Jedro

Ker o izpostavljenem pravnem vprašanju obstaja obsežna ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, izpodbijana sodba pa od te prakse ne odstopa, niso podani pogoji za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revidentka po odvetniku dne 2. 4. 2009 vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s pomembnim pravnim vprašanjem, ki se nanaša na časovni okvir, v katerem mora oseba izkazati obstoj jugoslovanskega državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije ; in z zelo hudimi posledicami, ker je od rešitve tega vprašanja odvisno vračilo zaplenjenega premoženja. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper odločbo odločbo tožene stranke z dne 3. 11. 2008, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 2. 9. 2008. S to odločbo je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, A.A. od 28. 8. 1945 ni štela za jugoslovansko državljanko.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v zadevi Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče Vrhovnega sodišča o trditvenem in dokaznem bremenu, mora revident v svoji vlogi natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

7. Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja časovni okvir, v katerem mora oseba izkazati obstoj jugoslovanskega državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije. Navaja, da bi moral organ prve stopnje ugotavljati državljanstvo revidentke v času podržavljenja premoženja po določilu prvega odstavka 9. člena ZDen, to je po 9. 5. 1945, ne pa v času po 28. 8. 1945 po določilu drugega odstavka 35. člena ZDrž.

8. Glede izpostavljenega pravnega vprašanja obstaja obsežna ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, po kateri je temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije vsebovano v prvem odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Oba pogoja morata biti izpolnjena hkrati. Jugoslovansko državljanstvo pa je lahko upravni organ priznal šele potem, ko je bil po drugi svetovni vojni sprejet prvi zakon s tega področja, to je bil Zakon o državljanstvu Demokratične federativne Jugoslavije, objavljen v Uradnem listu DFJ, 64/45 (s spremembami in dopolnitvami v Uradnem listu FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48 – ZDrž). Časovni okvir, pomemben za ugotavljanje državljanstva, je torej v ureditvi ZDrž, ki v drugem odstavku 35. člena določa oviro za ugotovitev državljanstva na dan 28. 8. 1945, če so kumulativno podani trije v zakonu našteti pogoji. Takšno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v številnih zadevah (na primer sodba I Up 218/2000, X Ips 1274/2006, X Ips 1522/2006, X Ips 1348/2004 in X Ips 176/2006). Glede tega, da je ureditev ugotavljanja državljanstva skladna z Ustavo RS, pa se je izreklo tudi že Ustavno sodišče v zadevi U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997. Odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi ne odstopa od navedenega stališča, tega pa revidentka niti ne zatrjuje, zato po presoji Vrhovnega sodišča niso podani pogoji za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije ni izpolnila s trditvijo, da je od rešitve te zadeve odvisno vračilo po vojni zaplenjenega premoženja oziroma plačilo odškodnine za to premoženje. Revidentka bi morala namreč navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih so te posledice zanjo zelo hude ter vse to tudi izkazati. Zgolj s sklicevanjem na premoženje, ki bi ga lahko uveljavljala v drugem postopku (v denacionalizacijskem postopku), tega ni storila in zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Glede na to da revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 11. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.