Jedro

Določila kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1 ožijo krog možnih storilcev tega kaznivega dejanja v primerjavi z v času storitve kaznivega dejanja veljavnimi določili prvega odstavka 244. člena KZ, saj se po določilih spremenjenega zakona to kaznivo dejanje ne stori več zgolj "pri opravljanju gospodarske dejavnosti", ampak "pri njenem vodenju in nadzorstvu", kar pomeni, da lahko to kaznivo dejanje po določilih KZ-1 stori le tisti, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti vrši funkcijo, kot se to zahteva sedaj, pri čemer ni prezreti, da je s temi določili odpravljena tudi subsidiarna narava dejanja. Prav tako vodstveno funkcijo pa je obtoženi kot direktor dejansko opravljal, kar pomeni, da je kaznivo dejanje kot se mu očita iz tega razloga moč še vedno pravno opredeliti po določilih KZ.

Tudi če je šlo za kredita odobrena iz namenskih sredstev Republike Slovenije, je bilo razpolaganje z njimi prenešeno na RRA katera jih ni podeljevala kot nepovratna sredstva, ampak kot kredit po podpisu kreditnih pogodb. Okoliščina, da je RRA kasneje od nekaterih prejemnikov kredita tega skušala izterjati, pomeni, da je bilo vseskozi jasno, da bo podeljeni kredit potrebno vrniti v celoti in da je bil s tem seznanjen tudi obtoženi, ki je kreditne pogodbe podpisal. Zato bi kot direktor moral poskrbeti, da bi bil navedeni dolg samostojnega podjetnika izterjan. Že iz obtoženčevega zagovora jasno izhaja, da se je zavedal, da bi moral poskrbeti za izterjavo dolga, pa tega brez da bi imel kakšen tehten razlog, ni storil.

Izrek

I. Pritožbi B. J. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o odvzemu premoženjske koristi B. J. s.p., razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Pritožbe obtoženega B. K., njegove zagovornice in zagovornika obtožene pravne osebe G. D. J. d.d. S. K. pa zavrnejo kot neutemeljene in se v nerazveljavljenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Obtoženi B. K. in obtožena G. D. J. d.d. S. K. sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je bil obtoženi B. K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ, obtožena pravna oseba G. D. J. d.d., S. K. pa za odgovorno kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po 235. členu KZ v zvezi s 3. točko 4. člena ZOPOKD in 7. točko 25. člena istega zakona. Obema sta bili izrečeni pogojni obsodbi, obtoženemu B. K. z določeno kaznijo osmih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, obtoženi pravni osebi pa (po 1. točki prvega odstavka 26. člena ZOPOKD) z določeno denarno kaznijo v višini 50.000,00 EUR, prav tako s preizkusno dobo dveh let in dodatnim pogojem (po določilih 23. člena ZOPOKD v zvezi s tretjim odstavkom 50. člena KZ), da najkasneje v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancu Republiki Sloveniji, zastopani po Državnemu pravobranilstvu, ZO v Celju, znesek 41.729,26 EUR, sicer bo pogojna obsodba lahko preklicana. Nadalje je bilo odločeno, da je obtožena pravna oseba G. D. J. d.d. S. K. dolžna plačati oškodovancu Republiki Sloveniji, zastopani po Državnem pravobranilstvu, ZO v Celju prej navedeni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27. 12. 2001 dalje, do izpolnitve obveznosti. Po določilih člena 95 in 96 KZ je bilo B. J. s.p. naloženo, da mora v dobro državnega proračuna plačati 29.210,48 EUR, kar ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi. Obtoženi B. K. in obtožena pravna oseba J. d.d. sta bila obsojena še na nerazdelno plačilo vseh stroškov kazenskega postopka, do sedaj znanih v višini 1.392,84 EUR, kot tudi morebitnih drugih stroškov postopka, ki bodo odmerjeni kasneje, s posebnim sklepom, plačati pa morata tudi sodno takso.

2. Proti tej sodbi so se pritožili obtoženi B. K. in njegova zagovornica, zagovornik obtožene pravne osebe J. d.d. in B. J.. Zagovornica obtoženega B. K. izrecno, obtoženi sam pa smiselno, v pritožbah uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zagovornica pa napada tudi odločbo sodišča prve stopnje o temu obtožencu izrečeni kazenski sankciji. Kot trdi, iz vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tudi zagovornik obtožene pravne osebe J. d.d. Vsi navedeni pritožniki predlagajo, da se pritožbam ugodi in izpodbijana sodba za obtoženca spremeni tako, da se oprostita obtožbe, ali pa tako, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje. B. J. pa v vloženi pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o odvzemu premoženjske koristi in predlaga, da se odločba sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi, on pa oprosti plačila sodne takse. Na to pritožbo je odgovorila zagovornica obtoženega B. K..

3. Višji državni tožilec Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije – Zunanjega oddelka v Celju B. O. je že v pisnem mnenju o pritožbah podanem 11. 7. 2011, s katerim so bili pritožniki seznanjeni in je zagovornica obtoženega B. K. nanj odgovorila, pri katerem je vztrajal na seji senata sodišča druge stopnje, podal predlog, da se pritožbi B. J. ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o odvzemu premoženjske koristi razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, sicer pa preostale pritožbe zavrnejo kot neutemeljene in se v nerazveljavljenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pritožba B. J. je utemeljena, ostale pritožbe pa je bilo potrebno kot neutemeljene zavrniti.

5. Po presoji zadeve sodišče druge stopnje ni moglo sprejeti zatrjevanj zagovornice obtoženega B. K., ko trdi, da je sodišče prve stopnje v škodo tega obtoženca kršilo kazenski zakon, kar bi že samo po sebi narekovalo njegovo oprostitev. S sklicevanjem na v pritožbi navedene odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije vztraja pri trditvi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe prvega odstavka 244. člena KZ, saj so bile te spremenjene z uveljavitvijo Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1), v njegovem 240. členu, kateri je po njenem prepričanju za obtoženca milejši predpis in bi ga bilo potrebno uporabiti z upoštevanjem določil 7. člena KZ-1. Izpostavlja, da določila kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1 ožijo krog možnih storilcev tega kaznivega dejanja v primerjavi z v času storitve kaznivega dejanja veljavnimi določili prvega odstavka 244. člena KZ. Gre za trditev kateri je mogoče pritrditi, saj se po določilih spremenjenega zakona to kaznivo dejanje ne stori več zgolj “pri opravljanju gospodarske dejavnosti”, ampak “pri njenem vodenju in nadzorstvu”, kar pomeni, da lahko to kaznivo dejanje po določilih KZ-1 stori le tisti, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti vrši funkcijo, kot se to zahteva sedaj, pri čemer ni prezreti, da je s temi določili odpravljena tudi subsidiarna narava dejanja. Prav tako vodstveno funkcijo pa je obtoženi K. pri R. r. a. C. d.o.o. (v nadaljevanju RRA) kot njen direktor dejansko opravljal, kar pomeni, da je kaznivo dejanje kot se mu očita iz tega razloga moč še vedno pravno opredeliti po določilih KZ. Da ga ne bi bilo mogoče ni moč razbrati tudi iz nadaljnjih zatrjevanj pritožnice. Že zgolj funkcija, ki jo je opravljal je pomenila, da mu je bila ob njenem izvrševanju zaupana skrb glede razpolaganja in upravljanja z finančnimi sredstvi družbe, tudi tistimi, katera je ta dobila drugje zaradi določenega namena uporabe, kar pomeni, da v opisu obtoženemu K. očitanega kaznivega dejanja ni potrebe po natančnejši navedbi od kod to zaupanje izhaja. Seveda pa ni razloga za dvom, da je v danem primeru šlo za opravljaje gospodarske dejavnosti, saj gre pri dodeljevanju kreditov, kakršno je bilo dodeljeno B. J. s.p., tudi če je sredstva zanje zagotovilo Ministrstvo za gospodarstvo Republike Slovenije, za opravo finančnega inženiringa. To pa spada med registrirano gospodarsko dejavnost agencije, kakor to izhaja iz v spisu se nahajajoče Družbene pogodbe (priloga spisa na listni št. A 25). S tem, ko je sodišče prve stopnje obtoženega K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 244. člena KZ torej v njegovo škodo ni kršilo kazenskega zakona.

6. Zagovornica obtoženega B. K. nima prav tudi v delu, ko meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, očitno tista iz drugega odstavka 371. člena ZKP s tem, ko je odločilo, da morata stroške tega kazenskega postopka povrniti obtoženi K. in obtožena pravna oseba J. d.d. in to nerazdelno. Pritožnici je sicer mogoče pritrditi v njeni trditvi, da se obtoženemu K. ne očita več njegova krivda za kaznivo dejanje za storitve kaznivega dejanja katerega je bila spoznana za odgovorno obtožena pravna oseba. Pa vendarle ni res, da med očitki obtožencema ne obstoji medsebojna povezanost. To predstavlja kredit odobren B. J. s.p. in njegova nadaljnja usoda povezana z kaznivim dejanjem očitanim obtoženi pravni osebi J. d.o.o. Pri tem ni moč mimo dejstva, da so se pri tem izvajali dokazi, z izvedbo katerih so nastali stroški katere morata povrniti oba obtožena. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo določila tretjega odstavka 95. člena ZKP.

7. V nasprotju z zatrjevanji obtoženega K. in njegove zagovornice v vloženih pritožbah sodišče druge stopnje ne vidi razloga za dvom v pravilnost in popolnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja glede temu obtožencu očitanega kaznivega dejanja. Pri tem je potrebno v prvi vrsti opozoriti na to, da obtoženi K. s svojim obširnim pritožbenim zatrjevanjem izkazuje, da si očitke obtožbe razlaga po svoje in še vedno meni, da je obtožen in spoznan za krivega tudi tega, da je pri očitanem mu kaznivem dejanju presegel pooblastila v zvezi z odobritvijo kredita B. J. s.p., pa tudi, da se ga še vedno krivi tudi za kaznivo dejanje za katerega je bila spoznana za odgovorno obtožena pravna oseba J. d.d. To ni res in tega, kljub razlogom iz katerih sodišče prve stopnje izvaja zaključek, da je tudi obtoženi K. vedel za okoliščine in način pridobitve subvencije G. D. J. d.d. (stran 12 izpodbijane sodbe), ne trdi tudi ta. Zato kaj več o tem, kot tudi v zvezi z zatrjevanji obtoženega K. s katerimi obrazlaga kaj vse koristnega je po prihodu v Agencijo v Celju zanjo storil, v kar ni razloga dvomiti, ni potrebno posebej obrazlagati.

8. Tudi sodišče druge stopnje ne vidi razloga za dvom, da sta bili na prošnjo B. J. s.p. s strani RRA temu odobrena posojila navedena v izreku izpodbijane sodbe, da je ta denar dobil in ga v dogovorjenem roku do 21. 11. 2001 ni vrnil, ampak je to delno storil šele dne 4. 12. 2001, pa pri tem še vedno ostal dolžan 7,000.000,00 takratnih SIT, sedanjih 29.210,48 EUR. Gre za dejstvo katerega potrjuje v spisu se nahajajoča listinska dokumentacija, zagovor obtoženega K., pa tudi izpoved kot priče zaslišanega B. J.. Pritožnika, obtoženi K. in njegova zagovornica v zvezi s tem trdita, da zaradi tega družbi RRA ni nastala škoda, podobno kot je to moč razbrati iz dopisov nadzornega sveta te družbe in izpovedi priče Z. P.. To svojo trditev pritožnika izvajata iz dejstva, da je bil kredit dan samostojnemu podjetniku odobren iz namenskih sredstev, ki jih je zagotovila Republika Slovenija, pa tudi prepričanju, da je bil kredit ustrezno zavarovan in je bilo poskrbljeno za to, da terjatev še vedno ni zastarala in jo bo, ko bodo za to dani pogoji, mogoče izterjati. V zvezi s tem je reči, da tudi če je šlo za kredita odobrena iz namenskih sredstev Republike Slovenije, je bilo razpolaganje z njimi prenešeno na RRA katera jih, tudi vsem preostalim 150 prejemnikom, kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni podeljevala kot nepovratna sredstva, ampak kot kredit po podpisu kreditnih pogodb. Že to, dejstvo, da je bil kredit s strani B. J. s.p. zavarovan z bianco menicami, pa tudi okoliščina, da je RRA kasneje od nekaterih prejemnikov kredita tega skušala izterjati pomeni, da je bilo vseskozi jasno, da bo podeljeni kredit potrebno vrniti v celoti in da je bil s tem seznanjen tudi obtoženi K., ki je kreditne pogodbe podpisal. Ob dejstvu, da kredit, kot rečeno ni bil vrnjen v celoti, ni dvoma, da je s tem nastala škoda v prej navedeni višini, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje RRA.

9. Prav to dejstvo, katero je bilo kot rečeno obtoženemu K. znano, je narekovalo, da opravi svojo dolžnost, katera je izvirala iz položaja ki ga je zasedal, torej da poskrbi za to, da bi bil navedeni dolg samostojnega podjetnika izterjan. Tega obtoženi K. izrecno niti ne zanika. Trdi le, da je bilo njegovo ravnanje v tej smeri brez vsakega pomena. Sodišče druge stopnje se pridružuje prepričanju sodišča prve stopnje, da to ni res. Pri tem je potrebno kot prvo izpostaviti dejstvo izhajajoče že iz izpovedi priče J., da v letu 2001 še ni zašel v finančne težave, pa tudi, da teh očitno ni imel tudi še v letu 2002, sicer ne bi mogel nabavljati opreme za golf v A., kamor je po podatkih spisa (listna št. 522 do 567) v tem letu nakazal veliko denarja, po izračunu višjega državnega tožilca skoraj 38.000,00 EUR. Morda je res, da je zaradi tega prihajal občasno v negativno stanje na svojem tekočem računu pri banki, česar ni potrebno preverjati, saj podatki pridobljeni pri Davčnem uradu v Celju zanesljivo potrjujejo, da je v razdobju od leta 1999 do 2008 posloval z dobičkom, pri čemer je bil uspešen tudi po poplačilu zneskov navedenih v sklepih o davčnih izvršbah. Prav iz ničesar ne izhaja, da bi J. davčno upravo pri podaji podatkov zavajal, zato tudi dopolnitev dokaznega postopka s ponovnim zaslišanjem priče J. v zvezi s tem ni potrebna. Povedano velja ob dejstvu, da je B. J. s.p. takrat razpolagal tudi z drugim premoženjem, saj sam pove, da je kupoval delnice G. D. J. d.d., ko je za to torej imel denar. Če mu je tega morda v kasnejših letih primanjkovalo pa je še vedno imel delnice, po katerih bi bilo mogoče poseči, zanje pa je obtoženi K. vedel, saj je bil tudi sam, čeprav manjšinski, delničar navedene družbe. V vsakem primeru pa bi bilo potrebno poskusiti z unovčenjem menic, saj sta prav ti, kot trdi pritožnik, adekvatno varovali dolg. Nič od tega ni bilo storjenega, ko ni prezreti, da obtoženi K. pa tudi ne kdo drug ni nikoli pojasnil na kakšen način bi naj v RRA ugotavljali nelikvidnosti in “osebni bankrot” navedenega samostojnega podjetnika. Gre za okoliščino, katera govori v prid temu, da obtoženi tega, tako kot tega da ni poskrbel, da bi bil namen kredita vpisan v pogodbe, ni storil iz drugih, njemu znanih razlogov, misleč, da se bo lahko izgovarjal na okoliščino, da samostojni podjetnik dolg priznava, zaradi česar njegova izterjava ni zastarala. To slednje za drugačno sprejete odločitve ne zadostuje, kar pomeni, da je obtoženemu K. storitev kaznivega dejanja kot se mu očita v dejanskem pogledu dokazana. O tem je sodišče prve stopnje podalo jasne, na dokazih temelječe razloge, kar pomeni, da ob razsoji ni zagrešilo nadaljnje v pritožbah sicer smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. S storitvijo tega kaznivega dejanja je dejansko nastala premoženjska korist B. J. s.p. v višini 29.210,48 EUR. Povrnitve te premoženjske koristi, katera predstavlja škodo za RRA, ta od samostojnega podjetnika ni zahtevala, zato je bil s strani državnega tožilca v celoti umesten predlog za njen odvzem, skladen določilom člen 95 in 96 KZ. Pritožnika torej nimata prav tudi v tem, ko trdita, da uporaba teh določil v obravnavanem primeru ne pride v poštev.

10. Obtoženemu K. je storitev očitanega mu kaznivega dejanja dokazana tudi v subjektivnem pogledu. Že iz njegovega zagovora, ko se sklicuje na okoliščine zakaj ni opravil prej naveden svoje dolžnosti, izhaja, da se je zavedal, da bi moral poskrbeti za izterjavo dolga, pa tega, kot je bilo ugotovljeno, ne da bi imel za to kakšen tehten razlog, ni storil. To pa pomeni le to, da je s tem samostojnemu podjetniku, katerega je še iz časov pred prihodom v RRA dobro poznal, saj je z njim sodeloval, ko je bil še direktor G. D. J. d.d., kjer sta bila oba tudi delničarja, imel namen pridobiti premoženjsko korist v navedenem znesku. To dokončno potrjuje dejstvo, da s svojim dolžnim ravnanjem te ni skušal vsaj zmanjšati. Očitek storitve kaznivega dejanja v krivdni obliki direktnega naklepa je obtoženemu K. v celoti pravilen.

11. V zvezi s pritožbo zagovornice obtoženega K. je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o temu obtožencu izrečeni kazenski sankciji. Ugotavlja, da je obtožencu izrečena primerna kazenska sankcija – pogojna obsodba v okviru katere sta mu bili prav tako določeni primerna zagrožena kazen zapora in trajanje preizkusne dobe. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo vse v poštev prihajajoče okoliščine in jih primerno ovrednotilo, tudi obtoženčevo nekaznovanost na katero se sklicuje njegova zagovornica.

12. Sodišče druge stopnje kot rečeno ni moglo sprejeti za utemeljene tudi navedbe zagovornika obtožene pravne osebe G. D. J. d.d.. V izpodbijani sodbi navedena in analizirana listinska dokumentacija, skupaj z izpovedjo zaslišanih prič zanesljivo potrjuje ne le dejstva, da se je gospodarska družba prijavila na razpis Javnega sklada Republike Slovenije za regionalni razvoj in ohranjanje poseljenosti slovenskega podeželja, za pridobitev subvencije, katero je dne 27. 10. 2000 (priloga A 46 spisa) opravil še njen takratni direktor, sedaj obtoženi B. K., ampak tudi, da je tej v letu 2001 posredovala vso zahtevano dokumentacijo na podlagi katere je bila subvencija v višini takratnih 10,000.000,00 SIT (sedanjih 41.729,26 EUR) odobrena in dne 27. 12. 2001 tudi izplačana. Gre za razdobje, ko je direktorske posle pri gospodarski družbi opravljala J. R., katera je za odobritev kredita potrebno dokumentacijo javnemu skladu posredovala, s čemer je bilo omogočeno, da je bil pridobljeni denar, vse kaže da v času ko je bil direktor že F. T., tudi uporabljen. Obramba trdi, da je bil uporabljen namensko za kar so bili sodišču dejansko predloženi dokazi. Tudi če slednje drži, česar ni potrebno posebej presojati, ni mogoče slediti pritožniku, da je bila subvencija pridobljena na podlagi dokumentacije, ki je bila popolnoma pravilna in je v celoti ustrezala razpisnim pogojem. Pritožnik je očitno spregledal, da predložena dokumentacija ni bila izdana za potrebe tega, ampak povsem drugega razpisa za subvencijo, kar niso potrdili le priče T., R. in K., ampak zlasti tisti, kateri so jo izdelali in pri tem opozorili na kršitve avtorskih pravic, kot je to omenjeno v pritožbi. Da je to res, je videti tudi iz prilog spisa. To samo po sebi za razsojo še ne bi bilo odločilno, saj je bila vsebina dokumentacije očitno takšna, da je zadovoljila razpisnim kriterijem. Tem pa, kot je pojasnila priča K. Z. (listna št. 470 spisa) ni zadovoljila druga potrebna dokumentacija, zlasti tista o plačilu za izdelavo načrta v višini 23,100.000,00 SIT, katero je bilo opravljeno fiktivno, kar pomeni, da subvencija, če bi javni sklad za to vedel, ne bi bila podeljena. O tem, da gre za fiktivno plačilo povezano z navidezno pogodbo št. 005/2001, sklenjeno med G. D. J. d.o.o. in A. i. d.o.o. pa seveda ne more biti dvoma. Povedano je zanesljivo potrjeno z dokazi analiziranimi na straneh 10 do 11 izpodbijane sodbe, katere kot pravilne sprejema tudi sodišče druge stopnje in jih, da ne bi prišlo do nepotrebnega ponavljanja, ne navaja znova. Pri tem je opozoriti na vlogo samostojnega podjetnika B. J. pri zagotavljanju sredstev G. D. J. d.d. v zvezi s fiktivnim plačilom “izdelane dokumentacije”, izvirajočih v pretežnem delu iz kredita najetega pri RRA. Gre za nedopustno ravnanje vpletenih v izvršene transakcije katerih ni mogoče šteti z “svoboden pretok kapitala, kot temeljni postulat poslovanja gospodarske družbe”, kot to skuša prikazati zagovornik obtožene pravne osebe. Prav nobenega razloga torej ni za dvom v pravilnost ugotovitve, da je obtožena pravna oseba prišla do sredstev subvencije na nezakonit način, kar pomeni, da zaradi tega ni pomembno zakaj je pridobljena sredstva porabila. Za storitev kaznivega dejanja je obtožena pravna oseba v celoti kazensko odgovorna.

13. Vse doslej povedano v zvezi z zatrjevanji zagovornika obtožene pravne osebe J. d.d. velja ob nadaljnji ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje ob razsoji pravilno uporabilo določila 3. točke 27. člena ZOPOKD. Ta določajo, da se lahko postopek samo zoper pravno osebo uvede oziroma izvede le v primeru, ko ga zoper storilca ni mogoče uvesti oziroma izvesti iz razlogov, določenih z zakonom, ali pa je bil zoper njega že izveden. Dokazni postopek je pokazal, da je obtožena pravna oseba prejela premoženjsko korist do katere je prišla na podlagi predložitve fiktivne dokumentacije javnemu skladu s strani njenih delavk J. R. in G. K., pa tudi, da je bil denar v družbi porabljen, kot je to že bilo povedano. Zoper ti dve delavki družbe pa ob vložitvi obtožnice dne 7. 7. 2009, ko prej zoper njiju kazenski postopek ni bil zahtevan in voden, obtožbe ni bilo več mogoče vložiti zaradi nastopa relativnega zastaranja kazenskega pregona (4. točka prvega odstavka 111. člena KZ) in torej njun pregon ni bil več dopusten.

14. Tudi po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje G. D. J. d.d. izreklo primerno kazensko sankcijo – tudi njej pogojno obsodbo s primerno visoko določeno zagroženo denarno kaznijo in trajanjem preizkusne dobe. Pravilna je odločitev tudi v tem, da je bil v okviru te določen še dodatni pogoj po plačilu Republiki Sloveniji zneska 41.729,26 EUR v primerni dobi enega leta, ko zaradi tega gospodarski družbi ne grozi stečaj, kot meni pritožnik. V zvezi z njim je potrebno reči še to, da posebni pogoji ne zajema tudi plačila sicer prisojenih zamudnih obresti, kot je to očitno zmotno zapisano v pritožbi.

15. Kljub že povedanemu, da je dokazni postopek zanesljivo potrdil, da B. J. s.p. še vedno dolguje RRA 29.210,48 EUR, kar zanj predstavlja premoženjsko korist, katere vrnitve oškodovana družba ni zahtevala, zaradi česar je potrebno zadevo v tem delu presojati po določilih 95. člena in 96. člena KZ, je bilo potrebno njegovi pritožbi ugoditi in odločitev sodišča prve stopnje s katerim je samostojnemu podjetniku naložilo, da vplača v dobro državnega proračuna navedeni znesek, razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo odločitev. Podatki spisa namreč pokažejo, da državni tožilec ob vložitvi obtožnice in tudi kasneje na glavnih obravnavah odvzema te koristi B. J. s.p. ni zahteval in o tem ta ob zaslišanju kot priče, kar v takšnem primeru ne bi bil, tako kot tudi ne obtoženec, ni bil zaslišan. Predlog za odvzem te koristi je državni tožilec podal šele v končni besedi, pa še to nejasno v pogledu tega komu se naj odvzame (listna št. 587 spisa). V primeru, ko je sodišče prve stopnje tudi po mnenju sodišča druge stopnje upravičeno štelo, da se naj ta korist odvzame prav B. J. s.p., bi moralo ravnati po določilih prvega odstavka 500. člena ZKP. Glavno obravnavo bi bilo potrebno otvoriti znova, na njej zaslišati samostojnega podjetnika, za tem, ko bi se mu naj predočil podani predlog, saj se ima ta pravico o njem izjaviti. Tega sodišče prve stopnje ni storilo, zaradi česar je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Pritožnik ima prav, da sodišče prve stopnje ni kršilo le navedenega določila ZKP, ampak tudi določila člena 22 Ustave Republike Slovenije, to pa vsekakor pomeni, da je navedena kršitev vplivala na zakonitost tega dela sodbe sodišča prve stopnje. Pritožniku je bilo zato potrebno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o odvzemu premoženjske koristi samostojnemu podjetniku razveljaviti ter zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek v katerem bo to moralo upoštevati prej navedena določila ZKP in tudi Ustave Republike Slovenije.

16. Ker uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal kršitev na katere mora paziti sodišče druge stopnje samo, je bilo potrebno odločiti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

17. Obtoženi B. K. in G. D. J. d.d. S. K. s pritožbam nista uspela, zato morata plačati sodno takso. To jima bo odmerilo sodišče prve stopnje po določilih Zakona o sodnih taksah.