Jedro

Presoja višine odškodnine - stanovanjska hiša, v kateri so v relevantnem obdobju od leta 2005 do 14. 8. 2008 prebivali tožniki, je od ceste oddaljena okoli 30 do 40 metrov, v tem obdobju je bil prvi tožnik zaradi zaposlitve odsoten 2-krat po 2-3 mesece, sicer pa, enako kot druga tožnica, brezposeln in praktično ves čas doma. Tretja in četrta tožnica sta bili zaradi šole odsotni z doma 5-6 ur dnevno in peta tožnica okoli 6-7 ur.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako: da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu spremeni tako, da se znesek 3.900,00 EUR nadomesti z zneskom 3.050,00 EUR, znesek 3.950,00 EUR nadomesti z zneskom 3.100,00 EUR, znesek 3.000,00 EUR nadomesti z zneskom 2.800,00 EUR in temu ustrezno spremeni odločitev o pravdnih stroških, tako da se po navedeni spremembi sodba sodišča prve stopnje glasi: „Tožena stranka je v 15 dneh dolžna plačati prvi tožeči stranki znesek 3.050,00 EUR, drugi tožeči stranki znesek 3.100,00 EUR, tretji tožeči stranki znesek 2.600,00 EUR, četrti tožeči stranki znesek 2.600,00 EUR in peti tožeči stranki znesek 2.800,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2006 dalje do plačila, ter v roku 15 dni prvi, drugi in peti tožeči stranki povrniti njihove pravdne stroške v skupnem znesku 1.034,01 EUR, tretji in četrti tožeči stranki pa vsaki stroške v znesku 492,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila. V presežku se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.“ da se v II. točki izreka te sodbe odločitev o stroških pritožbenega postopka spremeni tako, da so prva, druga in peta tožeča stranka dolžne toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe plačati 35,11 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev te obveznosti.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe tožeči stranki plačati 433,20 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna plačati prvemu tožniku znesek 3.900,00 EUR, drugi tožnici znesek 3.950,00 EUR, tretji tožnici znesek 2.600,00 EUR, četrti tožnici znesek 2.600,00 EUR in peti tožnici znesek 3.000,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2006 dalje do plačila, ter jim povrniti nastale pravdne stroške v znesku 2.460,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in v obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 429/2011 z dne 1. 12. 2011 ugodilo predlogu toženke in revizijo dopustilo glede višine odškodnine.

4. Toženka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da odškodnino in stroške ustrezno zniža, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z določitvijo višine odškodnin, ki so, upoštevaje konkretne okoliščine primera, odmerjene mimo kriterijev iz 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami; v nadaljevanju OZ) in bistveno previsoko. Trdi, da bi primerna odškodnina za prvega tožnika znašala 2.500,00 EUR manj od prisojene, za drugo tožnico 2.550,00 EUR manj, za tretjo, četrto in peto tožnico pa 2.100,00 EUR manj od prisojenih. Navedla je, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v P. vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam emisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše obdobje. Po mnenju revidentke odločitev odstopa od primerljivih zadev Višjega sodišča v Mariboru (sklicuje se na odločbe I Cp 792/2011 z dne 26. 6. 2011, I Cp 443/2011 z dne 14. 7. 2011, I Cp 1132/2010 z dne 27. 10. 2010, I Cp 1585/2010 z dne 27. 10. 2010, I Cp 1247/2010 z dne 27. 10. 2010, I Cp 1532/2008 z dne 4. 11. 2008, I Cp 895/2010 z dne 25. 8. 2010, I Cp 1752/2010 z dne 17. 5. 2011) in od prakse Vrhovnega sodišča (sklicuje se na odločbe II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008, II Ips 409/2009, II Ips 301/2010 in II Ips 303/2010). Sodišče ni upoštevalo, da so tožniki v primerjavi z drugimi oškodovanci navedli bistveno manj nevšečnosti.

5. Sodišče je izvod dopuščene revizije skupaj s predlogom za dopustitev revizije in sklepom o dopustitvi revizije vročilo nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami; v nadaljevanju ZPP). V odgovoru na revizijo tožniki predlagajo, da sodišče revizijo zavrne, toženki pa naloži povrnitev nastalih stroškov revizijskega postopka. Izpostavljajo, da za presojo ni odločilna le oddaljenost hiše od ceste, temveč glede na to, da je med hišo in cesto prazen prostor, tudi višina pri hiši izmerjenega hrupa.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Temelj toženkine odškodninske odgovornosti predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju obeh tožnic, ki sta živeli ob regionalni cesti G1-3 na relaciji Pesnica – Vučja vas in zaradi katerega so v obdobju 44 mesecev, to je od leta 2005 do 14. 8. 2008, trpeli psihično neugodje (nespečnost, nezbranost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine(1). Sledeč revidentkinim navedbam je na podobni dejanski in pravni podlagi vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Nekaj deset zadev je že bilo predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem, tako da je le-to dobilo vpogled v široko paleto dejanskih okoliščin posameznih primerov, ki so jih nižja sodišča upoštevala, a so jim pri odmeri odškodnine dala različno težo. 8. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora odškodnina za nepremoženjsko škodo odražati na eni strani subjektivno prizadetost posameznika, na drugi strani pa vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pri določitvi višine pravične odškodnine je treba vzeti v obzir individualne značilnosti vsakega primera posebej in jih ovrednotiti na način, ki bo ustvarjal ustrezno razmerje med škodami različnega obsega.

9. Že revidentka je opozorila na odločitve Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje oseb, ki so živele ob Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti in ki so bile zaradi preusmeritve tranzitnega prometa po osamosvojitvi Republike Slovenije od leta 1991 do leta 2000 izpostavljeni prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov(2). V teh zadevah so bile prisojene odškodnine v razponu do 2.000.000 SIT (8.345,85 EUR) oziroma do 2.100.000 SIT (8.763,14 EUR), kar je tedaj predstavljalo 10 do 11 povprečnih neto plač. Višina odškodnine v posameznem primeru je bila v odločilni meri odvisna od oddaljenosti bivališča od Cankarjeve oziroma Tišinske ulice in od časa dejanske izpostavljenosti v območju prekomernih imisij. Najvišja odškodnina je bila prisojena tožnikom, ki so živeli v neposredni bližini ceste, po kateri je potekal tovorni promet, in ki so bili prekomernim imisijam izpostavljeni prek celega dneva in celotno obdobje desetih let. Osebam, katerih domovi so bili bolj oddaljeni od ceste, oziroma so bile prekomernim obremenitvam izpostavljene krajši čas, je bila prisojena sorazmerno nižja odškodnina.

10. Tem kriterijem je Vrhovno sodišče sledilo tudi pri odločanju v obravnavani in v tej podobnih zadevah. Odločilna teža gre ugotovitvama o oddaljenosti bivališča od ceste G1-3 in o obdobju izpostavljenosti, tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Tako so bili najbolj obremenjeni tisti, ki se nahajajo v neposredni bližini omenjene ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 metrov in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. V zvezi s tem revidentka utemeljeno opozarja, da je bilo obdobje izpostavljenosti, gledano kot celota, v obravnavani in tej podobnih zadevah znatno krajše kot v "murskosoboških" zadevah in bi se to moralo odraziti v višini prisojene odškodnine. Ne glede na to ni mogoče premosorazmerno upoštevanje te okoliščine v smislu "ker so bili tožniki v tistih zadevah izpostavljeni imisijam deset let, tu pa le nekaj manj kot pet let, so upravičeni do nekaj manj kot polovico manjše odškodnine". Odmera odškodnine za nepremoženjske škode že nasploh ni matematična operacija, proti takemu izračunu v obravnavanem primeru pa govorita še vsaj dva razloga. Kot prvo se je intenzivnost imisij tako v obravnavanih kot v "murskosoboških" zadevah skozi čas spreminjala in je najvišjo raven dosegla prav v obdobju zadnjih nekaj let pred preusmeritvijo prometa na novozgrajeno avtocesto. V obravnavanem primeru so bile od leta 2005 dalje presežene kritične vrednosti nočnega hrupa, od leta 2006 do leta 2008 pa tudi mejne vrednosti nočnega hrupa in mejne vrednosti hrupa dan-večer-noč, pri čemer so bile vrednosti hrupa vsako leto višje. Poleg tega škodne posledice nedovoljenih imisij na nepremoženjskih dobrinah po naravi stvari ne nastajajo sorazmerno s časom izpostavljenosti, ampak je večji obseg škodnih posledic nastopil po krajšem obdobju izpostavljenosti, le manjši pa pozneje.

11. Neutemeljene so revizijske navedbe o upoštevnosti dejstva, da so bili prizadeti tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, v obravnavanih primerih pa ne. Ker je vir nedovoljenih imisij v obeh skupinah primerov predstavljal znatno povečan obseg tovornega prometa, opisani razliki v ugotovljenem dejanskem stanju, ki je bil podlaga za prisojo odškodnine v prvi in v obravnavani skupini, ni mogoče pripisati pravno upoštevne teže. Na drugačno stališče v obravnavani zadevi poleg tega ne more vplivati niti revidentkino sklicevanje na odločitve pritožbenega sodišča in na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 409/2009. Stališče pritožbenega sodišča o višini primerne odškodnine za Vrhovno sodišče samo po sebi ni zavezujoče. Prepričuje lahko le s težo argumentov, teh pa revidentka ni navedla in se zato z njimi ni treba posebej soočiti. Ker se je raznolikost in razsežnost zadev pokazala šele, ko je Vrhovno sodišče prejelo več revizij zoper sodbe, izdane v podobnih primerih, v zgornji obrazložitvi pa so navedeni argumenti, ki so narekovali sprejeto odločitev, niti sklicevanje na sodbo II Ips 409/2009 ne more privesti do drugačne odločitve.

12. Ob upoštevanju navedenega predstavlja primerno odškodnino za prvega tožnika odmera v višini 3.050,00 EUR, za drugo tožnico 3.100,00 EUR in peto tožnico 2.800,00 EUR, medtem ko primerjava z doslej razsojenimi zadevami(3) pokaže, da odmera odškodnin za tretjo in četrto tožnico vsaki v znesku 2.600 EUR ni previsoka. Stanovanjska hiša, v kateri so v relevantnem obdobju od leta 2005 do 14. 8. 2008 prebivali tožniki, je od ceste oddaljena okoli 30 do 40 metrov, v tem obdobju je bil prvi tožnik zaradi zaposlitve odsoten 2-krat po 2-3 mesece, sicer pa, enako kot druga tožnica, brezposeln in praktično ves čas doma. Tretja in četrta tožnica sta bili zaradi šole odsotni z doma 5-6 ur dnevno in peta tožnica okoli 6-7 ur. Revizijskemu očitku, da so tožniki v primerjavi z drugimi oškodovanci navedli bistveno manj nevšečnosti, ni mogoče dati nobene teže, saj gre za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP). Obsežne ugotovitve o nevšečnostih in duševnih bolečinah, ki so jih tožniki prestajali, so zaobsežene na straneh osem in devet sodbe sodišča prve stopnje.

13. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo, tako da se prvemu tožniku prisojeni znesek odškodnine zmanjša na 3.050,00 EUR, drugi tožnici na 3.100,00 EUR in peti tožnici na 2.800,00 EUR (prvi odstavek 380. člena ZPP), sicer je sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

14. Ker je sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je bilo potrebno odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Vrhovno sodišče je glede odmere potrebnih stroškov pravdnega postopka in načina njihovega obračunavanja upoštevalo pravnomočno odločitev sodišč, po kateri je do zvišanja tožbenih zahtevkov tožnikom priznan znesek 4.873,20 EUR in toženki 3.619,10 EUR, po zvišanju in do skrčitve tožbenih zahtevkov je tožnikom priznan znesek 384,55 EUR in toženki 114,82 EUR, po skrčenju tožbenih zahtevkov pa tožnikom znesek 586,61 EUR in toženki 441,15 EUR. Glede na spremenjeno odločitev znaša uspeh tožnikov do zvišanja tožbenih zahtevkov 57 % (14.150 EUR od zahtevanih 25.037,55 EUR) in toženkin 43 %, po zvišanju in do skrčitve tožbenih zahtevkov znaša uspeh tožnikov približno 41 % (14.150 EUR od zahtevanih 34.200 EUR) in toženkin 59 %, po skrčenju tožbenih zahtevkov pa znaša uspeh tožnikov 83 % (14.150 EUR od zahtevanih 17.000 EUR) in toženkin 17 %. Po preračunu so tožniki upravičeni do povračila stroškov v skupnem znesku 3.422,28 EUR in toženka v znesku 1.698,95 EUR, tako da je po medsebojnem pobotanju terjatev toženka dolžna tožnikom povrniti 1.723,33 EUR, vsakemu torej 344,67 EUR. Ker sodišče zaradi zavrnitve revizije v pravnomočno odločitev o stroških postopka, ki se nanaša na tretjo tožnico T. M. in četrto tožnico M. M., ni smelo poseči, je toženka dolžna vsaki od njiju povrniti pravnomočno prisojeni znesek 492,16 EUR (tj. vsaki 1/5 od 2.460,80 EUR), prvemu, drugi in peti tožnici pa po spremenjeni odločitvi vsakemu znesek 344,67 EUR, skupaj torej 1.034,01 EUR.

15. Znižanje prisojene odškodnine je terjalo tudi spremembo odločitve o stroških pritožbenega postopka. Toženka je po določbah 1. točke Tar. št. 21 in tretjem odstavku 13. člena Odvetniške tarife (OT) upravičena do 637,5 točk, kar znaša 292,61 EUR (glej odmero na list. št. 184). Glede na njen uspeh s pritožbo 12 % (1.900 EUR od izpodbijanih 16.050 EUR) so ji torej prvi, druga in peta tožnica dolžni povrniti znesek 35,11 EUR v roku petnajst dni od vročitve te sodne odločbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka (prvi odstavek 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ).

16. Toženka je priglasila tudi stroške revizije, tožniki pa stroške odgovora na revizijo. Po določbi 3. točke Tar. št. 21 OT je toženka upravičena do priglašenih 600 točk, kar znaša 275,40 EUR (glej odmero na list. št. 191) in je glede na njen 17 % uspeh z revizijo (1.900 EUR od izpodbijanih 11.350 EUR) upravičena do 46,82 EUR. Tožniki so po določbi 3. točke Tar. št. 21 OT upravičeni do 750 točk, čemur je potrebno prišteti še 40 % za zastopanje več oseb in 20 % DDV, kar znaša skupaj 578,34 EUR (glej odmero na list. št. 195). Glede na njihov 83 % uspeh so upravičeni do 480,02 EUR. Po medsebojnem pobotanju terjatev je toženka dolžna tožnikom povrniti 433,20 EUR v roku petnajst dni od vročitve te sodne odločbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbi II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (2): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 z dne 9. 7. 2008. Op. št. (3): Prim. odločbe II Ips 129/2011 z dne 14. 7. 2011, II Ips 161/2011 z dne 29. 9. 2011 in II Ips 16/2012 z dne 20. 3. 2012.