Jedro

Ker je bil predmetni spis obnovljen, v njem ni vročilnice, ki bi dokazovala vročitev tožbe prvi toženki. Vendar pa je slednja na naroku (ki je bil opravljen še pred izgubo spisa), ko ji je sodnica predočila, da so zoper njo izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, povedala, da odgovora na tožbo ni vložila in da je tožbo vrgla stran. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ta izpovedba prve toženke zadosten dokaz o tem, da ji je bila tožba vročena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi delna zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno zamudno sodbo razsodilo, da je prva toženka dolžna plačati tožnikoma znesek 3.905,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in jima povrniti pravdne stroške v znesku 296,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožuje prva toženka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi kontradiktorni postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da je izdaja zamudne sodbe po skoraj petih letih od vložitve tožbe in po že opravljenem naroku za glavno obravnavo v nasprotju z namenom zamudne sodbe. Poudarja, da se v obnovljenem spisu ne nahajajo nobena dokazila o tem, da ji je bila vročena tožba s prilogami in opozorilom o posledicah nevložitve odgovora na tožbo. Sodišču prve stopnje očita, da ni preverilo njenih navedb, da naj bi jo zastopal odvetnik druge toženke. Glede siceršnje utemeljenosti zahtevka za plačilo pogodbene kazni pa navaja, da iz tožbenih navedb izhaja, da je pravočasno izpolnila svojo obveznost. Tožnika namreč v tožbi zatrjujeta, da je druga toženka v njunem imenu stanovanje prevzela že 14.1.2005. Iz pogodbe o posredovanju z dne 7.10.2004 izhaja, da druga toženka opravlja tudi primopredaje nepremičnin. Glede utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine pa navaja, da tožnika v tožbi zatrjujeta le nastalo škodo, ne pa tudi, da je zanjo odgovorna prva toženka in da so ji bile kot prodajalki znane skrite napake. Meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo nadomestiti tožbene trditvene podlage.

Tožnika sta na pritožbo odgovorila. Menita, da je ta neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlagata njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da se v spisu ne nahaja nobeno dokazilo o vročitvi tožbe prvi toženki v odgovor. Ker je bil predmetni spis obnovljen (257. člen Sodnega reda, Ur. l. RS, št. 17/95 s spremembami), v njem res ni vročilnice, ki bi dokazovala vročitev tožbe prvi toženki. Vendar pa je slednja na naroku dne 25.5.2009 (ki je bil opravljen še pred izgubo spisa), ko ji je sodnica predočila, da so zoper njo izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, povedala, da odgovora na tožbo ni vložila, ker so ji pri drugi toženki rekli, da so zadevo prevzeli oni, in tako je tožbo vrgla stran. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ta izpovedba prve toženke zadosten dokaz o tem, da ji je bila tožba vročena v odgovor. Pritožbene navedbe o nevročitvi tožbe so po oceni pritožbenega sodišča prilagojene dejstvu, da sta se po omenjenem naroku izgubila spis in hkrati z njim tudi vročilnica. Pritožbeno sodišče ne najde razloga, zakaj bi prva toženka sodišču prve stopnje povedala, da na tožbo ni odgovorila in da jo je vrgla stran, če ji ta ne bi bila vročena.

Neutemeljena je tudi nadaljnja pritožbena navedba, da izdaja zamudne sodbe po petih letih od vložitve tožbe in opravljenem naroku ni mogoča. To iz določil 318. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPP), ki določajo pogoje za izdajo zamudne sodbe, ne izhaja. Tudi sicer pa prvi narok za glavno obravnavo v tej zadevi še ni bil opravljen.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje razčistiti navedbe prve toženke, da naj bi jo zastopal odvetnik druge toženke, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je slednji vložil odgovor na tožbo le v imenu druge toženke, v spisu pa se tudi ne nahaja pooblastilo, iz katerega bi bilo razvidno, da odvetnik druge toženke zastopa tudi prvo toženko.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o nesklepčnosti tožbe (3. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). Iz tožbenih trditev jasno izhaja, da je prva toženka kot prodajalka zamudila z izpolnitvijo svoje obveznosti, saj na dan, ki je bil v kupoprodajni pogodbi določen za primopredajo stanovanja, to ni bilo sposobno predaje, ker ni bilo izpraznjeno, primopredaja pa je bila nato izvedena z dvajsetdnevno zamudo. Zato sta tožnika upravičena do zahtevane in v kupoprodajni pogodbi dogovorjene pogodbene kazni (247. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07; v nadaljevanju OZ). Pritožbene navedbe, da sta tožnika v tožbi zatrjevala, da je druga toženka v njunem imenu že 14.1.2005, torej pravočasno prevzela stanovanje, so vzete iz konteksta celotne tožbene trditvene podlage. Tožnika sta namreč navedla, da sta od druge toženke res prejela obvestilo, da naj bi ta v njunem imenu tega dne prevzela stanovanje, vendar pa sta v nadaljevanju pojasnila, da druga toženka za to ni imela njunega pooblastila in da je bilo to v nasprotju z njuno izrecno izraženo voljo. Kot že povedano, pa stanovanje tega dne tudi še ni bilo izpraznjeno. Pritožbene navedbe o obstoju in vsebini pooblastila, ki naj bi ga imela druga toženka, pa že posegajo v dokazno presojo obravnavane zadeve, kar pa presega presojo, ki jo za izdajo zamudne sodbe določa 1. odstavek 318. člena ZPP. Sodišče namreč pri izdaji zamudne sodbe ne ugotavlja resničnosti tožbenih trditev, saj procesna neaktivnost tožene stranke (nevložitev odgovora na tožbo) vzpostavlja fikcijo, da so dejanske trditve v tožbi resnične. Zato sodišče kot dejansko podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Zamudne sodbe zato tudi ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 338. člena ZPP).

Pritožba sicer pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti odškodninskega dela tožbenega zahtevka prekoračilo trditveno podlago tožbe, in sicer glede ugotovitve o dogovorjeni klavzuli „videno – kupljeno“ in o seznanjenosti prve toženke s skritimi napakami. Tega namreč tožnika nista zatrjevala. Vendar pa utemeljenost odškodninskega dela tožbenega zahtevka kljub temu izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Kot že povedano, sodišče pri izdaji zamudne sodbe dejanskega stanja ne ugotavlja, ampak sledi dejanskim trditvam, ki so navedene v tožbi. Iz teh pa izhaja, da je zaradi demontaže pohištva in izpraznitve stanovanja prve toženke, v tem stanovanju, ki sta ga kupila tožnika, nastala škoda, ki je ob prvotnih ogledih ni bilo. Podane so torej trditve o tem, da je prva toženka z načinom izpraznitve stanovanja tožnikoma povzročila škodo, katere povrnitev zahtevata (1. odstavek 131. člena OZ).

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano delno zamudno sodbo (353. člen ZPP).

Ker prva toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Ker ni odgovor na pritožbo v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krijeta tožnika sama svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 155. člena ZPP).