Jedro

Glede na to, da objektivne okoliščine primera niso problematične, temveč zgolj pravno vprašanje, ali se je v času, ko sta obdolženca oddala vlogo za dodelitev neprofitnega stanovanja štelo, da prihranki ne sodijo v kategorijo premoženja, ki se upošteva kot eden od pogojev za pridobitev neprofitnega stanovanja. Obdolženi vztraja pri stališču, da prihranki z vidika socialnovarstvenih predpisov v času storitve kaznivega dejanja niso sodili med premoženje, kar naj bi bilo, kot se je izrazil, celo splošno znano dejstvo. Vendar to dejstvo ni splošno znano, temveč velja ravno obratno, da prihranki, ki jih ima posameznik, sodijo med njegovo premoženje, kar je že samo po sebi tako umevno, da tega ni potrebno posebej obrazlagati.

Izrek

Pritožbe se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženca sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obdolžena S.K. in M.M. spoznalo za kriva, da sta storila kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 jima je izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je po prvem odstavku 211. člena KZ-1 določilo, obdolženemu S.K.-ju kazen osem mesecev zapora, obdolženi M.M. pa kazen šest mesecev zapora, kazni pa se ne bosta izrekli, če v preizkusni dobi dveh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Odločilo je še, da sta obdolženca na podlagi prvega in drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžna nerazdelno plačati oškodovanemu Stanovanjskemu skladu občine - Javni sklad, znesek 5.486,56 EUR. Po prvem odstavku 95. člena ZKP pa jima je naložilo, da morata nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka v znesku 18,24 EUR ter ustrezni sodni taksi, ki bosta odmerjeni po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo se pritožujejo obdolženi S.K., tako osebno, kot preko svojega zagovornika in zagovornik obdolžene M.M.. Obdolženi S.K. se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi izrečene kazenske sankcije. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da oba obdolženca oprosti obtožbe. Enake pritožbene razloge uveljavlja tudi zagovornik navedenega obdolženca s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zagovornik obdolžene M.M. uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona, bistvena kršitev določb kazenskega postopka, pritožuje pa se tudi zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku in zaradi kršitve Ustave. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe.

4. Oba zagovornika sta podala tudi dopolnitev pritožbe in vztrajala pri razveljavitvi oziroma spremembi izpodbijane sodbe.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Osnovno vprašanje, ki se je v zadevi zastavljalo kot sporno je, ali sta obdolženca s tem, ko sta v vlogi za dodelitev neprofitnega stanovanja navedla, da nimata prihrankov, navajala lažno okoliščino glede njunega premoženja in tako dosegla, da sta dobila v najem neprofitno stanovanje, do katerega pa nista bila upravičena, saj sta na banki oba imela depozit v višini, ki je presegal v razpisu določeni limit. Kot je sodišče prve stopnje zaključilo, sta obdolženca očitano jima kaznivo dejanje storila in s tem zaključkom, ki je v sodbi prepričljivo in razumsko obrazložen, se sodišče druge stopnje v celoti strinja. Glede na to, da objektivne okoliščine primera niso problematične, temveč zgolj pravno vprašanje, ali se je v času, ko sta obdolženca oddala vlogo za dodelitev neprofitnega stanovanja štelo, da prihranki ne sodijo v kategorijo premoženja, ki se upošteva kot eden od pogojev za pridobitev neprofitnega stanovanja, se je v okviru pritožbenih navedb potrebno najprej opredeliti le do tega vprašanja.

7. Obdolženi S.K. v svojem zagovoru in tudi v pritožbi vztraja pri stališču, da prihranki z vidika socialnovarstvenih predpisov v času storitve kaznivega dejanja niso sodili med premoženje, kar naj bi bilo, kot se je izrazil, celo splošno znano dejstvo. Vendar to dejstvo ni splošno znano, temveč velja ravno obratno, da prihranki, ki jih ima posameznik, sodijo med njegovo premoženje, kar je že samo po sebi tako umevno, da tega ni potrebno posebej obrazlagati. Seveda ni dileme, da je to dejstvo glede na splošno izobrazbo in razgledanost bilo znano tudi obema obdolžencema, ki pa, zlasti obdolženi S.K., podajata drugačno razlago glede vprašanja, in sicer ne, ali se prihranki na splošno gledano štejejo v premoženje, pač pa, ali so se šteli v kategorijo premoženja, kot jo je imel v mislih Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (v nadaljevanju: Pravilnik) in na njegovi podlagi izdani Javni razpis za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem (Javni razpis). V Pravilniku je namreč v 19. členu navedeno, da je potrebno k vlogi za pridobitev neprofitnega stanovanja med drugim predložiti izjavo o premoženjskem stanju, skladno s predpisi s področja socialnega varstva in prav ti predpisi naj bi ločili med prihranki in premoženjem.

8. Tudi po oceni pritožbenega sodišča obdolženčev zagovor oziroma njegova pritožbena izvajanja ter podrobnejša razlaga njegovega zagovornika v citiranem Pravilniku nimata utemeljene razlage. Kot izhaja iz Javnega razpisa, so pogoji za pridobitev neprofitnega stanovanja razdeljeni na status (točka 2.1) ter na premoženjske razmere prosilcev (točka 2.2 in 2.4), v točki 3 pa so navedeni še dodatni kriteriji in merila, ki pa za obravnavano zadevo niso pomembni. V okviru premoženjskih razmer se torej upoštevajo dohodki gospodinjstva, kolikor ne presegajo določene vrednosti, kar predstavlja osnovni pogoj, nadaljnji pa so navedeni v točkah 2.4.1 in sicer poleg omejitve glede stanovanjskega premoženja prosilca ali članov gospodinjstva (druga alineja navedene točke), še, da prosilec ali kdo izmed članov gospodinjstva ni lastnik drugega premoženja, ki presega 40 % vrednosti primernega stanovanja. V pojem drugega premoženja pa sodi po Pojasnilih za uporabo navedenega Pravilnika, vse drugo premoženje v državi in v tujini, premično ali nepremično, razen stanovanjskega premoženja, to je tistega, ki je navedeno v drugi alineji točke 2.4.1 razpisa. Rečeno drugače, prosilec ni izpolnjeval pogojev, če so dohodki njegovega gospodinjstva presegali določeno vrednost; če je on ali kdo drug iz njegovega gospodinjstva bodisi najemnik ali lastnik stanovanja in še, če drugo premoženje, ki je bodisi njegovo ali članov gospodinjstva, presega 40 % vrednosti primernega stanovanja. Pravilnik torej v okviru drugega premoženja ne razlikuje med prihranki in premoženjem, pač pa določa jasno definicijo vsega drugega, premičnega ali nepremičnega premoženja v državi ali tujini. Zato je, kot to obrazlaga že sodišče prve stopnje v točkah 13 do 15, povsem jasen in nedvoumen.

9. Obdolženec razlage, da je pojem premoženja potrebno tolmačiti z vidika predpisov s področja socialne varnosti, ki so tedaj veljali, v svojem zagovoru ni konkretiziral z navedbo te zakonodaje, pač pa je njegov zagovornik prvič to storil šele v vlogi 8.5.2015 (list. št. 108), kjer se je skliceval na Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku, Pravilnik o merilih za ugotavljanje dohodkov, prihrankov in premoženja občanov za prijavo v obvezno zdravstveno zavarovanje in na Pravilnik o ugotavljanju prihrankov in premoženja ter o vrednosti zagotavljanja osnovne preskrbe v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči. Kljub temu, da slednji Pravilnik zagovornik ponovno izpostavlja tudi v pritožbi, pa njegovi razlagi, da gre pri prihodkih in premoženju za dva ločena pojma, ni moč slediti. Že iz 1. člena tega Pravilnika namreč izhaja, da ta določa le način ugotavljanja prihodkov in premoženja, pa tudi iz celotnega besedila citiranega Pravilnika ni razvidno, da prihranki niso premoženje. Kaj je štel kot premoženje, je Pravilnik povedal v prvem odstavku 5. člena in sicer je to vse premično in nepremično premoženje upravičenca, s katerim upravičenec razpolaga na dan vložitve vloge, v primeru pridobitve premoženja po vložitvi vloge pa na dan pridobitve, razen premoženja, ki se po drugem odstavku 23. člena Zakona o socialnem varstvu ne upošteva. Po navedeni določbi pa se ne upoštevajo le sredstva denarne socialne pomoči, pa tudi sicer se v drugem odstavku 5. člena obravnavanega Pravilnika primeroma navajajo oblike premoženja (stanovanjski objekti, nepremičnine,itd.), med te pa se štejejo tudi vrednostni papirni in kapitalske naložbe oz. deleži. Seveda se ob tem zastavlja vprašanje, kakšna je sploh vsebinska razlika med na primer kapitalsko naložbo in prihranki, ki so naloženi v banki. Ne glede na pravne značilnosti ene in druge oblike, pa je omenjeno primerjavo izpostaviti zgolj zato, ker tudi citirani Pravilnik prihrankov ne izključuje iz premoženja oziroma ne dela razlike, kot to želita prikazati obdolženec in njegov zagovornik. Obdolženec torej ni uspel dokazati, da že zakonodaja, na katero se je sicer zgolj posplošeno skliceval, določa, da prihranki ne sodijo v kategorijo premoženja.

10. Nenazadnje tudi izhajajoč iz teleološke razlage Pravilnika in Javnega razpisa ni moč slediti stališču, da so bili prihranki izvzeti iz premoženja, glede na to, da so neprofitna stanovanja namenjena kategoriji oseb, ki so glede na dohodke in premoženje upravičene do nižje najemnine. Povsem nelogično je zato, da bi zakon v to kategorijo oseb štel tudi tiste posameznike, ki bi formalno, po razlagi obrambe, bili brez dohodkov in premoženja, pa vendar na drugi strani imeli na banki enormno premoženje, kot je to prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje.

11. Pravilnosti sodbe obdolženec in njegov zagovornik tudi ne moreta izpodbiti z dejstvom, da sta oba obdolženca podpisala tudi dovoljenje za opravo poizvedb na premoženju, kar že samo po sebi negira njun goljufiv naklep. Navedena klavzula se je namreč nahajala že na obrazcu vloge za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem in je bila kot taka predpisana tudi v 19. členu Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, kar pomeni, da sta obdolženca, kolikor sta hotela sodelovati v razpisu, pač morala podpisati tudi to izjavo. Dejstvo, da obdolženca nista dvignila svojih prihrankov, kar bi lahko storila, kot navaja pritožnik, pa po oceni sodišča druge stopnje tudi ni bistveno, saj bi navedena okoliščina vendar bila zaznana v bančnih dokumentih in tudi odkrita v primeru pregleda. V zvezi s slednjim, oziroma celotnim postopkom ter ravnanjem Stanovanjskega sklada pri občini, obdolženec in njegov zagovornik v pritožbi obširno utemeljujeta domnevno nepravilno postopanje sklada, ki naj bi bilo tudi politično motivirano spričo obdolženčeve funkcije vodje Kabineta župana. Vendar te navedbe ter tudi usoda kasnejših upravnih in civilnih postopkov za obravnavano zadevo, v kateri se presoja le obstoj zakonskih znakov goljufije, niso bistvene in se zato do njih tudi ni potrebno posebej opredeliti.

12. Tudi z zagovornikom obdolžene M.M. ne gre soglašati, ko meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je obdolženka zavestno in hote prikrila podatke o njenih prihrankih, o čemer pa se sodišče prve stopnje tudi ni argumentirano opredelilo in zaradi tega zagrešilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe se je sodišče prve stopnje do zagovora obdolženke opredelilo v 21. točki sodbe ter svoje stališče tudi izkustveno gledano povsem pravilno obrazložilo. Sprejelo je sicer njene navedbe, da je bil soobdolženec tisti, ki je urejal vso dokumentacijo in da mu je zaupala, vendar je istočasno poudarilo, da je obdolženka vedela, kaj podpisuje in tudi, da ima prihranke na banki. S takim zaključkom se je potrebno v celoti strinjati, saj je že življenjsko gledano nemogoče, da se obdolženca o tako pomembnem vprašanju, kot je najem stanovanja, ne bi skupno pogovarjala, ne samo glede tega, ali se bosta prijavila na razpis, temveč tudi, ali sploh izpolnjujeta pogoje zanj. Ker je med temi pogoji bilo tudi premoženje in je obdolženka vedela, da pogoja zaradi višine tako njenih, kot skupnih prihrankov, s soobdolžencem ne izpolnjujeta, pa je kljub temu podpisala vlogo za razpis, je tudi po oceni pritožbenega sodišča uresničila vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja. Zato nasprotna pritožbena izvajanja njenega zagovornika in deloma tudi pritožbene navedbe soobdolženega S.K. v tej smeri, pravilnosti sodbe glede obdolžene M.M., niso omajala.

13. Oba zagovornika sta po poteku pritožbenega roka vložila dopolnitvi pritožbe, v kateri zagovornik obdolženega S.K. utemeljuje nepravilno uporabo materialnega zakona glede vprašanja kazenske odgovornosti pri podaji izjav v upravnem postopku, medtem ko zagovornik obdolžene M.M. še dodaja, da obdolženki pred podajo izjave ni bil podan pravni pouk o dolžnosti izpovedbe po resnici. Te očitke naj zato sodišče druge stopnje upošteva v okviru preizkusa po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP.

14. Preizkus izpodbijane sodbe, katerega je sodišče druge stopnje opravilo po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, ni pokazal nobenih nepravilnosti in tudi ne glede kazenskega zakona v smislu 372. člena ZKP. V dejanju, tako kot je opisano, so podani vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja, prav tako je glede dejanja, ki je predmet obtožbe, bil pravilno uporabljen zakon. Obdolžencema se je namreč očitalo kaznivo dejanje goljufije in ne morebiti krive izpovedbe v smislu drugega odstavka 284. člena KZ-1, zaradi česar pomisleki obeh pritožnikov v dopolnitvi pritožbe, niso upoštevni. Izkaže se zato, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni.

15. Oba zagovornika izpodbijata tudi odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, vendar zagovornik obdolžene M.M. tega pritožbenega razloga ni utemeljil, medtem ko zagovornik soobdolženca meni, da ni pravne podlage za določitev premoženjskopravnega zahtevka, saj najemna pogodba o oddaji neprofitnega stanovanja ni bila razveljavljena oziroma odpravljena. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, predstavlja dosojeni znesek razliko med tržno in neprofitno najemnino in ker sta do te premoženjske koristi prišla s storitvijo kaznivega dejanja, je odločba o premoženjskopravnem zahtevku tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna.

16. Sodišče druge stopnje je glede na pooblastilo iz 386. člena ZKP izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Pri tem je ocenilo, da so okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije, pravilno ugotovljene in glede vloge obeh obdolžencem tudi ustrezno ovrednotene, tako, da v dolžino določenih kazni in preizkusne dobe, po uradni dolžnosti ni bilo potrebno poseči. Ob vsem povedanem je zato pritožbe obdolženega S.K. ter njegovega zagovornika ter zagovornika obdolžene M.M. na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Glede na to, da obdolženca s pritožbami nista uspela, sta na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžna plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, ki so zaenkrat nastali v obliki sodne takse in ju bo naknadno odmerilo sodišče prve stopnje.