Jedro

Noben veljavni predpis v RS ni posegel in ne posega v pravice varčevalcev iz pravnega posla - depozitnega razmerja in tudi ne v jamstvo tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pretežno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika proti toženki in le-to obsodilo na plačilo 43.117,70 EUR z obrestmi (1. tč.). Zavrnilo je del zahtevanih obresti (2. tč.), toženki pa naložilo, da tožniku povrne stroške v višini 4.611,78 EUR, v primeru zamude plačila v izpolnitvenem roku z obrestmi (3. tč.).

Proti sodbi, očitno proti obsodilnemu delu (1. in 3. tč. sodbe) se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pravočasno pritožuje toženka in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni v smeri zavrnitve zahtevka, ali pa jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov z obrestmi, in jih opredeljuje. V obsežni pritožbi ponavlja vse svoje navedbe iz vlog, ki jih je podala že pred sodiščem prve stopnje. Nasprotuje uporabi slovenskega prava in oceni prvega sodišča, da je pasivno legitimirana, saj je sodišče napačno uporabilo predpise, ki urejajo njen pravni status, sodba pa naj o tem ne bi imela relevantnih razlogov. Načelo, da matična družba odgovarja za obveznosti podružnice, velja le, če je premoženje podružnice del premoženja matične družbe, česar pa v konkretnem primeru ni bilo, saj preoblikovanje LB, Osnovne banke Sarajevo, nikoli ni bilo dokončano. Do tega se sodišče ni opredelilo, zato manjkajo razlogi o odločilnem dejstvu. Meni, da se tudi do ugovora zastaranja sodišče ni opredelilo. Sicer pa pritožba še podrobneje razčlenjuje ta dva nosilna pritožbena razloga, in sicer glede (ne)obstoja pasivne legitimacije in glede uporabe načela, da matična družba ne odgovarja za obveznosti podružnice v drugi državi, če ni deponiranih sredstev ali drugih oblik kritja pri matični banki („branch compensating deposit principle“). Glede slednjega prvemu sodišču pritožba očita, da o njem ni navedlo nobenih razlogov. Moralo bi ga upoštevati, saj gre za posebnosti bančnega prava, in sicer zgoraj omenjenega načela, ki ga je po ustaljeni sodni praksi mednarodnih sodišč treba upoštevati še posebej v primerih, ko je delovanje celotnega omrežja podružnic podjetja moteno zaradi vojne ali podobnih izrednih dogodkov. Navaja, da je bila LB, d. d., filiala Sarajevo, vpisana v sodni register Temeljnega sodišča v Ljubljani kot del LB, d. d., v letu 1993 pa je sarajevska podružnica brez njenega soglasja pri upravnih in sodnih organih BIH zahtevala status samostojne pravne osebe kot naslednice filiale. Vlada BIH je te spremembe odobrila, soglasje k temu pa je podala Narodna banka BIH in na tej podlagi je sodišče v Sarajevu izvršilo vpis ustanovitve LB, d. d., Sarajevo, kot pravne naslednice filiale. Od tedaj naprej je ta poslovala kot samostojna pravna oseba. Pojasnjuje, kako se je banka ustanovila leta 1978 kot samostojna pravna oseba, potem pa v procesu preoblikovanja postala podružnica tožene stranke, vendar proces ni bil zaključen, zaradi razpada SFRJ, o čemer sodba nima nobenih razlogov. LB GF Sarajevo je ostala subjekt sui generis, le na papirju podružnica, vendar z lastnim premoženjem. Gre za vprašanja, neločljivo povezana s pravnim nasledstvom SFRJ. Opisuje, kakšen je bil način oziroma sistem deviznega poslovanja v nekdanji SFRJ. Gre za pravno praznino, odločitev prvega sodišča pa ni pravična. Navaja, da je v neki očitno podobni zadevi tožnik M. V. pred sodiščem uspel proti Ljubljanski banki d. d. Sarajevo, kar potrjuje njeno tezo o pravnem nasledstvu LB GF Sarajevo. Nasprotuje tudi temu, da sodišče ni omejilo obresti na višino dvojne glavnice.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v celoti in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva primera, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo nobene bistvene kršitve postopka.

Očitanega pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, ki bi onemogočal preizkus izpodbijane sodbe, ni, saj so vsi razlogi podani skrbno in izčrpno, so pa tudi pravilni in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanja nanje v celoti sklicuje, in sicer izrecno tako glede pravilnosti uporabe slovenskega prava kot tudi obstoja pasivne legitimacije, kot tudi glede zastaranja (glej Pristojnost slovenskega sodišča in uporaba slovenskega prava na 4. strani 3. in 4. odst. ter 1. in 2. odst. na 5. strani; Ugovor zastaranja 3. odst. na 5 strani in 1. odst. na 6. strani; Pasivna legitimacija 2. odst. na 6. strani in 7., 8. ter 9. stran obrazložitve prve sodbe).

Ni sporno, da je bila banka, ki se zdaj imenuje Ljubljanska banka, ustanovljena leta 1955 in je kasneje večkrat spremenila status in ime. Od leta 1978 do 1. januarja 1990 je Ljubljanska banka – Združena banka, ki je bila družba, ustanovljena po zakonodaji tedanje Socialistične republike Slovenije, delovala kot »združena banka«. Sestavljena je bila iz temeljnih bank Ljubljanske banke in je poslovala v skladu z načeli tedaj veljavnega sistema socialističnega samoupravljanja. Tudi LB filiala Sarajevo je očitno delovala kot »temeljna banka«, pri čemer ni bila niti podružnica niti hčerka LB Združene banke.

Ni sporno, da je nekoč Ljubljanska banka Temeljna banka Sarajevo po tedanji zakonodaji imela ločeno pravno osebnost in je bila finančno in ekonomsko neodvisna. Vendar pa je bila vključena v organizacijsko strukturo Ljubljanske banke. Dne 19. decembra 1989 se je LB Združena banka na novo registrirala kot delniška družba z učinkom od 1. januarja 1990, z dnem svojega nastanka (vpisa v sodni register) pa je LB kot pravna naslednica prevzela pravice, premoženje in obveznosti LB Združene banke in (med drugim) tudi svojih podružnic (filial), prej temeljnih bank. Navedeno ni niti sporno ter izhaja bodisi explicite bodisi implicite tudi iz pritožbe tožene stranke. Pritožnica ne more uspeti z argumentom, češ da je bila LB glavna filiala (GF) Sarajevo podružnica le „na papirju“ in da je šlo za prehodno fazo, ker pač tedaj sama še ni izpolnjevala pogojev za preoblikovanje v (samostojno) delniško družbo. Tako je brez podlage pritožbeni argument, da gre za subjekt sui generis, pa tudi v nasprotju je z eno izmed glavnih pritožbenih (sicer za to razmerje napačnih) tez, da je pravna naslednica LB GF Sarajevo LB Sarajevo d. d..

Ključ zadeve je, da je tožnik toženkin depozitar, saj je (bil) depozitar njene podružnice. Depozitno pogodbo je sklenil pri njeni podružnici, ki ni (bila) samostojna pravna oseba in tako ni mogla poslovati v svojem imenu in za svoj račun, pač pa v imenu in za račun toženke. Noben veljavni predpis v RS ni posegel in ne posega v pravice varčevalcev iz pravnega posla - depozitnega razmerja in tudi ne v jamstvo tožene stranke. Na podlagi 1. odst. 262. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se za sporno razmerje uporablja na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), v zvezi z posebnimi določbami o hranilnih vlogah (1035. čl. do 1046. čl. ZOR), je prvo sodišče pravilno in zakonito zaključilo, da je tožbeni zahtevek proti toženki (pretežno) utemeljen.

Gre torej za civilnopravno razmerje in ne za vprašanje državnega nasledstva nekdanje SFRJ. Pritožba neutemeljeno očita prvemu sodišču, da ni navedlo razlogov o tem, saj glede na svoje pravilno stališče o kvalifikaciji pravnega razmerja med strankama tega ni bilo dolžno storiti (ne gre za odločilno dejstvo.) Tudi o pravni praznini ni mogoče govoriti, pravičnost, ki jo pritožba omenja, pa je pod vprašajem kvečjemu sedaj, ko kot toženka, ki je tako in tako brez premoženja, saj ga je z Ustavnim zakonom (1) prenesla na NLB, d. d., odreka pravico do poplačila varčevalcu lastne podružnice.

Tudi sklicevanje na načelo, da matična družba odgovarja za obveznosti podružnice v drugi državi le, če je deponiranih dovolj sredstev ali drugih oblik kritja pri matični banki („branch compensating deposit principle“), ni utemeljeno. Sodišču ni poznano, na kakšni pravni podlagi bi to zatrjevano pravno pravilo „kot del občega mednarodnega bančnega prava“ veljalo za depozitno razmerje med tožnikom in toženko. Pomanjkanje obrazložitve v tej smeri v prvi sodbi ne moti, ker to ni odločilno dejstvo.

Spor pred sarajevskim sodiščem med dvema drugima subjektoma (upnikom M. V. in dolžnico LB, d. d., Sarajevo) na razmerje med pravdnim strankama nima nobenega vpliva. Tožena stranka bi bila razbremenjena svoje obveznosti le, če bi bil njen dolg do tožeče stranke že plačan (s strani koga tretjega).

Glede očitka o neuporabi pravila ne ultra alterum tantum pritožbeno sodišče pritožnici pojasnjuje, da je prvo sodišče v celoti in pravilno o tem podalo razloge v 3. odst. na 12. strani svoje sodbe.

Po navedenem se izkaže, da so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni, uradni preizkus prve sodbe v izpodbijanem delu pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče sâmo (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

Toženka mora sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

Ustavni zakon o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UL RS, št. 45/1994).