Jedro

Ker je protipravna prilastitev denarja bistveni element kaznivega dejanja poneverbe, kot elementa kršitve iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, je tožena stranka v dvomu na podlagi tožničinega zagovora utemeljeno preverjala obstoj v odpovedi navedenega razloga za izredno odpoved z dodatno pribavo pisnih izjav dveh najemnikov o tem, ali sta tožnici res plačevala najemnino v gotovini. Tako sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je ugotovilo, da je bila izredna odpoved podana pravočasno, upoštevaje, da je pričel 30 dnevni subjektivni rok za odpoved teči po pribavi zadnje pisne izjave najemnika o neevidentiranem gotovinskem plačevanju najemnine tožnici dne 20. 3. 2012, saj je bila po ugotovitvah sodišča ta izjava pomembna za ugotovitev razloga za sporno odpoved.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 6. 4. 2012, in zahtevek za reintegracijo tožnice v delovno razmerje, pa tudi podredni zahtevek za odločitev v smislu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Presodilo je, da je bila odpoved pravočasna glede na to, da je tožena stranka s pribavo dodatnih pisnih izjav z dne 8. in 20. 3. 2012 utemeljeno preverjala obstoj razlogov za izredno odpoved in da so bile podane v odpovedi navedene kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so imele vse znake kaznivega dejanja.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče za začetek teka 30-dnevnega subjektivnega roka za odpoved neutemeljeno upoštevalo pribavo naknadnih izjav dveh uporabnikov bivalnice glede na to, da je bila tožena stranka že v mesecu januarju 2012 seznanjena z domnevnimi kršitvami in da je bila na podlagi tega s pisno obdolžitvijo z dne 23. 1. 2012 tožnica vabljena na zagovor, ki je bil opravljen 13. 2. 2012. Najmanj takrat je toženi stranki zato tudi pričel teči 30 dnevni rok za izredno odpoved, ki je v času podaje odpovedi in njene vročitve dne 18. 4. 2012 že potekel. Hkrati tožnica zanika obstoj odpovednega razloga, saj posamezna ravnanja, ki se tožnici očitajo, ne pomenijo znakov kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja. Hkrati tožnica zanika, da bi od posameznih stanovalcev oziroma uporabnikov prejemala plačilo najemnine v gotovini, ki je ni odvajala toženi stranki, in v zvezi z drugačnimi dokaznimi zaključki uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker se sodišče ni opredelilo do nekaterih pomembnih dejstev in neskladij v izpovedbah zaslišanih prič.

4. V odgovoru je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizija ni dovoljena (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. V zvezi z dokazno oceno, da so ji posamezni stanovalci oziroma uporabniki bivalnice v letu 2012 za posamezne mesece plačevali najemnino v gotovini, tožnica sodišču neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšno ugotovitev je sodišče gradilo na prepričljivi dokazni oceni, tako v postopku podaje izredne odpovedi podanih pisnih izjav posameznih uporabnikov (V., A.), kot na podlagi izpovedbe v sodnem postopku zaslišanih prič in tudi izpovedbe tožnice, ki je sicer prejem denarja na tak način zanikala.

8. Po ugotovitvah sodišča je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena kot upravnik I in bila zadolžena za upravljanje bivalnice A. v Ljubljani, kjer so najemali prostore za bivanje oziroma posamezne postelje v bivalnih prostorih delavci, pretežno z območja bivših jugoslovanskih republik na začasnem delu v Ljublani in okolici. Kot upravnik je bila tožnica zadolžena za oddajo posameznih prostorov oziroma postelj in pripravo pogodb o najemu z zagotovitvijo podpisov posameznih najemnikov, za prijavo posameznih najemnikov na upravni enoti, za vnos najemnikov v računalniški sistem tožene stranke, za izdajo mesečnih računov oziroma položnic tistim uporabnikom, ki so sami plačevali najemnino in za siceršnje vzdrževanje ter nadzor nad bivalnimi prostori.

9. V sporni odpovedi je tožena stranka tožnici očitala, da od meseca oktobra 2010 do meseca avgusta 2011 z večimi stanujočimi v bivalnici ni sklenila oziroma jim ni izstavila pogodb o najemu ležišča, jih ni ustrezno prijavila na upravni enoti, jih ni evidentirala v ustrezni računalniški bazi oziroma programu tožene stranke, jim za bivanje ni izstavljala računov oziroma ustreznih položnic, in od treh vsaj za nekaj mesecev prejela plačilo mesečne najemnine v gotovini, ki je ni odvedla toženi stranki. V odpovedi je tožena stranka štela, da pomeni tako ravnanje kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja.

10. Po ugotovitvah sodišča je tožena stranka navedene nepravilnosti ugotavljala po nastopu bolniškega staleža tožnice v mesecu septembru 2012, s tem da so bile njene opustitve za posamezne najemnike s strani vodstva tožene stranke ugotovljene do meseca januarja 2012. Ker pa je tožnica neevidentirano prejemanje denarja iz naslova najemnin od posameznih najemnikov oziroma uporabnikov na zagovoru pred podajo odpovedi dne 13. 2. 2012 odločno zanikala, ob sklicevanju na težave s posameznimi najemniki zaradi jezikovnih in siceršnjih ovir, je hotela tožena stranka ta očitek še dodatno preveriti s pribavo izrecnih pisnih izjav, kar je od dveh spornih najemnikov (V. in A.) uspela pridobiti 8. 3. oziroma 20. 3. 2012. Hkrati je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnica očitana ravnanja dejansko storila.

11. Glede na navedeno je sodišče utemeljeno ugotovilo, da je tožnica z navedenimi kršitvami dolžnih ravnanj kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja na delovnem mestu upravnika pri toženi stranki, ki imajo vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Seveda ne pomeni vsaka od navedenih opustitev kaznivega dejanja, pač pa pomeni celotni sklop tožnici očitanih kršitev, da so na tak način podani vsi znaki kaznivega dejanja poneverbe.

12. Ker je protipravna prilastitev denarja bistveni element kaznivega dejanja poneverbe, kot elementa kršitve iz prve alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), je tožena stranka v dvomu na podlagi tožničinega zagovora utemeljeno preverjala obstoj v odpovedi navedenega razloga za izredno odpoved z dodatno pribavo pisnih izjav dveh najemnikov o tem, ali sta tožnici res plačevala najemnino v gotovini. Tako sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je ugotovilo, da je bila izredna odpoved podana pravočasno, upoštevaje, da je pričel 30 dnevni subjektivni rok za odpoved teči po pribavi zadnje pisne izjave najemnika o neevidentiranem gotovinskem plačevanju najemnine tožnici dne 20. 3. 2012, saj je bila po ugotovitvah sodišča ta izjava pomembna za ugotovitev razloga za sporno odpoved. Na podlagi drugega odstavka 110. člena ZDR v primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved ves čas, ko je možen kazenski pregon.

13. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.