Jedro

Na podlagi zaključka, da je prva podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, se tožniku prizna obstoj delovnega razmerja le do vročitve druge izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj zoper to drugo odpoved tožnik ni uveljavljal sodnega varstva (in se tako šteje za zakonito).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala dne 14. 4. 2008 tožniku nezakonita in se razveljavi (I. točka). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna za čas od 16. 4. 2008 do vključno 22. 4. 2008 tožniku vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga prijaviti v socialna zavarovanja in mu za čas od 16. 4. 2008 do 22. 4. 2008 obračunati nadomestilo osnovne plače, upoštevajoč mesečni bruto znesek 756,87 EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2008 dalje do plačila (II. točka). Zahtevek tožnika za vrnitev na delo na delovno mesto skladiščnik III od 23. 4. 2008 dalje kot tudi vpis delovne dobe in prijavo v socialna zavarovanja ter obračuna nadomestila osnovne plače od prej navedenega datuma, to je od 23. 4. 2008 dalje, je kot neutemeljen zavrnilo (III. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 911,74 EUR, v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka tako določenega paricijskega roka do plačila, vse na TRR pooblaščenca odvetnika Z.B. pri ... banki d.d., poslovalnica ..., št. ..., pod izvršbo (IV. točka).

Tožnik vlaga pritožbo zoper II., III. in IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo (pravilno: sodbo v izpodbijanem delu) spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi in odloči o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenim sodiščem, podredno pa predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče reparacijskemu zahtevku v točki II ugodilo le delno, reintegracijskega pa v točki III zavrnilo od 23. 4. 2008 dalje do plačila iz razloga, ker naj bi dne 23. 4. 2008 začela učinkovati druga tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 4. 2008, ki je bila tožniku vročena 22. 4. 2008, vse pa iz razloga, ker tožnik ni uveljavljal sodnega varstva zoper drugo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik zatrjuje, da druga izredna odpoved z dne 22. 2. 2008 sploh ni mogla stopiti v veljavo in zoper tožnika nima nobenih pravnih učinkov, ker so ti nastopili zoper tožnika že z vročitvijo prve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 4. 2008. Tožnik zaradi istovrstnih kršitev, ki se navajajo v novi izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, doda še novi odpovedni razlog po 8. točki 1. odstavka 111. člena ZDR, ko sploh ni možna izredna odpoved, ki bi mogla imeti pravne učinke za tožnika. Tožena stranka je tožniku znova in znova vročala vabila na zagovor, potem neke popravke in nazadnje samo odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku vseskozi vročala kar trikrat. Tožnik še opozarja na obveznosti sodišča po 36. členu ZDSS-1, ki za razliko od določil ZPP nalaga sodišču obvezo, da delavcu (tudi tistemu, ki ima pooblaščenca) naloži popravo ali dopolnitev vloge. Tožnik je namreč z vlogo z dne 24. 4. 2008 pojasnil, da je ponovno prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 4. 2008, navedel je tudi očitke, ki jih v celoti zavrača, pri čemer ga sodišče tudi ni opozorilo, da mora postaviti tožbeni zahtevek, zato je kršilo postopek. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo v celoti, razen pod točko III izreka, iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, ne da bi navedlo razloge o odločilnih dejstvih, prav tako so ti protispisni, zaradi česar ni mogoče izpodbijane sodbe vsebinsko obravnavati. Tožena stranka kot delodajalec je izvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi predhodne ugotovitve in zaključka tožene stranke, da je tožnik gotovo odnesel iz proizvodnih prostorov pnevmatsko pištolo, last tožene stranke, ter jo po pozivih sodelavcev naslednji dan prinesel nazaj v delovne prostore ter jo v vmesnem času protipravno uporabljal. Tožnik je pnevmatsko pištolo odtujil od tožene stranke v času od 25. 3. 2008 do 26. 3. 2008. Storitev te kršitve pogodbe o zaposlitvi je tožnik priznal ter tudi vrnil pištolo nazaj toženi stranki. Tudi iz izpovedi zaslišanih prič Ž.N., J.P., V.Š., V.K., B.G. ter direktorja tožene stranke R.K. kot tudi izvedenega dokaza s soočanjem prič s toženo stranko to izhaja. Sodišče noče sprejeti teh dejstev, zato obstaja neskladje med razlogi izpodbijane sodbe in izvedenimi dokazi. Dokazna ocena sodišča ni pravilna. Sodišče tudi ni upoštevalo okoliščine, da se tožnik kot delavec ni zagovarjal, ni podal zagovora, niti ne pisnega (ne ustnega), niti se ni odzval na zagovor. Tako tožnik ni aktivno sodeloval, kar bi lahko ter bi s tem še bolj osvetlil vse okoliščine konkretnega primera. Priče Ž.N. in J.P. sta bila v svoji izpovedbi bolj prepričljiva in verodostojna kot tožnik. Pnevmatska pištola je vredna cca. 700,00 EUR in jo delavci tožene stranke potrebujejo pri svojem delu. Tožnik je tako storil kaznivo dejanje tatvine po določilih 211. člena Kazenskega zakonika in kaznivo dejanje neupravičene uporabe po določilih 246. člena KZ. Ta kršitev pogodbe o zaposlitvi je zelo resna in pri toženi stranki so takšna ravnanja delavcev prepovedana.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke in navaja, da je sodišče v ponovljenem postopku izvedlo vse relevantne dokaze in tudi ni storilo nobene procesne kršitve. Protispisna je trditev o tožnikovem priznanju ob tožnikovem soočenju s pričo Ž.N., tožnik je vztrajal pri svoji izpovedbi. Tožena stranka tožniku nenamenske odtujitve in uporabe pnevmatske pištole ni dokazala, niti mu tega ni mogla dokazati, ker tega tožnik ni storil. Tožena stranka zoper tožnika ni podala nikoli kazenske ovadbe, kar bi vsekakor storila, če bi bila v resnici zainteresirana, da se v zadevi ugotovi resnica. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter navaja, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za vložitev pritožbe in razloga, ker drugo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijal. Podana druga izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ima pravne učinke in ker tožnik zoper njo ni ugovarjal, to pomeni, da učinkuje kot pravno razmerje med pravdnima strankama.

Pritožbi tožeče in tožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze in jasno obrazložilo zakaj je sprejelo takšno dokazno oceno. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje in vanje ne dvomi, v zvezi s podanimi pritožbenimi ugovori pa pojasnjuje: Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 4. 2008 nezakonito in jo je zato razveljavilo. Tožena stranka je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po določilih 1. točke 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in 101/2007) (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. točke 1. odstavka 111. člena ZDR (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja). Tožena stranka je tožniku očitala, da je s svojim ravnanjem izpolnil vse znake kaznivega dejanja tatvine po določilih 211. člena Kazenskega zakonika, kot tudi kaznivo dejanje neupravičene uporabe. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da obstaja utemeljen dvom glede tožniku očitanih ravnanj oziroma kršitev.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku glede na napotila pritožbenega sodišča opravilo še zaslišanje prič V.Š., V.K., B.G. ter direktorja tožene stranke R.K. ter tudi soočenje tožnika M.K. in priče Ž.N. ter ugotovilo, da garderobna omara, v kateri naj bi bila shranjena pnevmatska pištola, ni bila ustrezno zaklenjena, saj so nekateri od zaposlenih očitno vedeli, da se lahko odpre tudi z lahkoto z izvijačem – torej brez ključa. Prav tako tudi ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, kdo od delavcev je vrnil pnevmatsko pištolo, ki je bila najdena v delovnih prostorih nekoliko stran od garderobne omare, v kateri se je sicer običajno shranjevala. Tako je sodišče prve stopnje skladno z določili 8. člena ZPP utemeljeno navedlo, da ni prepričano o tem, da je prav tožnik storil očitane mu kršitve, zaradi katerih mu je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob navedenem je glede na podane pritožbene navedbe tožene stranke poudariti, da tožniku ni mogoče šteti v škodo v kolikor ni prišel na zagovor in zagovora ni želel podati niti pisno. Poudariti je tudi, da ZDR v 2. odstavku 82. člena izrecno določa, da je v primeru izredne odpovedi dokazno breme na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, v konkretnem primeru torej tožena stranke. Ob tem je tudi potrebno ugotoviti, da tožnik nikoli ni podal kakršnegakoli priznanja, kot to zatrjuje tožena stranka.

V zvezi s pritožbo tožnika glede odločitve sodišča, ki je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 4. 2008 kot nezakonito razveljavilo, v nadaljevanju pa štelo, da je tožniku delovno razmerje trajalo od 16. 4. 2008 do vključno 22. 4. 2008, ko je sodišče z gotovostjo ugotovilo, da je tožniku bila vročena nova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2008, zoper katero pa tožnik ni uveljavljal sodnega varstva, niti v tem niti v kakšnem drugem individualnem delovnem sporu, pritožbeno sodišče navaja: ZDR v 204. členu ureja uveljavljanje pravic pri delodajalcu in sodno varstvo in v 3. odstavku in določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca, lahko delavec zahteva v roku 30 dni od vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim sodiščem. Tako bi moral tožnik uveljavljati sodno varstvo v roku 30 dni od prejema druge izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 4. 2008. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da tožnik niti v predmetnem niti v kateremkoli drugem individualnem delovnem sporu ni izpodbijal izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je le-ta stopila v veljavo in ima kot taka vse pravne učinke, ne glede na to, da tožnik ocenjuje, da je nezakonita in nepravilna, kot to navaja v pritožbi. Pri tem tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožnika, da bi ga moralo sodišče pozivati, da postavi nov tožbeni zahtevek glede izpodbijanja druge podane in vročene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je nenazadnje imel pravnega pooblaščenca - odvetnika, ki nedvomno pozna in mora poznati materialno pravo in tako sodišče ni moglo tožniku ugoditi, ne da bi le-ta postavil tožbeni zahtevek. Stranke namreč samostojno postavljajo tožbene zahtevke, sodišče pa mora le odločati o postavljenih tožbenih zahtevkih. Tako so povsem brezpredmetni pritožbeni ugovori o tem, da je šlo za (istovrstne kršitve), ki se navajajo v novi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem, da je bil dodan le nov odpovedni razlog po 8. točki 1. odstavka 111. člena ZDR, ko sploh ne bi bila možna izredna odpoved po zatrjevanju tožnika.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da je sodišče kršilo tudi določila 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004) pa pritožbeno sodišče tožniku pojasnjuje, da v konkretnem primeru ni šlo za navedeno situacijo iz 36. člena ZDSS-1, saj le-ta izrecno navaja, da gre za primer, ko sodišče od delavca zahteva, da mora vlogo popraviti ali dopolniti ter ga hkrati pouči, kako naj odpravi pomanjkljivosti vloge in ga opozori na pravne posledice, če ne bo ravnal v skladu z zahtevo sodišča. V nadaljevanju omenjeni člen izrecno tudi navaja, da če delavec nima pooblaščenca, ga sodišče pouči tudi o pravici, o pogojih in postopku za pridobitev brezplačne pravne pomoči. Navedeno pomeni, da bi sodišče omenjena določila uporabilo v primeru, če bi delavec sam uveljavljal sodno varstvo ne pa po pooblaščencu odvetniku, ki je prava vešča stranka. Tako sodišče ni kršilo določil postopka in sodišče tudi ni bilo dolžno tožnika opozarjati med postopkom, da mora tožbeni zahtevek postaviti, pa tudi sicer bi tožnik tudi v primeru, ko bi postavil tožbeni zahtevek glede razveljavitve nove vročene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na prvem naroku, bi že zamudil 30-dnevni prekluzivni rok za vložitev tožbe in bi sodišče moralo tožbo v tem delu zavreči. Pravni pooblaščenec je tisti, ki mora skrbeti za pravne interese svoje stranke, ne pa sodišče, kot to zmotno zatrjuje tožnik v svoji pritožbi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo nista uspeli, prav tako pa njuna odgovora na pritožbo nista prispevala k rešitvi zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.