Jedro

Če sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o premoženjski koristi, postane sodba sodišča prve stopnje v potrjenem delu materialno pravnomočna, ne pa tudi formalno pravnomočna.

Odločba o odvzemu premoženjske koristi je sestavni del obsodilne sodbe kot celote in zato sodbe kot celote ni mogoče izvršiti ne glede na to, da je bila sodba razveljavljena v delu, ki se nanaša na odločbo o odvzemu premoženjske koristi drugemu prejemniku.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 11. 2. 2011 obsojenega B. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Gospodarsko družbo J. d.d., Slovenske Konjice je spoznalo za odgovorno kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po 235. členu KZ v zvezi s 3. točko 4. člena in 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD). Obema je izreklo pogojni obsodbi, v katerih je obsojenemu B. K. določilo kazen osem mesecev zapora, gospodarski družbi pa denarno kazen v višini 50.000 EUR, obema s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi 95. in 96. člena KZ je B. J. s.p., Slovenske Konjice naložilo plačilo zneseka 29.210,48 EUR, kar ustreza s kaznivim dejanjem (zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ) pridobljeni premoženjski koristi. Republiki Sloveniji je dosodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 41.729,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2001 dalje ter ga naložilo gospodarski družbi J. d.d., Slovenske Konjice v plačilo. Odločilo je, da sta obsojeni B. K. in gospodarska družba J. d.d. dolžna plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je dne 30. 9. 2011 s sodbo in sklepom odločilo, da se pritožbi B. J. ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o odvzemu premoženjske koristi B. J. s.p. razveljavi, ter da se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje; pritožbe obsojenega K., njegove zagovornice, zagovornika gospodarske družbe J. d.d., Slovenske Konjice je zavrnilo kot neutemeljene in v nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da sta obsojeni B. K. in gospodarska družba J. d.d., Slovenske Konjice dolžna plačati sodno takso.

2. Zoper sodbo Višjega sodišča v Celju je vrhovni državni tožilec dne 24. 6. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena in v zvezi s šestim odstavkom 392. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi kršitve 22. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj na podlagi 426. člena ZKP ugotovi, da sta bili s sodbo višjega sodišča kršeni določbi šestega odstavka 392. člena, v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP in 22. člen Ustave RS.

3. Na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP je na zahtevo odgovorila zagovornica obsojenega B. K. odvetnica J. G. iz Žalca. Navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, vložena pa je tudi v korist obsojenega K., zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi tako, da spremeni sodbi sodišč prve in druge stopnje ter obsojenega K. oprosti obtožbe, ali pa obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

5. Državni tožilec se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je obravnavalo zahteve za varstvo zakonitosti tudi v primerih, ko sodba kot celota ni bila pravnomočna, če bi glede na načelno vztrajanje pri nasprotnem stališču to lahko pomenilo kršitev ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave RS (sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 12/2005 in I Ips 355/2003). Meni, da je v konkretni zadevi glede na do sedaj sorazmerno dolgotrajen kazenski postopek ta pravica še toliko bolj izpostavljena, zaradi česar ob upoštevanju 23. člena Ustave, to je ob upoštevanju pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa tudi pravice do poštenega postopka iz 22. člena Ustave ter pravne varnosti iz 2. člena Ustave, ocenjuje, da so izpolnjeni pogoji, da Vrhovno sodišče zadevo obravnava in ugotovi uveljavljeno kršitev.

6. V sodbah, na katere se sklicuje državni tožilec, je Vrhovno sodišče obravnavalo tiste dele sodb, ki so postali v celoti pravnomočni. V obeh navedenih zadevah sta bili sodbi sodišč prve stopnje razveljavljene delno ali v celoti za soobdolžence, ne pa za obsojenca, ki je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato je v obeh sodbah Vrhovno sodišče obravnavalo vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti po vsebini, saj je presodilo, da če bi čakalo na pravnomočen zaključek kazenskega postopka kot celote, to je tudi za tiste obdolžence, za katere je bila sodba sodišča prve stopnje delno ali v celoti razveljavljena, bi bila obsojenemu, ki je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, to je tistemu, ki je bil pravnomočno obsojen in so vsi deli sodbe zanj postali pravnomočni, kršena pravica do sojenja v razumnem roku. V zadevah, na katere se sklicuje državni tožilec, je tako šlo za drugačno procesno situacijo, ki ni primerljiva z obravnavanim primerom.

7. Po prvem odstavku 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo ali zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti v primerih, naštetih v točkah 1. do 3. istega odstavka. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo praviloma šele po tem, ko je kazenski postopek v zadevi pravnomočno končan. Izjema od tega pravila je predpisana v četrtem odstavku 420. člena ZKP, ki dovoljuje vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom zoper pravnomočno odločbo o odreditvi ali podaljšanju pripora.

8. Pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je pravnomočnost sodne odločbe. Sodna odločba mora biti materialno in formalno pravnomočna. V obravnavnem primeru je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o odvzemu premoženjske koristi. Po določbi šestega odstavka 392. člena ZKP lahko sodišče druge stopnje razveljavi delno tudi sodbo sodišča prve stopnje, če spozna, da se posamezni deli dajo razveljaviti in izločiti brez škode za pravilno razsojo. Nerazveljavljeni deli sodbe postanejo na podlagi prvega odstavka 129. člena ZKP praviloma tudi pravnomočni in izvršljivi. Če del sodbe postane pravnomočen in tudi izvršljiv, je mogoče šteti, da je kazenski postopek v tem delu pravnomočno končan (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 457/2006). Z odločbo sodišča druge stopnje pa je postala sodba sodišča prve stopnje v potrjenem delu materialno pravnomočna, ne pa tudi formalno pravnomočna (sklep Vrhovnega sodišča I Ips 149/2009 z dne 7. 5. 2009), ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o premoženjski koristi.

9. Po določbi prvega odstavka 95. člena KZ ne sme nihče obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Drugi odstavek istega člena pa določa, da se korist iz prejšnjega odstavka odvzame s sodno odločbo, s katero je bilo ob pogojih, določenih v tem zakoniku, ugotovljeno kaznivo dejanje. Pogoj za odvzem premoženjske koristi je torej ugotovljeno kaznivo dejanje, v konkretnem primeru je bilo kaznivo dejanje ugotovljeno z obsodilno sodbo. Premoženjska korist je bila odvzeta drugemu prejemniku koristi, ne obsojencu (po določbi 96. člena KZ pa se premoženjska korist odvzame storilcu ali drugemu prejemniku koristi ali pa se mu, če koristi ni mogoče odvzeti, naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza premoženjski koristi). Odvzem premoženjske koristi je povezan z izrekom obsodilne sodbe in z ugotavljanjem ter ugotovitvijo, da je bila premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Premoženjska korist tako izvira iz kaznivega dejanja storilca. Odločba o odvzemu premoženjske koristi je sestavni del obsodilne sodbe (5. točka prvega odstavka 359. člena ZKP) kot celote in zato sodbe kot celote ni mogoče izvršiti ne glede na to, da je bila sodba razveljavljena v delu, ki se nanaša na odločbo o odvzemu premoženjske koristi drugemu prejemniku.

10. Po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti zoper izpodbijano sodbo (odločbo) ni dovoljena, ker je zahtevo mogoče vložiti takrat, ko postane sodba formalno in materialno pravnomočna glede vseh njenih delov. Temu kriteriju pa v obravnavani zadevi ni zadoščeno. Klavzula o pravnomočnosti, oziroma pravnomočnost, ki je ugotovljena v končnih odredbah (gre za potrdilo o pravnomočnosti) namreč nima učinka na nastop pravnomočnosti, pač pa pravnomočnost le potrjuje. Klavzula o pravnomočnosti tako tudi ne more vzpostaviti pravnomočnosti, če za njen nastop niso izpolnjeni pogoji (sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 83/2013 z dne 18. 2. 2014).

11. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zahtevo državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljeno. Glede na odločitev Vrhovno sodišče ni presojalo, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbo šestega odstavka 392. člena ZKP oziroma ali so bili za uporabo te določbe v konkretni zadevi izpolnjeni pogoji.