Jedro

Pretežni del odgovornosti za prometno nesrečo je na strani tožnika. Le-ta je povsem prezrl zavarovanko tožene stranke. Njegovo nereagiranje je glavni vzrok za nastanek škode, prispevek zavarovank pa neznaten.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku znesek 420.234,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 420.000,00 SIT od 20.11.1998 dalje do plačila in od zneska 234,00 SIT od 17.6.1991 dalje do plačila ter mu povrniti na 155.191,00 SIT odmerjene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.11.1998 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče strakne zavrneta.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 16.809,00 SIT odmerjene stroške pritožbenega postopka v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 1.260.702,00 SIT z obrestmi in mu povrniti 245.826,00 SIT pravdnih stroškov z obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki, pri čemer tožnik izpodbija zavrnilni del, tožena stranka pa ugodilni del sodbe.

Tožnik v svoji pritožbi uveljavlja pritožbena razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da v celoti stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je napačen zaključek prvostopnega sodišča o soodgovornosti tožnika do 70%. Opozarja na to, da je bila zavarovanka tožene stranke v kazenskem postopku obsojena, da se tožnik samega škodnega dogodka ne spominja in zato tudi ni mogel sodišču ustrezno izpovedati, v posledici tega pa je sodišče podcenjevalo nepredvidljivost ravnanja Cukjatijeve in po drugi strani ni razjasnilo, zakaj tožnik ni ustrezno reagiral. Meni, da bi bilo ustreznejše razmerje 70% proti 30% in sicer v korist tožnika. Sodišče prve stopnje je po presoji tožnika tudi prisodilo tožniku prenizko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in sicer naj bi bil upravičen do celotne vtoževane odškodnine v višini 1.500.000,00 SIT.

Tožena stranka v svoji pritožbi prav tako uveljavlja pritožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa razveljavitev izpodbijane sodbe ali pa njeno ustrezno spremembo. Navaja, da je prišlo do prometne nesreče izključno zaradi tožnikovega ravnanja, ko ni bil sposoben zaznati ovire pred seboj, jo obiti ali pred njo ustaviti, čeprav je imel za to vse možnosti. Med manevrom zavarovanke tožene stranke in nastalo nesrečo ni nikakršne vzročne zveze, ker pa je bila zavarovanka tožene stranke v kazenskem postopku obsojena, predlaga pritožba razmerje soodgovornosti 99% proti 1% v škodo tožnika.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov proti dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, tako glede temelja zahtevka, kot v pritožbenem postopku še sporne višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s temeljem zahtevka izhaja, da je zavarovanka tožene stranke zapeljala na cestišče, ki je sicer široko 6m, tako, da je zasedla 0,8m širine vozišča. Ko je to storila, je bil tožnik od vozila zavarovanke tožene stranke oddaljen vsaj 50m, vozil pa je s hitrostjo okrog 50km/h. Ugotovilo je, da bi lahko tožnik brez posebnih težav obvozil stoječe vozilo ali pa pred njim tudi ustavil. Upoštevajoč vse navedene dejanske ugotovitve provostopnega sodišča je po presoji pritožbenega sodišča pretežen delež odgovornosti za prometno nesrečo in s tem za nastanek tožniku vtoževane škode na stani tožnika samega. Le ta je očitno povsem prezrl zavarovanko tožene stranke, očitno na njeno prisotnost na vozišču ni reagiral, glede na širino vozišča in na to, da je C-jeva v to vozišče posegla le za 0,8m pa je očitno vozil tožnik tudi preblizu desnemu robu cestišča. Njegovo popolno nereagiranje je glavni razlog za nastanek vtoževane škode, prispevek zavarovanke tožene stranke k njej pa le neznaten, po oceni pritožbenega sodišča največ 10%. Le v takšnem obsegu, torej 10% je tožena stranka dolžna tožniku povrniti v škodnem dogodku nastalo škodo. Le to pa je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno odmerilo, tudi glede v pritožbi tožnika izpodbijane odškodnine za telesne bolečine. Glede na obseg telesnih bolečin in nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel v zvezi z zdravljenjem, je namreč po presoji pritožbenega sodišča po prvostopnem sodišču odmerjena odškodnina v znesku 1.200.000,00 SIT primerna odškodnina glede na kriterije iz čl. 200 ZOR in upoštevajoč sodno prakso v takšnih primerih.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče upoštevajoč uspeh tožene stranke v zvezi s temeljem zahtevka izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka te sodbe, v presežku pa pritožbo tožene stranke zavrnilo. V celoti pa je iz že navedenih razlogov zavrnilo pritožbo tožnika.

Glede na spremembo sodbe v glavni stvari je pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo tudi izrek o stroških postopka, pri čemer je te stroške odmerilo v skladu s kriteriji, kot jih je že upoštevalo sodišče prve stopnje, pri tem pa upoštevalo višino prisojenega zneska po drugostopni sodbi in uspeh tožene stranke po tej sodbi. Odmera ja razvidna na stroškovniku tožeče stranke.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 166. čl. ZPP v zvezi s 154. čl. istega zakona. Pri tem pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka s pritožbo uspela do 2/3 in v takšnem razmerju je pritožbeno sodišče tudi prisodilo povrnitev pritožbenih stroškov. Te so odmerjeni v skladu s taksno tarifo.