Jedro

Ob obširnih razlogih v sodbi sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče zaključilo, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in ocenilo vse pravno relevantne dokaze, nekoliko nepravilno pa uporabilo materialno pravo, določbo II. odst. 123. čl. ZZZDR in določilo nekoliko previsoko preživnino glede na toženčeve dohodke. Premalo je upoštevalo, da je tožnica polnoletna in da je dolžnost preživljanja polnoletnih otrok nekoliko drugačna kot pa mladoletnih. Starši so sicer dolžni preživljati tudi polnoletne otroke, če se redno šolajo, vendar samo v skladu s svojimi možnostmi. Ker toženčevi dohodki, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje niso tako zelo visoki, tudi njegov standard ni in ker zasluži še z dodatnim delom, je prav, da si tudi tožnica še dodatno pomaga z delom in nekaj tudi sama zasluži. Po presoji pritožbenega sodišča je primerna preživnina, ki jo toženec lahko plačuje, ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin 17.000,00 SIT in ne 25.000,00 SIT. Tožnica, ki je polnoletna bo morala tudi sama z delom nekaj prispevati, saj ne bi bilo prav, da bi bilo na tožencu vse breme preživljanja.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se določi mesečna preživnina v znesku 17.000,00 SIT in se zavrne zahtevek za plačevanje preživnine za 8.000,00 SIT.

V preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba tožene stranke zavrne in se Potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu od vložitve tožbe dalje, od 15.9.2005 določilo plačevanje mesečne preživnine za polnoletno hčerko A. v znesku 25.000,00 SIT mesečno. Tožencu je naložilo tudi povrnitev stroškov tožnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2006 dalje, tožbeni zahtevek za plačilo preživnine od 1.9.2005 do 14.9.2005 in del zahtevka, da se ji preživnina plačuje dokler se A. R. ne bo sposobna sama preživljati pa je sodišče zavrnilo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in v pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču očita, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je v dokaznem sklepu sprejelo tudi dokazne listine: zdravniško potrdilo, dopis C. z. s. d. Ž., potrdilo V. K., vendar pa iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati dokazne vrednosti teh listin oziroma njihove dokazne ocene kar je vplivalo na pravilno odločitev. Sodišče je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, ker ni izvedlo dokaza s pridobitvijo poročila centra za socialno delo o premoženjskih in socialnih razmerah pravdnih strank. Sodišče ni dovolj dobro poznalo razmer, v katerih sta živeli stranki in ni razčistilo, zakaj je prišlo do nesoglasja med tožnico in očetom. Sodišče je napačno uporabilo določbo 123. in 129. čl. ZZZDR. Pri presoji potreb upravičenca, tožnice se ne strinja z oceno, da znašajo njene mesečne denarne potrebe 130.000,00 SIT in se pri tem sklicuje na povprečne mesečne stroške evroštudenta v letu 2005 ki znašajo 96.000,00 SIT, če živijo v lastnem gospodinjstvu, če pa pri starših pa 61.500,00 SIT. Sodišče je tudi v drugem postopku ocenilo potrebe študentke s podobnimi pogoji na 90.000,00 SIT. Takšna ocena pa popolnoma ustreza povprečni oceni mesečnih denarnih potreb. V nadaljevanju pritožbe izpodbija ocenjene potrebe tožnice in sicer 10.000,00 SIT mesečno za čistila in kozmetike, kar je nerealno, kot tudi ocenjene potrebe brata D., ki je polnoleten in ki jih je sodišče ocenilo na 20.000,00 SIT do 25.000,00 SIT, kar ni primerljivo s stroški, ki ga je priznalo tožnici. Tudi stroške kopiranja v višini 10.000,00 SIT mesečno je sodišče nepravilno ocenilo in niso izkazani, nerealen je tudi strošek interneta in mobitela v višini 10.000,00 SIT. Sodišče tožnici tudi ne bi smelo priznati stroškov prevoza domov, saj je splošno znano, da se študentje poslužujejo ali štopanja, ali pa se priključijo drugim pri vožnji domov. Sicer pa znesek 130.000,00 SIT predstavlja kar 48 % več kot znaša minimalna plača na zaposlenega. Tožnica sama prejema dohodke v višini 93.000,00 SIT mesečno. Sodišče je tudi zmotno navajalo, da se katastrski dohodek deli na dve osebi in svojega stališča ni obrazložilo ter nima opore v dokazih v spisu, niti v materialnih predpisih. Prav tako pa tudi ne v zvezi z delitvijo stroškov v zvezi z zavarovanjem vozil traktorja. Sodišče tudi ni pravilno ocenilo mesečnega neto dohodka toženca v višini 156.882,00 SIT in ni vpogledalo in dokazno ocenilo plačilne liste iz katerih je razvidno, da se od tega zneska plača še akontacija dohodnine in da plača toženec mesečno zgolj za stanovanjski kredit 25.612,00 SIT, za kar prilaga odločbo o dohodnini za leto 2004. Toženec za redno delo ne prejme toliko, kot je sodišče ocenilo mesečne potrebe tožnice, s tem zneskom pa mora živeti tri osebe. Poleg tega mora preživljati tudi sina D.. Sodišče ni opredelilo, kako je ocenilo toženčeve mesečne potrebe. Sodišče je tudi napačno ocenilo dohodek njegove partnerke, saj ni ugotavljalo dejanskih izplačil na osebni račun. Sicer pa sta s partnerko kupila hišo zato, ker se je moral z otroci izseliti iz hiše N. I. in je njegova partnerka prodala svoje lastno stanovanje v Ž. in kupnino vložila v nakup starejše hiše, ki se nahaja ob avtocesti in je gradnja avtoceste tudi zadala določene poškodbe, ki jih je bilo potrebno sanirati. Sodišče se tudi ni opredelilo do predloženega zdravniškega potrdila o zdravstvenem stanju toženca. Ugotovitve sodišča, da je toženec samo v lanskem letu zaslužil še 300.000,00 SIT čistega iz naslova honorarnega dela niso pravilne, saj je moral toženec od tega zneska plačati gorivo, vzdrževati stroje in podobno, tako, da znesek 300.000,00 SIT ni neto, ampak bruto zaslužek. Sicer pa iz izpovedbe tožnice izhaja, da ne opravlja nobenega študentskega dela, kar dokazuje, da lahko živi s svojimi prejemki. Čeprav je sodišče navedlo, da ima okoli hiše svoj vrt, se ni opredelilo do tega, kako pomembno vrt vpliva na znižanje mesečnih stroških preživljanja. Pri tem pa ni odločujoč prispevek polnoletne hčerke toženčeve partnerke, glede katere ni sporno, da bi bilo potrebno upoštevati tudi njen prispevek. Meni, da je določena preživnina neprimerna in zato predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno obravnavanje, stroški pritožbe pa štejejo kot nadaljnji stroški pravdnega postopka. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka za sestavo pritožbe, poročilo stranki, takso in za 20 % DDV.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbene trditve, da je sodišče bistveno kršilo določbe ZPP ker ni ocenjevalo vseh dokazov niso utemeljene. Sodišče prve stopnje se je pri ocenjevanju denarnih potreb tožnice glede višine nejemnine, ki jo plačuje za stanovanje v Ljubljani, oprlo na tožničino izpovedbo in tudi na potrdilo, ki ga je tožnica predložila in ki ga je izdal V. K.. Temu dokazu je verjelo in ga tudi ocenilo. Res je, da ni posebej ocenjevalo dopisa CSD Ž., vendar pa so v tem poročilu tisti podatki, ki jih je sodišče ugotavljalo z zaslišanjem obeh strank, ta dokaz pa je sodišče ocenilo, saj je povedalo, kaj verjame eni in drugi stranki. Vse kar je v tem poročilu navedeno je sodišče v dokaznem postopku obravnavalo.

V tem postopku je zahtevala preživnino od svojega očeta tožnica, ki je polnoletna in ki v tožbi zatrjuje, da se redno šola, kar pritožbeno ni sporno. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbi členov 123, 131, 129 in 129 a Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

Sodišče prve stopnje je pri določitvi preživnine pravilno izhajalo iz ocene denarnih potreb tožnice in iz premoženjskih in pridobitnih zmožnosti preživninskega zavezanca, očeta. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da mora oče preživljati še enega šoloobveznega sina, medtem, ko je sodišče ugotovilo, da drugega sina M., ki študira ne preživlja in da v glavnem ne živi več z očetom, to je tožencem. Teh okoliščin toženec s pritožbo ni izpodbijal, navaja le, da je do stanja, ko sin M. ne živi več pri njemu, prišlo ob pričetku tega postopka. Sodišče je prisodilo preživnino od vložitve tožbe dalje, torej od takrat dalje, ko sin M. ne živi več doma.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe podrobno ocenilo tožničine denarne potrebe, kar niti ne bi bilo nujno in jih je ocenilo na okoli 130.000,00 SIT. Pritožbeno sklicevanje na statistične podatke o tem, koliko potrebujejo študentje ni utemeljeno, saj se denarne potrebe ocenjujejo glede na vsak primer posebej, ne pa po neki vnaprej določeni lestvici, kot to zatrjuje pritožnik. Ocenjene potrebe na 130.000,00 SIT mesečno niso zelo visoke za študenta, ki biva izven kraja. Pritožnikova zatrjevanja, da sodišče ne bi smelo upoštevati stroškov voženj domov, češ, da je splošno znano, da študentje ali štopajo, ali pa se poslužijo skupnih voženj, niso utemeljena. Takšne trditve so zgolj pavšalne in nedokazane in ne omajajo dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, ki je verjelo tožnici, da ima tudi prevozne stroške. Pritožbeno izpodbijanje posameznih po sodišču določenih stroškov, ki jih ima tožnica, ni utemeljeno, saj sodišču prve stopnje ne bi bilo potrebno tako analizirati denarnih potreb, je pa po mnenju pritožbenega sodišča sodišče morda res nekoliko previsoko odmerilo nekatere stroške, druge pa, kot naprimer hrano, pa nekoliko prenizko. Sicer pa so ocenjene potrebe v povprečju realne, zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnica lastnih sredstev v višini 93.702,00 SIT, kar se pritožbeno ne izpodbija. Torej ostanejo še nepokrite denarne potrebe v višini 36.298,00 SIT mesečno.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenjevalo zmožnosti preživninskega zavezanca, očeta. Ugotovilo je, da je bil toženčev povprečni mesečni osebni dohodek od marca do avgusta 2005 156.882,00 SIT, pri tem pa upoštevalo tudi regres. Pri tem se je oprlo na podatke delodajalca, ki jih je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo in ki jim toženec ni ugovarjal. Dohodninska odločba, na katero se toženec v pritožbi sklicuje, je bila izdana 23.8.2005, davek pa je odmerjen za leto 2004, torej se nanašajo dohodki na leto 2004 in ne za leto, v katerem je sodišče presojalo denarne sposobnosti tožene stranke. Pritožbeni očitek, da sodišče ni vpogledalo in ocenilo plačilne liste ni utemeljen, saj toženec le-teh ni predložil. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na podatek delodajalca.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da toženec zasluži s svojim delom in se pri tem pravilno oprlo na njegovo izpovedbo o tem, da plača ni njegov edini dohodek in da mu je z delom okoliškim kmetom v lanskem letu ostalo po odbitku stroškov čistega dohodka 300.000,00 SIT. Pritožbenih zatrjevanih o tem, da sodišče pri tem ni odbilo stroškov goriva in vzdrževanja strojev, pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj so v nasprotju s toženčevo izpovedbo na glavni obravnavi, kjer je na posebno vprašanje povedal, da mu po tem, ko poplača vse stroške, ostane gotovo še 300.000,00 SIT čistega. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Ko je sodišče ocenjevalo potrebe toženca in družine je pravilno upoštevalo vse člane družine in vse njihove dohodke in pravilno zaključilo, da se stroški stanovanja, elektrike, ogrevanja ... delijo na štiri družinske člane, tudi na partnerico in njeno hčerko, ki živi z njim. Okoliščina, da je sodišče stroške zavarovanja vozila in traktorja delilo na tri družinske člane, je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. Sicer po sodišču prve stopnje ne bi bilo potrebno razčlenjevati prav vseh drobnih stroškov, niti ni podana kršitev, če je katerega od manjših stroškov, ki jih ima tožnik zanemarilo. Sodišče je dolžno nasplošno oceniti stroške, ki jih ima toženec, to pa je sodišče storilo. Sodišče prve stopnje je celotno ocenilo tako pridobitne kot premoženjske razmere na strani toženca in njegove družine in pravilno upoštevali tudi tista sredstva, ki jih prejema mlajši sin in ki znesejo mesečno 6.000,00 SIT za otroški dodatek, 25.453,00 SIT pokojnine za materjo in 30.000,00 SIT štipendije, skupno torej 61.453,00 SIT. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da takšen znesek krije pretežni del preživljanja in šolanje dijaka, ki živi in se prehranjuje doma. Pritožbene trditve, da sodišče ni pravilno ovrednotilo stroškov za prehrano, ki jih je priznalo tožnici s tistimi, ki jih je priznalo tožencu za sina D., niso utemeljeni, saj je sodišče pri stroških prehrane, ki so pri obeh ocenjeni nizko, upoštevali tudi okoliščino, da lahko družina del hrane tudi pridela doma. Tako je sodišče pravilno upoštevalo, da si pretežni del stroškov za preživljanje sin D. dobi sam.

Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe res ni opredelilo mesečnih denarnih potreb toženca, vendar pa je navedlo vse stroške, ki jih ima in ki odpadejo na enega družinskega člana, iz česar pa je lahko zaključilo, koliko toženec porabi zase in za sina, koliko pa bo lahko še prispeval k preživljanju tožnice. Zgolj dejstvo, da sodišče ni navedlo ocene denarnih potreb v enem znesku samo po sebi še ne pomeni absolutno bistvene kršitve določb postopka, saj je sodišče, ko je odmerilo preživnino preizkusilo, ali tožencu po odbitku ostane še dovolj, kar pa je bistveno.

Ob obširnih razlogih v sodbi sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče zaključilo, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in ocenilo vse pravno relevantne dokaze, nekoliko nepravilno pa uporabilo materialno pravo, določbo II. odst. 123. čl. ZZZDR in določilo nekoliko previsoko preživnino glede na toženčeve dohodke. Premalo je upoštevalo, da je tožnica polnoletna in da je dolžnost preživljanja polnoletnih otrok nekoliko drugačna kot pa mladoletnih. Starši so sicer dolžni preživljati tudi polnoletne otroke, če se redno šolajo, vendar samo v skladu s svojimi možnostmi. Ker toženčevi dohodki, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje niso tako zelo visoki, tudi njegov standard ni in ker zasluži še z dodatnim delom, je prav, da si tudi tožnica še dodatno pomaga z delom in nekaj tudi sama zasluži. Po presoji pritožbenega sodišča je primerna preživnina, ki jo toženec lahko plačuje, ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin 17.000,00 SIT in ne 25.000,00 SIT. Tožnica, ki je polnoletna bo morala tudi sama z delom nekaj prispevati, saj ne bi bilo prav, da bi bilo na tožencu vse breme preživljanja.

Pritožbeni očitki o tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloženega zdravniškega potrdila ne pomenijo takšne kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivale na pravilnost. Gre za relativno kršitev, ki ni vplivala na pravilnost odločitve. Sodišče se je pri oceni toženčevih premoženjskih in pridobitnih razmer oprlo na toženčevo navedbo o tem, da zasluži še z dodatnim delom in je to dejstvo pravilno štelo kot odločilno. Očitno je, da je toženec poleg svojega rednega dela lahko opravlja še dodatno delo, kar pomeni, da je tudi njegovo zdravstveno stanje takšno, da lahko takšno delo opravlja.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava pa je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 358. čl. ZPP spremeniti tako, da se zavrne zahtevek za preživnino še za 8.000,00 SIT in da je primerna preživnina 17.000,00 SIT. Ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo. V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP čl. 353).

Pritožnik je s pritožbo uspel z manjšim delom, zaradi tega mu posebni stroški niso nastali, razen tega je sodišče odločalo o preživninskem zahtevku, zato v skladu z določbo člena 413 ZPP toženec sam nosi stroške pritožbenega postopka.