Jedro

Dokler delodajalec ne pridobi mnenja komisije za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, delavcu, ki je invalid III. kategorije, ne more zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga začne rok za podajo odpovedi teči šele s prejemom mnenja, ko se delodajalec seznani z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka).

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga oziroma razloga invalidnosti z dne 13. 3. 2008, ki jo je tožena stranka vročila tožniku, nezakonita. Zavrnilo je zahtevek za poziv nazaj na delovno mesto, na katerem je tožnik opravljal delo pred odpovedjo oziroma na drugo delovno mesto za poln delovni čas za nedoločen čas skladno s poklicno kvalifikacijo, znanjem, zmožnostim, sposobnostim in omejitvam tožnika iz odločbe ZPIZ št. ... z dne 13. 11. 2006 ter vpisa delovne dobe v delovno knjižico za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo. Prav tako je zavrnilo obračun bruto mesečnega nadomestila plače, plačila davkov in prispevkov ter obračuna in izplačila mesečnega neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega neto zneska plače od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (1. točka). Sodišče je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2008, ki jo je tožena stranka vročila tožniku, razveljavi v delu, v katerem je določen 60-dnevni odpovedni rok ter da se ugotovi, da ima tožnik pravico do 75-dnevnega odpovednega roka ter mu pogodba o zaposlitvi ne preneha veljati z dnem 16. 5. 2008, temveč z dnem 31. 5. 2008. Zavrnilo je zahtevek za vpis delovne dobe za čas od 16. 5. 2008 do vključno 31. 5. 2008, za to obdobje obračun plače oziroma bruto nadomestila plače in plačila davkov in prispevkov ter izplačila neto zneska plač oziroma neto nadomestila plač najkasneje do 18. 6. 2008 (2. točka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (3. točka).

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo zoper sodbo v delu, v katerem je sodišče zavrnilo primarni tožbeni zahtevek zaradi nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu voznik avtobusa na podlagi pogodbe o zaposlitvi od 1. 3. 1991 dalje. Z odločbo ZPIZ št. I-5076817 z dne 13. 11. 2006 je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s katero je bila tožena stranka (prej C. d.d.) dolžna tožniku zagotoviti pravico do premestitve na drugo delovno mesto. Od dokončnosti odločbe dalje je bil tožnik na čakanju na delo oziroma je čakal, da tožena stranka svoje obveznosti iz odločbe ZPIZ izpolni. V času čakanja na delo doma je tožnik prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi, datirano z dnem 13. 3. 2008 iz poslovnega razloga oziroma iz razloga invalidnosti. Tožnik je zatrjeval, da je tožena stranka zamudila objektivni in subjektivni odpovedni rok, saj bi odpoved morala tožniku podati v objektivnem roku šest mesecev od nastanka razloga in v subjektivnem roku 30 dni, odkar je za razlog zvedela. Razlog za odpoved je nastopil novembra 2006, ko bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti premestitev na drugo delovno mesto, istega datuma pa je tožena stranka za datum tudi izvedela. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče navedlo, da tožena stranka tožniku ni mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi preden je dobila pozitivno mnenje komisije za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato roki za odpoved – tako subjektivni kot objektivni, tečejo šele od dneva, ko delodajalec prejme mnenje komisije, saj je to mnenje pogoj za zakonito odpoved. Prav tako je sodišče navedlo, da v pozitivni zakonodaji ni določen nobeden rok, v katerem bi delodajalec moral zaprositi za mnenje, zato dejstvo, da je tožena stranka za mnenje komisije zaprosila šele 26. 11. 2007 (leto dni po ugotovitvi, da tožnika ni mogoče zaposliti na drugem delovnem mestu), ni relevantno za tek prekluzivnih rokov. Takšno stališče sodišča pa temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Po določbi 101. člena ZPIZ-1 je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti premestitev na drugo delovno mesto, če mu je ta pravica priznana z dokončno odločbo na podlagi invalidnosti III. kategorije, in sicer v postopku redne odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Po določitvi 102. člena ZPIZ-1 pa lahko delodajalec delavcu v takem primeru odpove pogodbo o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti III. kategorije ne more zagotoviti premestitve na drugo delovno mesto. Tako bi tožena stranka morala spoštovati roke za podajo odpovedi določene v 88. členu ZDR. Enako se pritožba ne strinja z razlago določb 41. člena ZZRZI in 103. člena ZPIZ-1, ki urejata delo komisije za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi in način, kot to tolmači sodišče prve stopnje. Ne glede na ime komisije, slednja ne ugotavlja razlogov za odpoved, temveč – kot izhaja iz vsebine njene odločbe, ugotavlja le, da delodajalec invalidu utemeljeno ne more ponuditi zaposlitve pod spremenjenimi pogoji. Mnenje komisije je tako le vrsta soglasja pristojnega organa k odpovedi. Tako tudi subjektivni rok lahko teče od dneva, ko je tožena stranka prejela odločbo ZPIZ z dne 13. 11. 2006 o pravici tožnika o premestitvi, kar pomeni, da je rok potekel decembra leta 2006. Tožena stranka je tako sama kriva, da so vsi roki zamujeni, saj ni ravnala s potrebno skrbnostjo in ni ukrepala pravočasno. Tožnik je priglasil pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in navajala, da 116. člen ZDR izrecno določa, da se delavcu invalidu pogodba o zaposlitvi odpove „v primerih in pod pogojih določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov“. ZDR jasno napotuje na uporabo specialnih predpisov, in sicer Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI) in Pravilnika o načinu dela komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prenehanje delovnega razmerja delovnemu invalidu ureja 102. člen ZPIZ-1, ki v 1. odstavku določa, da lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu, ki so mu z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto oziroma do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega. Po 1. odstavku 5. člena Pravilnika o načinu dela komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi poda komisija mnenje o ugotovitvi podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi pridobljene delovne dokumentacije z ugotovitvami in predlogom in predlogom zavoda za zaposlovanje. Tako iz ZPIZ-1 in ZZRZI izhaja, da mora delodajalec najprej pridobiti mnenje komisije, šele po prejemu mnenja lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi. Mnenje komisije je tako sine qua non za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tako iskala tožniku primerne zaposlitve v podjetju K. d.o.o., Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, podjetju B. d.o.o., M. d.d. in A. d.o.o., kar je bilo v postopku tudi izkazano s priloženimi dopisi. Šele ko je tožena stranka dokončno ugotovila, da tožnika ni mogoče zaposliti, mu je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega je tožena stranka pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu voznik avtobusa za nedoločen čas. Z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 13. 11. 2006 je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja pretežno sede, brez pogostih prisilnih drž ledveno-križne hrbtenice, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 10 kg, pri katerem ne bo izpostavljen splošnim vibracijam, brez poklicne vožnje motornih vozil vseh kategorij, s polnim delovnim časom od 23. 3. 2006 dalje, pri čemer mu je bil delodajalec dolžan zagotoviti pravico do premestitve. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje tožena stranka tožniku ni uspela zagotoviti pravice do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, zato mu je odredila čakanje na delo doma in pričela z iskanjem drugega ustreznega dela za tožnika tudi pri drugih delodajalcih (B. d.o.o., M. d.d., Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, Območna služba ..., A. d.o.o., K. d.o.o.), ko pa je tožena stranka ugotovila, da tožniku ne more zagotoviti ustreznega delovnega mesta niti pri drugih delodajalcih, je tožniku podala dne 19. 9. 2007 obvestilo o nameri redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kjer je navedla, da je iskala tudi možnosti zaposlitve izven delovne organizacije in ker ni možnosti zaposlitve, skladno z invalidsko odločbo, je tožnika v skladu z zakonodajo obvestila o nameri redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in organizacijskih razlogov, kar pomeni, da bo tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi skladno z določili veljavne zakonodaje ter skladno z mnenjem komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu. Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve je z odločitvijo št. ... z dne 6. 3. 2008 podala na predlog tožene stranke mnenje o podlagi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, v katerem je navedla, da komisija meni, da delodajalec, s katerim ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tožnik, delovni invalid, utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/2006 – UPB4) in 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI - Ur. l. RS, št. 16/2007 – UPB2). Iz obrazložitve mnenja tudi izhaja, da je tožena stranka – predlagatelj za podajo mnenja o podlagi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, podala predlog dne 26. 11. 2007, pri čemer pa je komisija podala svoje mnenje dne 6. 3. 2008 in tožena stranka je tožniku v nadaljevanju podala odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 13. 3. 2008, torej tudi po oceni pritožbenega sodišča pravočasno.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-A, Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007) v 116. členu določa, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga v primerih in pod pogojih, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov (1. odstavek 116. člena ZDR-A). V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu po prejšnjem odstavku se glede pravic delavcev, ki niso drugače urejene s posebnimi predpisi, uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za odpoved iz poslovnega razloga (2. odstavek 116. člena ZDR-A). ZDR-A v 4. alinei 88. člena določa, da so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca tudi nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

Šesti odstavek 88. člena ZDR-A določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Ob navedenem ni mogoče slediti pravnemu naziranju tožene stranke o tem, da je tožena stranka zamudila rok za podajo odpovedi, določen v 88. členu ZDR, in sicer tako šestmesečni objektivni rok od nastanka razloga kot tudi subjektivni rok 30 dni od seznanitve z razlogom oziroma po spremembi zakonodaje šestmesečni rok od nastanka razloga za odpoved. Pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje meni, da je tožena stranka tožniku podala odpoved pravočasno in ob navedenem poudarja, da ZDR-A, ki je stopil v veljavo z dnem 28. 11. 2007, ne določa več subjektivnega roka 30-ih dni, kar je sicer določal 5. odstavek 88. člena ZDR. Šesti odstavek 88. člena ZDR-A namreč določa le objektivni rok šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Utemeljeni razlog pa je po oceni pritožbenega sodišča lahko šele trenutek, ko je tožena stranka tožniku lahko zakonito podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, to pa je lahko šele takrat ko je pridobila mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije, to pa je z dnem vročitve odločbe, ki je bila sicer izdana z dne 6. 3. 2008. Poudariti je namreč, da tožena stranka pred navedenim trenutkom ni mogla tožniku zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi in torej tudi ni mogel pričeti teči objektivni rok za podajo odpovedi. Že sam postopek pred komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je potekel od dne 26. 11. 2007 pa do dne 6. 3. 2008, navedenega roka pa po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče šteti v škodo tožene stranke. Drugačno pravno naziranje bi po oceni pritožbenega sodišča delodajalca sililo k temu, da takoj prične s postopkom odpovedi in niti ne poskuša invalidu zagotoviti druge zanj ustrezne zaposlitve.

Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI-UPB2, Ur. l. RS št. 16/2007) ureja način zagotovitve drugega ustreznega dela invalidu in v 4. odstavku 40. člena določa, da če delodajalec invalidu oziroma delovnemu invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z 2. odstavkom 39. člena tega zakona ali če odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pomeni, da je za zakonito odpoved potrebno mnenje o podlagi za odpoved pogodbe o zaposlitvi (konkretno izdano 6.3.2008), saj bi bila sicer odpoved invalidu nezakonita. Zaradi varovanja pravic invalidov je namreč predpisan poseben postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu in v ta namen tudi predpisano mnenje komisije, ki je pogoj za podajo zakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Poudariti je, da 101. člen ZPIZ-1 primarno določa dolžnosti in postopke delodajalca v zvezi z zagotovitvijo pravic delovnemu invalidu, in sicer je primarno delodajalec dolžan invalidu zagotavljati drugo delovno mesto v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo oziroma mu zagotoviti poklicno rehabilitacijo ali delo s skrajšanim delovnim časom od polnega, šele v primeru, ko tega ne more zagotavljati, lahko odpove invalidu pogodbo o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, ko invalidu dejansko tudi preneha delovno razmerje, seveda pa mora predhodno pridobiti mnenje komisije.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS št. 106/99 s sprem.) v 102. členu ureja odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti II. in III. kategorije ali iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi in določa, da zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more skladno s 101. členom ZPIZ-1 zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Torej mora delodajalec primarno ravnati po določilih 101. člena ZPIZ-1 in šele v nadaljevanju lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe.

Glede tolmačenja določil 103. člena ZPIZ-1 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da člen ureja le sestavo komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer tudi določa, da način dela komisije določi minister, pristojen za delo. Tako je pritrditi stališču tožene stranke, da je mnenje komisije sina qua non za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu in brez mnenja komisije, podana odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu brez ponudbe nove pogodbe formalno nezakonita.

Sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka. Tožnik namreč v postopku ni uspel, zato krije svoje stroške postopka, tožena stranka pa krije svoje stroške postopka in razlaga, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, ko na podlagi določil 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na uspeh v pravdi.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni in sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zoper odločitev o primarnem tožbenemu zahtevku zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako krije svoje stroške pritožbenega postopka tožena stranka. Odločitev o pritožbeni stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.