Jedro

Če je tožnik menil, da je glede na vsebino dela, ki ga opravlja, upravičen do dodatka za posebno nevarnost in ogroženost in do višje zavarovalne dobe s povečanjem, bi moral varstvo pravic uveljavljati najprej pri delodajalcu.

Sodišče druge stopnje je odločitev oprlo na drugačno dejansko podlago, kot sodišče prve stopnje, revizija pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s tem ne uveljavlja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da tožniku izplača dodatek za posebno nevarnost in ogroženost v višini 672,86 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega petega v mesecu za pretekli mesec za čas od avgusta 2004 do oktobra 2005. Toženi stranki je naložilo tudi, da tožniku za obdobje od 13. 8. 2004 do 31. 1. 2008 plača prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje na podlagi osnove 12/18. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik dejansko delal od leta 2002 dalje na delovnem mestu pirotehnika, ki je sestavljeno v pretežni meri iz dela neposredno z eksplozivnimi snovmi, delno pa tudi iz administrativnega dela, kot ga opravljajo drugi tehniki. Ker je ne glede na formalno razporeditev dejansko opravljal delo pirotehnika, je upravičen do dodatka za posebno nevarnost in ogroženost v višini 0,2 količnika, kot je predviden za delovno mesto pirotehnika in do plačila prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje v višini 12/18. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da tožnik ni upravičen do dodatka na nevarnost in ogroženost in do plačila razlike v prispevkih za zavarovalno dobo s povečanjem 12/18, ker za formacijo, na katero je bil pravnomočno razporejen, dodatek in zavarovalna doba s povečanjem 12/18 nista predvidena. Sodišče druge stopnje je na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) sklenilo, da se revizija ne dopusti.

3. Na pritožbo tožnika je Vrhovno sodišče s sklepom Dsp 87/2009 z dne 11. 1. 2010 spremenilo sklep sodišča druge stopnje o nedopustitvi revizije tako, da se revizija dopusti, ker se je tožnik utemeljeno skliceval na odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravice do plačila za dejansko opravljeno delo.

4. Tožnik v reviziji uveljavlja razlog iz 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji), to je zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče popolnoma spregledalo, da je s tožbo uveljavljal plačilo dodatka za posebno nevarnost in ogroženost in razliko v plačilu prispevkov za zavarovalno dobo s povečanjem na podlagi dejansko opravljenega dela, to je dela pirotehnika. Da je opravljal to delo, je dokazano. Odločitev sodišča druge stopnje odstopa od stališča, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevah VIII Ips 95/2003 z dne 17. 2. 2008 in VIII Ips 320/2007 z dne 23. 3. 2009. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred novelo ZPP-D, Ur. l. RS 45/2008). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožnik z odločbo št. 105-01-1/2004-3689 z dne 12. 11. 2004 imenovan na formacijsko dolžnost referent – namestnik vodje tehnolog od 13. 8. 2004 dalje. Za to formacijo ni predviden dodatek za posebno nevarnost in ogroženost, zavarovalna doba s povečanjem pa je priznana v višini 12/15. Tožnik zoper to odločbo ni ugovarjal. Za obdobje od 1. 11. 2005 dalje je tožena stranka izdala odločbo št. 105-01-1/2004-10531 z dne 7. 11. 2005 o imenovanju na formacijsko dolžnost referent – namestnik vodje tehnolog – pirotehnik. S to odločbo je bil dodatek za posebno nevarnost in ogroženost priznan, zavarovalna doba s povečanjem pa ponovno le 12/15. Zaradi slednjega je tožnik zoper odločbo v skladu s 100. a členom Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS št. 82/94 in naslednji) ugovarjal in uveljavljal tudi sodno varstvo, vendar je sodišče zahtevek za razveljavitev odločbe in za priznanje zavarovalne dobe s povečanjem 12/18 zavrnilo, tožnik pa se zoper takšno odločitev ni pritožil. Od 17. 7. 2006 dalje je tožena stranka tožniku priznala tudi zavarovalno dobo s povečanjem 12/18. 8. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na ugotovitvi, da sta odločbi o imenovanju na formacijski dolžnosti referent – namestnik vodje tehnolog in referent – namestnik vodje tehnolog – pirotehnik pravnomočni, zato večjih pravic, kot so priznane s tema odločbama, ne more uveljaviti. Pri tem se sodišče druge stopnje utemeljeno sklicuje na 100. a člen ZObr, ki v drugem odstavku določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, ki se vloži pri ministru oziroma pooblaščeni osebi ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen, če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s pravili službe v Slovenski vojski. Zakon v tretjem odstavku 100. a člena določa 15 dnevni rok za vložitev ugovora in v osmem odstavku 100. a člena roke za uveljavljanje sodnega varstva. Če je tožnik menil, da je glede na vsebino dela, ki ga opravlja na navedenih dolžnostih, upravičen do dodatka za posebno nevarnost in ogroženost in do višje zavarovalne dobe s povečanjem, bi moral varstvo pravic uveljavljati na podlagi citiranih določb. Določba 100.a člena ZObr pa ne pokriva primerov uveljavljanja denarnih terjatev iz delovnega razmerja, saj takšno denarno terjatev lahko delavec uveljavlja neposredno pred sodiščem. Za takšno terjatev gre, če delavec pri delodajalcu uveljavlja plačilo po obračunski osnovi delovnega mesta, katerega delo dejansko opravlja na podlagi odredbe delodajalca, ki jo je dolžan spoštovati, če višina plače za posamične primere ni posebej drugače določena. V takem primeru je delavec upravičen do plačila po dejanskem delu, čeprav je formalno razporejen na drugo delovno mesto (stališče vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 95/2003 z dne 17. 2. 2004, na katero se sklicuje tudi revizija) (1).

9. Revizija očita sodišču druge stopnje le zmotno uporabo materialnega prava. Ta revizijski očitek je glede na ugotovitev, da v pravnomočni odločbi o imenovanju tožnika na formacijsko dolžnost referent – namestnik vodje tehnolog dodatek za posebno nevarnost in ogroženost ni predviden in za to dolžnost, kot tudi za dolžnost referent – namestnik vodje tehnolog – pirotehnik zavarovalna doba s povečanjem ni priznana v višini 12/18, neutemeljen. Za drugačno odločitev v izpodbijani sodbi ni podlage - iz nje ne izhaja, da tožnik dejansko opravlja delo pirotehnika. Sodišče druge stopnje je odločitev oprlo na drugačno dejansko podlago, kot sodišče prve stopnje, revizija pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s tem ne uveljavlja.

10. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Vrhovno sodišče tudi v kasnejših judikatih (na primer VIII Ips 137/2008 z dne 25. 1. 2010, VIII Ips 306/2009 z dne 19. 4. 2011) vztraja na stališču, da formalna razporeditev na formacijsko dolžnost sama po sebi ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka za plačilo po dejansko opravljenem delu.