Jedro

Delodajalec je z razlogom za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti oziroma poslovnega razloga dokončno seznanjen šele ob vročitvi soglasja komisije, ki preveri pogoje za odpoved, ob tem pa predvsem tudi možnost druge zaposlitve; šele takrat lahko začne teči šestmesečni rok iz šestega odstavka 88. člena ZDR za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga oziroma razloga invalidnosti z dne 13. 3. 2008. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja in vrnitev tožnika na delo. Nadalje je zavrnilo podredni zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2008 v delu, v katerem je določen 60-dnevni odpovedni rok in zahtevek za priznanje 75-dnevnega odpovednega roka ter prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z 31. 5. 2008, vpis delovne dobe v delovno knjižico ter obračun in izplačilo plače. 2. Ugotovilo je, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto voznika avtobusa. Zaradi posledic bolezni mu je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 13. 11. 2006 priznana invalidnost III. kategorije in pravica do premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja pretežno sede, brez pogostih prisilnih drž ledveno-križne hrbtenice, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 10 kg, pri katerem ne bo izpostavljen splošnim vibracijam in brez poklicne vožnje motornih vozil vseh kategorij. Ker mu tožena stranka pravice do drugega ustreznega dela ni mogla zagotoviti, ga je z obvestilom z dne 19. 9. 2007 obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sprožila postopek pri Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju Komisija). Slednja je dne 6. 3. 2008 podala mnenje o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) in 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadalj.). Po prejemu tega mnenja je tožena stranka tožniku dne 13. 3. 2008 odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je ugotovilo, da se je tožena stranka seznanila z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šele z vročitvijo odločbe Komisije, kar pomeni, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2008 podana v okviru zakonskega 6-mesečnega roka po šestem odstavku 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj). V zvezi s podrednim zahtevkom je sodišče sicer ugotovilo, da je bil v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2008 nepravilno določen 60-dnevni odpovedni rok, vendar pa je hkrati ugotovilo tudi, da je tožniku pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki prenehala veljati šele z dnem 21. 6. 2008, torej še kasneje kot ob upoštevanju pravilnega 75-dnevnega odpovednega roka.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. Meni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji pravočasnosti odpovedi (šesti odstavek 88. člena ZDR v zvezi z drugim odstavkom 102. in 103. členom ZPIZ-1, in 40. členom ZZRZI). Napačna je presoja, da rok za odpoved delovnemu invalidu začne teči šele od dneva, ko je bilo izdano pozitivno mnenje Komisije in ne od datuma, ko je objektivno nastopil utemeljen razlog za odpoved - torej nastanek nesposobnosti in nezmožnosti premestitve na drugo delovno mesto. To dejstvo je nastalo najkasneje v začetku decembra 2006, saj je bil tožnik vse od prejema odločbe ZPIZ na čakanju na delo doma. Nadalje meni, da je pozitivno mnenje Komisije le pogoj za zakonitost odpovedi, ki je določen v 40. členu ZZRZI, in ne odpovedni razlog. Slednji je nastal z dnem 13. 11. 2006, ko je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto. Na podlagi tega pa bi morala tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedati najkasneje junija 2007. Odpoved z dne 13. 3. 2008 (leto in 3 mesece po nastanku odpovednega razloga) je prepozna. Opozarja tudi na to, da je subjektivni rok za odpoved začel pred ZDR-A teči najkasneje z dnem obvestila o nameravani odpovedi. V dopolnitvi revizije se sklicuje še na določbo 103. člena ZPIZ-1, po kateri je mnenje Komisije obvezno le za delodajalce z najmanj petimi delavci, kar po njegovem pomeni, da ob zavzetih stališčih glede roka za odpoved pride do neenakega obravnavanja delovnih invalidov pri delodajalcih s petimi in več delavci.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. ter prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnik je invalid III. kategorije, zato je pri odločitvi treba upoštevati določbe, ki urejajo odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidom. Prvi odstavek 116. člena ZDR določa, da lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

8. Po določbi prvega odstavka 101. člena ZPIZ-1 mora delodajalec invalida II. ali III. kategorije obdržati v delovnem razmerju in ga premestiti na delovno mesto, primerno njegovi preostali delovni zmožnosti in strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti oziroma mu zagotoviti poklicno rehabilitacijo ali delo s krajšim delovnim časom od polnega, razen v primerih, ko mu lahko skladno s tem zakonom in predpisi o delovnih razmerjih odpove pogodbo o zaposlitvi. Če delodajalec delavcu - invalidu s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom ali s pravico do premestitve redno odpove pogodbo o zaposlitvi, mu mora sočasno z odpovedjo ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (drugi in tretji odstavek 101. člena ZPIZ-1). Če pa delodajalec utemeljeno ne more zagotoviti delovnega mesta oziroma dela s krajšim delovnim časom od polnega, lahko delovnemu invalidu II. ali III. kategorije v skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-1 odpove pogodbo o zaposlitvi. Na podlagi določbe prvega odstavka 103. člena ZPIZ-1 pri delodajalcu, ki ima najmanj pet zaposlenih delavcev, obstoj teh razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovi Komisija.

9. Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu je treba upoštevati tudi določbo 40. člena ZZRZI, pri čemer četrti odstavek tega člena določa, da lahko delodajalec, če invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o tem pa odloči Komisija v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, prav tako redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi.

10. Glede na specifično ureditev prenehanja delovnega razmerja invalidu II. in III. kategorije v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti oziroma poslovnega razloga, ki vključuje tudi preverjanje možnosti zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu (1) oziroma kontrolo delodajalčeve ugotovitve s strani posebne zunanje komisije (da delavcu ne more zagotoviti ustrezne zaposlitve), je sodišče utemeljeno ugotovilo, da se določba šestega odstavka 88. člena ZDR, na podlagi katere mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga, ne more uporabiti na način kot se zavzema revizija. Delodajalec je namreč z razlogi za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokončno seznanjen šele ob vročitvi soglasja komisije, ki preveri pogoje za odpoved, ob tem pa predvsem tudi možnost druge zaposlitve; šele takrat lahko začne teči šestmesečni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pred pridobitvijo mnenja Komisije glede na citirane določbe ZDR, ZPIZ-1 in ZZRZI obravnavani razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne obstaja. Če je mnenje Komisije negativno, delodajalec nima podlage za odpoved pogodbe delavcu. Tudi v takšnem primeru delodajalec za to zve šele po prejemu mnenja. Tožena stranka se torej pred prejemom tega mnenja z vsemi pogoji za odpoved ni mogla seznaniti (2). Komisija je mnenje podala 6. 3. 2008, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila podana 13. 3. 2008, zato ni prepozna.

11. Vrhovno sodišče je tudi v drugih podobnih zadevah zavzelo jasno stališče, da so šele z ugotovitvijo Komisije, da delodajalec delavcu invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe za ustrezno zaposlitev, nastopili razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v smislu določb prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1. Brez takšne ugotovitve Komisije razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalida s prenehanjem delovnega razmerja ni podan (3). Na drugačno odločitev ne vpliva ureditev, po kateri je mnenje Komisije obvezno le za delodajalce z najmanj pet zaposlenimi delavci (prvi odstavek 103. člena ZPIZ-1), saj je takšna ureditev razumljiva in upošteva razlikovanje med večjimi in manjšimi delodajalci (po navedeni opredelitvi ZPIZ-1). Sicer pa zakon predvideva mnenje Komisije tudi v primeru manjših delodajalcev (tistih, ki imajo zaposlenih manj kot pet delavcev), vendar v tem primeru ne po uradni dolžnosti, temveč na predlog – Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Zavoda RS za zaposlovanje, zavarovanca ali delodajalca (drugi odstavek 103. člena ZPIZ-1).

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Če drugo delovno mesto obstaja, ga mora namreč delodajalec delavcu ponuditi sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Op. št. (2): Tako tudi sklep VIII Ips 1/2010 z dne 7. 3. 2011 in sodba VIII Ips 241/2009 z dne 23. 11. 2010. Op. št. (3): O tem je VS RS odločalo v zadevah VIII Ips 259/2009 z dne 8. 11. 2010 in VIII Ips 143/2008 z dne 21. 9. 2009.