Jedro

Tožena stranka tožniku (ki je kot delavec v proizvodnji opravljal naloge voznika) ni bila dolžna ponuditi možnosti za prekvalifikacijo in dokvalifikacijo za dela, ki so jih po pogodbah o zaposlitvi za določen čas opravljali trije tujci. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik ni usposobljen za dela na krojilnem stroju in dela tiskarja (to so dela, ki so jih pri toženi stranki opravljali trije tujci) in glede na dejstvo, da se je tožena stranka zaradi poslovnih razlogov odločila za racionalizacijo in reorganizacijo poslovanja, od nje dejansko ni bilo moč pričakovati, da bo za ti dve deli (tiskar in krojilec) na novo usposobila tožnika, še posebej, ker iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik priučitev drugih del v proizvodnji, odklonil.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točkah I/3, I/4 in II izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval: - ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 4. 2011 tožeči stranki nezakonita in da delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki, sklenjeno s pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 5. 2008 ni prenehalo, temveč še traja (točka I/1 izreka), - da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni pozvati tožečo stranko nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 19. 5. 2011 priznati vse pravice iz dela, vključno z izplačilom mesečne plače v bruto znesku 1.006,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, od bruto zneska pa odvesti vse prispevke in davke, neto znesek pa nakazati tožniku in priznati vse pravice iz delovnega razmerja (točka I/2 izreka), - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni izplačati premalo izplačano mesečno plačo v znesku 1.754,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do plačila, od bruto zneska pa odvesti vse prispevke in davke, neto znesek pa nakazati tožniku (točka I/3 izreka) in - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni iz naslova premalo izplačanih potnih stroškov izplačati znesek 95,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do plačila, ob bruto zneska pa odvesti vse prispevke in davke, neto znesek pa nakazati tožniku (točka I/4 izreka).

Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 147,38 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (točka II izreka).

Zoper sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 1. odstavku 338. člena ZPP pravočasno pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka.

Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka od odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni zaposlovala novih delavcev, saj je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je podaljšala delovno razmerje trem tujcem, poleg tega pa je v začetku leta 2011 spremenila pogodbo o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas A. A.. Tožnik je kot dokaz zahteval tudi predložitev pogodbe o zaposlitvi za A. A. in ker sodišče prve stopnje temu ni sledilo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Navedeno kaže na to, da je tožena stranka delavce potrebovala in da se njen obseg dela ni zmanjšal. Čeprav je dokazno breme, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, na strani delodajalca, tožena stranka v postopku tega ni dokazala, sodišče prve stopnje pa je načelo dokaznega bremena popolnoma spregledalo in brez tehtanja dokazov verjelo zakonitemu zastopniku tožene stranke, ki pa je, logično, zagovarjal svoje stališče. Sodišče prve stopnje je kot nepotrebno zavrnilo vpogled v celotno dokumentacijo tožene stranke v zvezi s poslovanjem od leta 2010 dalje do vložitve tožbe in postavitev izvedenca finančne stroke, ki naj bi pregled opravil in podal strokovno oceno. Tožeča stranka je tudi v spis predložila podatke s spletne strani bizi.si, iz katerih izhaja, da je imela tožena stranka v letu 2011 čisti prihodek od prodaje 1.722,40 EUR in čisti dobiček 64.977,00 EUR, kar kaže na uspešno poslovanje. Sodišče prve stopnje se do teh listin ni opredelilo, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tujci opravljali delo tiskarja, tega dela pa tožnik ni nikoli opravljal. Tožena stranka je tista, ki bi pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnika morala prekvalificirati ali dokvalificirati. Iz dokaznega postopka tudi ne izhaja, da bi tožnik dokvalifikacijo ali prekvalifikacijo odklonil. Sodišče prve stopnje je materialnopravno napačno zaključilo, da tožena stranka tožniku ni bila dolžna ponuditi te možnosti, ker bi bilo to povezano z dodatnimi stroški in časom za priučitev. Ker zakon to določa, je delodajalec dolžan to izpolniti. Poleg tega pa učenje šivanja in tiskanja ni povezano z dodatnimi stroški, saj bi tožnika tega dela lahko naučil kdo od zaposlenih. Dokazni postopek tudi ni pokazal, da bi tožnik res obvladal najmanj opravil v proizvodnji, saj iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da tožnikovo delo ni postalo nepotrebno.

Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do tožnikovih zatrjevanj o šikaniranju s strani tožene stranke, ki so po tožnikovem mnenju pravi razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo namreč je, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi dalj časa trajajoče nezmožnosti za delo, zaradi borelije in meningo encefalitisa in nato dela s krajšim delovnim časom. To pa je diskriminacija, ki je po 1. odstavku 6. člena ZDR prepovedana.

Sodišče prve stopnje pa je zato, ker tožeča stranka ni založila predujma za postavitev izvedenca finančne stroke, zavrnilo zahtevek za plačilo neizplačanih plač in potnih stroškov, ker naj ne bi bilo razvidno, kako je tožeča stranka do posameznega zneska prišla. Temu ni tako, saj je v pripravljalni vlogi z dne 12. 1. 2012 natančno po mesecih in letih navedla posamezne zneske, ki tožniku niso bili izplačani, k tožbi pa je predložila tudi plačilne liste. Sodišče prve stopnje bi lahko samo preverilo tožnikov izračun, saj gre le za matematičen izračun, za katerega ni potrebno znanje strokovnjaka. Če pa sodišču res ni jasno, kako je tožnik do posameznih zneskov prišel, pa bi moralo to razčistiti v okviru materialnega procesnega vodstva in tožnika pozvati, da tožbene navedbe v zvezi s tem zahtevkom dopolni (285. člen ZPP). Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi v zvezi z odločitvijo o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov: Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje v tem delu izpodbijane sodbe, zato jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka po tej določbi je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Sodišče prve stopnje je predlagane dokaze tožeče stranke (vpogled v celotno dokumentacijo tožene stranke v zvezi s poslovanjem od leta 2010 dalje do vložitve tožbe, postavitev izvedenca finančne stroke in zaslišanje A. A., v zvezi s tem, da je tožnika učila del na krojilnem stroju) kot nepotrebne s sklepom zavrnilo in s tem v pritožbi očitane absolutne bistvene kršitve ni storilo. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da tožeča stranka v postopku ni predlagala, da tožena stranka predloži pogodbo o zaposlitvi za A. A. in tudi ni zatrjevala, da je s A. A. sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ampak le, da ji je podaljšala pogodbo o zaposlitvi (druga pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 12. 1. 2011 – pravilno 12. 1. 2012). Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožena stranka poslovala z izgubo, ampak da se je obseg dela zmanjševal, zato se mu ni bilo potrebno posebej opredeliti do listin v prilogah pod A7 in A8, ki (po navedbah tožeče stranke) kažejo na uspešno poslovanje tožene stranke.

Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje izhaja, da se je obseg dela pri toženi stranki zmanjševal že od leta 2008. Sicer se je občasno in začasno obseg dela povečal (špice), vendar pa se je število teh občasnih povečanj v letu 2011 glede na leto 2010 močno zmanjšalo in so trajala le kakšen dan ali dva. Poleg tega se je znižala tudi razlika v ceni. Tožena stranka je skušala težave najprej reševati z mehkimi ukrepi (skrajšanje delovnega časa, ki ga je kot protikrizni ukrep subvencionirala država), ker pa se stanje na trgu ni izboljšalo in se je obseg dela močno zmanjšal, se je tožena stranka odločila za zmanjšanje števila zaposlenih. Tožnik je pri toženi stranki kot delavec v proizvodnji opravljal naloge voznika in sicer je razvažal proizvode strankam ter opravljal enostavnejša dela v proizvodnji. Zaradi zmanjšanja obsega proizvodnje se je zmanjšalo število potrebnih prevozov, ki jih je opravljal tožnik, tako da preostanek tega dela tožena stranka opravlja sedaj preko P.S.. Tožnik je obvladal le enostavnejša opravila v proizvodnji in sicer tista, ki so bila povezana s sestavljanjem, pakiranjem in kompletiranjem, ta dela pa znajo opravljati vsi zaposleni v proizvodnji. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je obstajal poslovni razlog in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

Pritožba tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je materialnopravno napačno zaključilo, da tožena stranka tožniku ni bila dolžna ponuditi možnosti za prekvalifikacijo in dokvalifikacijo za dela, ki so jih po pogodbah o zaposlitvi za določen čas opravljali trije tujci. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik ni usposobljen za dela na krojilnem stroju in dela tiskarja (to so dela, ki so jih pri toženi stranki opravljali trije tujci) in glede na dejstvo, da se je tožena stranka zaradi poslovnih razlogov odločila za racionalizacijo in reorganizacijo poslovanja, od nje dejansko ni bilo moč pričakovati, da bo za ti dve deli (tiskar in krojilec) na novo usposobila tožnika, še posebej, ker iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik priučitev drugih del v proizvodnji, odklonil. Glede pritožbenih navedb, da učenje šivanja in tiskanja ni povezano z dodatnimi stroški, ker bi to tožnika lahko naučil tudi kdo od zaposlenih, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je tudi takšno učenje povezano s stroški, saj tisti, ki uči, svojega dela v proizvodnji ne more nemoteno opravljati.

Po stališču pritožbenega sodišča, se je sodišče prve stopnje v točki 8. obrazložitve sodbe pravilno opredelilo do tožnikovih navedb o šikaniranju, ki naj bi bilo dejanski razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tožnik šikanoznih ravnanj tožene stranke ni natančneje zatrjeval, tako da je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da šikaniranja ni bilo, obstajal pa je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnih razlogov.

Na podlagi navedenega, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu (v točki I/1 in I/2) kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi v zvezi z odločitvijo o plačilu premalo izplačane plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, potnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroških postopka: Pravilno opozarja pritožba, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP tožnika pozvati, da dopolni oziroma pojasni svoj tožbeni zahtevek, če se mu je zdela tožnikova obrazložitev postavljenega zahtevka za izplačilo plač in potnih stroškov nerazumljiva. Tožnik je v pripravljalni vlogi navedel posamezne zneske, predložil pa je tudi plačilne liste. Tožnik je zatrjeval, da je prejel prenizke zneske plač in potnih stroškov. Sodišče pa bi moralo ugotoviti, ali so njegove trditve utemeljene. Glede na to, da je tožena stranka sodišču predložila tabelo obračuna plač (B4) in pojasnilo (B5) in da je tožnik pripravil primerjalno tabelo (A5) in predložil plačilne liste (A6), bi moralo sodišče tožečo stranko pozvati, da tudi ona obrazloži svoje izračune, če mu ti niso bili jasni, ne pa da je tožnikov zahtevek v tem delu zavrnilo zgolj iz razloga, ker „ob izostanku izvedenskega mnenja (tožnik ni založil predujma za izvedenca finančne stroke), ni moglo odločiti drugače kot tako, da je tožbeni zahtevek v nepripoznanem delu zavrnilo“. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 285. členom ZPP, saj določbe 285. člena ZPP ni uporabilo, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe v tem delu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točkah I/3 in I/4 ter posledično tudi odločitev o stroških postopka v točki II izreka sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP), v katerem naj predsednik senata na primeren način poskrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se torej dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločitev o vtoževani razliki v plači in potnih stroških. Šele po tem naj sodišče prve stopnje odloči o tem delu tožbenega zahtevka in stroških postopka.