Jedro

Temeljno, z zakonom določeno pravilo je, da se vrednost zaplenjenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Oblike in obseg vrnitve denacionaliziranega premoženja so določeni v tretjem poglavju ZDen; merila za ocenjevanje vrednosti podržavljenih podjetij oziroma premoženja so določena v podzakonskem predpisu. Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja predvidevajo ugotavljanje vrednosti podjetij po metodi neto aktive, torej tako, da se od vrednosti sredstev odštejejo obveznosti. Sodna praksa je enotna, da je v primerih, ko gre za vračanje podjetja, treba ugotoviti njegovo neto aktivo.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sklep se v izpodbijani II., III./1 in IV. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V izpodbijani II. točki izreka je sodišče prve stopnje za del podržavljenega nepremičnega premoženja, ki je naštet v II/1 izreka, denacionalizacijskemu upravičencu priznalo odškodnino v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga, d. d., v višini 10.301,30 EUR in za del, ki ga predstavljajo nepremičnine naštete v II/2, v višini 2.095,87 EUR. Za že porušene objekte, označene v izvedeniškem mnenju sodnega izvedenca A. A. z dne 20. 2. 1998 s številkami 4., 7., 8. in 9., je priznalo odškodnino v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga v višini 38.840,00 EUR (III/1). V IV. točki izreka je drugemu nasprotnemu udeležencu naložilo, da je dolžan v roku treh mesecev od pravnomočnosti sklepa pravnim naslednikom denacionalizacijskih upravičencev izročiti obveznice v višini 51.237,17 EUR s pripadajočimi obrestmi od 1. 7. 1996 dalje, skrbniku B. B. 2. Predlagatelj izpodbija odločitev sodišča v II. točki izreka, da se denacionalizacija nepremičnin, naštetih v II. točki izreka realizira z izplačilom odškodnine, ker so vse tri parcele naštete v II/1 v funkciji objektov z oznakami O, A, B, D, ki so deloma v etažni lastnini predlagateljev, deloma skupaj z nasprotnim udeležencem C., d. o. o. Nasprotuje tudi odločitvi, da se denacionalizacija za parcele naštete v II/2 realizira z izplačilom odškodnine, ker ni ovir, da se upravičencem ne bi vrnile v last. Sodišče se v sklepu z dne 15. 9. 2007 vrnilo v naravi vse tiste nepremičnine, ki neposredno mejijo na parcele naštete v II/2. Predlagatelj dodaja, da mora sodišče odločiti še o parceli št. 612/24 in o zahtevku za plačilo odškodnine za manj vrednost. 3. Prvi nasprotni udeleženec je na predlagateljevo pritožbo predlagatelja odgovoril in predlagal zavrnitev.

4. Sklep v II., III./1 in IV. točki izreka izpodbija tudi drugi nasprotni udeleženec iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje. V obrazložitvi izpostavlja, da je predmet vračila v denacionalizacijskem postopku podržavljeno podjetje E., z. o. z., Ljubljana. Drugi nasprotni udeleženec je sodišče večkrat opozoril, da iz izročilne pogodbe z dne 16. 4. 1946, ki je bila podlaga za prenos podjetja v državno last, sledi, da je del pogodbe tudi seznam upnikov in dolžnikov z dne 14. 2. 1946. Tega seznama do izdaje izpodbijanega sklepa ni bilo mogoče najti, a to ni razlog, da bi sodišče dokončno odločilo o denacionalizaciji podjetja brez upoštevanja pasive. Nasprotni udeleženec je med postopkom v Zgodovinskem arhivu Ljubljana pridobil listino, ki izkazuje obstoj in vrednost pasive in sicer prilogo k bilanci F. z dne 31. 12. 1946, iz katere sledi, da je tovarna G., dolgovala F. znesek 264.362,50 DIN, kar preračunano na leto podržavljenja 1946 po Odredbi znaša 29.079,87 USD. Prilogo k bilanci je nasprotni udeleženec vložil v spis skupaj z vlogo z dne 27. 10. 2015, v kateri je navedel, da pasivo podjetja predstavlja tudi vrednost zastavne pravice za terjatev pokojninskega zavoda za nameščence v Ljubljani in ki v valoriziranem znaša 9.240,00 USD. Sodišče ni odločilo o nasprotnem zahtevku drugega nasprotnega udeleženca, zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabilo določila materialnega prava, saj ni uporabilo določb "Navodila", ki mu nalagajo ugotovitev čiste aktive podjetja.

5. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Sklep sodišča prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pomanjkljiv, ker iz izreka ni razvidno, ali sodišče odloča o vsem premoženju nacionaliziranega podjetja, o katerem do sedaj še ni bilo odločeno, ali odloča o vračilu dela denacionaliziranega nepremičnega premoženja. Drugi nasprotni udeleženec utemeljeno opozarja še na napačno uporabo določil materialnega prava in posledično pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje glede vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja.

8. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče drugega nasprotnega udeleženca, da se obseg in vrednost podržavljenega podjetja v skladu z Navodilom ugotavlja po aktih ob podržavljenju in po zapisnikih, ki so bili sestavljeni ob podržavljenju. Le če stanja na tak način ni mogoče pravilno ugotoviti, se stanje ugotovi po drugih listinah oziroma dokazih.

9. V sklepu Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, pod opr. št. N 517/92 z dne 14. 11. 1994, je doslej pravnomočno odločeno, da so predmet denacionalizacije nepremičnine, vpisane v vl. št. 644 k. o. X in vl. št. 2180 in 2181 k. o. X, kar je bila včasih tovarna G., z vsemi zgradbami na teh zemljiščih, inventarjem in zalogami, ki so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje državnega organa.

10. Ugotavljanje dejanskega stanja v konkretnem primeru je bilo zaradi obsežnih gradbenih sprememb in posegov v prostor v obdobju po podržavljenju nepremičnin zelo zapleteno. Sodišče je do sedaj v korist predlagatelja izdalo vrsto delnih sklepov, s katerimi je aktivo podjetja postopno vračalo denacionalizacijskim upravičencem, bodisi v naravi ali v obliki odškodnine. Pasive, kljub vztrajanju drugega nasprotnega udeleženca, do izdaje izpodbijanega sklepa ni upoštevalo, niti ni ocenilo ključnih dokazov o dolgovih podržavljenega podjetja. S tem je nasprotnemu udeležencu kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

11. V denacionalizacijskih postopkih se vrednost premoženja ugotavlja na način, ki ga za posamezno vrsto premoženja predpisuje ZDen in na njegovi podlagi izdani podzakonski akti.

12. Temeljno, z zakonom določeno pravilo je, da se vrednost zaplenjenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (prvi odstavek 44. člena ZDen). Oblike in obseg vrnitve denacionaliziranega premoženja so določeni v tretjem poglavju ZDen; merila za ocenjevanje vrednosti podržavljenih podjetij oziroma premoženja so določena v podzakonskem predpisu. Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodila). Navodila predvidevajo ugotavljanje vrednosti podjetij po metodi neto aktive, torej tako, da se od vrednosti sredstev odštejejo obveznosti (prvi in drugi odstavek 8. člena Navodil). Sodna praksa je enotna, da je v primerih, ko gre za vračanje podjetja, treba ugotoviti njegovo neto aktivo.

13. Iz izročilne pogodbe z dne 16. 4. 1946, ki je bila podlaga za prenos podjetja v državno last sledi da je bil sestavni del pogodbe tudi seznam upnikov in dolžnikov z dne 4. 2. 1946, ki ga sodišču niti strankam postopka ni uspelo najti. Ali sta priloga k bilanci F. z dne 31. 12. 1946, iz katere sledi, da je tovarna G., dolgovala F. znesek 164.362,50 DIN, kar preračunano na leto podržavljenja 1946, po Odredbi znaša 29.079,87 USD in vrednost zastavne pravice za terjatev pokojninskega zavoda za nameščence v Ljubljani v znesku, ki valoriziran znaša 9.240,00 USD, ustrezni podlagi za zmanjšanje vrednosti premoženja, ki je predmet vračanja v tem postopku ni mogoče preveriti, ker se sodišče do navedb drugega nasprotnega udeleženca in v zvezi z navedbami predloženih dokazov v izpodbijani odločbi ni opredelilo. Ker ni odločilo o nasprotnem zahtevku drugega nasprotnega udeleženca, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in hkrati nepravilno uporabilo materialnopravni predpis, Navodilo, ki sodišču nalaga ugotovitev čiste aktive podjetja.

14. Četudi pritožbeno sodišče nima pomislekov, da je odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka, da naštetih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, pravilna, ker predstavljajo dovozne poti in parkirišča do kompleksa, za katerega je že pravnomočno odločilo, da ga ni mogoče vrniti v naravi (sklep z dne 10. 4. 2019), je pritožbi drugega nasprotnega udeleženca in posledično tudi predlagateljice zoper II., III./1 in IV. točke sklepa ugodilo, sklep v izpodbijanih točkah razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje, ker se v postopkih denacionalizacije premoženje podjetje vrača po določilih 34. do vključno 41. člena ZDen, pri čemer neto aktiva podržavljenega podjetja predstavlja zgornjo mejo do katere je upravičen nacionalizacijski upravičenec.

15. Zaradi zmotne uporabe določil materialnega prava je obseg doslej še neugotovljenih pravno relevantnih okoliščin tako velik, da bi v primeru, da bi jih sodišče v pritožbenem postopku ugotavljalo prvič, prikrajšalo stranke za ustavno pravico do pritožbe (prvi odstavek 354. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj se sodišče najprej jasno opredeli, ali v sklepu odloča o vsem nacionaliziranem premoženju podjetja, o katerem doslej še ni odločilo, nato pa ob pravilni uporabi določil materialnega prava, kot je opisano zgoraj opredeli do dokazne vrednosti listin, ki po navedbah drugega nasprotnega udeleženca dokazujejo višino pasive denacionaliziranega podjetja in ob pravilni uporabi materialnopravnih izhodišč, ki so predstavljena zgoraj, izračuna neto vrednost podržavljenega podjetja, vrednost vrnjenih nepremičnin in višino že izplačane odškodnine in na koncu izdela oceno, do kako visoke satisfakcije je še upravičen predlagatelj.

16. Odločitev o stroških postopka se na podlagi določila 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.