Jedro

Tožnica (zaposlena na delovnem mestu upravnica) je v spornem času opuščala svojo dolžnost z nastanitvami v bivalnici ter ni evidentirala bivanja, za bivanje ni izstavljala računov ter ni prijavila bivanja pri upravnem organu, vse to pa je tožnica storila z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist s prisvajanjem najemnin nastanjenih oseb. Tožničino ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe ali neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1 (ki določa, da se oseba, ki si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi, kaznuje z zaporom do treh let). Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: ?I. Zavrne se primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: ?1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2010 z dne 6. 4. 2012 nezakonita in se razveljavi.

2. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2010 z dne 6. 4. 2012, ampak še traja. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2010, jo pozvati nazaj na delo, jo za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v vsa socialna zavarovanja, ji obračunati bruto plačo in ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati mesečno neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov plače dalje do plačila, ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja, vse v 8-ih dneh pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v roku 8 dni, v primeru zamude, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku tega roka dalje do plačila, pod izvršbo.?

II. Zavrne se podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: ?1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2010, ki je datirana z dnem 6. 4. 2012, nezakonita in se razveljavi.

2. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2010, ki je datirana z dnem 6. 4. 2012, ampak traja do odločitve sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2010 za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje in jo za ta čas prijaviti v obvezna zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ, ter ji obračunati bruto nadomestila plače in ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati ustrezna mesečna neto nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov nadomestila plače, t.j. od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila, ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo dalje, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati ustrezno denarno povračilo v višini 22.492,80 EUR, od navedenega zneska odvesti morebitne davke in prispevke, nato pa ji izplačati ustrezno neto denarno povračilo v roku 8 dni pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku tega roka dalje do plačila, pod izvršbo.?

III. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ugodi primarnemu oz. podrednemu tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico oz. sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče se je postavilo na stališče, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno, saj se je tožena stranka šele po izvedenem zagovoru dne 13. 2. 2012 in po prejemu izjav z dne 8. 3. 2012 in 20. 3. 2012 dokončno dodatno prepričala, da je izredna odpoved utemeljena. Delodajalec mora podati izredno odpoved najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga; v primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Tožnica je prejela obdolžitev pred izredno odpovedjo 23. 1. 2012, zagovor pred izredno odpovedjo je bil izveden 13. 2. 2012, izredna odpoved pa podana 6. 4. 2012 in vročena 18. 4. 2013 (pravilno: 18. 4. 2012). Tožena stranka se je od 13. 2. 2013 (pravilno: 13. 2. 2012) najkasneje dokončno seznanila z razlogi za izredno odpoved, do podaje odpovedi 6. 4. 2013 (pravilno: 6. 4. 2012) je potekel prekluzivni subjektivni rok. Sodišče je štelo, da se je tožena stranka seznanila z vsemi bistvenimi elementi kršitve in dejanskimi okoliščinami. Tožena stranka je že ob obdolžitvi pred izredno odpovedjo razpolagala oz. vedela za izjave delavcev, tudi te, ki datirajo z 8. 3. in 20. 3. 2012. Podana je bistvena kršitev postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih - pravočasnost odpovedi, nejasni in med seboj v nasprotju ter je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe in teh listinah in dokazih ter samimi listinami in dokazi. Na zagovoru dne 13. 2. 2012 se je tožena stranka najkasneje seznanila z vsemi razlogi, ki so bili podlaga, da je 6. 4. 2012 tožnici podala izredno odpoved. Sodišče je sprejelo stališče, da naj bi izjave delavcev z dne 8. 3. 2012, 12. 3. 2012 in 20. 3. 2012 predstavljale datum, ko je začel teči 30 dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi, s čemer je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Zakonita zastopnica tožene stranke A.A. je izpovedala, da je bila o vseh nepravilnostih obveščena januarja 2012, ko je podala obdolžitev pred izredno odpovedjo. Iz sodbe izhaja, da je izpodbijana izredna odpoved utemeljena tudi po vsebini, s čemer se tožnica ne more strinjati. Primarno tožnica izpostavlja sodno prakso Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 475/2006 z dne 27. 2. 2007, iz katere izhaja, da ?je sodna presoja odpovedi omejena na zakonitost tistega odpovednega razloga, zaradi katerega je delodajalec pogodbo dejansko odpovedal?; enako v zadevi VIII Ips 359/2005. Tožena stranka bi morala v odpovedi opredeliti vse znake kaznivega dejanja. Na delodajalcu je, da dokaže znake kaznivega dejanja (82. člen ZDR). Dejstvo, da je sprožen kazenski postopek, še ne kaže na obstoj znakov kaznivega dejanja. Kršitve, ki se tožnici očitajo, ne predstavljajo razloga za izredno odpoved po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, prav tako pa je zamujen prekluzivni 30 dnevni subjektivni rok in tudi 6 mesečni objektivni rok za podajo izredne odpovedi. V izredni odpovedi z dne 6. 4. 2012 se tožnici očita, da naj bi v mesecih od oktobra 2010 do avgusta 2011: - z več stanujočimi v bivalnici B. ni sklenila pogodb o najemu ležišča, kar nima znakov kaznivega dejanja, zato sta glede omenjenega očitka iztekla tako subjektivni kot objektivni zakonski rok, - je nepravilno prijavila njihovo začasno bivanje pri upravnem organu - kar nima znakov kaznivega dejanja, zato sta glede omenjenega očitka iztekla tako subjektivni kot objektivni rok, - jih ni evidentirala v programu C. in jim ni izstavila računa za bivanje, kar nima znakov kaznivega dejanja, zato sta iztekla tako subjektivni kot objektivni prekluzivni rok. Tožnica navaja, da zgolj omenjene kršitve nimajo znakov kaznivih dejanj, zato prav gotovo ne more predstavljati razloga za izredno odpoved po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. Prav tako pa je glede omenjenih kršitev zamujen ne le 30 dnevni prekluzivni subjektivni rok, pač pa tudi 6 mesečni objektivni prekluzivni rok. Sodišče navede, da so bile kršitve storjene zato, da bi si tožnica pridobila protipravno premoženjsko korist - s pridobivanjem oz. prisvajanjem najemnin od v bivalnici nastanjenih oseb, in sicer od D.D., E.E. In F.F., kot se tožnici očita. Očita se ji, da so ji najemojemalci najemnino izročili na roke, prav tako pa se ji je očitala višina škode 6.000,00 EUR. Izjava E.E. naj bi bila napisana 12. 3. 2012 in je napisana po opominu za neporavnane obveznosti z dne 15. 11. 2011, zato je vprašanje, zakaj je E.E. plačilo pisno zavrnil šele 12. 3. 2012. Glede na to, da je E.E. v izjavi z dne 12. 3. 2012 navedel o plačilu na roke tožnici glede najemnine za september 2011, kar pa se zaslišan ni več spomnil in ni želel govoriti, je zaključiti, da njegova izjava ne more predstavljati utemeljenega očitka tožnici. Izjava D.D. naj bi bila napisana 20. 3. 2012 - iz nje ni razvidno, za katere mesece se nanaša, izhaja pa iz nje, da je bil denar plačan G.G.. Izjava F.F. naj bi bila napisana 8. 3. 2012 - iz nje izhaja, da naj bi za mesec maj 2011 F.F. dal denar H.H. in sicer 125,00 EUR, ki naj bi dal ta denar G.G.. Glede na to, da ni ugotovljeno, kdo je H.H., je tako napačno navedena tudi višina stanarine 125,00 EUR namesto 113,00 EUR, tako da te izjave ni mogoče sprejeti kot verodostojne. V zvezi z zagovorom tožnice izhaja, da bi tožnica lahko podala tudi dodaten pisni ali ustni zagovor in s tem še podkrepila svoje stališče, vendar tega tožnica ni storila. Sodišče ji tako očita pasivnost. V zvezi z znaki kaznivih dejanj in sicer poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1, tožnica izpostavlja, da omenjeno kaznivo dejanje stori tisti, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarskih, finančnih ali poslovnih dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi. Tožena stranka ni dokazala, da si je tožnica dejansko protipravno prilastila denar, ki naj bi ji bil zaupan v zvezi z zaposlitvijo. V izjavah F.F., D.D. in E.E. so namreč neskladja in kontradiktornosti. Sodišče bi se moralo opredeliti tudi do izpovedbe I.I., ali so se ob njegovem prihodu določene osebe začele izmikati in bežati po sobah, kar za osebe, ki so dejansko plačevale stanarino, ni normalno.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne oz. zavrže, izpodbijano sodbo pa potrdi, tožnici pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Tožnica neutemeljeno navaja, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pravilno ugotovilo, da je bila izredna odpoved podana pravočasno. Nesporno je, da je bila izredna odpoved podana 6. 4. 2013 (pravilno: 6. 4. 2012) ter vročena 18. 4. 2013 (pravilno 18. 4. 2012). Zakonita zastopnica tožene stranke je izpovedala, da sta po odhodu tožnice v daljši bolniški stalež njeno delo prevzela J.J. in I.I.. Zaposlena sta po prevzemu nalog tožnice pri njenem delu ugotovila vrsto nepravilnosti. Po pregledu stanja z nadrejenim K.K. je bilo ugotovljeno, da določeni najemniki niso bili prijavljeni v domu, niso bili vpisani v informacijski sistem, zanje tudi niso bile sestavljene pogodbe o najemu, niso jim bile izdane položnice za plačilo najemnine, plačilo za bivanje ni bilo poravnano na račun tožene stranke. V zvezi s tem toženi stranki ni mogoče očitati nikakršne kršitve postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na resnost očitanih kršitev, ki so bile dokazane tožnici, je tožena stranka tožnici utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz izpovedi direktorice in namestnika direktorja L.L. izhaja, da so bila dodatna preverjanja in pridobitev izjav prič opravljena tudi zaradi vztrajnega zatrjevanja tožnice, da od stanovalcev doma ni prejemala denarja. Tožena stranka je preverila še 12 stanovalcev, ki so v domu bivali, niso pa bili prijavljeni na Upravni enoti, ter niso imeli sklenjenih pogodb o najemu. Tožena stranka se je z izjavami stanovalcev v bivalnici na M. ulici F.F., E.E. in D.D. dokončno prepričala, da je tožnici mogoče očitati prejemanje najemnine s strani stanovalcev, katere ni odvedla toženi stranki. Tožena stranka je zadnjo izjavo prejela 20. 3. 2013 (pravilno: 20. 3. 2012), izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila podana dne 6. 4. 2013 (pravilno: 6. 4. 2012), torej znotraj 30 dnevnega prekluzivnega roka, kot je pravilno ugotovilo naslovno sodišče, ki v zvezi s formalno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni ugotovilo nepravilnosti. Tožena stranka je tožnici omogočila zagovor dne 13. 2. 2013 (pravilno: 13. 2. 2012). Glede vsebine izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa tožena stranka dodaja, da iz obrazložitve podane izredne odpovedi jasno izhajajo znaki kaznivega dejanja po 209. členu KZ-1. Ugotovljeno je bilo, da tožnica v mesecih od oktobra 2010 do avgusta 2011 z več stanujočimi v bivalnicah B. ni sklenila pogodb o najemu ležišč, ni prijavila oz. nepravilno prijavila njihovega začasnega bivališča pri upravnem organu, jih ni evidentirala v računalniškem programu ter jim za bivanje ni izstavila računov. Po razgovorih z delavci je bilo ugotovljeno, da so ji nekateri plačevali denar na roke, tožnica pa tega denarja ni izročila delodajalcu. S tem je grobo kršila določila pogodbe o zaposlitvi ter Pravilnik o odgovornosti delavcev za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter s takšnim ravnanjem izpolnila znake kaznivega dejanja po 209. členu KZ-1. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Podana ni bistvena kršitev postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih jasni in med seboj niso v nasprotju ter v odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe in teh listinah in dokazih in samimi listinami in dokazi. Sodišče je po oceni pritožbenega sodišča sprejelo jasno stališče glede pravočasnosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je po oceni pritožbenega sodišča tudi sprejelo pravilno stališče, da so izjave delavcev z dne 8. 3. 2012, 12. 3. 2012 in 20. 3. 2012 predstavljale datum, ko je začel teči 30 dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi. Tožena stranka je do januarja, ko je bila podana obdolžitev res pridobila večino izjav oseb, ki so v domu prebivale, vendar je ravno zaradi vztrajnega zatrjevanja tožnice, da ni nikoli prejela denarja od najemojemalcev - delavcev, ki so prebivali v domu, na roke, tožena stranka še dodatno pridobila pisni izjavi prič, ki sta ravnanje, ki je bilo tožnici očitano, povsem potrdili. Tožena stranka se je s tem, ko je pridobila dodatne izjave prič, želela le še prepričati o utemeljenosti razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa je obrazložitev sodišča jasna in konsistentna in so neskladnosti v izjavah F.F., D.D. in E.E., na katere se v pritožbi sklicuje tožena stranka, minorne in ne morejo biti ključne za pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Iz izpovedi stanovalcev doma, pisnih izjav priče ter izpovedi zaposlenih pri toženi stranki je jasno razvidno, da je do očitanih kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo kljub temu, da je tožnica vseskozi zatrjevala nasprotno.

Sodišče je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka, zaslišalo tožnico G.G., zakonito zastopnico tožene stranke A.A., pomočnika (namestnika) zakonite zastopnice L.L. ter priče K.K., J.J., I.I., D.D. in E.E., pri čemer je opravilo tudi soočenje tožnice s pričo D.D.. Na podlagi tako izvedenih dokazov je sodišče zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi ter posledično reintegracijo in reparacijo, zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, ki se razlikuje od primarnega tožbenega zahtevka v tem, da tožnica v njem zahteva razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem odločanja sodišča prve stopnje ter posledično navedenemu denarno povračilo v višini 22.492,80 EUR.

Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu upravnik I in sicer iz razloga po 1. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožena stranka je tožnici očitala, da v mesecih od oktobra 2010 do avgusta 2011 z več stanujočimi v bivalnici B. ni sklenila pogodb o najemu ležišč, je nepravilno prijavila njihovo začasno bivanje pri upravnem organu, jih ni evidentirala v delodajalčevem internem računalniškem programu C., jim za bivanje ni izstavila računov, od v bivalnici B. stanujočih, D.D., E.E. in F.F. pa prejela plačilo najemnine, ki ga ni odvedla delodajalcu, s čemer je storila kršitve z znaki kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 - KZ-1).

V zvezi s pritožbenim ugovorom glede prepozno podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako glede subjektivnega kot objektivnega roka pritožbeno sodišče navaja, da mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožnici podana 6. 4. 2012 in vročena 18. 4. 2012. Kot je izpovedala zakonita zastopnica tožene stranke A.A., je tožnica 7. 8. 2011 nastopila daljši bolniški stalež, tako da sta njena dela in naloge prevzela I.I., zaposlen na delovnem mestu ?vzdrževalec?, in J.J., zaposlen na delovnem mestu upravnik I v samskem domu N.. Takrat sta ugotovila vrsto nepravilnosti in skupaj s K.K. pri kontroli poslovanja tožnice so v bivalnih enotah ugotovili, da določeni stanovalci nimajo sklenjenih pogodb o najemu ležišč, niti jim za najem ležišč niso bili izstavljeni računi za mesečno najemnino. Šlo je večje število nepravilnosti in zato so opravili tudi revizijo prijav začasnega bivališča vključno z vpisi v knjigo gostov in seznamom sklenjenih najemnih pogodb, vnesenih v računalniški program tožene stranke C.. Ob tem so tudi do podaje obdolžitve v mesecu januarju 2012 zbrali večino izjav oseb, ki so prebivale v domu, naknadno pa pridobili še dve izjavi. Pridobili so izjavi D.D. in F.F.. Tako se je strinjati s stališčem, da se je tožena stranka lahko šele takrat dokončno prepričala, da je izredna odpoved utemeljena, saj se tožena stranka na podlagi zagovora tožnice 13. 2. 2012 še ni mogla natančno prepričati, tako da so dodatno preverili še 12 ljudi, ki so bivali na M. ulici in ki niso bili prijavljeni na UE in niso imeli sklenjenih pogodb o najemu ležišča. Šele po navedenih ugotovitvah je tožena stranka tožnici lahko podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je delodajalec lahko šele po prejemu izjav z dne 8. 3. 2012 in 20. 3. 2012 v celoti lahko ugotovil razloge, ko o tem ni bilo dvoma. Ob tem se je strinjati s stališčem sodišča, da je tožena stranka z navedenim raziskovanjem ravnala celo v dobro tožnice, ki je bila sicer dolgoletna delavka tožene stranke. Določenim stanovalcem, ki so bili brez pogodbe, je tako tožena stranka za nazaj izstavila položnice. Tako je bil datum, ko je tožena stranka ugotovila razlog za izredno odpoved in storilca 20. 3. 2012, zato je podana odpoved pravočasna.

Po izvedenih dokazih je ugotovljeno, da je tožnica v času od oktobra 2010 do avgusta 2011 opuščala svojo dolžnost z nastanitvami v bivalnici B. ter ni evidentirala bivanja, za bivanje ni izstavljala računov ter ni prijavila bivanja pri upravnem organu, vse to pa je tožnica storila z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist s prisvajanjem najemnin nastanjenih oseb. Sodišče je ob tem ugotovilo, da so ji nekateri stanovalci plačali najemnino na roke, kar tožnica ni zavedla kot prejemek, niti denarja izročila toženi stranki, pač pa je denar zadržala zase. Zaslišani koordinator dejavnosti K.K. je ocenil, da je bila navedena škoda vsaj 6.000,00 EUR, navedeno dejanje pa ima tako vse znake kaznivega dejanja poneverbe ali neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1, torej gre za razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. KZ-1 v 109. členu namreč določa, da kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi, se kaznuje z zaporom do treh let. Tožnica si je denar protipravno večkrat prilastila in to v zvezi s svojo zaposlitvijo pri toženi stranki na delovnem mestu upravnik I, kjer je bila njena dolžnost, da morebitna prejeta denarna sredstva od najemnin odvede na račun tožene stranke. Tožnica je sicer navajala, da ni prejemala denarja od najemnikov, vendar so vse zaslišane priče pojasnile drugače s siceršnjimi manjšimi razlikami, tako da pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tako minorna odstopanja na samo dokazno oceno sodišča ne morejo vplivati, saj je sodišča natančno zaslišalo priče tudi z dodatnim zaslišanjem in izvedlo tudi soočenje med tožnico in D.D., ter nato sprejelo jasno dokazno oceno.

Sodišče je pri tem tudi ugotovilo, kar je tožena stranka tožnici v odpovedi tudi očitala, da je kršila Pravilnik o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tudi s tem, ko je kljub navodilom tožene stranke dopuščala, da je vzela v bivalnico na M. ulici najemnike, ki predhodno niso poravnali svojih obveznosti, na to pa je bila izrecno opozorjena. Glede samih prijav najemnikov pri Upravni enoti pa je tožnica povedala, da je res storila določene nepravilnosti, vendar v dobri veri, da bo npr. F.F. plačal varščino za nazaj, pri čemer pa je bilo izkazano, da je le-ta najemnino poravnal za mesec maj tožnici - preko H.H. ter za junij in julij direktno.

Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče v sodnem postopku razširjalo odpovedni razlog, pač pa je presojalo zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot jo je navedel delodajalec. V tej zvezi je razčiščevalo le dejansko stanje, glede katerega je tožnica navajala, da posameznih dejanj ni storila, ali pa da je bilo dejansko stanje drugačno, kot se ji je očitalo.

Tako je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je obstajal resen in utemeljen razlog, pri čemer tudi ni bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do poteka odpovednega roka, saj je bilo povsem porušeno medsebojno zaupanje med strankama. Tožnica je zlorabila zaupanje delodajalca, si protipravno prilaščala denar in tudi sicer svoje delovne dolžnosti opravljala hudo malomarno.

Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek tožnice, tako da je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve, prav tako pa gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec vedno nosi svoje stroške postopka, ne glede na uspeh v pravdi.