Jedro

Ker je namen povračila stroškov v zvezi z zdravljenjem vzpostavitev premoženjskega stanja, kakršno bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka, le-to pa dokler stroškov zdravljenja oškodovanec ne plača, ni prizadeto, tudi o nastanku premoženjske škode ni mogoče govoriti.

Začasno poslabšanje psihičnega stanja res ne more biti podlaga za prisojo denarne odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je pa takšno poslabšanje psihičnega stanja in s tem začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti potrebno upoštevati pri odločanju o odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu II. točke izreka delno spremeni tako, da je toženka dolžna plačati tožniku še odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 6.000,00 EUR in odškodnino za premoženjsko škodo v višini 354,91 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2009 dalje do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Toženka je dolžna tožniku plačati 200,88 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo odškodnine v višini 11.549,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo plačilo odškodnine, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v pritožbi še spornemu zahtevku v višini 47.707,32 EUR ugodi, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Posamezne pritožbene navedbe bo pritožbeno sodišče zaradi večje preglednosti povzemalo v nadaljevanju pri obravnavanju posameznih, s pritožbo izpodbijanih odškodninskih postavk.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Nepremoženjska škoda.

Telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem

5. Pritožnik se v pritožbi zavzema za zvišanje odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, sklicujoč se na dolgotrajnost zdravljenja, ki traja še danes, kar je dokazoval z izvidom iz junija 2012, ki ga je sodišče nepravilno štelo za prepoznega. Med številnimi nevšečnostmi izpostavlja injekcije v čeljust in težave pri žvečenju trše hrane, kronične bolečine v vratu, ki se širijo v zatilje, glavo in zgornje okončine ter jemanje protibolečinskih tablet. Sodišču očita, da ni upoštevalo dejstva, da je tožniku priporočena uporaba palice, ki jo tožnik še danes uporablja. Predlaga zvišanje prisojene odškodnine za 10.000,00 EUR.

6. Z izvidom z dne 13. 06. 2012, ki ga je sodišče prve stopnje štelo za prepoznega, tožnik ni dokazoval dejstva, da zdravljenje še vedno poteka (1), zato morebitna očitana kršitev pravdnega postopka na presojo, ali zdravljenje tožnika še vedno poteka, ni mogla vplivati.

7. Sodišče prve stopnje je tožniku za to vrsto nepremoženjske škode prisodilo odškodnino v višini 6.000,00 EUR, kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča glede na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje o obsegu te vrste škode, ne ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Ob ugotovljenem dejstvu, da pred nezgodo niso bile izražene degenerativne spremembe, za katere je bilo sicer ugotovljeno, da so deloma vzrok bolečinam v hrbtenici, je sodišče prve stopnje pravilno štelo te bolečine v celoti kot posledico škodnega dogodka. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so v celoti posledica obravnavane poškodbe bolečine v predelu desnega čeljustnega sklepa. Začasno poslabšanje psihičnega stanja, ki ga je sodišče prve stopnje štelo za dokazanega, res ne more biti podlaga za prisojo denarne odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je pa takšno poslabšanje psihičnega stanja in s tem začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti v skladu z uveljavljeno sodno prakso (2) potrebno upoštevati pri odločanju o odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Vse pravkar povzete bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem predstavljajo podlago za zvišanje prisojene odškodnine, saj po oceni pritožbenega sodišča niso bile v zadostni meri upoštevane pri odločanju na prvi stopnji. Obsežnost bolečin v glavi, vratu, hrbtenici in čeljusti in začasno poslabšanje tožnikovega psihičnega stanja, številnost pregledov pri zdravnikih, kot tudi injekcije v desni čeljustni sklep ter druge, na prvi stopnji ugotovljene in v sodbi povzete telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, opravičujejo prisojo denarne odškodnine za to vrsto škode v višini 10.000,00 EUR, zato je pritožbeno sodišče na prvi stopnji odmerjeno odškodnino zvišalo za 4.000,00 EUR.

Strah

8. Tožnik v pritožbi nasprotuje zavrnitvi zahtevka za odškodnino za strah pred vožnjo in strah za izid zdravljenja. Sklicuje se na mnenje izvedenca in na to, da zdravniki še danes ne znajo pojasniti tožniku, kako, če sploh, se bo njegovo stanje kdaj popravilo, zato je tožnik upravičeno v strahu za svoje zdravje še danes. Meni, da mu iz naslova strahu pripada odškodnina v višini 3.000,00 EUR.

9. Sodišče je tožniku za ugotovljen hud primarni strah ob prometni nesreči prisodilo odškodnino v višini 1.000,00 EUR. Kako in na kakšen način posameznik sprejema poškodbo, zdravljenje in nadaljnjo zdravstveno prognozo ter kakšen strah pri tem trpi, je individualno pogojeno, zato ima izpoved oškodovanca glede subjektivnega doživljanja posledic škodnega dogodka bistveno večjo težo od ocene izvedenca. Ker tožnik ob zaslišanju na izrecno vprašanje, ali ga je bilo strah za izid zdravljenja, ni odgovoril pritrdilno, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sekundarnega strahu za izid zdravljenja tožnik ni utrpel. Glede strahu pred vožnjo pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da se v skladu s sodno prakso oškodovancu lahko prizna odškodnina tudi za tovrsten strah, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da na prvi stopnji prisojena odškodnina za strah v višini 1.000,00 EUR ustreza standardu pravične denarne odškodnine tudi za strah pred vožnjo. Višja odškodnina iz tega naslova bi šla po oceni pritožbenega sodišča na roke težnjam, ki niso združljive z naravo in namenom odškodnin, zato pritožbeno sodišče v ta del odločitve ni posegalo in prisojene odškodnine ni zvišalo.

Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

10. Tožnik v pritožbi sodišču očita, da je neutemeljeno štelo, da tremor in težave govora niso posledica škodnega dogodka. Sodišču in izvedencu očita neupoštevanje izvida nevrologa z dne 26. 10. 2006, sodišču pa posebej očita neutemeljeno zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje tožnikovega zdravnika dr. A. Š., s katerim je želel dokazovati to dejstvo.

Pritožbeno sodišče v zvezi s temi očitki ugotavlja, da je sodišče tako tremor, kot tudi težave z govorom štelo izključno kot posledice prometne nesreče (prvi odstavek 14. strani sodbe), zato so ti pritožbeni očitki protispisni in s tem neutemeljeni.

11. Dalje tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče glede bolečin v križu neutemeljeno sledilo izvedencu nevrologu, da so bolečine v križu posledica slabe drže in tožnikovega padca iz leta 2002 in je nepravilno zaključilo, da so le v 60% posledica škodnega dogodka. Pri tem se sklicuje na nasprotje med zaključki nevrologa in travmatologa glede poškodb hrbtenice in očita, da je nevrolog v zvezi s tem vprašanjem posegel na področje travmatologije, zato so njegovi zaključki nepravilni.

Tožniku je sicer pritrditi, da je dokazni postopek pokazal, da ima tožnik težave s spodnjim delom hrbtenice, ki jih je izvedenec travmatolog ocenil delno kot posledico degenerativnih sprememb, delno pa kot posledico obravnavane poškodbe. Sodišče prve stopnje je pri obravnavanju odškodnine za telesne bolečine tudi ugotovilo, da je glede na predhodno neizraženost degenerativnih sprememb, te poškodbe šteti izključno kot posledico škodnega dogodka, zato je sodišče prve stopnje pri razmejevanju vzrokov za bolečine v križu pri odškodnini zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti neutemeljeno sledilo izvedencu nevrologu. Vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da tudi drugačna razmejitev oziroma izključna vzročnost med bolečinami v križu in škodnim dogodkom, na samo odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne bi bistveno vplivala in ne bi utemeljevala zvišanja le-te, saj posledice, ki bi bile izključno povezane s poškodbo ledvenega dela hrbtenice in ki jih sodišče prve stopnje ne bi v celoti upoštevalo zaradi očitane zmotne razmejitve, niso bile ugotovljene.

12. Ker tožnik svojega odškodninskega zahtevka ni temeljil na posledicah zaradi odvisnosti od protibolečinskih tablet, ta okoliščina za obravnavani postopek ni relevantna, s tem pa tudi ne pritožbeni očitki o v tem delu zmotno ugotovljenem dejanskem stanju.

13. Glede posttravmatske stresne motnje tožnik v pritožbi navaja, da izvedenskega mnenja dr. T., na katerega se je sodišče v celoti oprlo, ne sprejema, saj izvedenec kljub zaslišanju ni uspel odpraviti nasprotij in nepravilnosti v mnenju, ostala pa so tudi neskladja med njegovim mnenjem in zdravstveno dokumentacijo. Sodišču očita neutemeljeno zavrnitev predloga za postavitev drugega izvedenca. Navaja, da bi sodišče moralo pridobiti originalno zdravstveno dokumentacijo. Tožnik opozarja, da iz zdravstvene dokumentacije ni razvidna psihonevroza, depresija, bolečinski sindrom in druge motnje, na katere izvedenec opira obstoj predhodnih psihičnih težav. Poleg tega navaja, da je diagnoze v kartoteki postavljal splošni zdravnik, ki nima ustreznega znanja.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je mnenje izvedenca dr. T. strokovno, popolno, prepričljivo in v njem ni nasprotij, ki bi terjale dopolnitev dokaznega postopka z mnenjem drugega izvedencem, niti ni potrebe po pridobivanju originalne zdravstvene dokumentacije. Izvedenec je svoje mnenje izdelal po vpogledu v celotno tožnikovo zdravstveno dokumentacijo. Zaključke o tožnikovih predhodnih psihičnih težavah je naredil na podlagi simptomatike, zabeležene v kartotekah, za katero je celo splošni zdravnik ocenil, da kaže na znake depresije in psihonevroze, kar je oboje zapisano v tožnikovi kartoteki, predloženi v spis (A336 - A338). Že iz v spis predložene medicinske dokumentacije izhaja, da se je diagnoza depresija v tožnikovi kartoteki pojavila pred letom 2011 in so drugačne pritožbene navedbe protispisne. Tudi obiskovanje psihiatra v ŽZD Ljubljana v letih 1991 in 1992 pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da je imel tožnik psihične težave že pred škodnim dogodkom. Pritožbeno sodišče tako v celoti zavrača očitke tožnika, da izvedenec psihiater v zdravstveni dokumentaciji ni imel nobene podlage za zaključke o tožnikovih predhodnih psihičnih težavah in kot povsem verodostojno ocenjuje pojasnilo izvedenca, da se v originalni zdravstveni dokumentaciji nahajajo še številni drugi izvidi, ki so bili podlaga izdelanemu mnenju. Glede na to, da že obstoječa listinska dokumentacija (kopije kartoteke tožnika v prilogah od A336 do A338) zadošča za preizkus pravilnosti zaključkov izvedenca, pridobivanje celotne medicinske dokumentacije ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog pravilno zavrnilo.

Tožnik v pritožbi sodišču neutemeljeno očita zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje njegovega osebnega zdravnika in priče K., ki bi lahko povedale o odločilnih dejstvih glede zdravstvenega stanja tožnika pred in po nesreči. Te dokazne predloge je sodišče prve stopnje zavrnilo kot prepozne, takšno odločitev pa ob odsotnosti pojasnila, zakaj teh dokaznih predlogov tožnik ni podal v roku iz 286. člena ZPP, potrjuje tudi pritožbeno sodišče. 14. Dejstva odločilna za presojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje tako pravilno ugotovilo, pri tem pa tudi ni zagrešilo očitanih postopkovnih kršitev. Pritožba pa pravilno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava pri sami odmeri višine odškodnine iz tega naslova.

15. Tožnik v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da je pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti premalo upoštevalo jecljavost, spremenjen način govora, težave z očmi, mežikanje, tremor glave, tremor rok. S tem pritožbenim očitkom se pritožbeno sodišče strinja. Poleg vseh aktivnosti, ki jih tožnik ne more več opravljati zaradi težav s hrbtenico in jih sodišče prve stopnje povzema v zadnjem odstavku na 16. strani sodbe, so nespečnost, težave z govorom, mežikanje in tremor glave ter rok, posledice, ki terjajo prisojo višje odškodnine od 6.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je skladno z načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pravična denarna odškodnina za to vrsto škode 8.000,00 EUR in je zvišalo na prvi stopnji odmerjeno odškodnino za 2.000,00 EUR. Višja odškodnina bi po oceni pritožbenega sodišča zaradi relativno ozkega kroga aktivnosti, pri katerih je tožnik skladno s svojo izpovedjo omejen (izpovedoval je o omejenosti pri prostočasnih dejavnostih ter sesanju), podpirala težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Premoženjska škoda Uničeni predmeti

16. Tožnik se v pritožbi ne strinja z načinom izračunavanja vrednosti uničenih predmetov z upoštevanjem amortizacije mimo trditvene podlage toženke. Navaja, da ni jasno, zakaj je sodišče štelo, da je povprečna starost predmetov pet let. Tudi če se izkaže, da je potrebno vrednost predmetov amortizirati, je upoštevajoč pravilno starost predmetov vrednost le teh 986,99 EUR, ne 502,82 EUR.

Toženka je ugovor, da stvari, ki so bile v prometni nesreči uničene, niso nove, podala že v odgovoru na tožbo in tam predlagala, da se upošteva njihova amortizacija. Res iz razlogov v sodbi izhaja, da povprečna starost predmetov ni 5 let ampak manj, vendar na drugi strani pritožbeno sodišče ocenjuje, da je na 10 let ocenjena amortizacijska doba za obravnavane predmete previsoko ocenjena. Razen avtoradia gre namreč za predmete, ki po petih letih izgubijo svojo vrednost, zato kljub napaki sodišča prve stopnje pri oceni povprečne starosti predmetov, zaradi bistveno krajše amortizacijske dobe, zvišanje odškodnine za uničene predmete ne bi bilo utemeljeno.

17. Tožnik v pritožbi nasprotuje tudi zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za zavorno luč in rezervne žarnice, češ da so bile le-te vgrajene naknadno in niso bile upoštevane pri odškodnini za celoten avto. Zastopa stališče, da je bila toženka tista, ki bi morala dokazati, da je vso škodo že poravnala.

Čas vgradnje luči in žarnic na vprašanje, ali je toženka s plačilom odškodnine za škodo na avtomobilu poravnala tudi to škodo, ni odločilen. Prav tako pa se je ob življenjsko logičnem ugovoru toženke, da je s plačilom odškodnine za celoten avtomobil poravnala tudi škodo za uničeno zavorno luč in žarnice, trditveno in dokazno breme, da s plačilom odškodnine ta del škode ni bil zajet in zakaj ne, prevalilo na tožnika.

18. V pritožbi tožnik očita sodišču prve stopnje, da je tudi napačno ovrednotilo vrednost bunde, saj le-ta ni bila kupljena na razprodaji, pač pa jo je tožnik kupil v Trbižu za 199,00 EUR, za kar je tudi predložil račun, poleg tega je o tem izpovedoval. Ugotovljeni znesek je tako v nasprotju z dokazi, s čimer je prav tako podana absolutna kršitev postopka.

Tožnik je zaslišan povedal, da je uničeno bundo kupila žena na razprodaji za 18.000,00 ali 19.000,00 SIT. Ugotovitev sodišča prve stopnje o višini škode zaradi uničene bunde je tako pravilna in ne nasprotuje dokazu – računu (A104), ki dokazuje le, da je tožnik po nesreči kupil bundo po ceni 199,00 EUR.

Tuja nega in pomoč

19. Glede tuje nege in pomoči tožnik v pritožbi navaja, da je prvih 11 dni rabil pomoč pri kuhanju in postrežbi v času dveh ur dnevno, kar izhaja iz odpustnega izvida lečečega travmatologa, kjer mu je bil svetovan počitek. Pomoč tožnikove sestre presega vsakodnevno pomoč svojcev.

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja travmatologa pravilno ugotovilo, da tožniku tuja pomoč in postrežba, vključno s sestrino, ni bila potrebna, je pravilno tudi zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za to vrsto škode. To, da je bil tožniku svetovan počitek, ne dokazuje, da je bil pri opravljanju osnovnih življenjskih opravil omejen do te mere, da mu je bila tuja pomoč nujno potrebna.

20. V zvezi s prevozi tožnik sodišču prve stopnje očita, da je zaključek o potrebnosti te vrste pomoči, sprejelo v nasprotju z izvedenimi dokazi. Navaja, da je sodišče spregledalo, da je tožnik od poškodbe pa vse do danes jemal zdravila, ob jemanju katerih se ne sme upravljati motornih vozil. Tudi izvedenec travmatolog je ugotovil, da je tožnik nezmožen vožnje s avtomobilom.

Da naj bi bil tožnik onemogočen pri vožnji z avtomobilom zaradi zdravil, ob jemanju katerih se ne sme upravljati motornih vozil, v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjeval, niti dokazal. Da je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da pomoči v obliki prevozov tožnik dlje kot šest mesecev po nezgodi ni potreboval in je bil sam zmožen voziti avto, je pritožbeno sodišče prepričano tudi na podlagi same tožnikove izpovedi, ko je zaslišan na naroku dne 11. 10. 2010 povedal, da je od nesreče že vozil avtomobil (četrti odstavek 3. strani zapisnika – list. št. 58).

Potni stroški

21. Glede potnih stroškov tožnik navaja, da sodišče ni upoštevalo, da osebe, ki so ga vozile na terapije in preglede – sestra in brat, živijo v Gostečah oziroma Vodicah. Tožnik ima pravico tudi do povračila teh stroškov. Sodišče je tako neutemeljeno odštelo od zatrjevane kilometrine 2.760 km.

Ker tožnik v postopku na prvi stopnji kljub ugovorom toženke, da uveljavlja kilometrino za relacije izven kraja svojega prebivališča, ni pojasnil razloga za takšna odstopanja, pritožbeno sodišče zgornje navedbe šteje kot nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

22. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče tudi neutemeljeno odštelo 165 km, ki so bili prevoženi v zvezi s pomočjo svojcev, saj tisti, ki so tožniku nudili pomoč niso prihajali do tožnika peš.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pomoč tožniku ni bila potrebna, tudi povračila potnih stroškov, ki so pri tem nastali svojcem, tožnik ne more upravičeno zahtevati.

23. Tožnik oporeka tudi stališču sodišča prve stopnje, da se ovrednoti cena za prevoženi kilometer kot cena za pot v službo.

Prevozi na zdravniške preglede in nazaj so bili potrebni za tožnikove osebne potrebe in so povsem neprimerljivi s prevozi, ki jih opravi delavec za potrebe in v interesu delodajalca v obliki službenih potovanj. Odmera kilometrine, ki se plačuje za pot na in z dela, se tako izkaže kot pravilna.

Stroški telefoniranja

24. Glede stroškov telefoniranja tožnik v pritožbi navaja, da je zahteva, da bi moral tožnik predložiti račune in dokazati stroške, prestroga. Ni jasno, zakaj se sodišče ni poslužilo presoje po prostem preudarku.

Ker bi lahko tožnik stroške telefoniranja dokazal s predložitvijo računov, bi bilo mogoče višino škode ugotoviti sorazmerno enostavno, zato uporaba pravila iz 216. člen ZPP ni na mestu. Poleg tega je odločanje po prostem preudarku mogoče le pri ugotavljanju višine zahtevka, tožniku pa ni uspelo dokazati niti samega nastanka teh stroškov, torej utemeljenosti tega dela zahtevka po temelju.

Stroški zdravljenja

25. Tožnik v pritožbi navaja, da je nelogična in v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovitev sodišča, da je bilo zdravljenje v toplicah potrebno zaradi zdravljenja bolečinskega sindroma, ki s prometno nezgodo ni povezan. Ne drži, da je izvedenec travmatolog to zapisal. Izvedenec je namreč ob tem pripisal, da je tudi to v večji meri posledica poškodbe in le delno posledica degenerativnih sprememb.

Pritrditi je pritožbi, da iz mnenja izvedenca travmatologa izhaja, da je zdravljenje v Zdravilišču Laško bilo potrebno zaradi zdravljenja bolečinskega sindroma, ki je bil posledica poškodbe, delno pa povzročen z deformantnimi spremembami. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in tožniku priznalo tudi del, in sicer polovico, stroškov za zdravljenje v Zdravilišču Laško za mesec maj in junij leta 2007, ki jih je tožnik s predložitvijo računov št. 7025 in 6548 (A292 ter A293) izkazal v skupni višini 684,23 EUR.

Odločitev o premoženjski škodi je tako pritožbeno sodišče na podlagi 2. alineje 358. člena ZPP spremenilo in tožniku poleg že priznane odškodnine za premoženjsko škodo priznalo še pravico do povračila polovice stroškov za zdravljenje v Zdravilišču Laško v mesecu maju in juniju leta 2007 in sicer v višini 342,11 EUR.

26. Tožnik dalje opozarja na dokazanost nastanka stroškov za pregled pri ortopedu, nevrologu, ultrazvok leve rame, za katere je predložil izvide.

Povračilo stroškov teh pregledov je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ugotovilo, da jih tožnik ni izkazal. V pritožbi se tožnik sklicuje na v spis predložene izvide, pri čemer obstoj izvidov iz posameznih pregledov še ne dokazuje plačila stroška za te preglede in s tem nastanka premoženjske škode tožnika, ki bi mu jo bila dolžna povrniti toženka. Odločitev sodišča prve stopnje je tako tudi v tem delu pravilna.

27. V pritožbi tožnik nasprotuje tudi zavrnitvi zahtevka za povračilo stroškov za zdravila. Posebej pojasnjuje, da je bil Rupurut potreben zaradi povečane kisline zaradi velikega števila protibolečinskih tablet, Lekadol pa je dobil na recept samo enkrat. Tožnik ni dolžan koristiti obveznega zdravstvenega zavarovanja, poleg tega izdaja recepta ni odvisna od njegove volje.

Zakaj sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo stroškov za zdravila je obširno obrazloženo v izpodbijani sodbi, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge iz tretjega odstavka na 24. strani le-te. Zakaj je tožnik potreboval zdravilo Rupurut, pojasni prvič šele v pritožbi, česar pritožbeno sodišče ob odsotnosti pojasnila, zakaj teh navedb ni podal že prej, ne more upoštevati (337. člen ZPP). Ker je zdravilo Lekadol in Aspirin prejel tudi na recept, pritožbeno sodišče ne dvomi, da bi v primeru utemeljene medicinske indikacije, tožnik lahko dobil ta zdravila na recept tudi v drugih primerih.

28. Dalje tožnik izpodbija tudi zavrnitev zahtevka za povrnitev stroška za plačilo cestnine. Ker se datum izdaje računov za plačilo cestnine in izvidi specialistov ujemajo, je napačen zaključek sodišča, da ni moglo najti podlage za povrnitev cestnine.

Pravilno je sodišče zavrnilo tudi zahtevek za povračilo teh stroškov, saj naloga sodišča ni, da v obsežni listinski dokumentaciji išče povezavo med posameznimi dokazi, pač pa tožnika bremeni pojasnilna dolžnost, da pove, na katere relacije in za potrebe katerih pregledov se posamezno plačilo cestnine nanaša. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati nastanka stroška cestnin v zvezi s težavami, ki so posledica prometne nesreče. 29. Tožnik očita sodišču prve stopnje, da je nepravilno zavrnilo tudi zahtevek za povračilo stroškov v višini 181,00 EUR in pri tem navedlo, da gre za terapijo, čeprav je šlo v resnici za ročno masažo v Podčetrtku v znesku 90,00 EUR, kar je razvidno tudi iz predloženih računov. Račun za znesek v višini 91,00 EUR se nanaša na švicarsko brinovo mazilo, potrebno za lajšanje bolečin in je bil sodišču priložen.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi ta del zahtevka. Tožnik je imel terapije v zdravilišču plačane s strani zdravstvenega zavarovanja, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri zavrnitvi tega dela zahtevka. Če se je tožnik odločil za nakup mazila in se poslužil dodatnih masažnih storitev, to ne dokazuje povezanosti teh stroškov s posledicami poškodbe.

30. Izpodbijana je odločitev sodišča prve stopnje, da noben dokaz dovolj zanesljivo ne potrjuje, da je bil nakup visokih pohodnih palic potreben zaradi težav. Tožnik opozarja, da mu je hojo s palicami priporočil nevrolog – izvid z dne 7. 3. 2007. Izhajajoč iz splošno znanega dejstva, da pri poškodbah hrbtenice, hoja s pohodnimi visokimi palicami lajša bolečine, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi v tem delu in tožniku priznalo strošek nakupa enega kompleta palic. Utemeljenost zahtevka za plačilo drugega kompleta palic s pavšalno navedbo tožnika, da je tožnik prvi komplet palic uničil, ni izkazana. Strošek v višini 25,59 EUR glede na neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje zajema strošek nakupa dveh kompletov, zato je pritožbeno sodišče iz tega naslova tožniku upoštevajoč 2. alinejo 358. člena ZPP priznalo polovico tega zneska, torej znesek 12,80 EUR.

31. Tožnik nasprotuje tudi zavrnitvi zahtevka za povračilo stroškov v zvezi z nakupom TENS aparata, češ da zdravstvena dokumentacija potrjuje potrebo po nakupu le-tega.

Pritožnik ne konkretizira, katera medicinska dokumentacija potrebo po aparatu TENS dokazuje, upoštevajoč dejstvo, da je bil tožnik terapije s TENS aparatom deležen že na podlagi napotnic, pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil nakup tega aparata nepotreben, pravilna.

32. Končno pa tožnik nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka za izdelavo implantantov. Meni, da je napačno stališče, da bi moral tožnik račun za zobe plačati, saj premoženjska škoda zapade v trenutku, ko nastane, zato njena zapadlost ni v povezavi z njeno odpravo. Primarni način odprave škode je vzpostavitev prejšnjega stanja, ki jo, kljub temu, da gre za denarni zahtevek, v tem primeru dejansko zahteva tožnik.

Strošek popravila zob, ki si jih je tožnik poškodoval v prometni nesreči, je strošek v zvezi z zdravljenjem. Gre za premoženjsko škodo, nastalo zaradi telesne poškodbe ali okvare zdravja, katere povračilo lahko oškodovanec zahteva na podlagi prvega odstavka 174. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ker je namen povračila stroškov v zvezi z zdravljenjem vzpostavitev premoženjskega stanja, kakršno bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka, le-to pa dokler stroškov zdravljenja oškodovanec ne plača, ni prizadeto, tudi o nastanku premoženjske škode ni mogoče govoriti. Tožnik vse do izdaje sodbe sodišča prve stopnje stroška za popravilo zob ni plačal, kar pomeni, da mu premoženjska škoda v obliki stroška za zdravljenje sploh še ni nastala. Zahtevek iz tega naslova je sodišče prve stopnje prav tako pravilno zavrnilo.

33. Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 2. in 5. alineje 358. člena ZPP v zavrnilnem delu (II. točka izreka sodbe) delno spremenilo tako, da je toženka dolžna tožniku plačati za nepremoženjsko škodo poleg že priznanih 13.000,00 EUR še 6.000,00 EUR, za premoženjsko škodo pa poleg že priznane odškodnine v višini 3.241,91 EUR še 342,11 EUR in 12,80 EUR. Skupno zvišanje odškodnine tako znaša 6.354,91 EUR, ki jih mora toženka plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2009 dalje do plačila. V preostalem je pritožbo tožnika pritožbeno sodišče skladno s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu.

34. Tožnik izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, v katero pritožbeno sodišče kljub spremembi sodbe in s tem spremembi uspeha strank v postopku ni posegalo. Glede na uspeh tožnika, ki ga pritožbeno sodišče ocenjuje na približno 30% in glede na višino priglašenih stroškov za postopek na prvi stopnji, kot izhaja iz stroškovnika tožnika na list. št. 257 ter na drugi strani uspeh toženke v 70% in stroške, ki jih je priglasila na naroku za glavno obravnavo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški pravdnih strank za postopek na prvi stopnji primerljivi. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da tožnik zahteve za povračilo stroškov za izvedence ni podal, zato pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 163. člena ZPP teh stroškov ni upoštevalo. Primerljivost stroškov pravdnih strank v postopku na prvi stopnji tako utemeljuje odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka na prvi stopnji.

35. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 154. člena ter drugem odstavku 165. člena ZPP. Stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 1.339,20 EUR in vključujejo stroške nagrade za postopek s pritožbo v višini 1.096,00 EUR, materialne stroške v višini 20,00 EUR, vse povišano za 20% DDV (223,20 EUR). Glede na tožnikov pritožbeni uspeh, ki ga sodišče ocenjuje na 15% (v pritožbi sporno še 47.707,32 EUR, odškodnina je bila zvišana za 6.354,91 EUR), je tako tožnik upravičen do povračila 200,88 EUR stroškov pritožbenega postopka.

(1) S tem izvidom je tožnik dokazoval, da je njegovo zdravstveno stanje, kakršno ga zatrjuje v pravdi še vedno enako (zapisnik o glavni obravnavi z dne 27. 6. 2012 str.3 – list. št. 255).

(2) S tem izvidom je tožnik dokazoval, da je njegovo zdravstveno stanje, kakršno ga zatrjuje v pravdi še vedno enako (zapisnik o glavni obravnavi z dne 27. 6. 2012 str.3 – list. št. 255).