Jedro

Revizija napačno razume določbo 131. člena ZZZDR, da starši preživljajo otroke v okviru svojega gospodinjstva, razen, če je to v nasprotju s koristjo otroka. Nanaša se namreč predvsem na mladoletne otroke. Odločitev polnoletnega otroka, ki se želi osamosvojiti in se zato odloči živeti ločeno od staršev, pa je tako pomemben razlog, da lahko zahteva od njih ob nadaljevanju rednega študija preživljanje v denarju. Celo kadar starši niso krivi za otrokov odhod iz skupnega gospodinjstva, so dolžni prispevati k preživljanju v takšnem obsegu, kot da bi otrok živel pri njih. Toliko bolj velja to v obravnavanem primeru, ko se je tožnica v začetku leta 2003 zatekla v Krizni center za mlade v Celje in bila z odločbo istega centra z dne 12.3.2003 (takrat še mladoletna) odvzeta očetu (tožencu) ter oddana v vzgojo in varstvo oziroma rejništvo starima staršema.

Revizijsko sodišče soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da sodišču prve stopnje ne bi bilo treba natančno razčlenjevati prav vseh drobnih stroškov, ter da ni nič narobe, če je katerega od tožničinih manjših stroškov zanemarilo. Matematično natančna ugotovitev preživninskih potreb namreč že po naravi stvari ni mogoča. O tem (dejanskem) vprašanju lahko sodišče bolj ali manj (odvisno pač od konkretnega primera) odloči po prostem preudarku (216. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožnici od 15.9.2005 dalje plačevati preživnino po 25.000 SIT mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer do pravnomočnosti sodbe dospele obroke v 15 dneh, v naprej dospevajoče pa do vsakega 18. dne v mesecu za tekoči mesec. Višji tožbeni zahtevek (tožnica je zahtevala plačilo preživnine za čas od 1.9.2005) je zavrnilo, toženca pa zavezalo, da mora tožnici povrniti pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče je toženčevi pritožbi delno ugodilo in sodbo prve stopnje v obsodilnem delu spremenilo tako, da mora toženec plačevati preživnino po 17.000 SIT mesečno, medtem ko se višji zahtevek zavrne. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Odločilo je še, da toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da pravica otrok do preživnine po dopolnjeni polnoletnosti ni (več) absolutna pravica. Sicer pa prvi odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 - Uradni list RS, št. 16/2004 - ZZZDR) nalaga staršem dolžnost, da preživljajo otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Take obveznosti pa v primeru, ko gre za polnoletnega otroka, ZZZDR ne nalaga. Sredstva, ki jih mesečno prejme tožnica, so tolikšna, da presegajo minimalno neto plačo zaposlenega v Republiki Sloveniji. Razen tega določba 131. člena ZZZDR določa, da starši preživljajo otroke v okviru svojega gospodinjstva, razen če je to v nasprotju s koristjo otroka. Pomembna je tudi določba 131.a člena, da lahko upravičenec iz pomembnih razlogov zahteva, da se mu preživnina določi v denarju. S temi določbami se sodišči prve in druge stopnje nista ukvarjali, čeprav je toženec izpovedal, da bi tožnica lahko živela doma, kar bi bilo zanj ceneje od plačevanja preživnine.

Sodišče je ocenilo, da znašajo tožničine mesečne potrebe 130.000 SIT. Ob dejstvu, da znaša tožnikova plača 156.000 SIT, mesečni dohodek na člana njegove družine ni primerljiv s tožničinimi dohodki. Napačno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da predstavlja izostanek ocene mesečnih potreb toženca zgolj relativno kršitev postopka. Tu je šlo za bistveno okoliščino, ki je vplivala na pravilno uporabo 129. člena ZZZDR. Pri določitvi višine preživnine je treba upoštevati zmožnosti zavezanca. Pri tem niso pomembne le njegove finančne zmožnosti, pač pa tudi osebne. Toženec je predložil dokazilo o svojem daljšem bolniškem staležu, ki pa ga sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali (čeprav je iz njega razvidno, da mu zdravstveno stanje ne omogoča plačevanja preživnine). Sodišči sta se opirali na možnosti za honorarno delo v poletnem času, vendar tožnik tega dela ni dolžan opravljati za ceno svojega zdravja. Napačno je stališče pritožbenega sodišča, da za pravilno ugotovitev tožničinih denarnih potreb ni treba podrobno navesti vseh njenih denarnih potreb. Nepravilno je tudi stališče, da niso pomembni statistični podatki. Primerjava teh podatkov je namreč pomembna za preizkus verodostojnosti ocene mesečnih potreb. Pri tem je treba upoštevati tudi, da morajo biti otrokove potrebe prilagojene premoženjskim razmeram in zmožnostim zavezanca, ter da mora polnoletni otrok tudi sam poskrbeti, da s honorarnim delom kaj zasluži. Revident je še mnenja, da je sodišče nepravilno odločilo o stroških postopka (njegov uspeh namreč ni nezanemarljiv).

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Pravica otrok, da jih starši preživljajo tudi po doseženi polnoletnosti, res ni absolutna pravica v smislu brezpogojnosti (kot to velja za preživninsko pravico mladoletnih otrok). Vezana je namreč na pogoj rednega šolanja (drugi odstavek 123. člena ZZZDR). In ker tožnica ta pogoj izpolnjuje, se toženec svoji preživninski obveznosti ne more izogniti s sklicevanjem, da je del tožničinih potreb krit s tretjino pokojnine, polovico varstvenega dodatka, otroškim dodatkom in štipendijo. Dejstvo je namreč, da je del tožničinih potreb (36.298 SIT) še vedno nepokrit. Brez pomena je tudi toženčevo oporekanje višini v denarju ocenjenih tožničinih potreb. Revizijsko sodišče je namreč vezano na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje (ki je prestala pritožbeni preizkus), da te znašajo 130.000 SIT mesečno (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Res je, da morajo biti potrebe otroka v sorazmerju z materialnimi in pridobitnimi zmožnostmi zavezanca. Vendar se ta presoja v opravi ob samem odločanju o višini preživnine. Ko je pritožbeno sodišče preživnino odmerilo na 17.000 SIT, je obenem povedalo, da znaša toliko tudi nekrit del tožničinih potreb, kar hkrati pomeni, da so potem njene potrebe (tiste, ki so usklajene z zavezančevimi zmožnostmi) ocenjene na 110.702 SIT mesečno (93.702 SIT lastnih dohodkov + 17.000 SIT). Revizijski očitek o neupoštevanju prilagoditve otrokovih potreb materialnim in pridobitnim zmožnostim zavezanca ter pravila, da mora polnoletni otrok tudi sam poskrbeti, da s honorarnim delom kaj zasluži, je torej neutemeljen (pritožbeno sodišče je ugoditev toženčevi pritožbi utemeljilo prav z argumentom, da "toženčevi dohodki ... niso tako zelo visoki, tudi njegov standard ni in ker zasluži še z dodatnim delom, je prav, da si tudi tožnica še dodatno pomaga z delom in nekaj tudi sama zasluži" - prim. četrti odstavek na četrti strani izpodbijane sodbe).

Revizija napačno razume določbo 131. člena ZZZDR, da starši preživljajo otroke v okviru svojega gospodinjstva, razen če je to v nasprotju s koristjo otroka. Nanaša se namreč predvsem na mladoletne otroke. Odločitev polnoletnega otroka, ki se želi osamosvojiti in se zato odloči živeti ločeno od staršev, pa je tako pomemben razlog, da lahko zahteva od njih ob nadaljevanju rednega študija preživljanje v denarju. Celo kadar starši niso krivi za otrokov odhod iz skupnega gospodinjstva, so dolžni prispevati k preživljanju v takšnem obsegu, kot da bi otrok živel pri njih (prim. sodbo VS RS II Ips 183/2000 z dne 29.6.2000). Toliko bolj velja to v obravnavanem primeru, ko se je tožnica v začetku leta 2003 zatekla v Krizni center za mlade v Celje in bila z odločbo istega centra z dne 12.3.2003 (takrat še mladoletna) odvzeta očetu (tožencu) ter oddana v vzgojo in varstvo oziroma rejništvo starima staršema. Z njeno polnoletnostjo je bil ta ukrep ukinjen, vendar še vedno (in upravičeno) živi pri starih starših (starših svoje pokojne matere).

Končno so neutemeljeni tudi očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodba sodišča prve stopnje ima izčrpne razloge o vseh odločilnih dejstvih in iz nje je tudi mogoče ugotoviti, kakšne so toženčeve materialne in pridobitne zmožnosti. Za odmero preživnine so pomembne v denarju ocenjene potrebe preživninskega upravičenca, ugotovitev mesečnih denarnih potreb zavezanca pa ni nujna. Zadošča, da je "sodišče, ko je odmerilo preživnino, preizkusilo, ali tožencu po odbitku ostane še dovolj" (gl. tretji odstavek na četrti strani izpodbijane sodbe). Revizijsko sodišče soglaša tudi s stališčem pritožbenega sodišča, da sodišču prve stopnje ne bi bilo treba natančno razčlenjevati prav vseh drobnih stroškov ter da ni nič narobe, če je katerega od tožničinih manjših stroškov zanemarilo. Matematično natančna ugotovitev preživninskih potreb namreč že po naravi stvari ni mogoča. O tem (dejanskem) vprašanju lahko sodišče bolj ali manj (odvisno pač od konkretnega primera) odloči po prostem preudarku (216. člen ZPP). Sodišči sta tudi pravilno ravnali, ko se nista ozirali na zdravniško potrdilo z dne 7.12.2005, saj v zvezi s to listino tožnik ni postavil nobenih trditev.

Ker je neupoštevno tudi revizijsko izpodbijanje odločbe o stroških postopka (zoper odločbo o stroških postopka, ki ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, namreč revizija ni dovoljena - prim. 384. člen ZPP in Pravna mnenja 1998/II), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).