Jedro

Prepoved vračanja velja za stavbno zemljišče, na katerem stoji objekt (stavbišče), in del zemljišča, ki je potrebno za njegovo redno rabo (funkcionalno zemljišče).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z dopolnilno odločbo, št. ... z dne 29. 11. 2007 določil upravičenki Župniji A. za podržavljeno kmetijsko zemljišče parc. št. 72 travnik 4 v izmeri 1045 m2 odškodnino v obliki obveznic SOD v višini 1.288,71 DEM (I. točka izreka); in za izplačilo odškodnine zavezal Slovensko odškodninsko družbo (II. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je parcela 72 travnik 4 v izmeri 1045 m2, bila ob podržavljenju kmetijsko zemljišče. 35 m2 je v letu 1976 prešlo v cesto, parc. št. 2466/1; v letu 1981 se je delila na parcelo 72/1 travnik v izmeri 796 m2 in parc. št. 72/2 travnik v izmeri 247 m2. V letu 1982 se je poočila sprememba vrste rabe in izmere parc. št. 72/1 v stavbišče z gasilnim domom v izmeri 159 m2 in travnik v izmeri 637 m2. Parcela 72/1 je v lasti Prostovoljnega gasilskega družba B. in je zazidano stavno zemljišče ter so zanjo podane ovire za vračilo po 2. odstavku 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), parcela 72/2 travnik v izmeri 247 m2 pa je v lasti fizične osebe in je zanjo podana ovira po 3. odstavku 16. člena ZDen. Glede na ugovore upravičenke, da je del zemljišča parc. št. 72/1 možno vrniti v last in posest upravičencu, je upravni organ odredil izdelavo elaborata za določitev gradbene parcele k objektu na parc. št. 72/1. Iz elaborata izhaja, da predstavlja gradbeno parcelo celotna parcela 72/1, pa tudi del parcele 72/2, saj del objekta in zemljišča za normalno rabo leži tudi na tej parceli, v izmeri 23 m2. Upravičenka je ugovarjala elaboratu in sicer, da je izvedenec k gasilnemu domu materialno in procesno nepravilno odmeril bistveno prevelik del funkcionalnega zemljišča, vse na škodo upravičenčevega objekta - gotske cerkve, stoječe na parc. št. *2, ki je kulturni spomenik državnega pomena. Predvsem je upravičenka poudarjala, da je potrebno določiti funkcionalno zemljišče samo k objektu gasilskega doma, ne pa tudi pomožnim objektom. Pri tem pa se je sklicevala na Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja - 12. člen. Menila je tudi, da bi bilo potrebno opraviti poizvedbe pri Ministrstvu za kulturo oziroma Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije z namenom, da se ugotovi, kakšno funkcionalno zemljišče bi bilo nujno potrebno za nemoteno oziroma nujno uporabo kulturnega spomenika - gotske cerkve, stoječe na parc. št. 2 k.o. C.. Protivila se je tudi pojmu oziroma določitvi gradbene parcele, ker je menila, da se v postopku denacionalizacije določa le funkcionalno zemljišče. Glede na pripombe upravičenca je Ljubljanski urbanistični zavod, ki je bil določen za izdelavo elaborata in katerega mnenju je upravni organ sledil, navedel, da je izdelal elaborat na podlagi 216. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO). Pri določitvi gradbene parcele je upošteval relevantna urbanistična določila glede določitve gradbene parcele k objektu (namembnost in velikost objekta, urbanistične zahteve, dostopi, mirujoči promet, zelene površine, urgentni dovoz na dvorišče) ter predvsem obstoječe stanje na terenu. V zvezi z vrednotenjem podržavljene parcele pa upravni organ ugotavlja, da je bila parcela podržavljena kot kmetijsko zemljišče in se zato v skladu s 44. členom ZDen njena vrednost določa na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok). Glede ugovora upravičenke, da bi bilo potrebno ugotoviti, ali spada zemljišče parc. št. 72/1 k.o. C. kot varovano oziroma vplivno območje kulturnega spomenika cerkve D., stoječe na parc. št. 2 k.o. C ter da bi bilo potrebno ugotoviti funkcionalno zemljišče, ki je nujno potrebno za nemoteno uporabo gasilske gotske cerkve D. na parc. št. 2 in v zvezi s tem, da se obseg - določitev funkcionalnega zemljišča k objektu gasilnega doma izvede ob sodelovanju Ljubljanskega regionalnega zavoda za varovanje naravne in kulturne dediščine (v skladu s 34. členom Odloka PUP ...), ki naj se o problematiki glede vračanja podržavljenega zemljišča v naravi, predvsem o tem, kakšno funkcionalno zemljišče je potrebno za zagotavljanje ohranitve izvirnosti, oblike in lastnosti cerkve D. in za njeno redno vzdrževanje, opredeli, pa upravni organ meni, da te pripombe niso utemeljene iz razlogov, ki opredeljujejo gradbeno parcelo, razen tega pa je predmet denacionalizacijskega zahtevka parc. št. 72, ter parc. št. 72/1, Odlok, s katerim je bila cerkev D. razglašena za kulturni spomenik, ne ščiti.

Drugostopni organ je prvostopno odločbo z izpodbijano odločbo spremenil tako, da je odpravil v 1. točki izreka besedilo "v zakonskem roku s pripadajočimi zakonskimi obrestmi" ter v 2. točki izreka besedilo "v zakonskem roku po pravnomočnosti" in ga nadomestil z besedilom "v roku treh mesecev od pravnomočnosti te odločbe (1. točka izreka); v preostalem pa je pritožbo Župnije A. (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da se je imela Župnija A. v postopku možnost izjasniti. Glede ugovora, da je izvedenec ni povabil na ogled, pa navaja, da izvedenec ne zaslišuje strank ter ne vabi strank na ogled. Zaslišuje stranke na obravnavi uradna oseba in le ta tudi opravi ogled. Drugostopni organ soglaša z ugotovitvami prvostopnega organa, da je parcela 72/1 pozidano stavbno zemljišče ter da so zato podane ovire po 2. odstavku 32. člena ZDen. Ocenjuje, da v predmetnem primeru ne gre za oddaljenost parcele 72/1 od parcele cerkve na parc. št. 2, v oddaljenosti v radiju 50 m od odvoda sakralnega objekta. Odlok o razglasitvi gotske cerkve, stoječe na sosednjem zemljišču - parc. št. 2 sicer resnično ščiti, kot je ugotovil prvostopni organ, vendar pa ima cerkev tako varovano območje, kot tudi vplivno območje, ki posega v prostor v radiju 50 m odboda sakralnega objekta, kjer bi neprimerni posegi razvrednotili zavarovano vedutno, predvsem gabaritirano izpostavljenost spomenika (določa 2. odstavek 3. člena Odloka o razglasitvi). Varovano območje kulturnega spomenika je sicer označeno na v uradnem listu označeni skici, vendar pa na tej skici ni označena meja vplivnega območja, ki bi označeval njegov radij 50 m od oboda cerkve. V spremembi Odloka (Uradni list RS, št. 115/03) je spremenjen obseg zemljišča spomenika, in sicer je določeno, da spomenik obsega zemljišče del parc. št. *2 (del stavbne parcele s cerkvijo D.). Meja spomenika je določena na digitalnem katastrskem načrtu v izvirniku 1:2880 z dne 1. 9. 2003 in je na temeljnem topografskem načrtu v merilu 1:5000. Glede na navedeno drugostopni organ meni, da parcela 72/1 ne sodi v varovano območje kulturnega spomenika v smislu zgoraj navedenih odlokov. Upravni organ druge stopnje meni, da Ministrstvo za kulturo RS in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije nista stranki v postopku denacionalizacije parc. št. 72/1, zato je ugovor vlagateljice v tej smeri neutemeljen. Na parceli št. *2 stoji objekt - cerkev, ki ima svoje funkcionalno zemljišče, zato izvedenec in upravni organ prve stopnje nista upoštevala pripomb upravičenke glede odmere in velikosti določenega zemljišča kot gradbene parcele. Od predmetne parcele št. 72/1 ni mogoče dodati nekaj zemljišča k parc. št. *2 k.o. C., na kateri stoji cerkev. Soglaša pa tudi z vrednotenjem podržavljene parcele na podlagi Odloka.

Tožeča stranka v tožbi ponavlja, da je izvedenec k gasilskemu domu na parc. št. 72/1 k.o. C. določil preveliko gradbeno parcelo oziroma preveliko površino funkcionalnega zemljišča (petkrat večjo od stavbnega zemljišča) ter da ne bi smel upoštevati betonske plošče (plesišča), ograjene z železno ograjo, niti poti do gasilskega doma, ker objekta nista vrisana v katastru. To je bilo storjeno na škodo objekta - cerkve D. stoječe na parc. št. *2, ki je kulturni spomenik državnega pomena. Meni, da ima sedaj gasilski dom gradbeno parcelo, ki je večja petkrat več od površine stavbnega zemljišča, na drugi strani pa je gotska cerkev, ki je kulturni spomenik, ki pa lahko shaja s funkcionalnim zemljiščem, ki je celo manjše od njenega stavbnega zemljišča. Parcela 72 je bila do podržavljenja funkcionalno zemljišče k mežnariji na parc. št. 157 in cerkvi na parc. št. 2. Pri določitvi gradbene parcele izvedenec ni upošteval Odloka o razglasitvi cerkve D. za kulturni spomenik, iz katerega izhaja, da ima cerkev tako varovano območje, kot tudi vplivno območje, ki obsega prostora v radiju 50 od vhoda sakralnega objekta, kjer bi neprimerni posegi razvrednotili zavarovano veduto, predvsem gabaritno izpostavljenost spomenika. Meni, da si tožena stranka napačno tolmači vplivno območje spomenika, da se parcela 72/1 ne nahaja v vplivnem območju spomenika, ker od njega ni oddaljena 50 m. Vplivno območje spomenika po Odloku obsega prostor v radiju 50 metrov od oboda sakralnega objekta, ne pa prostora, ki je od spomenika oddaljen več kot 50 m. Da Odlok ni bil upoštevan, dokazuje tudi predlog načrta o določitvi gradbene parcele k gasilskemu domu, na katerem je vrisana betonska plošča (plesišče) za železno ograjo, ki je od obzidja spomenika oddaljena le nekaj metrov. Drugostopni organ tudi ni pravilno razumel, da naj bi upravičenka zahtevala, da se cerkvi določi funkcionalno zemljišče, pač pa je bilo zahtevano le, da se od parcele št. 72/1 vrne del podržavljenega zemljišča, da se bo lahko vzdrževala cerkev, mogočna zgradba, ki je več kot 50 m, kjer zemljišče v obzidju ne zadostuje za redno vzdrževanje tega spomenika. Tožeča stranka še vedno meni, da bi se lahko del zemljišča med cerkvijo in gasilnim domom vrnil v naravi, saj ta del ne spada v funkcionalno zemljišče, ki bi bilo nujno potrebno za uporabo gasilnega doma. Ta del zemljišča ne omogoča dostopa do dvorišča gasilnega doma, saj dostop do dvorišča gasilnega doma in garaž omogoča državna cesta. Predlaga odpravo prvostopne odločbe.

Stranka z interesom SOD d.d. na tožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom Prostovoljno gasilsko društvo B. je na tožbo odgovorila in navedla, da sta bila pot kot betonska plošča zgrajena pred uveljavitvijo ZDen. Gradbeno dovoljenje iz leta 1954 za gasilski dom je predvidevalo dostop po sporni poti do vhoda v dvorano v prvem nadstropju. Gradbeno dovoljenje je bilo izdano za celotno parcelo 72 k.o. C.. Sporno pot so uporabljali za dostop do trgovine do približno leta 1968, ki je bila v hiši severno nad gasilskim domom. Betonska plošča (vadišče) spada med pomožne objekte. Odloki, ki jih navaja tožeča stranka pa so bili sprejeti veliko kasneje, zato PGD B. vztraja, da vračanje v naravi ni možno. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavni zadevi je sporno, ali je del sedanje parcele 72/1 travnik v izmeri 637 m2 in stavbišče za gasilskim domom 159 m2 k.o. C. možno vrniti v naravi.

Upravna organa sta se po izvedenem ugotovitvenem postopku, v katerem je bil postavljen tudi izvedenec, postavila na stališče, da je parcela 72/1 v celoti zazidano stavbno zemljišče, torej da je za vrnitev tudi dela te nepremičnine v naravi podana ovira po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen. Po tej določbi se ne vračajo podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele), razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Prepoved vračanja velja za stavbno zemljišče, na katerem stoji objekt (stavbišče) in del zemljišča, ki je potrebno za njegovo redno rabo (funkcionalno zemljišče). Tožeča stranka je v upravnem postopku, enake ugovore pa ponavlja tudi v tožbi, ugovarjala zaključku, da citirana določba varuje celotno parcelo pred vrnitvijo v naravi. Pri ugotavljanju ovire po 2. odstavku 32. člena ZDen se upošteva stanje nepremičnine v času vračanja. Zemljišče, ki je sedaj dejansko pozidano, je treba šteti za zazidano stavbno zemljišče, ne glede na to ali je investitor pridobil za gradnjo vsa ustrezna dovoljenja ali da nekateri od objektov (v obravnavanem primeru betonska plošča in pot) niso vrisani v kataster, kot ugovarja tožeča stranka. Izvedenec je ob izdelavi mnenja torej pravilno upošteval zatečeno dejansko stanje na terenu in na tej podlagi izdelal mnenje (gradbena parcela je sestavljena iz stavbišča, ki ga predstavljajo vsi objekti znotraj gradbene parcele in funkcionalnega zemljišča - zemljišča potrebnega za redno rabo - 216. člen ZGO). Pri ugotovitvi o velikosti gradbene parcele pa je upošteval tudi relevantna urbanistična določila glede določitve gradbene parcele k objektu (namembnost in velikost objekta, urbanistične zahteve, dostope, mirujoči promet, zelene površine, urgentni dovoz na dvorišče), kot izhaja iz dopolnitve izvedeniškega mnenja z dne 12. novembra 2007. Glede sporne poti na parceli, za katero tožeča stranka zatrjuje, da ni potrebna, ker je možen dostop drugje, je obrazložil, da obstoječi dostop, ki je urejen na terenu in preko katerega je omogočen dostop do dvorišča gasilskega doma, predstavlja hkrati tudi urgentni dovoz do dvorišča gasilskega doma, ki ga je v takih primerih potrebno opredeliti. Ob tako obrazloženem izvedenskem mnenju, ki je upoštevalo stanje objektov na terenu, njihovo namembnost, velikost, urbanistične zahteve, dostope, mirujoči promet, zelene površine in urgentni dovoz (presojo obstoječega stanja na parceli za pravilno uporabo 2. odstavka 32. člena ZDen zahteva tudi sodna praksa), sodišče glede na velikost obravnavane parcele (travnik 637 m2 in stavbišče za gasilskim domom 159 m2) meni, da je upravni organ pravilno sprejel izvedeniško mnenje kot verodostojno glede obsega gradbene parcele na celotni parceli 72/1 in mu pravilno sledil. Tožeča stranka nepravilno razume določbe Navodila kot pravno podlago, ki naj bi utemeljevala njen ugovor o prevelikem funkcionalnem zemljišču. Določbe Navodila, na katere se sklicuje, kot ji je bilo že pojasnjeno v izpodbijanih odločbah, so pravna podlaga za izračun odškodnine pri podržavljenih objektih, katerih vračilo v naravi ni mogoče. Upravna organa pa sta tudi pravilno zavrnila ugovor o vplivu Odloka o razglasitvi cerkve D. za kulturni spomenik državnega pomena, s katerim je bila cerkev D. na sosednji parceli razglašena kot kulturni spomenik, kot nerelevanten pri odločanju o zadevi. Tudi sodišče meni, da ne varovano in ne vplivno območje, ki ju določa Odlok, nimata vpliva na določitev obsega gradbene parcele na obravnavani parceli. Pri ugotovitvi obsega zazidanega stavbnega zemljišča je relevantno zgolj stanje na obravnavani parceli. Ne glede na navedeno pa sodišče zgolj še pripominja, da je glede na ugotovitve v upravnem spisu stanje na parceli ob odločanju tako, kot ob uveljavitvi ZDen, odlok na katerega se sklicuje tožeča stranka, pa je bil sprejet v letu 1999. Torej na ugotovitev obsega zazidanega stavbnega zemljišča na parceli 72/1 nima vpliva stanje na parceli *2, na kateri stoji cerkev, ne v dejanskem smislu, da ima ta parcelo premajhno funkcionalno zemljišče, ne v pravnem (odlok na katerega se sklicuje tožeča stranka). Tožeča stranka torej po oceni sodišča ne v upravnem postopku in ne v tožbi ni postavila ugovorov, iz katerih bi utemeljeno izhajalo, da je funkcionalno zemljišče k objektom na parceli 72/1 preobširno ugotovljeno. Upravna organa sta za podržavljeno parcelo 72 k.o. C., ki je bila ob podržavljenju kmetijsko zemljišče, torej pravilno določila odškodnino zaradi ugotovljene ovire za vrnitev v naravi.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih odločb pravilen ter da sta odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.