Jedro

Pri razlagi posameznih pravnih pojmov, tudi zakonskih znakov določenega kaznivega dejanja, praviloma izhajamo iz praktično sporazumevalnega jezika. Izhodišče zakonskega jezika je tako praktično sporazumevalni jezik, ki ga pomensko določamo glede na vsakdanjo in splošno rabo posameznih pojmov.

Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika beseda premoženje pomeni stvari in denar, ki jih ima kdo v svoji lasti. Glede na jezikovno povsem jasen pomen prvega odstavka 5. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, ki kot premoženje, ki se upošteva v postopku pridobitve neprofitnega najemnega stanovanja, upošteva vse premično in nepremično premoženje upravičenca, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti, da v zakonskem pojmu premoženja, ne bi bili zajeti prihranki upravičenca oziroma prosilca za pridobitev neprofitnega najemnega stanovanja.

V obravnavanem primeru so pravočasne pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje vložili obsojeni S. K. in njegov zagovornik ter zagovornik obsojene M. N. V teh pritožbah ni bilo uveljavljeno pravno stališče, ki ga izpostavljata obe zahtevi za varstvo zakonitosti, da je lahko kazniva zgolj izjava stranke dana na zapisnik v upravnem postopku, ne pa druga morebiti netočna oziroma neresnična navedba stranke v upravnem postopku. To kršitev sta zagovornika obsojencev uveljavljala šele v dopolnitvah pritožb, ki sta bili vloženi že po poteku pritožbenega roka. Ker sme upravičenec do pritožbe, po poteku roka za pritožbo, vse do odločitve o pritožbi samo obrazložiti oziroma dopolniti obrazložitev pravočasno uveljavljanih pritožbenih razlogov, ne more pa uveljavljati novih pritožbenih razlogov, o tem delu dopolnitve pritožbe višje sodišče ni odločalo (13. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča), temveč je te očitke upoštevalo (enako kot, če jih obramba v dopolnitvah pritožb ne bi uveljavljala) le v okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP. Ker torej obsojenca oziroma njuna obramba te kršitve ni uveljavljala že v pravočasni pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, Vrhovno sodišče ni presojalo utemeljenosti navedb zahtev, da je v upravnem postopku lahko kazniva zgolj lažna izjava, dana na zapisnik pred upravnim organom, ne pa tudi kakršnakoli druga navedba strank.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojeni S. K. je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR, obsojena M. N. pa je dolžna plačati sodno takso v višini 250,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Novi Gorici je s sodbo I K 6637/2014 z dne 22. 5. 2015 obsojena S. K. in M. N. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojenemu S. K. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojeni M. N. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta obsojenca dolžna oškodovancu nerazdelno plačati znesek v višini 5.486,56 EUR. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 6637/2014 z dne 12. 11. 2015 pritožbe obsojenega S. K. in njegovega zagovornika ter zagovornika obsojene M. N. zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da sta obsojenca dolžna plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je dne 4. 2. 2016 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega S. K., kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in zaradi kršitve ustavnih pravic obsojenca. Zagovornik obsojene M. N. je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti dne 18. 2. 2016, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, ter zaradi kršitve ustave. Zagovornika obsojenega S. K. in obsojene M. N. v vsebinsko praktično identičnih zahtevah navajata, da neresnične navedbe strank v upravnem postopku, na katere je upravni organ oprl svojo odločbo, sploh niso kaznive, saj pri njih ne gre za izjavo stranke na zapisnik, pri kateri bi moral upravni organ stranko opozoriti na kazensko odgovornost za krivo izpovedbo, ter da prihranki v času, ko sta se obsojenca prijavila na razpis za pridobitev neprofitnega stanovanja, sploh niso šteli med premoženje. Zagovornik obsojenega S. K. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi, postopek zoper obsojenca pa ustavi oziroma da izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v ponovno v odločanje sodišču prve stopnje, ter da obsojencu povrne vse stroške kazenskega postopka. Zagovornik obsojene M. N. pa Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča v celoti razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 26. 2. 2016, predlagala zavrnitev zahtev. Meni, da navedbe obeh zagovornikov, da v ravnanju obsojencev niso podani znaki kaznivega dejanja goljufije, po vsebini ne pomenijo očitka kršitve kazenskega zakona temveč drugačno dokazno oceno o tem, ali prihranki štejejo v premoženje prosilcev za neprofitno stanovanje, da izrek sodbe vsebuje konkretizacijo vseh znakov kaznivega dejanja goljufije, ter da je pritožbeno sodišče na enake očitke, kot jih uveljavljata zahtevi, konkretno odgovorilo v 6., 7., 8., 9. in 10. točki sodbe.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obsojenca ter njuna zagovornika seznanjena. O odgovoru vrhovne državne tožilke se je izjavil zagovornik obsojenega S. K. z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 8. 3. 2016. Navedel je, da je odgovor vrhovnega državnega tožilstva strokovno nekorekten in neutemeljen, ker zahteva za varstvo zakonitosti na nobenem mestu ne izpodbija višine prihrankov ter s tem zmotno ugotovljeno dejansko stanje, temveč odpira pravno vprašanje o tem, ali prihranki glede na veljavne predpise sodijo med premoženje, ki se upošteva kot kriterij za dodelitev neprofitnega stanovanja, da je Vrhovno državno tožilstvo prezrlo, da se vse državne in druge uradnike uči, da neresnične navedbe v vlogah niso kaznive, da je spregledalo, da obsojenca ni vodil „nikakršen kazniv namen“ storitve kaznivega dejanja goljufije, ter da se Vrhovno državno tožilstvo z odgovorom trudi napeljati Vrhovno sodišče, da zadevo „pomete pod preprogo“.

B.

5. Kršitev kazenskega zakonika vidita vložnika zahtev za varstvo zakonitosti v stališču obeh nižjih sodišč, da Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj ne razlikuje med prihranki in premoženjem. Kršitev utemeljujeta z navedbami, da je bilo v času storitve kaznivega dejanja v veljavnem Pravilniku o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem navedeno, da je treba dokumentaciji predložiti izjavo o premoženjskem stanju, skladno s predpisi s področja socialnega varstva. V Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev je šele kasneje prišlo do spremembe, da se k premoženju prišteva med drugim tudi denar na transakcijskem ali drugem računu, hranilne vloge in druga denarna sredstva. Vložnika menita, da prihranki v času prijave na razpis za pridobitev neprofitnega stanovanja niso šteli med premoženje, ker je tedaj veljavni pravilnik s področja socialnega varstva v naslovu ločil prihranke in premoženje, v ločenih členih posebej urejal prihranke in premoženje, med premoženjem ni niti primeroma našteval prihrankov, da prihrankov ni mogoče šteti niti med kapitalske naložbe, ter da je povsem nelogično, da bi se prihranki šteli med premoženje, saj tisti, ki bo „pač vse zapravil, bo za svojo zapravljivost nagrajen, tisti pa, ki bo priden in bo varčeval, bo zato sankcioniran“.

6. V obravnavanem primeru je bistvo kazenskopravnega očitka obsojencema, da sta v postopku za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem ob podaji vloge za dodelitev neprofitnega stanovanja navedla, da niti vlagatelj niti družinski člani nimajo prihrankov, kar je bilo lažno, saj sta oba imela odprt depozit pri banki, ki je v skupni višini presegal določeno višino 27.604,48 EUR, ki je skrajni znesek za štiričlansko družino za izpolnjevanje splošnih pogojev razpisa za dodelitev neprofitnih stanovanj, s čimer sta spravila v zmoto delavca stanovanjskega sklada in tako dosegla, da sta vložnika v najem pridobila neprofitno stanovanje, do katerega sicer ne bi bila upravičena, in protipravno premoženjsko korist najmanj v višini razlike med profitno in neprofitno najemnino.

7. Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem je v prvem odstavku 5. člena določal, da se za premoženje šteje vse premično in nepremično premoženje upravičenca, s katerim upravičenec razpolaga na dan vložitve vloge, v primeru pridobitve premoženja po vložitvi vloge pa na dan pridobitve, razen premoženja, ki se po drugem odstavku 23. člena Zakona o socialnem varstvu ne upošteva. V drugem odstavku 5. člena pravilnika so zgolj primeroma, ne taksativno navedene oblike premoženja.

8. Pri razlagi posameznih pravnih pojmov, tudi zakonskih znakov določenega kaznivega dejanja, praviloma izhajamo iz praktično sporazumevalnega jezika. Izhodišče zakonskega jezika je tako praktično sporazumevalni jezik, ki ga pomensko določamo glede na vsakdanjo in splošno rabo posameznih pojmov.(1)

9. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika beseda premoženje pomeni stvari in denar, ki jih ima kdo v svoji lasti. Glede na jezikovno povsem jasen pomen prvega odstavka 5. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, ki kot premoženje, ki se upošteva v postopku pridobitve neprofitnega najemnega stanovanja, upošteva vse premično in nepremično premoženje upravičenca, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti, da v zakonskem pojmu premoženja, ne bi bili zajeti prihranki upravičenca oziroma prosilca za pridobitev neprofitnega najemnega stanovanja.

10. Kot je utemeljeno, izhajajoč iz teleološke razlage, presodilo že pritožbeno sodišče, ni moč slediti stališču obrambe obsojencev, da so bili prihranki izvzeti iz premoženja glede na to, da so neprofitna stanovanja namenjena kategoriji oseb, ki so glede na dohodke in premoženje upravičeni do najnižje najemnine. V nasprotju z logično razlago bi namreč bilo, da bi zakon v kategorijo upravičencev do neprofitnih stanovanj štel tudi tiste posameznike, ki bi po razlagi obrambe bili brez dohodkov in „premoženja“, po drugi strani pa bi imeli na bančnih računih izredno visoke prihranke.

11. Vložnika v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljata, da je lahko kazniva zgolj kriva izjava stranke dana na zapisnik v upravnem postopku, ne pa druga, morebiti netočna, nepopolna, neresnična ali neutemeljena navedba oziroma izjava stranke v upravnem postopku. V obravnavanem primeru je bila podana le navedba, da stranka nima prihrankov, kar pa ne predstavlja dokaza, zato bi upravni organ to izjavo moral preveriti in v ta namen izvesti dokazni postopek. Stranki za navedbo pred upravnim organom, organa nista spravili v zmoto, zaradi česar naj bi ta domnevno opustil uradno dolžnost in izdal za stranko ugodno odločbo. Svoje stališče, da neresnične izjave v postopku niso kaznive, v zahtevah za varstvo zakonitosti utemeljujeta tudi s sklicevanjem na učno gradivo, objavljeno na spletni strani Ministrstva za javno upravo, ki naj bi ga uradne osebe uporabljale pri pripravi na strokovni izpit iz upravnega postopka.

12. V zahtevi za varstvo zakonitosti se sme vložnik sklicevati le na tiste kršitve, ki jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali pa jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Redno pravno sredstvo mora biti izčrpano ne le formalno, temveč tudi vsebinsko. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 45478/2010 z dne 11. 12. 2014 presodilo, da zahteva po vsebinski (materialni) izčrpanosti pomeni, da se vlagatelj zahteve v pritožbi ni le posplošeno skliceval na kršitve zakona, temveč je moral vsako uveljavljeno kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti.

13. V obravnavanem primeru so pravočasne pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje vložili obsojeni S. K. in njegov zagovornik ter zagovornik obsojene M. N. V teh pritožbah ni bilo uveljavljeno pravno stališče, ki ga izpostavljata obe zahtevi za varstvo zakonitosti, da je lahko kazniva zgolj izjava stranke dana na zapisnik v upravnem postopku, ne pa druga morebiti netočna oziroma neresnična navedba stranke v upravnem postopku. To kršitev sta zagovornika obsojencev uveljavljala šele v dopolnitvah pritožb, ki sta bili vloženi že po poteku pritožbenega roka. Ker sme upravičenec do pritožbe, po poteku roka za pritožbo, vse do odločitve o pritožbi samo obrazložiti oziroma dopolniti obrazložitev pravočasno uveljavljanih pritožbenih razlogov, ne more pa uveljavljati novih pritožbenih razlogov, o tem delu dopolnitve pritožbe višje sodišče ni odločalo (13. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča), temveč je te očitke upoštevalo (enako kot, če jih obramba v dopolnitvah pritožb ne bi uveljavljala) le v okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP. Ker torej obsojenca oziroma njuna obramba te kršitve ni uveljavljala že v pravočasni pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, Vrhovno sodišče ni presojalo utemeljenosti navedb zahtev, da je v upravnem postopku lahko kazniva zgolj lažna izjava, dana na zapisnik pred upravnim organom, ne pa tudi kakršnakoli druga navedba strank.

14. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato je Vrhovno sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, ter ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev. Težišče navedb obeh zahtev za varstvo zakonitosti pa predstavlja prav nestrinjanje vložnikov z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem obsojencev sprejeli sodišči prve in druge stopnje in poskušala vzbuditi dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi. Obsojenčeva zagovornika v vsebinsko praktično povsem enakih in obširnih navedbah v zahtevah za varstvo zakonitosti navajata, da je sodišče zmotno štelo, da je obsojenca pri ravnanju vodil goljufivi namen, kar očitno ne drži, da bi obsojenca lahko brez težav pred prijavo na razpis dvignila denar, da je pritožbeno sodišče „nedopustno odgovorilo“, da bi bila ta okoliščina v primeru pregleda njunih računov zaznana, da bi obsojenec lahko v času pred prijavo zapravil vse prihranke v igralnici ali kje drugje, da če bi obsojenec imel namen kogarkoli spraviti v zmoto in ogoljufati, ne bi podal izrecnega soglasja k svoji navedbi glede prihrankov upravnemu organu za pridobitev vseh potrebnih osebnih podatkov, da ne drži, da je bil takšno dovoljenje dolžan dati na podlagi podzakonskega predpisa, da je bil obsojenec povsem po krivem preganjan in obsojen, da je žrtev sistematičnega preganjanja s strani tedanje direktorice stanovanjskega sklada, ki še zdaleč ni tako nedolžna, kot se prikazuje pred sodiščem, ter da so se v obravnavanem primeru, očitno v politične namene, odvijale očitne nepravilnosti in nezakonitosti. Po vsebini te navedbe vložnikov v zahtevah predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pred Vrhovnim sodiščem ni mogoče uveljavljati.

C.

15. Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev zakona, zahtevi pa sta bili vloženi tudi iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno ter v nasprotju s petim odstavkom 420. člena ZKP, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

16. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenca z zahtevo za varstvo zakonitosti nista uspela, sta dolžna plačati sodni taksi, ki ju je Vrhovno sodišče odmerilo za obsojenega S. K. na podlagi tarifnih številk 7112 v zvezi s 7113 v zvezi s 7152, za obsojeno M. N. pa na podlagi tarifnih številk 7111 v zvezi s 7113 v zvezi s 7152 Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojencev.

(1) Primerjaj Pavčnik M. (2013): Argumentacija v pravu, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, 2013, str. 76-80.