Jedro

Zgolj tožnikovo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 11.549,91 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu II. točke izreka delno spremenilo tako, da je toženka dolžna plačati tožniku še odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 6.000,00 EUR in odškodnino za premoženjsko škodo v višini 354,91 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2009 dalje do plačila. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka.

Navedbe revidenta

3. Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi morala biti tožniku po njegovem mnenju priznana terjana odškodnina v celoti, ki bi ustrezala teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Tožnik v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah premoženjske in nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do višjega zneska odškodnine in ki jih sodišči druge in prve stopnje nista v zadostni meri upoštevali. Revident je z izvidom z dne 13. 6. 2012 dokazoval, da zdravljenje še vedno traja. Ker izvida sodišče prve stopnje ni upoštevalo, sodišče druge stopnje pa se do pritožbenega očitka s tem v zvezi ni opredelilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ker sodišče kljub tožnikovemu argumentiranemu izpodbijanju strokovnosti in pravilnosti izvedenskega mnenja T. ni postavilo drugega izvedenca, je bila tožniku odvzeta pravica do obravnavanja pred sodiščem. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočih denarnih odškodnin za posamične od oblik nepremoženjske in premoženjske škode slednji utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnin zanje v celotnih terjanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnin ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave namreč potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v višini 19,4 povprečnih neto plač v okvir ostalih prisojenih odškodnin za primerljivo škodo.(1)

7. S pravnomočno sodbo je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel pretres možganov, udarno raztrganino na bradi, zvin vratne hrbtenice in hrbtno-ledvenega dela hrbtenice, udarnino leve rame in levega kolka, poškodbo predela desnega čeljustnega sklepa in posttravmatsko stresno motnjo. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah v izvedenskih mnenjih specialista travmatologa dr. T. G., specialista nevrologa dr. D. B. in specialista psihiatra dr. D. T., izpovedbi tožnika ter medicinski dokumentaciji, pri čemer je sodišče glede na 179. člen Obligacijskega zakonika upoštevalo in pravno pravilno ovrednotilo tako bolečinsko obdobje, prestane neugodnosti v času zdravljenja, trajanje in intenziteto prestanega strahu, odražanje posledic škodnega dogodka v tožnikovem vsakodnevnem življenju v smislu zmanjšanja življenjske aktivnosti, starost tožnika ob času škodnega dogodka, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja.

8. V zvezi z posttravmatsko stresno motnjo je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotovilo (kar je prestalo pritožbeni preizkus), da je bil tožnik že pred škodnim dogodkom psihiatrično obravnavan (diagnoza depresija in diagnoza psihonevroza) in je prometna nesreča pri tožniku sprožila bistveno poslabšanje psihičnega stanja, okrepila anksiozne znake in sprožila depresijo, vendar pa je hkrati štelo za dokazano, da je bilo tako stanje pri tožniku kot posledica nesreče zgolj začasno, da je trajalo nekaj mesecev, kar pomeni, da ni šlo za trajno posledico poškodbe. Za vse v nadaljevanju še vedno trajajoče psihične težave tožnika pa je sodišče ocenilo, da niso posledica prometne nesreče, ampak je imel tožnik podobne težave že tudi pred nesrečo. Pravilna je zato presoja sodišč druge in prve stopnje, da tožniku za te vrste težav odškodnine v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni mogoče priznati. Vsi revizijski očitki, ki takšni dokazni oceni nasprotujejo, predstavljajo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Prav tako niso podane zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje se je namreč v 6. točki obrazložitve do izvida z dne 13. 6. 2012 opredelilo in zapisalo, da s tem izvidom tožnik ni dokazoval dejstva, da zdravljenje še vedno poteka, temveč, da je njegovo zdravstveno stanje kot ga zatrjuje v pravdi, še vedno enako. Revidentovo vsebinsko nasprotovanje zapisanemu pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Prav tako pa je sodišče druge stopnje v drugem odstavku 13. točke izčrpno odgovorilo na pritožbeni očitek o nepostavitvi novega izvedenca, zato se Vrhovno sodišče pri odgovoru na enak revizijski očitek v izogib ponavljanju na te razloge v celoti sklicuje. Zgolj tožnikovo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca. Prav tako sta sodišči druge in prve stopnje pojasnili, zakaj so bili drugi dokazni predlogi tožnika zavrnjeni (pridobitev originalne zdravstvene dokumentacije kot nepotreben in zaslišanje osebnega zdravnika in priče K. kot prepozni dokazni predlog), zato revidentu pravica do izjave ni bila kršena. Pravica stranke do izvedbe dokazov ni neomejena. Takšno stališče je v praksi tega sodišča in praksi Ustavnega sodišča povsem ustaljeno, zato bi moral tožnik v reviziji konkretizirati, v čem pri zavrnitvi dokaznih predlogov vidi kršitev pravice do izjave.(2)

10. Revident niza tudi po posameznih oblikah premoženjske škode okoliščine in razloge, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do celotne terjane odškodnine. Ker so revizijski očitki v pretežni meri prepis pritožbenih očitkov, na katere je tožnik dobil podroben in pravilen odgovor s strani sodišče druge stopnje, se v izogib ponavljanju Vrhovno sodišče nanj v celoti sklicuje.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Op. št. (1): Glej npr. sodbo VS RS II Ips 464/2009, II Ips 803/2009. Op. št. (2): Odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 19/2014, II Ips 179/2012, II Ips 211/2011, II Ips 197/2007 in druge; odločbe Ustavnega sodišča Up-284/13, Up-2195/06, Up-626/05.