 1950/2017 z dne 16. 2. 2018). Ta poravnava se toženca resda neposredno ne tiče, ker je sam ni sklenil, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, da jo je upoštevalo, in sicer voljo tožnic (v tistem postopku toženk), ki sta jo sami izrecno in dokončno izrazili glede konkretnega premoženja. Ni utemeljen očitek, da je sodišče prve stopnje samodejno in brez podlage upoštevalo to sodno poravnavo. Sodišču jo je 26. 2. 2018 posredovala tedaj še prva toženka (njen pooblaščenec). S tem, ko se je seznanilo z njeno vsebino, ni prekoračilo svojih pooblastil. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, v 4. točki te poravnave njene stranke (med katerimi sicer ni toženca, a je tožencu to v korist) ugotavljajo, da je bil lokal S. med pok. A. A. in tožnico (toženčevo materjo B. B., tu nekdanjo prvo toženko) v več desetletij spornem Sporazumu (iz l. 1993) dogovorjen kot nadomestna izpolnitev. Pravilno je nato sodišče prve stopnje sklepalo, da to pomeni, da je bil dolžan pok. A. A. B. B. to nepremičnino izročiti v roku enega leta od Sporazuma. Pravilno je sklepanje sodišča, da sta tožnici torej za nazaj priznali, da je imela pravico do te nepremičnine toženčeva mati, kar pomeni, da njeno dejansko razpolaganje z njo ni bilo protipravno. Če jo je torej uporabljal toženec, njen sin, po njeni volji oz. z njenim dovoljenjem, tožnici, čeprav sodedinji, ob takih ugotovitvah nimata pravice od njega terjati uporabnino, saj nista imeli pravice do tega dela „zapuščine“, kar sta sami priznali. Njuno drugačno zavzemanje v nadaljevanju tega postopka zoper toženca je nasprotovanje lastnemu ravnanju (_venire contra factum proprium_), ki pomeni zlorabo pravice.

21. Glede uporabnine za kmetijska zemljišča ne drži, da ni obrazložena, saj so razlogi o tem navedeni v tč. 152 do 163. Ti razlogi so zadostni, da omogočajo preizkus pravilnosti in zakonitosti odločitve (kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zato ni storjena), ni pa treba sodišču odgovarjati prav na vsako navedbo pravdnih strank, saj je kaj takega zlasti v pravdah, kot je pričujoča, praktično nemogoče. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je tudi tožnica oddajala kmetijska zemljišča, ki sodijo v zapuščino (najemnik D.Z.).

22. Pravilna je tudi delna zavrnitev zahtevanih obresti od prisojene uporabnine. Sodišče prve stopnje v tč. 103 obrazložitve (str. 31) izpodbijane sodbe pravilno pojasni, da sta tožnici, za čas, ko je bila sicer toženčeva zamuda izkazana (od vložitve tožbe do 1. 1. 2007) neutemeljeno zahtevali obresti, kakršne so priznavale poslovne banke za devizne vloge na vpogled, ker za to ni bilo nobene podlage. Pritožbeno zavzemanje tožnic, češ da bi jima v tem primeru sodišče moralo prisoditi pač zakonske zamudne obresti, ni utemeljeno, saj to ni nujno nekaj manj, pač pa je nekaj drugega. Izračuna, ki bi dokazoval, da gre za obresti znotraj (neutemeljenega) zahtevka, tožnici (niti v pritožbi) ne ponudita. Ker mora sodišče odločati v mejah postavljenega zahtevka (1. odst. 2. čl. ZPP), je tak zahtevek pravilno zavrnjen.

23. Pravilna je tudi odločitev o delni utemeljenosti pobotnega ugovora. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje glede ugotovitev, da sta tožnici toženca neupravičeno izključevali iz (so)uporabe hiše na T. 5 med leti 1993 in 1997, kot to natančneje izhaja iz navedenega v tč. 72 do 96 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zgolj pavšalno ali pa iz konteksta iztrgano posamezno nasprotovanje tem razlogom te ocene v celoti ne omaje.

24. Pritožnici se ne soočita z argumenti, s katerimi je sodišče odgovorilo na njun ugovor zastaranja terjatve (168. tč., ki govori o tem, da v pobot uveljavljana terjatev ni zastarana, če ni bila zastarana tedaj, ko so se stekli pogoji za pobot; sodišče v podkrepitev tega argumenta navaja ustaljeno sodno prakso).

Odgovori na očitke toženca

25. Toženec spregleda ali pa se ne želi soočiti z argumenti, ki jih je to pritožbeno sodišče že navedlo (2. odst. tč. 15 sklepa z dne 5. junija 2013), in sicer da je uporaba (solastne oz. skupne stvari) onemogočena tudi zaradi ustvarjanja nevzdržnih razmer, kar ni nujno fizično nasilje. Kljub temu, da je hiša na T. 5 po neprerekanih navedbah bila dvostanovanjska, glede na razmere med dediči nedvomno v nobenem trenutku ni bila primerna za bivanje pravdnih strank. Glede na nesporne ugotovitve sodišča o izredno slabih, napetih in sovražnih odnosih med strankami, ki jih izkazuje že ta večdesetletni spor in vsi drugi, je docela življenjsko, verjetno in razumljivo, da so si dediči (oz. tedaj še dediča) vzajemno povzročali nevzdržno (skupno) bivanje na istem naslovu. Zato ni bilo nobene posebne potrebe zavzemati posebnega vrednostnega stališča do ravnanj tožnice, ki je zamenjala ključavnico in v hišo razporedila varnostnike, kot tudi ne spreminja ocene dejstvo, da je toženec po zamenjavi ključev izvod teh izročil tožnici. S tem je skupno bivanje omogočil le na videz, odnosi pa so ostali enaki, se pravi nevzdržni.

26. Zaradi navedenega tudi ni utemeljen toženčev očitek, usmerjen tudi zoper višino prisojene uporabnine, češ da je uporabljal le določeno površino v hiši, za katero je preračunal, da ustreza njegovemu deležu. V tem konkretnem primeru je treba oceniti, da je ta dejanska okoliščina enako nepomembna kot izročitev ključev, ker je ustvarjala le videz možnosti souporabe. Ta je bila dejansko nemogoča zaradi izjemno sovražnih in napetih odnosov med dediči in tedaj še med toženko (toženčevo materjo), nekdanjo ženo zapustnika.

27. Nadalje je treba ponoviti, kar je bilo tudi že navedeno v prvem pritožbenem postopku, da glede na že omenjene (in večinoma nesporne) okoliščine2 ne more biti izključno odločilno, ali sta tožnici od tožencev (toženca) predhodno zahtevali souporabo vsega skupnega premoženja, ki sta ga uporabljala toženca, da bi šele dokazali njuno neprivolitev v prikrajšanje. To lahko po naravi stvari velja, kot je tudi že bilo poudarjeno v prejšnjih dveh pritožbenih postopkih, le za stanovanjsko hišo, torej za bivanjsko enoto pravdnih strank, ne pa tudi za druge vrste premoženja.

28. Pravilna in zakonita je zavrnitev toženčevega pobotnega ugovora iz naslova zatrjevanega prikrajšanja likvidacijske mase podjetja, ki spada v zapuščino (z dvigom gotovine), torej iz naslova prikrajšanja zapuščine; kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, zapuščinski postopek, ki je primarni za odločanje o zapuščini, še ni končan.

29. Pravilna in zakonita je zavrnitev toženčevega pobotnega ugovora tudi iz naslova odškodnine za zatrjevano škodo, povzročeno na hiši T. 5 . Toženec se ne sooči s pravilnimi razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v tč. 185, da je ta škoda, ko jo je toženec uveljavljal, že zastarala, saj je tožnica hišo zapustila l. 1997, zatrjevano škodo je dal toženec oceniti l. 2002, uveljavljal pa jo je šele l. 2006, torej po preteku 3 let od njenega nastanka in odkar je lahko izvedel za povzročitelja (1. in 2. odst. 376. čl. ZOR). Šele podredno je sodišče prve stopnje navedlo, da škode toženec tudi ni dokazal, kar bi tudi kazalo sprejeti, saj drži, da je predložil le fotografije, ki vsega zatrjevanega ne potrjujejo povsem prepričljivo.

30. Pravilna in zakonita je zavrnitev toženčevega pobotnega ugovora tudi iz naslova odškodnine za zatrjevano škodo, povzročeno s porušenjem skladišča na T. 2. Toženec se ne sooči s pravilnimi razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v tč. 196 in 197, da je imel v primeru nesoglasja v zvezi z vzdrževanjem na razpolago ustrezen nepravdni postopek za nadomestitev soglasja. To ni nekaj „hipotetičnega“, kot navaja v pritožbi.

31. Pravilna in zakonita je zavrnitev toženčevega pobotnega ugovora iz naslova plačila iz zapuščine odpeljanih premičnin, saj bi primarno dedič moral zahtevati njihovo vrnitev v zapuščino.

32. Obrazložitev glede prisojenih obresti je podana v tč. 104, zato ne drži, da je ta del obrazložitve neutemeljen. Tudi ne drži, da bi prisojene obresti zastarale, saj gre za akcesorno terjatev, priznane pa so šele od 1. 1. 2007 dalje in niti ne od vložitve tožbe, kar je pojasnjeno v 21. tč. zgoraj.

Sklepno in o stroških

33. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Posledično je pravilna tudi odločitev sodišča o stroških postopka, ki jo obrazloženo grajata le tožnici, a le glede uspeha, ki bi po njunem moral biti drugače ocenjen oz. drugačen. Njun neuspeh, o katerem je pravilno presojeno, nikakor ni zanemarljiv, zato je odločitev o stroških, ki je oprta na 2. odst. 154 čl. ZPP (sorazmerno uspehu), pravilna in zakonita. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

34. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožniki morajo sami kriti stroške svoje neuspešne pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP) ter posledično vzajemno nepotrebnega odgovora na nasprotnikovo pritožbo.

1 Dovoljenje enega solastnika za uporabo dela solastne/skupne stvari ne zadošča. 2 Ne pa načeloma, prim. zadevo VS RS II Ips 506/2006 in druge.