Jedro

Presoja nižjih sodišč, da je podana pristojnost slovenskega sodišča in da se za odločanje v tej zadevi uporabi slovensko pravo, je pravilna in utemeljena v določilih 20., 48., 53. in 56. člena ZMZPP.

Ravnanje tožnika v letu 1993 nima značilnosti zahteve za izpolnitev oziroma opomina, ki je enostranska pravnoposlovna izjava (izrecna ali konkludentna) volje, s katero upnik dolžnika pozove, naj opravi izpolnitev, in ki mora biti izražena nedvoumno.

Ne gre za nasledstveno vprašanje.

Revizijsko sodišče ne vidi razlogov, zakaj naj bi na civilno pravno razmerje vplivalo zatrjevano (neposredno uporabljivo) načelo mednarodnega bančnega prava branch compensating deposit principle. V tem delu gre za sklicevanje na obstoj spremenjenih okoliščin iz 133. člena ZOR, ki jih toženka lahko uveljavlja le z zahtevkom za razvezo ali pravično spremembo pogodbe oziroma z ustrezno nasprotno tožbo, česar ni storila. Navedena stališča veljajo tudi za sicer pravilne razloge nižjih sodišč, da obveznost toženke do tožnika ni prenehala z ukinitvijo podružnice oziroma z ustanovitvijo nove banke brez soglasja toženke (z razlastitvijo s strani tretje osebe) in da ni prišlo do prevzema dolga, saj tožnik ni podal soglasja po 436. členu ZOR.

Prevzem obveznosti pred dokončno sanacijo podružnice in dopustitev podružnici, da lahko samostojno porablja dinarska sredstva, ki jih je za deponirane devize prejela od NBJ, sta le poslovni odločitvi toženke, ki nikakor ne moreta vplivati na njeno razmerje do posameznega varčevalca.

Vsota zahtevanih, zapadlih in neplačanih zamudnih obresti od 28. 12. 2006 (vložitev tožbe) do 22. 5. 2007, ko je bil z uveljavitvijo novele OZ-A črtan 376. člen OZ, ki je vseboval pravilo ne ultra alterum tantum, ni dosegla vtoževane glavnice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tej pravdi zahteval izplačilo deviznih sredstev, ki jih je na podlagi pogodbe o bančnem depozitu vložil pri podružnici toženke v Sarajevu Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da mu mora toženka iz devizne hranilne knjižice plačati 12.351,57 EUR z obrestmi za hranilne vloge na vpogled v skladu z vsakokrat veljavnim sklepom banke, ki hranilno knjižico vodi, od 1. 4. 1992 in iz deviznega računa še 30.766,13 EUR z obrestmi za vezane vloge nad tri leta v skladu z vsakokrat veljavnim sklepom banke, ki devizni račun vodi, od 1. 4. 1992 ter zakonske zamudne obresti od 43.117,70 EUR od 28. 12. 2006 (vložitev tožbe). Višji tožbeni zahtevek glede obresti je zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidentke

3. Toženka je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno, naj sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je za spor pristojno sodišče v Sarajevu in da je treba uporabiti pravo Bosne in Hercegovine. Pravno razmerje je nastalo z banko v Sarajevu in tam je treba obveznost izpolniti. Tudi iz pogodbenega določila izhaja, da je pristojno sodišče v Sarajevu. Po 1040. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ima vsak račun sedež tam, kjer se vodi. Sporno razmerje ni najtesneje povezano s slovenskim pravom. Drugačna odločitev pomeni uporabo prava, ki za razmerje ni nikoli veljalo. Tožnik je zahteval izplačilo denarja že v letu 1993. Ker je tožbo vložil šele leta 2006, je terjatev zastarala. Obvezna prekinitev postopkov, ki so jo odrejali različni zakoni, ne vpliva na materialnopravne zastaralne roke. Pasivna legitimacija toženke, kljub formalnemu preoblikovanju Osnovne (temeljne) banke Sarajevo oziroma Glavne podružnice (filijale) Sarajevo (v nadaljevanju OBS oziroma GPS) v njeno podružnico, ni podana. Depozit je le razmerje med varčevalcem in konkretno enoto banke. V komentarju Stojana Cigoja k 1040. členu ZOR je navedeno, da ima račun sedež tam, kjer se vodi, ne glede na (ne)samostojnost podružnice. Pasivno legitimirana je OBS oziroma GPS. Sodišči bi morali upoštevati tedanji socialistični pravni sistem in dejstvo, da so bile temeljne banke ustanoviteljice združenih bank, ki so zanje opravljale določene posle. OBS oziroma GPS bi morala odgovarjati za obveznosti toženke, ne pa obratno. Premoženje podružnice ni postalo del njenega premoženja. Vložene devize so temeljne banke deponirale pri Narodne banke Jugoslavije (v nadaljevanju NBJ) in niso bile nikoli prenesene na toženko. Zanje so prejele dinarska sredstva, ki so jih plasirale v gospodarstva bivših republik Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju SFRJ). OBS oziroma GPS je bila samostojna in neodvisna pravna oseba. Ustanovljena je bila leta 1978 kot temeljna banka. Temeljne banke so lahko ustanovile združeno banko, s katero so upravljale. Kot ustanoviteljica je tako OBS oziroma GPS odgovarjala za obveznosti Ljubljanske banke združene banke. Združene in temeljne banke so se leta 1988 lahko preoblikovale v delniške družbe, če so izpolnjevale kriterije. Če kriterijev niso izpolnjevale, so lahko postale podružnice bank pod pogojem, da je bila prej izvedena sanacija. Pogoje so izpolnjevale le združene banke. Za večino temeljnih bank so bile sprejete odločitve, da se pridružijo novo nastalim delniškim družbam kot njihove podružnice. Dokončna izvedba preoblikovanja OBS oziroma GPS v podružnico bi bila mogoča šele po sanaciji. Zaradi razpada SFRJ do sanacije ni prišlo. Podružnice so bile formalno že registrirane kot podružnice, materialno pa takšnega statusa še niso pridobile. Kljub formalnemu vpisu podružnice so se še naprej obravnavale kot samostojen subjekt (glej tudi 25. člen Zakona o sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in drugih finančnih organizacij). Sanacija s prenosom premoženja in posledično preoblikovanje v podružnico nista bila zaključena. Podružnica je sui generis pravna oseba. Popravljanje krivic z ustvarjanjem novih je v nasprotju z načelom pravičnosti. Toženka deviznih sredstev iz depozitov ni nikoli prejela. Napačno je stališče, da ne gre za nasledstveno vprašanje. To potrjuje tudi sklenitev Sporazuma o vprašanjih nasledstva, ki so ga 29. junija 2001 na Dunaju sklenile naslednice SFRJ. Pogoji za garancijo federacije niso bili nikoli izpolnjeni, vendar gre ravno zato za nasledstveno vprašanje. Sodišči bi morali upoštevati običajno načelo mednarodnega bančnega prava branch compensating deposit principle, ki je del notranjega prava. Načelo se je uporabljajo v primerih nasilnega razpada držav, ko so podružnice ostale v novo nastalih teritorialnih enotah. Matična družba je bila odgovorna za obveznosti podružnice le takrat, ko je zanje prejela kritje. Določbi 1035. in 1040. člena ZOR sta enaki pravilom italijanskega prava. Vrhovno sodišče Republike Italije je v dveh zadevah glede razlaščene podružnice v Albaniji presodilo, da matična banka ne odgovarja za obveznosti podružnice. Pogodbeni stranki sta sprejeli splošna načela bančnega poslovanja. Depoziti so v Bosni in Hercegovini, ki je podružnico dejansko razlastila. Toženka ni imela kritja za obveznosti podružnice. Sodišče bi moralo upoštevati prakso zahodnonemških sodišč iz let 1923 in 1947. Z omenjenim načelom mednarodnega bančnega prava in načelom pravičnosti je treba povezati tudi dejstvo, da se je podružnica po odobritvi vlade Bosne in Hercegovine z dne 22. 6. 1993 preoblikovala v samostojno pravno osebo, s čimer je v resnici prišlo do razlastitve. Nova banka je delovala samostojno. Prevzela je vsa sredstva in obveznosti. Prisojene zamudne obresti bi bilo treba omejiti v skladu z načelom ne ultra alterum tantum iz 376. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Presoja nižjih sodišč, da je podana pristojnost slovenskega sodišča in da se za odločanje v tej zadevi uporabi slovensko pravo, je pravilna in utemeljena v določilih 20., 48., 53. in 56. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku. Pri odločanju o pristojnosti in uporabi prava so relevantne okoliščine v času odločanja, ki so v tem, da je pogodbo o bančnem depozitu v Republiki Sloveniji dolžna izpolniti toženka, ki ima sedež v Sloveniji, glede pristojnosti slovenskega sodišča pa še okoliščina, da se je toženka spustila v obravnavanje glavne stvari.

7. Toženka pravilno navaja, da obvezna prekinitev začetih pravdnih postopkov med varčevalci iz republik bivše SFRJ in toženko po Zakonu o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo (Uradni list RS, št. 10/93 in naslednji) in Zakonu o Skladu Republike Slovenije za nasledstvo in visokem predstavniku Republike Slovenije za nasledstvo (Uradni list RS, št. 29/06 in naslednji) ni imela vpliva na tek zastaralnih rokov. Njen ugovor zastaranja je po presoji revizijskega sodišča vseeno neutemeljen, saj tožnik leta 1993 toženki ni postavil zahteve za izpolnitev obveznosti, ki bi pripeljala do pričetka teka zastaralnega roka in posledičnega zastaranja terjatve. Materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da gre za takšno zahtevo, je zmoten. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo na vprašanje sodišča, če je pri toženki kdaj zahteval denar, izpovedal le, da je leta 1993 vprašal, kdaj mu bodo denar izplačali in da je verjel pojasnilu pristojnega, da bo do tega prišlo po ureditvi vojnih razmer. Opisano ravnanje nima značilnosti zahteve za izpolnitev oziroma opomina, ki je enostranska pravnoposlovna izjava (izrecna ali konkludentna) volje, s katero upnik dolžnika pozove, naj opravi izpolnitev, in ki mora biti izražena nedvoumno.(1) Ker opisana izjava ne izpolnjuje pogoja nedvoumnosti, zastaralni rok v letu 1993 ni pričel teči. 8. Spore med posameznimi varčevalci in toženko iz sklenjenih pogodb o bančnem denarnem depozitu, ki niso spori o vprašanju nasledstva,(2) je treba reševati, upoštevajoč splošna pravila obligacijskega prava, in sicer določbe ZOR o bančnem denarnem depozitu (1035. do 1046. člen ZOR) in splošna pravila o odgovornosti družbe za obveznosti iz pravnih poslov, ki jih je sklenila njena podružnica (31. člen Zakona o gospodarskih družbah). Revizijsko sodišče ne vidi razlogov, zakaj naj bi na takšno civilnopravno razmerje vplivalo zatrjevano (neposredno uporabljivo) načelo mednarodnega bančnega prava branch compensating deposit principle. To še posebej velja ob dejstvu, da v letu 1994 sprejeti Ustavni zakon o dopolnitvah UZITUL (Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije) v 22.b členu izrecno določa, da toženka ohrani odnos do sedanjih podružnic s sedeži v drugih republikah na ozemlju nekdanje SFRJ s tem, da obdrži tudi ustrezen delež terjatev do NBJ iz naslova deviznih hranilnih vlog in da obdrži obveznosti in terjatve iz deviznih hranilnih vlog, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu UZITUL. Nenazadnje gre v opisanem delu revizije dejansko za sklicevanje na obstoj spremenjenih okoliščin iz 133. člena ZOR, ki bi jih toženka lahko uveljavljala le z zahtevkom za razvezo ali pravično spremembo pogodbe, procesno pa z ustrezno nasprotno tožbo, česar ni storila. Navedena stališča veljajo tudi za sicer pravilne razloge nižjih sodišč, da obveznost toženke do tožnika ni prenehala z ukinitvijo podružnice oziroma z ustanovitvijo nove banke brez soglasja toženke (z razlastitvijo s strani tretje osebe) in da ni prišlo do prevzema dolga, saj tožnik ni podal soglasja po 436. členu ZOR.(3)

9. Neutemeljeni so revizijski očitki, da toženka ne odgovarja za obveznosti OBS oziroma GPS, ker postopek preoblikovanja v podružnico ni bil dejansko zaključen in je zato podružnico treba obravnavati kot sui generis pravni subjekt. Postopek preoblikovanja OBS oziroma GPS v podružnico toženke je bil formalno zaključen. Toženka je v svojem statutu prevzela vse obveznosti OBS oziroma GPS. Spremembe so bile iz sodnega registra, ki je javna knjiga, razvidne tudi navzven. To povsem zadošča za zaključek, da je toženka v razmerju do tožnika prevzela vse pravice in obveznosti podružnice. Sklicevanje na dodatne pogoje za prevzem obveznosti, ki naj bi bili v nekakšnem manjkajočem dejanskem zaključku preoblikovanja in v tem, da vloženih deviznih sredstev ni nikoli prejela, navedenega ne more spremeniti. Prevzem obveznosti pred dokončno sanacijo podružnice in dopustitev podružnici, da lahko samostojno porablja dinarska sredstva, ki jih je za deponirane devize prejela od NBJ, sta le poslovni odločitvi toženke, ki nikakor ne moreta vplivati na njeno razmerje do posameznega varčevalca. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 1040. člen ZOR, ki določa le način izpolnitve, ne pa, kdo je dolžnik iz obligacijskega razmerja in zavezanec za izpolnitev.(4)

10. Nižji sodišči teka zakonskih zamudnih obresti nista omejili, saj vsota zahtevanih, zapadlih in neplačanih zamudnih obresti od 28. 12. 2006 (vložitev tožbe) do 22. 5. 2007, ko je bil z uveljavitvijo novele OZ-A (Uradni list RS, št. 40/07) črtan 376. člen OZ, ki je vseboval pravilo ne ultra alterum tantum, ni dosegla vtoževane glavnice. Takšna odločitev je pravilna. Novela OZ-A se nanaša prav na primere, ko zapadle pa neplačane zamudne obresti v obdobju od uveljavitve OZ, pa do uveljavitve novele OZ-A še niso dosegle glavnice.

11. Ker torej niso podani v reviziji uveljavljani razlogi (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo toženke na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Tako tudi Juhart et al., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar k 299. členu Obligacijskega zakonika, str. 359. Op. št. (2): Glej tudi razloge odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1857/07, U-I-161/07 z dne 3. 12. 2009. Op. št. (3): Tako tudi odločba Vrhovnega sodišča II Ips 490/1997 z dne 21. 1. 1999. Op. št. (4): Glej tudi podoben primer Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012, v katerem je revizijsko sodišče sprejelo enaka stališča in navedlo še podrobnejše razloge glede vprašanj o nasledstvu nekdanje SFRJ, o sui generis pravni osebi in o spremenjenih okoliščinah oziroma o uporabi načela branch compensating deposit principle.