Jedro

Tožnik je bil v spornem obdobju z dokončnimi in pravnomočnimi odločbami tožene stranke razporejen na formacijsko dolžnost, za katero mu je bila skladno s formacijo določena plača brez dodatka za posebno nevarnost in ogroženost in s pravico do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v razmerju 12/15. Na takšne dokončne in pravnomočne odločbe je sodišče vezano, tako da tožbeni zahtevek za plačilo višje plače (za omenjeni dodatek in za vključitev v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje v razmerju 12/18) ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku dodatek za posebno nevarnost in ogroženost v višini 672,86 EUR (prej 161.244,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov: - 10.749,60 SIT od 5. 9. 2004 dalje do plačila, - 10.749,60 SIT od 5. 10. 2004 dalje do plačila, - 10.749,60 SIT od 5. 11. 2004 dalje do plačila, - 10.749,60 SIT od 5. 12. 2004 dalje do plačila, - 10.749,60 SIT od 5. 1. 2005 dalje do plačila, - 10.749,60 SIT od 5. 2. 2005 dalje do plačila, - 10.749,60 SIT od 5. 3. 2005 dalje do plačila, - 10.749,60 SIT od 5. 4. 2005 dalje do plačila, - 10.749,60 SIT od 5. 5. 2005 dalje do plačila, - 10.749,60 SIT od 5. 6. 2005 dalje do plačila, - 10.749,60 SIT od 5. 7. 2005 dalje do plačila, - 10.749,60 SIT od 5. 8. 2005 dalje do plačila, - 10.749,60 SIT od 5. 9. 2005 dalje do plačila, - 10.749,60 SIT od 5. 10. 2005 dalje do plačila, - 10.749,60 SIT od 5. 11. 2005 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo;

2. Tožena stranka je dolžna za tožnika za obdobje od 13. 8. 2004 do 16. 7. 2006 Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije plačati razliko med že plačanimi prispevki za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in med prispevki za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, na podlagi osnove 12/18, v roku 8 dni pod izvršbo.“ Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 632,04 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“ Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 206,55 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in je naložilo toženi stranki, da plača tožniku dodatek za posebno nevarnost in ogroženost v višini 672,86 EUR (prej 161.244,00 SIT), z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov, kot so navedeni v izreku izpodbijane sodbe, od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila (točka 1. izreka) in da za tožnika za obdobje od 13. 8. 2004 do 31. 1. 2008 Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije plača razliko med že plačanimi prispevki za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in prispevki za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, na podlagi osnove 12/18, v roku 8 dni pod izvršbo (točka 2 izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (točka 3 izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka tožnika v višini 934,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (točka 4 izreka).

Zoper ugodilni del sodbe, razen v tistem delu 2. točke izreka, ki se nanaša na pripoznani del tožbenega zahtevka, to je plačilo razlike prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za obdobje od 17. 7. 2006 do 31. 1. 2008, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrže in zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da gre pri terjatvi, ki jo uveljavlja tožnik, za denarno terjatev in da je zaradi tega dopustno neposredno sodno varstvo. Tožnik namreč uveljavlja, da je bil prikrajšan pri plači zaradi neplačila dodatka za posebno nevarnost in za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje v razmerju 12/18, kar pomeni, da uveljavlja kršitve pravic iz delovnega razmerja. Z ukazom z dne 4. 8. 2004 je bil imenovan na formacijsko dolžnost referent - namestnik vodje tehnologa, po formaciji št. ..., od 13. 8. 2004 dalje. Za navedeno dolžnost formacija (pod zap. št. ...) ni določala dodatka za posebno nevarnost in ogroženost v višini 0,20 količnika in tudi ne pravice do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v razmerju 12/18, ampak le v razmerju 12/15. V skladu z ukazom mu je bila izdana tudi odločba dne 12. 11. 2004, določena mu je bila plača za dolžnost referent - namestnik vodje tehnologa. Odločba je vsebovala pravni pouk o pravici do ugovora. Tožnik je zoper odločbo vložil ugovor 29. 11. 2004, s katerim je zahteval priznanje dodatka za posebno nevarnost in ogroženost ter priznanje pravice do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v razmerju 12/18, od 13. 8. 2004 dalje. Tožena stranka o ugovoru ni odločila v zakonskem roku iz 8. odstavka 100.a člena ZObr, zato bi moral tožnik v nadaljnjih 30 dneh zahtevati varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Ker tega ni storil, je postala odločba dokončna in pravnomočna. Sodišče prve stopnje je z odločitvijo o tožbenem zahtevku poseglo v navedeno pravnomočno odločbo delodajalca. Glede na to, da je tožnik vložil ugovor in pravočasno zahteval sodno varstvo zoper odločbo tožene stranke z dne 7. 11. 2005, ki je bila izdana v zvezi z ukazom z dne 11. 10. 2005, s katerim je bil imenovan na formacijsko dolžnost referent - namestnik vodje tehnolog - pirotehnik, lahko s predmetno tožbo v skladu z 8. odstavkom 100.a člena ZObr izpodbija le pravilnost odločitve glede pravice do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja po stopnji 12/15 za čas od 1. 11. 2005 dalje.

Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni razčistilo nasprotja med trditvami tožnika, da nikoli ni delal na formacijski dolžnosti referent - namestnik vodje tehnolog in njegovimi navedbami v ugovoru z dne 12. 2. 2005 (pravilno 2. 12. 2005) in v ugovoru zoper odločbo št. ..., kjer tožnik trdi, da je imenovan za dolžnost pod zap. št. ... po formaciji .... Sodišče prve stopnje je nadalje prisodilo tožniku plačilo za delo, ki ga tožena stranka nima sistemiziranega. Samo dejstvo, da je tožnik zaradi narave dela, kot je izpovedal tudi sam, delal tudi z eksplozivnimi sredstvi, še ne pomeni, da je opravljal delo pirotehnika in da mu zato pripada plačilo po dejanskem delu za formacijsko dolžnost pirotehnika, ki v formaciji ... sploh ne obstaja. Sistemiziranih je več dolžnosti mehanik pirotehnik, dolžnosti pirotehnik pa v formaciji ni.

Na dolžnosti referent - namestnik vodje tehnolog je tožnik zaradi narave dela delal z eksplozivnimi sredstvi, vendar pa mu je bila tožena stranka dolžna obračunati in izplačati dodatke in plačati prispevka za dodatno obvezno pokojninsko zavarovanje po stopnji, kot je v formaciji ... določena za dolžnost pod zap. št. ..., na katero je bil tožnik razporejen. Tožniku je bila torej plača izplačevana v skladu s formacijo ....

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, kot jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega sprejelo napačno odločitev.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila tožniku v spornem obdobju, to je od avgusta 2004 dalje, določena plača z odločbo šifra ... z dne 12. 11. 2004 (priloga A3), ki je bila izdana na podlagi ukaza šifra ... z dne 4. 8. 2004 (priloga A1), po katerem je bil s 13. 8. 2004 imenovan na formacijsko dolžnost referent - namestnik vodje tehnolog, pod zap. št. ..., po formaciji št. .... V citirani odločbi mu je bil določen plačilni razred s količnikom v višini 3,00, dodatki v višini 35,00 % osnovne plače in dodatki v višini 0,7000 količnika in dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače, za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let. Za čas razporeditve na navedeno dolžnost ima tožnik pravico do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja 12/15. Odločba ima pravni pouk, po katerem lahko tožnik vloži ugovor v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka, o ugovoru odloča minister, ugovor pa ne zadrži izvršitve. Tožnik je v skladu s pravnim poukom vložil zoper navedeno odločbo ugovor z datumom 29. 11. 2004 (priloga B4), v katerem je uveljavljal, da mu je bil nepravilno ukinjen dodatek 0,20 količnika za posebno nevarnost in ogroženost in neopravičeno ukinjeno povečanje zavarovalne dobe 12-18 mesecev. Tožena stranka o ugovoru ni odločila, tožnik pa v zvezi s tem sodnega varstva ni uveljavljal. Za obdobje od 1. 11. 2005 dalje je tožena stranka izdala tožniku novo odločbo šifra ... z dne 7. 11. 2005 (priloga A5), na podlagi ukaza tožene stranke šifra ... z dne 11. 10. 2005 (priloga A4), s katerim je bil s 1. 11. 2005 imenovan na formacijsko dolžnost referent - namestnik vodje tehnolog - pirotehnik, pod zap. št. ... po formaciji št. .... Z odločbo je bil tožnik razporejen v plačilni razred s količnikom 3,00, dodatki v višini 35,00 %, dodatki v višini 0,9000 količnika in dodatek za delovno dobo ter za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let. Za čas razporeditve na dolžnost po tej odločbi ima tožnik pravico do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja 12/15. Tožnik je v skladu s pravnim poukom vložil zoper navedeno odločbo ugovor z datumom 2. 12. 2005 (priloga A6). V ugovoru je predlagal, da se mu za čas razporeditve na navedeno dolžnost prizna pravica do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja 12/18. Tožena stranka o ugovoru ni odločila, zato je tožnik dne 28. 2. 2006 vložil tožbo na razveljavitev odločbe šifra ... z dne 7. 11. 2005, nadalje, da je tožena stranka dolžna izdati tožniku novo odločbo, s katero mu bo priznana pravica do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja 12/18, da je tožena stranka dolžna za tožnika od 13. 8. 2004 do izdaje nove odločbe Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačati razliko med že plačanimi prispevki in prispevki za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje 12/18 in da mu je dolžna izplačati dodatek za posebno nevarnost in ogroženost v znesku 161.244,00 SIT, to je 672,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, kot so navedeni v točki 1 izreka izpodbijane sodbe.

Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) določa za delavce na obrambnem področju postopek za uveljavljanje pravic iz dela v svojem 100.a členu. Po 2. odstavku 100.a člena ZObr ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen, če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s pravili službe v Slovenski vojski. Zahtevo vloži delavec pri ministru oz. pooblaščeni osebi. Ugovor se vloži pri ministru oz. pooblaščeni osebi, ki je odločila o delavčevih pravicah obveznostih in odgovornostih, v roku 15 dni, ko mu je bil vročen akt, s katerim je bilo odločeno o njegovi pravici, obveznosti ali odgovornosti (3. odstavek 100.a člena ZObr). O zahtevi oz. ugovoru odloči minister oz. pooblaščena oseba, ki mora pred odločitvijo zahtevati mnenje reprezentativnega sindikata, ki pa ni obvezujoče za odločitev (5. odstavek 100.a člena ZObr). Če delavec ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru ali če minister oz. pooblaščena oseba ne odloči v 60 dneh od vložitve zahteve ali ugovora, lahko delavec v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču (8. odstavek 100.a člena ZObr).

Tožnik ni uveljavljal sodnega varstva zoper odločbo šifra ... z dne 12. 11. 2004, zato je postala dokončna in pravnomočna. Z navedeno odločbo je tožena stranka določila tožniku plačo za formacijsko dolžnost, na katero je bil imenovan z ukazom, vključno z dodatki na osnovno plačo in pravico do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v razmerju 12/15. Na tako odločbo je sodišče vezano. Zmotno je namreč stališče sodišča prve stopnje in tudi tožeče stranke, da gre tako pri tožbenem zahtevku na izplačilo dodatka za posebno nevarnost in ogroženost, kot pri uveljavljanju plačila razlike v prispevkih za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za t.i. čisti denarni zahtevek, ki ga je v smislu 4. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) mogoče uveljavljati neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. V obeh primerih gre namreč za pravico, o kateri odloča tožena stranka kot delodajalec, po citiranih določbah člena 100/a ZObr. Zaradi tega se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem spuščalo v dokazovanje dejansko opravljenega dela v obdobju od avgusta 2004 do oktobra 2005, ki ga obsega toženi zahtevek za izplačilo dodatka za posebno nevarnost in ogroženost in razlike v višini prispevka za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Iz predložene formacije št. ... namreč izhaja, da je bil tožnik s citiranim ukazom z dne 4. 8. 2004 in odločbo z dne 12. 11. 2004 imenovan na formacijsko dolžnost št. ..., za katero mu v tem obdobju vtoževani dodatek ni bil določen. Če se tožnik z odločbo o določitvi plače (z dodatki), v zvezi z ukazom o imenovanju na navedeno formacijsko dolžnost ni strinjal, bi moral za to obdobje v skladu z določbo 8. točke 100.a člena ZObr svoj zahtevek uveljavljati s tožbo pred pristojnim delovnim sodiščem, česar pa, kot rečeno, ni storil. Tega ni mogoče sanirati s sklicevanjem, da gre za denarni zahtevek, za katerega uveljavljanje velja določba 4. odstavka 204. člena ZDR. Zaradi tega je pritožba tožene stranke v tem delu utemeljena.

Utemeljena je tudi pritožba, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje glede obveznosti plačila razlike med plačanimi prispevki za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje v razmerju 12/15 in temi prispevki v razmerju 12/18, za čas od 1. 11. 2005 (po odločbi šifra..., z dne 7. 11. 2005) do 17. 7. 2006; od tega datuma dalje je namreč tožena stranka tožbeni zahtevek pripoznala. Tožnik je ta del tožbenega zahtevka uveljavljal skladno z določbami 100/a člena ZObr, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ki pa je v nadaljevanju zmotno štelo, da gre za denarni tožbeni zahtevek, enako kot za obdobje od 13. 8. 2004 do 1. 11. 2005. Tožeča stranka je že sama s tožbo uveljavljala razveljavitev odločbe šifra ... z dne 7. 11. 2005 (točka 1. tožbenega predloga na listovni št. 4 spisa) in obveznost tožene stranke, da je dolžna izdati novo odločbo, s katero bo tožeči stranki priznala pravico do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja (v razmerju) 12/18, kot je razvidno iz točke 2 tožbenega predloga. Oba zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo (3. točka izreka izpodbijane sodbe), tožeča stranka pa se zoper tako odločitev ni pritožila in je sodba v tem delu postala pravnomočna. To pomeni, da tožnik ni uspel s tožbenim zahtevkom na priznanje pravice do plačila prispevka za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje v razmerju 12/18; iz že citirane formacije št. ... je za formacijsko dolžnost, na katero je bil imenovan tožnik (zaporedna št. ...) za navedeno obdobje (do pripoznave zahtevka) določeno razmerje 12/15. Ob zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje zmotno štelo, enako kot za obdobje od 13. 8. 2004 do 1. 11. 2005, da gre za uveljavljanje denarnega tožbenega zahtevka v smislu 4. odstavka 204. člena ZDR in je zato mogoče odločiti tako o izplačilu dodatka za posebno nevarnost in ogroženost, kot izplačilo razlike v prispevkih za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, čeprav ustreznega zahtevka za obdobje od avgusta 2004 do novembra 2005 v smislu določb 100.a člena ZObr tožnik ni uveljavljal, za obdobje od 1. 11. 2005 do 17. 7. 2006 pa s tožbenim zahtevkom v opisanem delu ni uspel. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi tožene stranke in v izpodbijanem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, kot je razvidno iz izreka sodbe, na podlagi 4. točke 358. člena ZPP.

Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke, se je spremenil uspeh strank v postopku na prvi stopnji. Tožena stranka je v sporu uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške postopka (1. odstavek 154. člena ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po predloženem stroškovniku in v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/03, 70/03). Toženi stranki je priznalo kot potrebne stroške postopka 300 točk za odgovor na tožbo, za vsako od dveh pripravljalnih vlog po 225 točk, skupno 350 točk za prvi narok za glavno obravnavo, skupno 475. točk za drugi narok za glavno obravnavo, skupaj torej 1350 točk, to je 619,65 EUR; ob priznanih 2 % materialnih izdatkih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki znesek 632,04 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Tožena stranka je s pritožbo uspela v celoti, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške (2. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP v znesku 206,55 EUR (pritožba 450 točk OT), v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V tem individualnem delovnem sporu ne gre za nobenega od primerov iz 1. do 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), v katerih je revizija dovoljena že po samem zakonu. Zaradi tega je moralo pritožbeno sodišče odločiti o tem, ali bo revizijo dopustilo. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-d, Ur. l. RS, št. 45/08) pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija ne dopusti.