Jedro

Pravna instituta kazenske in civilne odgovornosti sta tako različna, da obstoj obsodilne kazenske sodbe ni razlog, da pravdno sodišče ne bi moglo ugotavljati sokrivde drugih udeležencev škodnega dogodka in tudi vseh ostalih drugih okoliščin, ki vplivajo na vprašanja v zvezi z odškodninsko odgovornostjo vseh udeležencev.

Revizijsko sodišče se pridružuje materialnopravni presoji sodišča druge stopnje o deležu krivde obeh udeležencev obravnavane prometne nesreče, saj gre pri ravnanju zavarovanke tožene stranke kljub obstoju kazenske sodbe in ugotovljeni kršitvi cestnoprometnih predpisov predvsem za njeno zmotno oceno o položaju njenega ustavljenega vozila, pri tožniku pa je ob popolni odsotnosti kakršnegakoli reagiranja, s katerim bi v vsakem primeru brez težav ali ustavil ali obvozil vozilo, res glavni razlog za nastalo trčenje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 1,260.702,00 SIT s pp. Ugotovilo je, da je zavarovanka tožene stranke odgovorna za tožniku v prometni nesreči 15.5.1991 nastalo škodo v višini 30 odstotkov, tožnik sam pa je prispeval v višini 70 odstotkov. Odškodnino za telesne bolečine je odmerilo v višini 1,200.000,00 SIT, ne pa še presežno zahtevanih 300.000,00 SIT. Za strah, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti in za duševne bolečine zaradi skaženosti pa je odškodnino odmerilo v zahtevanih višinah 300.000,00 SIT, 2,500.000,00 SIT in 200.000,00 SIT. Celotno odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 4,200.000,00 SIT je zaradi ugotovljenega tožnikovega prispevka znižalo na 1,260.000,00 SIT in tožniku prisodilo tudi 30 odstotkov zahtevane odškodnine za premoženjsko škodo, kar je zneslo še 702 SIT.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo na 420.234,00 SIT, ker je presodilo, da je prispevek zavarovanke tožene stranke tako majhen, da ga je mogoče oceniti le z 10 odstotki. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke in v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija zavrnitev zneska 4,105.000,00 SIT in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z ugoditvijo njegovemu tožbenemu zahtevku. Ne strinja se s presojo sodišča druge stopnje o 90-odstotni odgovornosti tožnika in le 10-odstotni odgovornosti zavarovanke tožene stranke in pri tem poudarja dejstvo, da je bila M. C. spoznana za krivo in obsojena s kazensko sodbo. Če bi bila res samo 10 odstotkov odgovorna za nastalo škodo, potem zanesljivo ne bi bila kazensko obsojena. Tako različno stališče med kazenskim in civilnim sodiščem v pravni državi enostavno ne more obstajati. Odgovornost zavarovanke tožene stranke je bistveno večja, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa še to je njeno odgovornost ocenilo višje kot sodišče druge stopnje. Zaradi vezanosti civilnega sodišča na kazensko sodbo je materialnopravno pravilna le taka odločitev, da je odgovornost zavarovanke tožene stranke najmanj 70 odstotkov. Tudi odškodnina za (telesne) bolečine je materialnopravno nepravilna, saj je utemeljen celotni vtoževani znesek.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Vezanost pravdnega sodišča na obsodilno pravnomočno kazensko sodbo v smislu tretjega odstavka 12. člena ZPP/77 pomeni, da je pravdno sodišče vezano le na vprašanje obstoja kaznivega dejanja in vprašanje obstoja kazenske odgovornosti storilca. Pravna instituta kazenske in civilne odgovornosti sta tako različna, da obstoj obsodilne kazenske sodbe ni razlog, da pravdno sodišče ne bi moglo ugotavljati sokrivde drugih udeležencev škodnega dogodka in tudi vseh ostalih drugih okoliščin, ki vplivajo na vprašanja v zvezi z odškodninsko odgovornostjo vseh udeležencev. Po presoji revizijskega sodišča je v obravnavani zadevi sodišče druge stopnje materialnopravno pravilno ovrednotilo vse odločilne dejanske okoliščine poteka prometne nesreče, ko je odločilo, da je zavarovanka tožene stranke odškodninsko odgovorna le v višini 10 odstotkov, v preostalem delu pa je k nastanku škode prispeval tožnik sam. Taka odločitev je tudi v skladu z drugim odstavkom 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju ZOR), po katerem pri nesreči premikajočih se vozil v primeru obojestranske krivde odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.

Odločilne dejanske okoliščine, ki so vplivale na tako presojo, so naslednje. Tožnik je vozil s hitrostjo 50 km/h po 6 metrov široki cesti, ko je z njegove desne strani vzvratno z dvorišča počasi pripeljala zavarovanka tožene stranke. Ko je opazila tožnika, je samo ustavila, ker je mislila, da noben del njenega vozila ne gleda na cesto, dejansko pa je ustavila 0,80 metra od roba v samo vozišče. Tožnik bi njeno vozilo lahko opazil vsaj na razdalji 50 metrov. Pri ugotovljeni hitrosti njegove vožnje, širini vozišča in dejstvu, da mu nasproti ni prihajalo nobeno vozilo, je imel dovolj časa in prostora, da bi brez težav ustavil ali obvozil stoječi avtomobil. Vendar tožnik sploh ni reagiral, ni zmanjšal hitrosti, ni spremenil smeri in se je zato zaletel v stoječe vozilo, od tam pa ga je odbilo v drog cestne razsvetljave. Ob takem dejanskem stanju je sodišče druge stopnje poudarilo, da je glavni razlog za nastanek škode na tožnikovi strani, prispevek zavarovanke tožene stranke pa je neznaten oziroma le v višini 10 odstotkov, saj tožnik kljub več obstoječim možnostim sploh ni reagiral, glede na položaj vozila zavarovanke tožene stranke, pa je tudi očitno vozil preblizu desnemu robu vozišča. Revizijsko sodišče se pridružuje taki materialnopravni presoji sodišča druge stopnje o deležu krivde obeh udeležencev obravnavane prometne nesreče, saj gre pri ravnanju zavarovanke tožene stranke kljub obstoju kazenske sodbe in ugotovljeni kršitvi cestnoprometnih predpisov predvsem za njeno zmotno oceno o položaju njenega vozila, pri tožniku pa je ob popolni odsotnosti kakršnegakoli reagiranja, s katerim bi v vsakem primeru brez težav ali ustavil ali obvozil vozilo, res glavni razlog za nastalo trčenje.

Glede na ugotovljena pravno odločilna dejstva o obsegu tožnikove nepremoženjske škode, revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 1,200.000,00 SIT materialnopravno pravilno uporabili vse kriterije iz drugega odstavka 200. člena ZOR za prisojo pravične odškodnine in da je zato neutemeljeno revizijsko vztrajanje pri celotnem zahtevanem znesku 1,500.000,00 SIT za to obliko škode.

Ker uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen in ker v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo neutemeljeno tožnikovo revizijo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.